ponedeljek, 19. november 2012

Let the Skyfall, let it crumble


POZOR: Spodnje besedilo vključuje spoilerje, ki vam lahko pokvarijo ogled filma, zato vam priporočam, da zapisa ne berete, če si filma še niste ogledali.

Končno sem si ga ogledal – najnovejšega Bonda, kajpada. Nekaj ljudi, ki me poznajo kot hardcore bondofila, je namreč že začelo izražati presenečenje in nejevero, ko so iz tedna v teden ugotavljali, da še vedno nisem šel gledal Skyfalla. S kolegom sva o ogledu razmišljala med nedavnim obiskom Londona, a do realizacije vzlic kot žafran dragih vstopnic (cca. 19 GBP!) v kombinaciji s pomanjkanjem časa in razprodanostjo dvoran ni prišlo. Priložnost, ki smo jo naposled izkoristili, pa se je pokazala prav na moj 31. rojstni dan. S Špelo sta se nama pridružila še bivši sošolec in njegova punca in na petkov večer smo se skupaj odpravili v ljubljanski Kolosej.

Filma ta trenutek še ne nameravam in ne želim podrobno analizirati, ker se mi še ni pošteno usedel, poleg tega bo (po nakupu Blu-rayja) potreben še kakšen ogled ali trije. Seveda pa je na zalogi kar nekaj prvih vtisov. Nedvomno se ustvarjalci še nikoli niso tako intenzivno in na takšen način odmaknili od konvencionalnosti ustaljene 007 formule, v kateri s(m)o fani Bonda "varno zavetje" iskali in vedno znova tudi našli pravzaprav zadnjih 50 let. Sproščenosti, šegavosti, komičnih elementov in intenzivnejšega eskapizma, ki sta nam ga velikodušno servirala predvsem Moore in Brosnan, skoraj ni več. 007 je zdaj zajeban, grdogled, mrtvo hladen in delno zapit (z znamenitega vodka martini, shaken not stirred je prešaltal kar na Budweiser) agent, s čimer se je zelo približal dejanskemu Flemingovemu liku, kot ga poznamo iz romanov. Dvignil se je nivo realistične komponente in po Casino Royale in Quantum of Solace še nadaljnje stopnjevanje radikalne preobrazbe Bondovega karakterja, s čimer se je glavni junak približal bournovsko-ahilovskemu razpizdencu, ki mu dvojne igre, nezaupanje, izdaje na vseh straneh  in laži na oči spuščajo vse gostejši mrak.

Craigova igra in interpretacija lika sta ob vsem povedanem nedvomno vrhunski. Skyfall je film z izjemnim režiserjem (Sam Mendes) in glavnim igralcem, ki sta potenciale drug drugega izkoristila do zadnjega. (Tudi glavni negativec v podobi Javierja Bardema je idealno prepričljiv in sočen.) Še noben film v franšizi ni šel tako globoko v Bondovo preteklost; da je James sirota, je uspelo uganiti že Vesper Lynd, tokrat pa uzremo tudi grob z imenoma njegovih krušnih staršev in prisostvujemo popolnemu uničenju domačije, na kateri je preživel svoja otroška leta. M-ina smrt je bila nepričakovana, šokantna in zame osebno nepotrebna, razumem pa, da se je fenomenalna Judi Dench, definitivno najboljša M do sedaj, pri svoji visoki starosti in težavah z vidom verjetno želela počasi umakniti. Vsekakor je odšla v velikem slogu, saj še v nobenem filmu do sedaj ni imela tako pomembne vloge (nekje daleč na 2. mestu je The World Is Not Enough, v katerem jo ugrabita Renard in Elektra King). Če sem prav videl, Bondu ob njeni smrti po licu spolzi solza, kar je nov "rekord" franšize; ko je solzo za umorjeno ženo Tracy v On Her Majesty's Secret Service želel potočiti novoporočeni George Lazenby, so mu to prepovedali, češ da Bond nikoli ne joče.

Nedvomno je Craigov Bond veliko bolj "človeški" – je agent, ki ima tudi svoje napake in slabosti, občuti in svobodno izraža jezo, razočaranje, žalost in bolečine. Njegove odločitve se ne izkažejo vedno za pravilne, ob začetku filma kot neobriti zanemarjenec živi v samovoljnem izgnanstvu in se zapija kot tisoči drugih slabičev, ki najdejo izhod v alkoholu. Craigov 007 je svetlobna leta daleč od že omenjenih Moora in Brosnana, a veliko bližje interpretaciji Daltona, ki je tudi sam stremel točno k temu – da bi se s svojim Bondom približal Flemingovemu in da bi jasno pokazal, da Bond ni supermanovski vsemogočnež.

