Kaj dela Ditka Haberl?

Evo, pa smo prišli tudi do tega. Ditka Haberl, rdečelasa boginja, legendarna slovenska pevka iz zlatih 70-ih in 80-ih, bivša Dejvijeva žena, članica legendarnih zasedb Bele vrane in Pepel in kri in nepozabna, fenomenalna interpretinja predvsem Privškovih popevk na besedila Elze Budau (Nad mestom se dani, Samo nasmeh je bolj grenak, V meni raste drevo, Dve ženski v meni sta, Ljubezen v f-molu ...) je letos ob svoji 60. obletnici očitno ugotovila, da je čas, da začne delati reklamo za Corega Tabs čistilne tablete za zobne proteze. Hudiča, gospa me je s to potezo kar malo neprijetno presenetila. OK, štekam, da Kuntner (300 kosmatih, nisem vedel, da ima svojo stran!) naredi neko bebavo reklamo za pralni prašek, jasno mi je, da Longyka bere ogromno nekih reklam. Ampak da gre Ditka Haberl delat reklamo za Corega Tabs?! To mi pa kar nekako ne gre skupaj. Fan dotične gospe seveda ostajam še naprej, me je pa kar malo neprijetno presenetila. Stvar ji enostavno ne pristaja.

Nocoj je bilo na POP TV prvo soočenje predsedniških kandidatov. Bilo je kar zanimivo, na trenutke zabavno, dokaj kultivirano (klali se niti niso kaj preveč), le Jelinčič seveda ni mogel iz svoje kože, ko je po stari dobri navadi sitnaril, provociral in se spet znebil kar nekaj hudih izjav. Verjetno ga je še dodatno podžigal pogled na Pečeta, ki je v srajci, hozentregarjih in kot običajno "brezhibni" frizuri sedel na tribuni in mahal z zastavico. Toda hej, jebi ga, Zmago plemeniti pač mora ohraniti svoj trademarkovski ego, sicer bi razočaral vse svoje simpatizerje in potencialne volivce. Po svoje mi je všeč, ker ima jajca in si upa na glas povedati marsikaj, kar si marsikdo drug ne, po drugi strani pa mi gre pogosto precej na ledvice, pardon, jetra. Volil ga vsekakor ne bom (še nisem odločen, kdo bo srečnež, ki bo deležen mojega glasu :D).

Urška je danes spet napisala nekaj novega, prav pridna je. Danes sta še zadnjo noč v Corku, jutri pa se selita v Dublin, od koder v ponedeljek letita domov, kot sem že pisal. In končno bova spet skupaj, jeee! :) Ja, kar težka in dolga je, takole skoraj tri tedne samevati. No, saj dejansko nisi sam, a gotovo vsi veste, o čem govorim. ;) Kako že poje bivša Olivija: Saj veš, da vsak je vedno sam/in kdor prizna si, da je sam, ta ni več sam ... Jutri zvečer, kot sem že pisal, imamo v Lazah z LD ZO literarni večer, sobotni happening pri Lei pa žal odpade, ker je njena babica padla in se poškodovala. :( Škoda, ampak prepričan sem, da bomo zadevo kdaj drugič nadoknadili. Jutri bom prebral tri pesmi: Zakaj je nocoj tako malo ljudi ali O, danes vas je pa veliko prišlo (odvisno seveda od danih razmer), Krvavo jesen ter Ob dnevu spomina, kjer bova z Vando, avtorico izvirne pesmi, nastopila skupaj; najprej bo ona prebrala svoj original, potem pa še jaz svojo "sonetizirano" verzijo. Mislim, da bo to super in da bo tudi dosežen pravi učinek, zna biti prav srhljivo dobro. Prav komaj že čakam. :) Sicer smo po koncu vsi vabljeni še k Vandi na fešto, vseeno pa upam, da mi bo uspelo na hitro uleteti tudi na drugi del godbene (prenovljena stran!) vaje, simfoničnega in levji del godbe bom jutri žal zamudil.

