sreda, 31. december 2008

Is this Clarice? Why, hello Clarice.

Prav danes, na zadnji dan v letu, 71. rojstni dan praznuje legendarni igralec Sir Anthony Hopkins, ki je poustvaril že ničkoliko odličnih vlog, a za moj okus bo ostala večno absolutno nepresežena njegova izjemna vloga dr. Hannibala "Cannibala" Lecterja, ki ga je upodobil trikrat (v filmih The Silence of the Lambs (1990), Hannibal (2001) in Red Dragon (2002). V vlogi dr. Lecterja je Hopkins tako srhljivo izjemen, tako neizmerno odličen in tako strašljivo prepričljiv, da bi se posral od strahu, če bi ga kdaj srečal na cesti. Zato je velika sreča, da je lahko odigral (in to večkrat) tisto vlogo, za katero je bil rojen, tako kot npr. Marlon Brando in Don Vito Corleone, Arnold Schwarzenegger in T-800 ter Chris Reeve in Superman.

Toliko za danes čisto na kratko; na 31. decembra seveda vsemu cenjenemu bralstvu iskreno in od srca poželim čudovito silvestrovanje, kjerkoli in s komerkoli že boste, v prihajajočem 2009 pa vse dobro in najboljše, naj vam gredo stvari in življenje nasploh čimbolj gladko in po zastavljenih načrtih. In - last but not least - berite me še naprej! :-) Uživajte, se beremo - naslednje leto.

petek, 26. december 2008

Čar jam sessiona

Mnogi kolegi glasbeniki, ki berete moj blog, pa tudi ostali, ste gotovo že vsaj slišali za ljubljanski Jazz Club Gajo, če ga že niste kdaj obiskali. To takorekoč edino ljubljansko jazzovsko svetišče in zadnje pribežališče premnoglih slovenskih (in tujih) jazzofilov sam obiskujem že vsaj 10 let, kar je kar lepa doba, glede na to, da je Gajo klub odprl leta 1994 (naslednje leto bo JCG torej upihnil 15 svečk). V Gaju sem doživel že nešteto čudovitih trenutkov, nepozabnih nastopov in prijetnih srečanj s prijatelji glasbeniki in/ali ljubitelji jazza.

Posebno poglavje zase so v Gaju tradicionalni študentski jam sessioni, ki se že leta in leta odvijajo vsak ponedeljek (razen izjem - prazniki itd.) zvečer okrog 21.30 pa tja do polnoči ali še čez, odvisno pač od feelinga, ki se razvije. :-) Za glasbeno bolj nepoučene naj razložim, da je jam session skupinsko muziciranje skupine glasbenikov, ki temelji na čisti improvizaciji (zvrst glasbe ni pomembna, je pa res, da je bila od začetka večina jam sessionov jazzovska in tako je še danes, vsaj z organizirano večino). Kar pogosto se namreč zgodi celo to, da se glasbeniki do trenutka, ko stojijo skupaj na odru, še nikoli niso niti srečali, kaj šele, da bi kdaj igrali skupaj. In ravno v tej nepredvidljivosti sta nemara največja čar in magija jam sessiona, saj vse poteka popolnoma spontano - dejansko "se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo". Jazzovski jam sessioni se ponavadi začnejo z oblikovano zasedbo, ki odigra prvi set - opening večera; ta na nek način ustvari atmosfero in ostale glasbenike navdihne oz. opogumi. Po kratki pavzi je jam session "uradno odprt", kar pomeni nekako to, kar ima Gajo zapisano na svoji spletni strani: "Everybody who can and wants to play is invited to perform."