Craig je nedvomno najboljši Bond do sedaj – da, zame osebno vsekakor boljši tudi od (precenjenega) Conneryja. Toda Skyfall ni najboljša bondiada do sedaj. Casino Royale (2006) jo namreč pusti kar nekaj korakov za seboj. A ker je na sceno prišel novi M in ker je 007 ob zaključku Skyfalla videti zelo motiviran in pripravljen na akcijo, bo vsekakor zanimivo videti, ali bo kateri od Craigovih prihodnjih dveh filmov (naslednji naj bi prišel v kina jeseni 2014) Casino Royale vendarle uspel preseči.

Če smo že videli boljše bondiade, pa morda še nismo slišali boljšega naslovnega komada, kot je Skyfall, ki ga je za film spisala in zapela Adele. Z njim se (moj okus) lahko kosa le še Nobody Does It Better (iz The Spy Who Loved Me) in kakšen komad iz naveze Barry-Bassey. Po povprečnosti naslovnih komadov zadnjih filmov (če izpostavim skrajno svetlo izjemo You Know My Name in največje skrpucalo v Bondovi zgodovini, Madonnin Die Another Day) je Adelin Skyfall popoln breath of fresh air, kot bi dejal Simon Cowell, in vrhunski komad, ki bi si ga zaslužila vsaka bondiada. Filmska glasba, tokrat izpod peresa Mendesovega hišnega skladatelja Thomasa Newmana je žal zgolj povprečna in Arnoldovemu najboljšemu dosežku Tomorrow Never Dies seže morda do kolen. Glasbena akcija je preveč generična in neizvirna, da bi vzbudila višji interes ali fascinirala povprečnega gledalca-poslušalca do te mere, da bi si po ogledu filma kupil (ali vsaj z neta snel) še soundtrack.

Največje razočaranje filmskega večera v Koloseju je bil žal Kolosej sam. Morda bo najbolj zgovorno, če kopiram kar svoj nedavni status s Facebooka: Spoštovani Kolosej, ne boste me več videli. Vhodna avla kot svinjak, dotrajane dvorane, znucan filmski trak, crap resolucija slike, sedeži, na katerih se zaradi obrabe ne vidi več številk in človek posledično ne ve, kam bi se usedel in folk, ki v kino ne hodi gledat filme, ampak debatirat, kašljat, čekirat telefon vsakih 10 minut in šumet z vrečkami bonbonov in čipsa (OK, za primitiven folk niste krivi vi). NE, HVALA. Raje imam udobje in mir domačega kavča, Blu-ray in 1080p Full HD sliko. Adijo, kino! […] Čas jih je TOTALNO povozil. Pa kdo danes še vrti najnovejše filme s trakov?! Katerega leta pa smo, 1960?! Kristalno jasno je, da že leta in leta samo kasirajo in ne vlagajo NIČ v posodabljanje ali vsaj redno vzdrževanje in ohranjanje opreme v top kondiciji!

Stanje v Koloseju je resnično porazno in žalostno, po domače rečeno, totalen poden. Pred Skyfallom je bil moj zadnji film v Koloseju Quantum of Solace pred štirimi leti, zdaj pa sem se trdno odločil, da tja ne grem več. V filmu namreč lahko zdaj, ko so cene Blu-ray diskov že tako padle (in še bolj bodo), za praktično isti denar v precej bolj idealnih pogojih uživam v domači dnevni sobi, in to ne samo enkrat, pač pa znova in znova, kolikor mi srce poželi. V kakšen kino se morda znova odpravim, ko bodo filme začeli vrteti v digitalnem formatu in polni ločljivosti 1080p. Trenutno stanje je namreč takšno, da leta 2012 v kinu gledamo filme z isto kakovostjo slike, kot pred 20 in več leti, ko sem kot smrkavec v kinu gledal npr. Burtonovega Batmana ali Spielbergov Jurassic Park.