V zaključni fazi so tudi dogovori za koncert filmske glasbe LSO v Londonu 6. januarja 2008. Šli naj bi Urška, Matej (glasbena sorodna duša in soJWfan(atik)) in mea parvitas, morda še en Matejev kolega. Letelo se bo zelo verjetno z easyJetom, tretjega tja, sedmega nazaj (najcenejša letalska kombinacija). Velika razbremenitev za potovalni budžet bo prenočevanje pri Sanji, hčerki sestrične moje VGM (= Velecenjene Gospe Mati, thanks to Ana Geohelli), ki že od otroštva živi v Londonu in se zadnja leta vidiva enkrat ali dvakrat letno, ko pride za kakšna dva tedna v Slovenijo. Dobila sva se prejšnji teden, debatirala in včeraj mi je SMS-ala vzpodbudno novico, da smo dobrodošli za prenočevanje. :) Le še zadostno količino € za letalske, koncertne in podzemnoželezniške karte ter za fasengo, shopping in ostale malenkosti bo treba napraskati. Wish me luck. :P

Takolele, ura je že pozna in jaz moram še pospraviti po sobi, se napakirati, stuširati in podobne neumnosti. :P Naslednji blog bo verjetno napisan naslednji mesec, razen če me piči kaj, da ga napišem v nedeljo popoldne/zvečer, ko pridem nazaj v LJ (mogoče vtisi z jutrišnjega literarnega večera ali kaj podobnega). Vsem bravkam inu bravcam torej poželim karseda prijeten vohenend. Uživajte, se beremo!

Dies irae!

... dies illa/solvet saeclum in favilla/teste David cum Sibylla!/Quantus tremor est futurus,/quando iudex est venturus,/cuncta stricte discussurus!

Dies irae, znamenita srednjeveška temačna sekvenca o sodnem dnevu, ki jo je v svojem Requiemu uglasbilo že ničkoliko skladateljev, je pretekli torek v zahodni Sloveniji, predvsem seveda v Železnikih, zadonela v grozljivi izvedbi Narave. Tiste Narave z veliko začetnico, ki nam v resnici kroji usode in življenja (večina ljudi namreč živi v utvari, da so popolni gospodarji svoje usode in življenja sami). Ob trenutkih in katastrofah, kot smo jim bili priča prejšnji teden, se človek dejansko zave, kako smo pravzaprav majhni in nemočni. Kako proti naravi, ko se odloči udariti po nas, ne moremo nič - ali pa zanemarljivo malo. Zadnja leta se to kaže vse pogosteje. In verjetno se bo pogostnost še stopnjevala. Bog nam pomagaj, kajti nihče drug nam ne bo. Sami si ne moremo ali celo nočemo.

Včeraj sem najhuje prizadeti občini Železniki prek Klika NLB nakazal 10 evrov. Vem, zanemarljiv znesek, a kaplja v morje je. Tako ali tako povsod poudarjajo, da višine donacij niso pomembne; vsak naj daruje po svojih zmožnostih. Moje zmožnosti so trenutno bolj uboge, a ko nas bo deset darovalo 10 evrov, si bo nekdo lahko kupil npr. nov komplet posteljnine ali kakšno majhno omarico in plemenit namen bo dosežen. Darujte po svojih zmožnostih tudi vi, bodite solidarni s temi ubogimi ljudmi, ki so izgubili vse in v nekaj urah postali brezdomci. Predstavljajmo si, da smo na njihovem mestu, sočustvujmo z njimi. Razumeti jih ne moremo (to bi pač zmogli le, ko bi se bilo isto zgodilo tudi nam), lahko pa čutimo z njimi in jim poskušamo pomagati. Slovenci to znamo, kljub pogosti privoščljivosti ob tuji nesreči, splošni fovšiji, odtujenosti in odljudnosti, po katerih smo znani, znamo vendarle tudi stopiti skupaj in si pomagati. Spomnite se samo izjemnega vzdušja ob osamosvojitvi pred dobrimi 16 leti, pa nogometne pravljice pred leti. Tudi mi smo lahko eno, če hočemo. Le dovolj velika (ne)sreča je potrebna. Tokrat smo se spet izkazali; ljudje na prizadetih območjih imajo oblek in prostovoljcev za delo skoraj že preveč. Zdaj se seveda najbolj rabi denar; tudi RTV Slovenija je med izjemno uspešnim dobrodelnim koncertom pretekli petek in po njem zbrala menda okrog pol milijona evrov. Pomagajmo drugim, da bodo nekoč, če bo to potrebno, tudi drugi pomagali nam! Bog ne daj, da bi bilo potrebno, a nikoli se ne ve.