Ponedeljkovi jami v Gaju so idealni predvsem za nabiranje dragocenih izkušenj v skupni jazzovski igri in improvizaciji pred občinstvom (sessioni so vedno odlično obiskani). Session ne nosi zastonj pridevnika "študentski", saj je namenjen v prvi vrsti mladim, še neuveljavljenim glasbenikom, ki se šele opogumljajo za javno nastopanje. Nedvomno je v Gaju svoje prve resnejše jazzovske nastope doživelo kar nekaj danes že dodobra uveljavljenih mladih jazzistov; še posebej dobro se izpred let spomnem tedaj še neznane izvrstne pianistke in skladateljice Kaje Draksler, ki je s svojim odličnim igranjem na sessionih odpirala usta marsikateremu poslušalcu, saj je bila toliko večja senzacija videti tako mlado smrkljo, kako neusmiljeno žge jazz klavir. :-) Čez leta sem na odru JCG poleg Kaje poslušal (in še poslušam) mlade jazzovske mojstre, kot so Jani Moder, Cene Resnik, Gašper Peršl, Gal Gjurin, Aleš Kajtna, Mateja Dolšak, Igor Matkovič, Jure Pukl, Marko Petrušič, Kristina Oberžan in še in še bi lahko našteval ... Mnogi so potem slovensko sceno hitro prerasli in se odpravili osvajat Evropo in še dlje, z mnogimi pa se v Gaju srečujem še danes in vsakogar je vedno lepo spet videti - in slišati.

Kot mladega bobnarja, obsedenega z jazzom, me je seveda tudi samega vedno vleklo na oder JCG. Toda tu se pojavi težava - oder v JCG namreč ni kar katerikoli oder. Na tem odru se enostavno nikoli ne sliši slabega glasbenika ali kapitalnega glasbenega zajeba. It just doesn't happen. Zato oder v Gaju vliva veliko mero strahospoštovanja, morda celo tako zelo veliko, da se kdo nikoli ne znajde na njem. Večina mladih in nadebudnih glasbenikov nas je vendarle takih, da smo kakšno leto ali dve samo pridno hodili na sessione, poslušali in srkali note in jazzovske harme z odprtimi usti, ovohavali teren in se klanjali mojstrom na odru, ki smo jih imeli skoraj za bogove, potem pa je naenkrat meni nič tebi nič prišel tisti usodni ponedeljkov večer, ko smo se odločili, si rekli: "Jebi ga, to je to!" in zasedli svoj prostor na odru. Ko prideš do te faze, da sprejmeš to odločitev, je naenkrat vse neznosno preprosto. Toda do te odločitve lahko minejo leta. Lahko sploh nikoli ne pride. Pri meni je pač prišla in nikoli ne bom pozabil tistega jesenskega večera leta 2002, ko sem na sessionu v Gaju prvič sedel za bobne. Roke so se mi tresle in srčni utrip povečal na tempo kakšnega ubijalsko hitrega be-bop jazz standarda, a izbire in rešitve ni bilo več - padla je odločitev o komadu, nekdo je tleskaje odštel tista dva takta tempa (A one, a two, a you know what to do!) in to je bilo to. Zaprl sem oči in igral in ko je bilo konec komada, sem bil še vedno živ, publika pa je ploskala. Tak je bil moj prvi session v Gaju.

Seveda sem odsihmal še vedno dokaj reden gost na sessionih. Za bobne se sicer ne spravim ne vem kako pogosto, a vsakič, ko se, je to užitek, ki se ga ne da opisati na tem blogu ali kjerkoli drugje. Treba ga je doživeti. Moraš biti tam, sedeti na odru, zapreti oči, dihati z bandom in igrati, kot da je to tvoj zadnji dan in zadnji komad, ki ga boš v življenju odigral. To je Glasba, to je Jazz in to je Srce. To je to, to je jam session v Jazz Clubu Gajo na Beethovnovi 4 v Ljubljani. :-) Bil in igral sem ta ponedeljek, bom in igral bom verjetno še mnogokrat. Upam, da se kdaj srečamo!

Želim vam karseda lepe zadnje dni '08! Uživajte, se beremo.

nedelja, 21. december 2008

Par ur po koncertu ...

Najlepša hvala Špeli iz PPO Vevče, ki mi je takoj potem, ko se je s koncerta vrnila domov, poslala zgornje fotoutrinke z (zdaj že včerajšnjega) koncerta. Po izvedbeni plati bi bilo marsikaj lahko tudi bolje ali slabše, na splošno gledano pa mislim, da smo poslušalcem pripravili lep (pred)praznični večer, v katerem so lahko res uživali. Hvala vsem, ki ste prišli in upam, da se ob letu osorej ponovno srečamo.