Kot 007 tradicionalist še vedno ne morem razumeti, da se gunbarrel zavrti na koncu filma, vseeno pa najslajši stavek odjavne špice ostaja James Bond Will Return. Komaj čakam.

sobota, 18. avgust 2012

Jadralno padalstvo

Leteti ... je že od nekdaj želja človeštva! Poletel boš tudi TI!
Ja, v zadnjem času je moj blog praktično zamrl. Nekako sem izgubil voljo do pisanja, pa še takrat, ko se mi je zazdelo, da bi vendarle lahko kaj napisal, ko me je kaj zbodlo in mi dalo misliti, me pač ni bilo pred računalnikom ali pa sem imel za početi "kaj pametnejšega", npr. odigrati multiplayer rundo tega ali onega dela Call of Duty (večinoma MW ali MW3). Jebi ga, zavedam se, da sem že tako imel malo bralcev, pa še tisti, ki so mi bili zvesti, so verjetno že zdavnaj obupali nad mano. Škoda, kajti začetek je bil še kar obetaven; če prav pomislim, je moj blog pred kakšnim mesecem praznoval svoj peti rojstni dan - kar pa tudi ni tako zelo slabo, kajti videl sem že kar nekaj blogov, ki so jih lastniki odprli v začetnem navdušenju in ker je bilo to nekaj časa pač v modi (daj ne vem - a je še?), potem pa so po nekaj zapisih in/ali mesecih na zadevo preprosto pozabili (ZELO svetla izjema je tu npr. Gartner, ki še kar vzdržuje svoj nori tempo po par objav na dan, svaka mu čast!). No, sam kljub vsemu ne mislim odnehati tako zlahka, tole je npr. tretji letošnji zapis in če je šlo rado v tretje, bo šlo tudi naprej! :-) Pa tudi za to, koliko ljudi (če sploh kdo) me bere, se ne sekiram preveč. Konec koncev littera scripta manet in če ne drugega, je to moj glavni credo, ko gre za blogopisje.

OK, toliko za uvodni diskurz, zdaj pa ad rem oz. kaj neki mi je bilo, da sem se spravil blog oživiti od mrtvih?! Hja, odgovor je in ni presenetljiv: pred kratkim sem z jadralnim padalom v tandemu poletel z Vogla v Bohinj oz. na obalo Bohinjskega jezera. Zadeva me je čakala že nekaj časa, saj sem darilni bon za omenjeni polet za 30. rojstni dan od družine dobil že lanskega novembra, zato so mojega odlašanja imeli počasi že vsi (predvsem VGM in Shpelish) poln kurac in me neumorno spraševali, kdaj bom že šel letet. Po svoje razumljivo, vendar če kdo misli, da sem bon šparal, ker bi me bilo strah letenja, ga moram grenko razočarati. Letenja me nikakor ni (in me nikoli ni bilo in ne bo) strah, višine prav tako, mi je pa bilo bona žal. Zdaj sem bonus pač porabil in za naslednjo rundo bo treba izkašljati € ali pa iti na tečaj. Ampak gremo lepo po vrsti ...

Na darilnem bonu, ki sem ga dobil za RD (in se ga neskončno razveselil), je lepa in idilična slika padalca, ki ob sončnem zahodu počasi pluje proti hribovju, obdanemu z meglicami. Skoraj kičasto, saj veste, tisti tip fotke, ki ga pogosto vidiš v kakšnih katalogih ali reklamah. Ampak zdaj, po poletu, se mi zadeva sploh ne zdi več tako patetična, poleg tega se mi svita, da je fotko verjetno posnel moj tandemski pilot, Matic Erbežnik, izjemen model, huda faca in, kot sem spoznal oz. dognal pozneje, velik mojster jadralnega padalstva in en najbolj izkušenih, utrjenih in prekaljenih pilotov jadralnega padala (solo in tandem) pri nas. Erbo leti že več kot 13 let, odletel je že blizu 1000 tandemov, trenutni rekord v preletu pa ima menda 238 km (letel je iz Slovenije nad Italijo in nazaj in bil v zraku 8-10 ur). Pravi norec - v najbolj pozitivnem smislu besede seveda! Tip, par let mlajši od mene, nabit s pozitivno energijo in optimizmom, s katerima te popolnoma okuži, pa če to hočeš ali ne. Ne vem, zakaj me je spomnil na Nejca Zaplotnika. Sumim, da živi Matic po podobni filozofiji, kot je nekoč Nejc: kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi ...