Takole pa izgleda Brú hostel v irskem Corku, kamor sta se danes za pet dni "vselili" Urška in Petra. Počasi se že bližata koncu svoje avanture, saj imata pred sabo "le" še pet dni Corka in njegove okolice, potem pa za vikend kreneta v Dublin, od koder sta začeli in od koder v ponedeljek zgodaj zjutraj letita nazaj domov. Pohvalno je, da je Urška precej pridna pri sprotnem pisanju svojega bloga, saj prav prijetno popisuje njune popotne dogodivščine. Še posebej sem se nasmejal ob včerajšnjem zapisu, čeprav se zavedam, da ni bilo njima niti najmanj smešno, a napisano je tako sočno, da je smeh kar težko zadržati. :) Ja, na takemle potovanju se ti (lahko) zgodi vse mogoče, od zelo prijetnih do zelo neprijetnih stvari. Dobro je seveda, da je prvih čim več in drugih čim manj. Mislim, da gre Urški in Petri kar dobro, le presenečen sem bil nad Urškinim stavkom: "Zanimivo je tudi to, da sem mislila, da bom stalno totalno evforicna in nvadusena nad vsem tu, na Irskem, vendar ni ravno tako." Mogoče je šlo za tisto znano situacijo, ko so pričakovanja tako (pre)velika, da potem pravi rezultati kar nekako izostanejo ... Vseeno pa uživata in se imata lepo, namen je torej dosežen. Moram pa priznati, da svojo drago zdaj že zelo pogrešam (čez en teden takle čas se bova lahko že tiškala :)) in da komaj čakam, da jo danes teden zvečer poberem na železniški postaji (vlak iz Benetk pripelje ob 19:42 - če seveda nima zamude :P).

Sicer bo konec tega tedna zelo zanimiv v literarnem smislu, saj se bosta zgodila kar dva zanimiva literarna hapenninga - prvi bo že napovedan literarni večer LD Zeleni oblaki (naslovljen V zavetju pozaspalih trav), ki bo v petek zvečer v Lazah, drugi pa bo bolj "interne" sorte in se bo zgodil pri prijateljici Lei doma, kjer se nas bo zbralo šest ljubiteljev poetičnega in bomo tudi nekoliko kostumirani brali svoje najljubše pesmi. Mislim, da bo super, pa tudi zelo zanimivo, ker za ostale ne vem, kako in kaj bodo brali. Tudi jaz pripravljam majhno presenečenje, a o tem več kdaj drugič. :)

Danes po službi sem šel v trgovino in si poleg ostalih dobrot privoščil še Die Hard (1988, dir. John McTiernan), zapakiran skupaj s Slovenskimi novicami. Popoldne sem ga pogledal slabo polovico in resnično si zasluži svoj kultni status enega najboljših akcionerjev vseh časov. Odlična zabava. Sploh slasten je seveda Alan Rickman. Film, ki res rula, zato mu Maltin ni zastonj podelil treh zvezdic in komplimentov, kot npr. dynamite action yarn in great action scenes and stunts. Way to go, Bruce! In ta legenda je letos, 19 let po prvem DH posnel še četrti del, ki si ga moram ob priliki tudi ogledati. In kaj se zgodi, ko vrlemu Brucu zmanjka metkov? Legendarni prizor:
Matt Farrell: You just killed a helicopter with a car!
John McClane: I was out of bullets.
Ah, ti Američani ... :)

Hu, po vsem temle nakladanju me je pošteno zažejalo, tako da grem zdajle najprej na eno hladno in zasluženo Cedevito, potem bomo pa še videli, kako in kaj. :) Prijeten teden vsem skupaj, se beremo.

Moj najnovejši sonet

Nastal včeraj zvečer. Z javnim branjem bo "krščen" na literarnem večeru Zelenih oblakov v petek, 28. septembra v Lazah (klik). Vabljeni.

KRVAVA JESEN

Žareča krogla leze za obzorje
in drevje golo listje je 'zgubilo.
Zelenost trav je ivje pomorilo,
spomin zbudilo na brezupa morje.