Uživajte, se beremo.

sobota, 20. december 2008

Par ur pred koncertom ...

Takole izgleda vse skupaj (kliknite na fotke za večje verzije) pred nocojšnjim božično-novoletnim koncertom KD Pihalnega orkestra Logatec, ki se začne čez tri ure - ob 19h. Upam, da se vidimo, fotke, kako je dejansko bilo na koncertu, pa sledijo čez dan, dva, tri ... :-)

Uživajte, se beremo.

ponedeljek, 15. december 2008

V kateri orkester?

Drage moje, dragi moji, znašel sem se bil pred hudo dilemo. Takorekoč obenem sta se mi namreč ponudili dve izjemni priložnosti za sodelovanje v dveh izjemnih orkestrih. Onega dne sem bil na Facebookovi London Symphony Orchestra grupi povsem po naključju opazil reklamo za t. i. YouTube Symphony Orchestra, ki je oz. bo, kot kaže, "world's first collaborative online orchestra", priložnostno sestavljen simfonični orkester, ki pa bo seveda igral v živo; največji koncert bo nikjer drugje kot v znameniti newyorški Carnegie Hall. Koncert bo aprila 2009; orkestru bo ob tej priložnosti dirigiral Michael Tilson Thomas, ugledni kitajski skladatelj Tan Dun (ki je l. 2001 snel oskarja za glasbo v filmu Crouching Tiger, Hidden Dragon) pa je že napisal delo, primerno poimenovano Internet Symphony No. 1 "Eroica" (for YouTube).

Za omenjeni orkester lahko kandidirajo glasbeniki vseh starosti in nivojev glasbene izobrazbe - od virtuozov z diplomami najuglednejših svetovnih glasbenih akademij do popolnih amaterjev in samoukov brez ene same ure glasbene šole. Izbirni postopek je precej preprost - z uradne spletne strani pobereš svoj part (v mojem primeru part za timpane), ga karseda perfektno zvadiš, naštudiraš še part, ki ti ga za tvoj inštrument priporoča orkestraš LSO (dekleta in fantje so za vsa glasbila posneli kratke masterclasse; ogled toplo priporočam!), se posnameš (video) in vse skupaj naložiš na YouTube. Končno zasedbo orkestra bodo izbrali dirigent, orkestraši LSO (po inštrumentih) in splošna raja, ki obiskuje TiTubo - torej praktično pol sveta. Mačji kašelj! :D (Part za timpane sem seveda nemudoma dolpotegnil in videl, da sploh ni izven mojega glasbenega dosega, terja pa seveda obilo resnega študija in je lahko tudi dobra vadbena etuda za štiri timpane.)

Drugi orkester, v katerega imam dejansko morda celo realne možnosti priti, pa je schladmingski WYWOP - World Youth Wind Orchestra Project, ki ga vsako leto sestavijo v okviru največjega evropskega festivala pihalne glasbe Mid Europe v avstrijskem Schladmingu, kjer smo se z našim orkestrom zelo uspešno predstavili julija 2006. V WYWOP igrajo talentirani mladi glasbeniki z vsega sveta (čeprav se mi zdi, da je večina vendarle Evropejcev), dirigirajo pa mu največje svetovne avtoritete na področju pihalne glasbe. Seveda je tudi tu treba priti skozi prijavno sito, kar je bistveno enostavneje, če si v orkestru kdaj sodeloval. Sam imam srečo, da poznam dva godbena kolega, ki sta v WYWOP že imela priložnost in čast sodelovati - flavtistka Špela iz PPO Vevče (je že takorekoč "redna članica" WYWOP, saj se ga je udeležila že trikrat) in kolega tolkalec Tine iz logaške godbe. Tine se je WYWOP udeležil samo enkrat in to je bilo zanj očitno dovolj, saj ga je dotolkel špartanski tempo vaj in dela na splošno; 9 dni življenja v orkestru je menda eno samo garanje (sicer se verjetno tudi ne bi dalo naštudirati izjemnega koncertnega programa, ki ga WYWOP vsako leto odigra na zaključnem koncertu Mid Europe, ko je dvorana vselej nabito polna). Sploh Špela me je zadnje dni neusmiljeno šuntala k udeležbi in me sporovocirala tako daleč, da sem si dejansko natisnil in izpolnil prijavni obrazec. Le še pošljem ga ... in počakam na zavrnitev, hehe ... :-)