Na avgustovsko nedeljo sva se tako s Špelo odpeljala v Bohinj. Zadeva je zahtevala veliko usklajevanja in klicarjenja, kajti letenje s padalom je pač neizbežno močno odvisno od vremenskih razmer in vetra (moči in smeri). Vreme je bilo na tisto nedeljo še bolj kislo, iz Ivančne Gorice sva se sicer odpeljala v prijaznem soncu, toda bolj ko sva se bližala Gorenjski, več oblakov je bilo na nebu. Nisem se preveč sekiral, saj so bile že v planu tudi naslednje priložnosti, če se polet tisti dan ne bi posrečil. Z Maticem smo se tako okrog 9h zjutraj dobili pred hostlom pod Voglom in se pod oblačnim nebom strinjali, da vsaj zaenkrat zadeva odpade, obenem pa smo se zmenili, da se spet slišimo ob 13:30. S Špelo sva imela tako kar nekaj ur "prostega časa" - šla sva na sprehod ob jezeru, poležavala na travi, opazovala pristanke drugih padalcev, ki so leteli z Vogarja in naposled pojedla dobro pico. Ko sem se spet slišal z Maticem, so se "vremena Krajncam zjasnila" in možnost poleta je postala precej realna. Tako sem se ob 14h znašel na vrhu Vogla, Špela pa je v "stand-by-ju" za fotkanje in snemanje padala v zraku in pristanka ostala v dolini. 

Po uri sprehajanja, fotkanja in izogibanja ovcam, ki jih je bil Vogel poln, je ob 15h za mano z ogromnim ruzakom, v katerem so bili tandemsko padalo in dva letalna sedeža, prišel še Matic. Usedla sva se na sedežnico, ki pelje na Orlove glave, čvekala in se od zgornje postaje sedežnice sprehodila nekaj minut do glavnega vzletišča na Voglu. Matic je tam razprostrl in pripravil padalo in oba sedeža, naju vpel in mi dal nekaj kratkih navodil. Potem sva na "Tri, štiri, ZDAJ!" oba konkretno zalaufala po pobočju navzdol in po nekaj dodatnih korakih je zmanjkalo tal pod nogami. Letela sva!

Občutek v zraku je težko opisati, nedvomno pa boste vsi, ki ste že kdaj poleteli s padalom, v hipu razumeli, o čem govorim. Počutiš se popolnoma svobodno in sproščeno, nad teboj se pne kupola padala, vse naokrog tebe se ponujajo sapo jemajoči razgledi, pod teboj pa so stotine metrov ničesar do tal. Veter žvižga okrog ušes, oči se iskrijo, zavoji in ostali manevri padala, ki jih telo, nevajeno letenja po zraku, ne pričakuje, pa vsake toliko želodec pustijo nekje zadaj. Za podvig sem bil seveda polno opremljen - z zvestim Nikonom D90 okrog vratu in s PMR radijsko postajo, zataknjeno za padalsko solato iz trakov letalskega sedeža. S to malo postajo sva bila s Špelo srečno na zvezi zrak-zemlja vse do hipa, ko sem postajico direktno nad jezerom z neprevidnim gibom s fotoaparatom nesrečno poslal na kakšen kilometer prostega pada vse do vodne gladine. Kurc, bomo pa nov komplet nabavili, saj ni bilo drago! :-) Kakorkoli, pogovor kilometer nad jezerom je šel nekako takole:
T: Ooop!
M: O fak, no!
T: O, jeba!
M: Lej, k bo padla u vodo!
T: Ja, ja, zdej ga vidm ... Ou, ja, šou je.
M: O, fak!
T: Pa sm ga ... Dobr, da ni komu na glavo ... Pa sm ga smle zapeu, pizda ...
M: O, pizda!
T: Viš, prej ga pa nism mogu odpet! Ja, zdej pa Špela ...
M: Ojoj!
T: Mogoče je vidla.
M: Ja, najbrž, ja.

No, nesrečna postaja Brondi FX-200 je bila na srečo edini balast, ki sva ga z Maticem odvrgla, kajti že čez kakšnih 10 minut sva (po skupno kakšnih 20 minutah letenja) srečno pristala na pristajališču Pri Kramarju, direktno na plaži jezera. Špela je posnela tudi filmček najinega pristanka, sam pa sem med letenjem posnel še dva kratka filmčka; vse skupaj si zdaj redno ogledujem na PC-ju in podoživljam nepozabne trenutke v zraku. Kako je band ABBA v znameniti baladi Eagle dobro zadel ta nori feeling ...
Flying high, high, I'm a bird in the sky, I'm an eagle that rides on the breeze
High, high! What a feeling to fly over mountains and forests and seas
And to go anywhere that I please ...