Pognalo brste je globoko górje,
neštete gorke solze je rodilo,
na rane novo sol je natrosilo.
Bridkósti vsak si njivo svojo orje ...

Jesenski hlad, ki srca se okléne,
s pestjo železno stiska brez miline.
Kar upanja živelo je, uvéne ...

Zatekaj le v polmrtve se spomine ...
Ko jutro se z večernim mrakom sklene,
spoznal boš, kaj so prave bolečine.

Namarië, Gil-galad!

V torek, 11. septembra, ko se je svet spominjal tragedije v New Yorku leta 2001, sem se dokončno odločil in izstopil iz Slovenskega Tolkienovega društva Gil-galad, katerega član sem bil od začetka leta 2004; od zadnjih volitev sem bil tudi urednik društvenega glasila, Sijoče zvezde. Kot sem pojasnil tudi na društvenem forumu, zadnje čase v društvu enostavno nisem več našel prave inspiracije in motivacije za uspešno urednikovanje, obiskovanje srečanj in za ostale društvene aktivnosti. Ker nisem tip, ki bi kar tako zaradi lepšega rinil z glavo v zid, sem se odločil, da izstopim, kajti od nezadovoljnih članov nima društvo nič (kvečjemu kaj slabega), člani pa od njega prav tako ne. Morda se še kdaj vrnem, never say never again, a zaenkrat je bilo to to; so long and thanks for all the fish, kot je dejal Douglas Adams (in Meta - ki ima jutri rojstni dan! :)). Hvala vsem za vse lepe trenutke, preživete na VLS-jih, srečanjih in ob ostalih priložnostih, z mnogimi pa bomo seveda ostali nerazdružljivi tudi izven društva.

Takole pa izgleda sončni zahod nad Galwayjem, kjer se trenutno nahajata moja Urška in njena prijateljica Petra. Čeprav sta odleteli šele v petek, svojo drago že precej pogrešam in kar težko bo zdržati še dva tedna (vrneta se namreč v ponedeljek, 1. oktobra). Pristali sta v Dublinu, kjer sta ostali en dan, potem pa sta se z avtobusom za pičlih 10 € odpeljali kakšnih 250 km daleč (otok sta prečkali z vzhoda na zahod) v že omenjeni Galway, velik nekako za dve naši Celji. Tu bosta ostali še dan ali dva, potem pa ju pot vodi naprej v Limerick. Z Urško sva se včeraj zvečer prvič slišala tudi po telefonu in bil sem prijetno presenečen nad odlično zvezo, saj se tako dobro pogosto ne slišiva niti, ko sva oba v Ljubljani. :P Sva se pa seveda zagovorila kar za kakšnih 10 minut, kar bo treba v prihodnje skrajšati, saj Urško vsaka minuta prejetega klica stane 0,288 evra, torej je samo najin včerajšnji pogovor nanesel okrog 3 €. Sicer imamo zdaj menda res nekakšno evropsko tarifo, a klici v tujini so še vedno precej dragi in tako bo nedvomno tudi ostalo. Drgače pa punci uživata (itak) in prav je tako. Upam, da bo Urška kmalu našla kaj časa, da bo kaj objavila tudi na svojem blogu, kot je obljubila.
EDIT ob 21:37: evo ga! :) (Pa upam, da je tisto o "prehranjevanju izključno z Guinessom samo slaba šala! :P)