Včeraj pa sem se odpravil PPO Vevče poslušat na njihov božično-novoletni koncert v Cankarjev dom. Orkester (dirigiral mu je Aljoša Deferri) me je zelo pozitivno presenetil z zavidljivim nivojem izvedenih skladb (predvsem tistih bolj koncertnih) in mi povzročil nekaj dvomov, če bomo tudi mi naš bližajoči se B-NL (belgijsko-nizozemski?! :D) koncert zmogli odigrati tako dobro, a vseeno ostajam optimist. :-) Po koncertu sva s Špelo "pridelala" anekdoto, ki jo moram omeniti - odpravila sva se namreč na pokoncertno zakusko in pristala v čisto spodnjem štuku oz. kleti Cankarja. Ker je bilo tam že kup ljudi, ki so se vneto mastili z ričetom, sva še midva nebodigalena poprijela za zajemalko in žlici in se jela lotiti jedi, po nekaj minutah pa nama je (bivša-bodoča?) flavtistka Tamára priobčila, da se pravzaprav nahajava na neki interni fešti Lojzeta Peterleta, ki je tam dejansko tudi bil prisoten (s sinom vred). Nenavadni situaciji sva se seveda nasmejala, a se nisva pustila motiti in ričet pokonzumirala do konca, potem pa se s solidno podlago odpravila še v 6. nadstropje na dejansko pravo fešto, kjer se je prav tako jedlo, pilo in veselilo na vse pretege. Da je bila mera polna, smo se odpravili še v Žmavca (Ž.-ja tokrat očitno ni bilo :D) in čudovit pokoncertni večer se je končal nekje v zgodnjih jutranjih urah ... :-) (Nekaj foto utrinkov tule.) Ob 8h pa seveda fuckin' ponedeljkovo jutro, šiht in zombie power FULL ON! :D

Ja, takle mamo, december je pač res vesel, če si glasbenik, še toliko bolj. :-) Toliko za danes; uživajte & se beremo!

nedelja, 7. december 2008

Božično-novoletni koncert

Dragi vsi,
tudi letos me veseli, da vas lahko povabim na tradicionalni božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra Logatec, ki bo v soboto, 20. decembra 2008 ob 19h v večnamenski dvorani v Logatcu. Dirigiral bo Marjan Grdadolnik, orkestraši pa vas bomo poskusili navdušiti z izbranim programom in tudi kakšnim solističnim nastopom.

PROGRAM KONCERTA

Julius Fučík (1872–1916)

Florentiner Marsch 'Grande marcia Italiana', op. 214


Johann Sebastian Bach (1685–1750), arr. Alfred Reed

Jesu bleibet meine Freude iz kantate

Herz und Mund und Tat und Leben, BWV 147


Alfred Reed (1921–2005)

Praise Jerusalem!, Variations on an Armenian Easter Hymn

I. Introduction (maestoso)

II. Theme (molto moderato e sostenuto)

III. 1st variation (allegretto)

IV. 2nd variation (molto sostenuto e espressivo)

V. 3rd variation (alla marcia, con moto)

VI. 4th variation (lento – colla parte)

VI. 5th variation (allegro deciso ma non troppo)

VII. Finale (broadly)


Giuseppe Verdi (1813–1901), arr. Domen Prezelj

Di Provenza il mar, arija Giorgia Germonta iz opere La Traviata

Marko Kobal, bariton


Bart Picqueur (1972)

Symphony No. 0 'Phoenix ex cinere suo renascitur'

I. Fanfare for Ra, the Sun God

IV. Flight to Heliopolis – Ceremony for Ra


Ernest Gold (1921–1999)/Pat Boone (1934), arr. Johan de Meij

The Exodus Song

Marko Kobal, bariton


Gian Prince (1959)

Kenia

I. Intro (vivo)

II. The Lions Dance (allegro)

III. March of the Elephants (andante)

IV. Dawn (senza misura)

V. Ceremonial (vivo)

tolkalska sekcija Pihalnega orkestra Logatec


Gustav Ipavec (1831–1908), arr. Jani Golob

Slovenec sem

Marko Kobal, bariton


Borut Lesjak (1931–1995)/Marijan Vodopivec (1920–1977)/Dečo Žgur (1938),
arr. V. Štrucl