Doživetje me je popolnoma zastrupilo in se me dotaknilo na način, ki ga do tedaj še nisem občutil. Situacija je tako "huda", da sem si prisegel, da bom nekoč poletel tudi sam. Zato se slejkoprej odpravim v začetni tečaj jadralnega padalstva (treba bo našparati ...), potem bomo pa videli, kako naprej. Priskrbel sem si že nekaj literature, ki jo zdaj navdušeno prebiram, iščem dodatne vire po internetu in gledam posnetke poletov na YouTubu. Ja, ko te zagrabi, te zagrabi, tole padalstvo je bilo pri meni ljubezen na prvi pogled in samo upam lahko, da bo romanca uspešna in dolgotrajna ... :-) Za konec pa še video, ki nemara najlepše od vseh, ki sem jih odkril do zdaj, s posnetkom (če imate le možnost, si ga oglejte v ločljivosti Full HD) vse skupaj prikaže veliko bolje, kot jaz lahko na tem mestu razložim s še nekaj stranmi dodatnega filozofiranja. Toliko, uživajte in menda ... se beremo.

sobota, 11. februar 2012

V spomin Jerryju Goldsmithu

Če sem posvetil zapis Johnu Williamsu, se lahko spomnem še enega velikana in legende filmske glasbe: Jerry Goldsmith bi včeraj praznoval 83. rojstni dan. Žal je pokojni že od 21. julija 2004; letos se bomo torej spominjali že 8. obletnice njegove smrti. Skladatelj, ki je v karieri (zelo po krivici!) prejel enega samega oskarja - za fenomenalno glasbo (Ave Satani!) v Donnerjevem horrorju The Omen iz leta 1976 - je napisal glasbo za filme, kot so Alien (moj najljubši Goldsmithov soundtrack, o katerem sem tudi že pisal), mnogi filmi in serije vesoljske sage Star Trek, Total Recall, Executive Decision in za mnoge druge, ljubitelji filmske glasbe pa mu zaradi čopa, v katerega je rad nosil spete svoje dolge srebrnosive lase, še danes radi ljubkovalno rečemo Ponytail. :-) Jerry, requiescas in pace!

četrtek, 09. februar 2012

John Williams - osemdesetletnik

Legendarni skladatelj filmske glasbe, zame osebno pa moj najljubši skladatelj vseh časov in definitivno najboljši skladatelj filmske glasbe za vedno, maestro John Williams prav danes, na naš kulturni praznik, slavi 80. let. Za častitljivo obletnico vse čestitke z željami, da bi mu zdravje in izjemni glasbeni navdih še dolgo služila, za vso prečudovito glasbo, ki jo je ustvaril, pa tisočkrat hvala!

Še vedno se živo spominjam, kako me je že kot 10-letnega mulca fascinirala Williamsova glasba, le da tedaj še nisem vedel, kdo je sploh to. Leta pozneje pa sem ugotovil, da je dejansko vse filmskoglasbene téme, ki so mi bile najbolj všeč, napisal isti človek in spoznal, da je to John Towner Williams, v New Yorku rojeni ameriški skladatelj, ki je najbolj znan po glasbi za space opera sago Star Wars in po nekajdesetletnem sodelovanju z režiserjem Stevenom Spielbergom. O Williamsu tu ne bi ponovno na dolgo in široko razpredal; kdor z njim in njegovim delom še ni seznanjen, naj si prebere članek na Wikipedii in/ali pobliže ogleda portal JWFan.com, katerega dolgoletni član (in razpravljalec na forumu) sem tudi sam.

Glede na navedena dejstva sem bil toliko blj iz sebe od veselja, ko se mi je konec oktobra lani vendarle uresničila dolgoletna življenjska želja, da bi maestra Williamsa vendar lahko videl in slišal tudi v živo. S Špelo, Matejem (ki je tudi sam fan Williamsa in filmske glasbe, moj dober prijatelj in dvakratni sopotnik v London na koncerte filmske glasbe v izvedbi London Symphony Orchestra) in še dvema Špelinima prijateljicama smo iz Benetk prek Dublina odleteli v New York, tam preživeli čudovit teden, ogromno doživeli in videli, šli na večerjo s svetovno znanim skladateljem Johanom de Meijem in naposled poslušali koncert filmske glasbe v izvedbi New York Philharmonic pod taktirko maestra Williamsa. To je bilo izjemno in nepozabno doživetje, ki se mi je za večno vtisnilo v spomin. Žal nismo dobili priložnosti, da bi po koncertu Williamsa srečali in poklepetali z njim, a že to, da sem ga imel čast videti in slišati v živo, je bilo nepopisno.