Danes sem bil v Rakovem Škocjanu, kjer je Abrahama praznoval Joško, partner Urškine mame in moj trenutni stanodajalec. Sprva sem se za odsotnost mislil opravičiti, ker načeloma ne maram hrupnih slovenskih fešt (porok, raznih obletnic ... - za šolski primer gl. Kajmak in marmelada), ki se žal vse prepogosto "odlikujejo" po prekomernem uživanju hrane in alkoholnih pijač, razglašenem (hej, kolikor pevcev, toliko durov/molov!) petju "evergreenov", kot so V dolini tihi, Že dolgo nismo pili ga, [Vstavi ime] stara kljuka pit' se ga ne upa, Kolkor kapljic, tolko let, Ajnzerji, cvajerji ipd., po bebavih bandih (katerih največja katastrofa je ponavadi ravno v tem, da se imajo za še kako odlične glasbenike), butastih "družabnih igrah" (ki jih najpogosteje naumijo ravno omenjeni "odlični glasbeniki") in podobnih neumnostih. Ogromno ljudi tega seveda ne more razumeti, zato bo v prihodnosti verjetno še marsikdo užaljen, ker me ne bo na njegovo poroko/rojstni dan/obletnico itd. A tovrstna "praznovanja" enostavno žalijo večino mojih estetskih in ostalih predstav o kulturnem praznovanju, zato sem se že pred časom odločil, da se jih na silo pač ne bom več udeleževal (kar sem včasih počel), če ne bo šlo drugače, pač tudi za ceno kakšne zamere ali slabe volje.
Tokrat sem se odločil drugače, ker se je zadeva začela že ob 13h, pa tudi Joško se mi ne zdi tip, ki bi si sam želel obupne fešte, ki sem jo opisal zgoraj. Bilo je seveda prav prijetno in bilo mi je kar malo žal, da sem moral oditi že ob 15h, saj je bilo treba do LJ zapeljati Natašo (Urškino sestrično), ki je ob 16h delala, pa Anjo (Joškovo hčerko) in Petra (Urškinega brata). Tam je bil tudi cimer Luka, kitarist skupine Piksna, ki je s kolegom harmonikarjem skrbel za glasbo (nekaj popolnoma drugega, kot tisto, kar sem opisal zgoraj - bravo!) in bo - vsaj upam - ko se vrne v Šiško, s sabo prinesel tudi nekaj rojstnodnevne torte, ki je zaradi prezgodnjega odhoda nismo dočakali. :)

Danes je 83 let stara legendarna Lauren Bacall, vdova po pokojnem Humphreyju Bogartu. Vse najboljše. (Joško ima sicer rojstni dan jutri, tako da si ga deli npr. z Meto (kar sem omenil že prej) in celo z našim trenutnim predsednikom vlade. :P) Kmalu pa bosta slavila tudi prijateljica Katarina in meni zelo ljub skladatelj, pisatelj, teoretik, sociolog in še marsikaj, predvsem pa prijatelj Mitja Reichenberg. Rojstnodnevno torej kar zanimiv mesec. :)

Tale blog sem začel pisati pred slabima dvema mesecema in očitno mu gre kar dobro, saj ga je v tem času, če lahko verjamemo števcu obiskov, obiskalo že preko 1.130 bralcev (kar pomeni skoraj 19 na dan - OK, precej obiskov je verjetno tudi podvojenih). Poleg tega sem na blog postavil tudi anketo z vprašanjem bralcem, kakšen se jim zdi blog. Odgovorilo jih je žal samo osem (8), a rezultat je vseeno vzpodbuden - kar sedem (7, 88 %) od teh jih je izbralo odgovor "Odlično, kar tako naprej!", le eden (1, 12 %) pa "No ja ... Precej zgrešen projekt." Tudi po mailu in "v živo" sem dobil kar nekaj pohval in vzpodbudnih besed. S pisanjem bom vsekakor nadaljeval in se seveda še naprej trudil po svojih najboljših močeh, vsem pa najlepša hvala za branje in obiske bloga ter za pohvale in vzpodbude. Še na mnoge bloge! :)

Takole, grem še dol v dnevno pogledat, če je kaj pametnega po TV (ob 22:25 se na POP TV začne The Godfather: Part II) in mogoče še poiskat kaj za pod zob, potem pa bo treba ne prepozno v krpe, kajti jutri se začne nov delovni teden. Začnite ga uspešno in ga seveda tako tudi nadaljujte. Uživajte, se beremo.

Urška gre na Irsko

V petek odhaja moja draga - ki je, mimogrede, med čisto svežimi blogerji (ah, ta zarečeni kruh ... :)) - s prijateljico Petro za dobra dva tedna na Irsko, s čimer si bo izpolnila že kar dolgoletno željo po obisku te lepe dežele. Več o vsem skupaj lahko preberete na njenem blogu. Danes je objavila svojo drugo objavo in lepo je videti, kako se je od mene naučila npr. priročnega linkanja in vstavljanja fotk. :) Gotovo se bosta imeli s Petro super, obljubila pa je tudi, da bo v tem času poskusila tudi na blogu objaviti kakšen vtis in/ali fotko. Upajmo, da bo res tako. (Na zgornji fotki pa je ena od kamenodobnih grobnic v Carrowmoru.)