Gremo v kino, pesmi iz mladinskih filmov

otroški pevski zbor sv. Nikolaja


trad., arr. Siegfried Rundel

Happy Marching Band


Seveda je moč računati tudi na kakšen dodatek - letos v čisto dunajskem slogu! ;-) Najlepšejše torej vabljeni na čudovit glasbeni večer v Logatec (info tudi na www.godba-logatec.si). Vstopnice je mogoče kupiti v knjigarni DZS, trgovini Darilce in turistični pisarni v Logatcu, naprodaj pa bodo seveda tudi na večer koncerta.
Želim vam ravno prav nor veseli december in - se vidimo na koncertu!

torek, 25. november 2008

Krutex

To besedo boste zaman iskali po raznih slovarjih, saj si jo je izmislila Urškina sestrična Maja (Urška pa jo je seveda nemudoma in z veseljem posvojila) in je v uporabi namesto običajnega vzklika "Kruto!", za katerega mi menda ni treba pojasnjevati, kaj želimo z njim povedati. :-)

Gotovo veste, da s(m)o mnogi ljudje ljubitelji in mojstri črnega humorja in da slejkoprej po vseh mogočih svetovnih katastrofah začnejo naokrog (po mailih itd.) krožiti najrazličnejši štosi na to témo, nekateri bolj, nekateri manj okusni. Enega od takih sem odkril včeraj med brskanjem po kupih starih papirjev, in sicer gre za skopirano stran z vici iz Delove priloge Polet z dne 5. junija 2003. Na njej je, kot je v Poletu v navadi, nekaj vicev, večino strani pa zaseda imaginarna kompilacija, narejena na témo katastrofe ruske jedrske podmornice Kursk, ki se je potopila 12. avgusta 2000 in na kateri je umrlo vseh 118 članov posadke.

CD "ABSOLUTE KURSK"
Seznam skladb:
01. Oxygen (Jean Michel Jarre)
02. Sink to the Bottom (Fountains of Wayne)
03. Under Pressure (Queen & David Bowie)
04. Yellow Submarine (The Beatles)
05. The Water Is Over My Head (Rockin' Berries)
06. Keep the Pressure Down (John Farnham)
07. Das Boot (U96)
08. Nowhere to Run (Martha & The Vandellas)
09. The Air That I Breathe (Hollies)
10. In Too Deep (Genesis)
11. Underwater (Harry Thumann)
12. Too Late For Goodbyes (Julian Lennon)
13. Waiting For the Rain to Come In (Peggy Lee)
14. In the Navy (Village People)
15. Hello (Lionel Richie)
16. Keep On Knockin' But You Can't come In (Little Richard)
17. Is There Anybody Out There (Pink Floyd)
18. Sailing (Rod Stewart)
19. Enjoy the Silence (Depeche Mode)
20. S.O.S. (ABBA)
21. Deep Deep Trouble (The Simpsons)
22. Torpedo Girl (KISS)
23. Bonus Track (Europe only): Knockin' on Heaven's Door (Bob Dylan)

Seveda je odveč omenjati, da so vsi našteti komadi in izvajalci resnični. Uživajte, se beremo.

nedelja, 23. november 2008

Videl sem Quantum of Solace

Včeraj sva z Urško ob 11h vstopila v dvorano št. 7 ljubljanskega Koloseja in si naposled le ogledala najnovejšo bondiado Quantum of Solace. V Kolosej daleč najraje hodim gledat filme nekaj časa po začetku pričakovanja, ko so največje množice že mimo, poleg tega pa ima Kolosej ob vikendih dopoldne dve ogromni prednosti - nižje cene vstopnic za predstave, ki se začnejo pred 14h, in skoraj prazne dvorane. Včeraj nas je bilo v največji dvorani, v kateri je sicer prostora za okrog 500 gledalcev, morda 20. Jackpot! :-) Sem pa včeraj prvič opazil novo Kolosejevo cenovno politiko - vstopnice za filme, ki trajajo pod dve uri, so cenejše od tistih za filme, daljše od dveh ur. Svašta. Je taka praksa tudi v tujini? Jaz še nisem slišal zanjo. :P