In prav iz vseh naštetih razlogov sem na današnji kulturni praznik (poleg občasih miselnih izletov v Prešernovo poezijo) poslušal samo Williamsovo glasbo (ta hip se vrti soundtrack filma Star Wars: Episode V - The Empire Strikes Back), maestro pa je pred kratkim, ko je prejel 46. in 47. nominacijo za oskarja za svoje delo, postal drugi najbolj nominiran človek na svetu (takoj za Waltom Disneyjem). Ko bi kot 80-letnik vsaj dobil še svojega šestega oskarja. Mojster Williams, thank you for the music oz. kot je na koncu svojega nagovora poslušalcu v soundtracku enega od filmov o Harryju Potterju zapisal navdušeni režiser Alfonso Cuarón - gracias, Maestro!

nedelja, 25. december 2011

Slovenija, od kod lepote tvoje

Vsake toliko na netu ali v kakšnem drugem mediju zasledim članek tega ali onega tujca (večinoma so to Američani - gl. tudi prejšnji zapis), ki mu je po bogsigavedi kakšnem naključju (skoraj vselej pa "po nesreči") uspelo odkriti našo kokoško in se je - uganili ste - na prvi pogled nesmrtno zaljubil vanjo. V Bled, Portorož, Ljubljano, Piran in dejstvo, da lahko dopoldne preživiš na smučišču, popoldne pa v topli morski vodi v enem od bazenov na obali.

Tako se je zgodilo tudi Američanki Meg Nesterov, ki je o Ljubljani zapisala tole: When I found cheap airfare from Istanbul to Ljubljana, I didn't find many other travelers who'd been there or even say for sure which country it's in. The tiny of country of Slovenia is slightly smaller than New Jersey and its capital city isn't known for much other than being difficult to spell and pronounce (say "lyoob-lyAH-nah"). After spending a few days there last month, I quickly fell madly in love with the city, and recommend to everyone to add to their travel list.

Izvirni zapis najdete tule, gre pa za njen blog, ki ima menda neko vezo s časopisom New York Times, tako da verjetno doseže ogromno število ljudi in čisto možno je, da si bo na ta račun Slovenijo prišel ogledat kakšen dodaten turist.

Pri nas pa je bil v vlogi Unicefovega ambasadorja dobre volje pred kakšnimi 10 leti dvakrat tudi ex-007 (en mojih top 3 Bondov), sir Roger Moore, ki je v svoji avtobiografiji My Word Is My Bond o Sloveniji zapisal: I reckon that Slovenia is one of the world's best-kept secrets.

Sam nisem nek hud popotnik, a v 30 letih sem vendarle že videl nekaj sveta, od Rima, Dunaja in Prage do Londona in New Yorka. In čeprav je ogromno Slovencev izjemnih svetovnih popotnikov, pa za nas vendarle velja, da lastno domovino precej slabo poznamo. Tudi sam marsikje še nikoli nisem bil. Radi bi šli na Tajsko, v Avstralijo, na Japonsko in ne vem kam še vse, o Sloveniji pa imamo bolj malo pojma! Zato je pozitivno, da se najdejo tudi turisti, ki so nad našo državo iskreno navdušeni, to na glas povedo (in nas na to dejstvo včasih dejansko spomnijo!) in se k nam tudi še kdaj vrnejo. Na srečo seveda živijo v blaženi nevednosti in o političnih in ostalih svinjarijah, ki se dogajajo pri nas, ne vedo nič in govorijo o "najboljši skrivnosti Evrope", "raju na Zemlji" in podobno. Jebi ga, ignorance is bliss, svinjarije pa se itak dogajajo povsod po svetu. Pa lepe praznike!

nedelja, 11. december 2011

Zanimiva zgodba



Zanimiva, po svoje pa tudi žalostna. Kako odkritja včasih sledijo drugo drugemu in kako niso vsa prijetna ...