Sedim torej akole zvečer pred računalnikom, poslušam čudovit Mozartov ofertorij Alma Dei creatoris, KV 277 v F-duru za SATB, soliste in godalni orkester iz leta 1777 in razmišljam, da bo to Urškino potovanje pravzaprav tudi čas, ki ga bova v zadnjih skoraj štirih letih, kar sva resno skupaj, najdlje preživela ločeno. No, pravzaprav "ločeno", saj smo v 21. stoletju tako ali tako lahko ves čas v stiku prek različnih sodobnih pripomočkov (računalnik, mobilni telefon ...). Torej - "ni pene", seveda pa je Urška vseeno potočila nekaj solzic in tudi meni se je bilo pri srcu kar nekolikanj milo storilo. :) Seveda sem dobil navodila v smislu zalivanja rož, menjavanja brisač in podobnih neumnosti :), ampak najbolj bom pogrešal žensko družbo. Še sreča, da imam tudi nekaj super prijateljic, s katerimi se je vedno znova veselje družiti, kajne, Lučka, Lea, Nerlisa, Meta, Janja in še katera? ;)

In zdaj se vrti Chopinov klavirski Nokturno v es-molu (v 3/4 taktu). Sicer mi je od njega bolj pri srcu npr. Revolucionarna etuda v c-molu ali Preludij v e-molu, ampak so seveda tudi vsi nokturni čudoviti. Prejle sem na hitro poklepetal še z Dejanom - S56WDN, ki ima veliko nočnih in ob tej priliki pogosto malo pokliče prek repetitorja na Žagarskem vrhu (S55VZV, RV55, 145.6875 MHz UKV), da mu čas hitreje mine. In čeprav je jesen, sem zdaj že pri prelepi Sibeliusovi simfonični pesnitvi Spring Song, Op. 16. Zares občutena glasbena interpretacija pomladi - sploh zdaj, ko prihaja jesen. :) Kmalu bo čas za ledeno Vaughan Williamsovo 7. simfonijo, Sinfonio Antartico, katere poslušanje in študij sta mi, odkar imam tudi partituro, sploh v posebno veselje.

Danes sem bil v Logatcu, kjer smo se z Zelenimi oblaki dobili na srečanju, da se po poletju spet vidimo, si kaj povemo, izmenjamo kakšno misel in novo pesem in še malo predebatiramo naš bližajoči se literarni večer V zavetju pozaspalih trav, ki bo v petek, 28. septembra v Lazah (vabljeni!). Bilo je fino, čeprav nas je prišlo bolj malo, sploh smo pogrešali našo drago Branko (Branka, zelo mi je žal, moje srce je pri tebi!). Vseeno pa smo prijetno poklepetali in sploh me je navdušila naša čudovita Tilka. Zelo je namreč presenetila s kar dvema novima sonetoma, ki sta, kot nam je povedala, njena prva, za poskus soneta pa sem jo menda navdušil sam prejšnji teden na Literoadiju (o katerem sem že pisal). Čudovito, Tilka, kar tako naprej! Sploh en sonet, ki ima tudi akrostih, kar kliče po vencifikaciji, kar sem Tilki danes tudi povedal in ji namignil, naj razmisli tudi v to smer. Hej, novim izzivom naproti! :)

Ah, in sedaj Smetanova Vltava ... Res prava simfonična mojstrovina in v izjemno veselje mi je, da jo bomo s pihalnim orkestrom letos zaigrali na našem božično-novoletnem koncertu (ki bo 22. ali 28. decembra). V petek začnemo tudi vaje s simfoničnim orkestrom, s katerim imamo, če še nisem omenil, konec oktobra slavnostni koncert ob 35. obletnici GŠ Logatec, 10. obletnici simfoničnega orkestra te šole in izidu prve samostojne CD-plošče s posnetki SO iz Rima (o koncertni turneji sem pisal zadnjič). Me prav zanima, kakšen bo program in kaj bomo novega dobili na pulte.

Takole, za danes bodi dovolj. Ura je že primerna tisti za spanje in jutri je nov dan. Se kmalu spet kaj tipkamo, čisto za konec pa še modra misel, ki sem jo prebral v Iskrici včerajšnjega Dela: Če hočete ljudi razveseliti, jim pripovedujte o velikih nesrečah, ki so vas kdaj doletele. Avtor je (seveda) Artur Schopenhauer. 'Nuff said. :) Uživajte, se beremo!

Sit tibi terra levis, Lucifer!

Danes je odšel eden največjih opernih pevcev našega časa, legendarni bradati in obilni tenorist Luciano Pavarotti (bilo mu je 71 let). Tam okrog pete jutranje ure je odšel onstran, tja, kamor nekoč pojdemo vsi, le da ne vemo, kdaj in kako. Lucifer, requiescas in pace sitque tibi terra levis. Ko sem bil še smrkavec, me je vedno spominjal na Obelixa in zmeraj se mi je zdelo, da bi se, benevolenten kot je bil (to je danes povedal tudi njegov sopevec in prijatelj José Carerras), ob tej primerjavi le dobrodušno nasmehnil in me pobožal po laseh. Ah, Luciano, zdaj boš tam gori pel drug(ačn)i publiki. Naj te ljubi, kot te je tuzemska.

No, takole pa je bilo na prvi septembrski dan na godbenem pikniku. Kot vsako leto - super hrana, zabava in družba. Spet sem vrtel muziko in "markiral" začetke in konce fuzbalskih tekem. Vrtenje muzike je seveda vedno poglavje zase. Ko slišim znameniti stavek: "Stari, dej eno dobro musko!", se mi kar koža naježi. Hej, kaj pa je to dobra muska?! Definicij je skoraj toliko, kot poslušalcev - skoraj zato, ker določen % poslušalcev nima treh čistih o tem, kaj in kakšna je dobra glasba (govorim o generalno sprejetem mnenju).
Zato:
- Če pribijem Siddharto, bodo jamrali starejši.
- Če pribijem Avsenika, bodo jamrali mlajši.
- Če pribijem kakšen hud jazz ali klasiko, bodo jamrali vsi, pa ne bi smel nihče.
- Če pribijem Atomik harmonik, ne bo jamral nihče, pa bi morali vsi.
- Zaključek: Nikoli ne bodo vsi zadovoljni (itak).
- In še veliko bi lahko napisal o tem, pa ne bom, ker se mi do polnoči pred PC-jem pač ne da sedeti. :) Večno je veljalo, velja in bo veljalo, da de gustibus non disputandumst in non omnia eadem amant. ;)
Aja, zakaj sem na fotki moker? Eh, dolga zgodba ... :) Vprašajte U. P., ki je fotkala, ali pa V. K., ki me je ... Hja, pomokrila pač. :D

Ja, dan žal nima 25 ali več ur. Če bi bilo tako, bi mi verjetno uspelo napisati še kaj več. A zaenkrat ni panike, en entry tedensko je kar OK, če bo tako ostalo, bo še kul. Nova služba me namreč zelo okupira; v zadnjem tednu nisem šel niti enkrat na malico, obenem pa sem vsak dan šiht podaljšal za najmanj pol ure. Ni kaj, šolsko leto se je začelo in dela je največ ravno zdaj, ko si večina učencev kupuje inštrumente in potrebščine zanje. Tale "ruker" bo treba zdržati, potem pa se bodo stvari verjetno nekoliko umirile.

Jutri s prvo vajo Pihalnega orkestra Logatec začnemo novo sezono. Jesen vedno pomeni začetek priprav na božično-novoletni koncert, ki ga imamo zadnjih nekaj let vedno v večnamenski športni dvorani pri OŠ 8 talcev. Letos bo program (spet) res super: poleg Die große Seefahrt, o kateri sem pisal zadnjič, tudi npr. Smetanova Vltava (fenomenalna, izvirniku popolnoma zvesta transkripcija za PO), pa za uvod veličastne Coplandove Fanfare for the Common Man in še Bilikov Concertino za alt saksofon in pihalni orkester (solist bo Luka Loštrek). Obisk se vam bo vsekakor izplačal, zato malo reklame že nekaj mesecev prej ne škodi. ;) Naslednji teden pa se začno tudi vaje Simfoničnega orkestra Glasbene šole Logatec, s katerim smo bili marca na izjemno uspešni koncertni turneji v Rimu, 20. oktobra pa bomo imeli slavnostni koncert ob izdaji CD-ja s te turneje. Aprila naslednje leto nam bo obisk vrnil italijanski Coro Città di Roma (skupaj bomo nastopili v Slovenski filharmoniji), konec leta 2009 pa naj bi v Rim spet odšli mi - izvajat Mozartov Requiem v d-molu, KV 626. Da, projekt, ki se ga ne bi sramoval niti noben poklicni simfonični orkester.