Pred časom sem, kot to zelo rad počnem, v knjigarni (Mladinska knjiga v CityParku, ex-Vale Novak) brskal po paperbackih. Čeprav to počnem že leta in leta, me na nek način še vedno fascinira, koliko pisateljev je out there in koliko knjig napišejo vsako leto. Vsak bi rad uspel, postal slaven, bran in bogat.

Tako sem med brskanjem naletel na roman Andrewa Brittona The Invisible. Na prvi pogled pač samo še en politični triler z naslovnico, na kateri je - precej pričakovano in neoriginalno - Bela hiša at night, kar da slutiti, da se na neki točki v romanu razkrije politična zarota, ki sega v sam vrh ameriške politike, torej do PotUS-a ali v njegovo neposredno bližino. V glavnih vlogah agent agencije CIA in britanska analitičarka - še vedno neoriginalno in tudi citat iz premise, ki jo imajo tovrstni paperbacki praviloma vedno natisnjeno na zadnji platnici, ne izboljša vtisa: "[...] as they work their way toward the target, it becomes clear to Kealey that anyone is fair game - and no one can be trusted."

Ampak okej, vse to še nič ne pomeni - tudi newyorški Kip svobode se da še vedno ujeti na izjemno fotko, čeprav so ga pred teboj slikali že milijoni turistov in ostalih fotografov. Seveda pa mora fotka imeti neko dodano vrednost, ki jo naredi izjemno. Podobno je seveda pri vsakem umetniškem ustvarjanju, pa naj gre za pisanje proze, poezije, glasbe; za slikanje, kiparjenje ...

Knjiga se mi je zdela zanimiva, zato sem si rekel, da jo bom - tako kot neštete druge pred in za njo - malo prelistal. Že na prvi strani zgodbe - dejansko na začetku prvega stavka - oko ujame ime Rebeka Česnik. S č-jem! Čakajte malo, v ameriških knjigah nikoli ne vidiš šumnikov. Kvečjemu c ali kakšen ch. Obrnem stran. Na dnu strani berem: She had grown up on the Soča River in the Julian Alps, not far from the famed Predjama Castle... [...] Since leaving Frommer's the previous year, she had embarked on a freelance assignments for Time, Newsweek, Le Monde, National Geographic, and Naša žena in her native Slovenia, just to name a few.

Čakaj, čakaj zdaj! Halo?! Soča? Predjamski grad? Naša žena? WTF?!? Vse to izpisano pravilno in s šumniki?! Pa to svet ni videl! Dejansko sem bil šokiran nad tako očitno omembo Slovenije v tuji umetnosti - najbolj po letu 1996, ko smo v uvodnih minutah ameriške akcije Executive Decision na zemljevidu lahko zagledali celo Slovenijo z označenimi mesti vred (čeprav so bile lokacije (in tudi slovenske meje) kar pošteno zgrešene), o čemer sem na blogu že pisal.


Seveda sem takoj hotel izvedeti nekaj več o avtorju - kdo sploh je in od kod pozna Slovenijo tako dobro, da je dejansko že slišal za Našo ženo. Na koncu knjige najdem fotko in nekaj podatkov. Mlad fant, celo moj letnik - 1981. Čakaj malo, zakaj tukaj piše 1981-2008?!? Fak, tip je dejansko pokojni! Umrl, star 27 let. Kriza! Rojen v Angliji, s sedmimi leti preseljen v Ameriko, služil v ameriški vojski. Dejstvo, da je očitno obetaven pisatelj umrl tako mlad, me je vzpodbudilo, da sem doma, ko sem prišel do neta, raziskoval naprej. Članek na Wikipedii pravi: On March 18, 2008, Britton died at the age of 27 of an undiagnosed heart condition in Durham, North Carolina. Slabih novic žal še ni konec: njegov brat, Christopher, who according to his mother was despondent over Andrew's death, committed suicide on June 14th 2010. Ogledam si še njegovo spletno stran, ki pa očitno že dolgo ni bila posodobljena, saj njegova smrt sploh ni omenjena, piše pa tudi, da "bo" najnovejša knjiga izšla leta 2010.

 Knjiga je sicer še v čakalni vrsti za branje, vsekakor pa se mi zdi škoda, da je avtor umrl - ker je bil mlad in gotovo nadarjen, pa tudi zato, ker mi zdaj verjetno nikoli ne bo uspelo odkriti, od kod je poznal Slovenijo - morda nas je kdaj obiskal, morda je imel tukaj prijatelja/-e ali celo žlahto ... Si ei terra levis!