Takole pa je bilo v Rimu:
Zares veličasten občutek je igrati v nabito polni gotski katedrali Santa Maria sopra Minerva ...

Tole je pa zbor - in seveda jaz na timpanih. :)

Kaj se je v zadnjem času še kaj dogajalo ... Hej, ogromno! :) V še posebej prijetnem spominu mi je ostal letošnji Literoadijo, literarni projekt Literarnega društva Zeleni oblaki (spet smo se "nastanili" v Grajskem parku), nekakšen literarni happening za (predvsem) mlade, s katerim se trudimo literaturo približati tudi (ali predvsem) mladini in razbiti predsodke o tem, kako da je ustvarjanje literature samo za "posvečene", zamorjene, zapite in podobne paciente. Fino (kot vedno) fotko z eventa je na svojem foto-blogu fotoBLOGatec objavil tudi Andrej Korenč; najdete jo tukaj. Zadevo, ki sva jo res super speljala s Timom (ki ga vidite tudi na Andrejevi fotki), smo zastavili tako, da so v prvem delu večera svoja dela brali mladi logaški avtorji (večina njih je prvič javno nastopila), v drugem delu pa smo prisotnim ničhudegaslutečim servirali delavnico Ubesedi svoj prvi sonet. In ubesedili smo ga, o, pa še kako! :) Sicer je bil sonet napisan že prej, a nadvse prijetno nas je presenetilo, da ne rečem šokiralo dejstvo, da bi čisto pravi sonet brez večjih težav napisali tudi ad hoc, kar tam. Super, to bomo enkrat v prihodnosti gotovo poskusili. Folk je bil navdušen in nekateri so res zagnano sodelovali. Največja pohvala zame kot "voditelja" sonetopisne delavnice pa je bila definitivno Petkova izjava: "Stari, če bi me v osnovni ti učil slovenščino, jaz ne bi mel popravca!" :) Galerijo fotk najdete tule.

Včeraj zvečer sem šel na redno tedensko srečanje po dolgem času spet pozdravit kolege radioamaterje v Radioklub Ljubljana - S53AJK, katerega član sem, odkar sem lani sredi decembra uspešno opravil izpit za radioamaterja operaterja A kategorije in pridobil klicni znak S56V (Sierra Five Six Victor, Soča pet šest Velenje). Verjetno spet ne bi šel, pa me je s klicem presenetil Andi - S50AL (poskusil me je nategniti, da "kliče z DURS-a", pa mu ni uspelo, ker ima pač preveč znano modulacijo, HI! :)) in ker se že dolgo nisva videla, sem se z veseljem podal na 10-minutni sprehod do kluba. Tam so bili seveda stari prijatelji Luka - S57LX, Primož - S56WKC, Andrej - S57LN, Boštjan - S55O in celo legende Bajko - S57BBA, Aleš - S59MA in Andrej - S56ZAB. Lepo jih je bilo videti, pogrešal pa sem npr. Gabrijelo - S57YD in Sandija - S54BTH. Bosta že slejkoprej uletela. V soboto je na Slivnici, kjer je klubska contest lokacija, jesenski piknik in z Urško sva se nekaj menila, da bi se pešaka podala gor, pa bi šel mimogrede še pozdravit fante. Vreme se bo menda popravilo, tako da ... Bomo videli. MNI TNX, DR OM S51PK, za šenkan HP DeskJet 950C! :)

Tako, za danes bo dovolj in preveč. :P Glede na to, da je vikend takorekoč pred vrati, želim vsim bravkam inu bravcam prijeten konec tedna in naj vas že nadvse jesenske temperature ne prestrašijo preveč! :) Uživajte, se beremo.