Torej - Daniel Craig strikes again. Marsikdo (npr. Gartner ;-)) se ne bo nikoli strinjal z mano, toda meni osebno je Craig najljubši Bond, v bistvu si prvo mesto delita z Rogerjem Moorom. Zdaj pa še druga "bogokletna" izjava - meni osebno (pa tudi Urški) se je Quantum of Solace zdel super. Ne sicer izjemen ali odličen, kar je definitivno bil Casino Royale, vsekakor pa super. Če bi na lestvici 1-10 Casino Royale dobil 10, bi Quantum of Solace pri meni dobil 7-8, ne pa npr. 2-3, ko so ga ocenili (pre)mnogi. Res je to najkrajši Bond do sedaj in res je zelo akcijski (a ravno na robu tega, da bi bil preveč), a še vedno mi je bil zelo všeč.

Mogoče bo za cenjeno bralko/bralca bolj zanimivo, če namesto dolgoveznega nakladanja zapišem nekaj prebliskov, ki so se mi utrnili ob ogledu filma in po njem (pozor - spoilerji, če kdo filma še ni videl!):
- Po Moonrakerju (1979) je to prva bondiada, v kateri 007 pade iz letala brez padala.
- Filmmakerjem zamerim, ker so (spet) skenslali Bondovo znamenito predstavitev ("The name's ...") in naročilo najljubše pijače ob šanku; tudi Moneypenny in Q sta še očitno še vedno na (prisilnem?) dopustu.
- Bejbo, s katero spi Bond, spet "prebarvajo do smrti", le da tokrat s črnim (in ne pravim) zlatom.
- Zelo zanimiva je bila logika direktnega sequela prejšnjega filma in kar malo nenavaden občutek je gledati fotke ljudi iz prejšnjega filma in poslušati debate o njih. Je bilo pa vsekakor zanimivo - daleč od tega, da bi bilo slabo.
- Filmmakerjem zamerim tudi igračkanje z gunbarrelom, ki je tokrat na koncu - že v prejšnjem filmu so z njim neposrečeno "povezali" uvodno špico in uvodno pesem - in si želim, da bi ga v naslednjem filmu končno uporabili tako, kot se spodobi.
- Uvodna pesem Another Way to Die mi ni všeč. Mislim, da je to po Madonninem Die Another Day naslabši 007 song. Enostavno nima bondovskega feelinga in kvalitet. Uvod je kul in obetaven, ko pa se začnejo vokali in refren, pa je veselja konec. Mojstrskega komada, kot je uspel Chrisu Cornellu z You Know My Name verjetno še lep čas ne bo.
- Všeč mi je bilo, da na koncu odjavne špice piše James Bond will return (toda žal šele čez kakšna tri leta).

Skratka, kar se mene tiče, je bilanca zadnjega 007 zelo pozitivna, zato komaj čakam izid DVD-ja, verjetno pa ga bom šel v kratkem še enkrat gledat tudi v kino, da nadoknadim še za Casino Royale, ki ga iz bebavih razlogov ("ČUDAK!", bi porekla Anja H. ;-)) nisem šel niti enkrat.

Ja, bil je lep vikend - včeraj Bond in shopping v Cityparku (kar mi sicer ni bilo v nikakršen užitek, a treba je bilo porabiti rojstnodnevne bone in nabaviti nove tople čevlje, hlače in suknjič), danes pa čudovito vreme, obisk sestre Ane, ki je prišla k nama na kosilo v obliki neprekosljivega racletta ter lep sprehod z Gajo po hotenjskih travnikih in pašnikih (zraven bi se čudovito podala Smetanova simfonična pesnitev Z českých luhů a hájů :D). Jutri pa spet ponedeljek ... In nov teden, v katerem me verjetno čaka koncert SF, pisanje novih člankov za Musko, nove vaje s simfoničnim in pihalnim orkestrom, kakšno prijetno srečanje s prijatelji in še kaj. Naredite si lep in prijeten teden tudi sami, uživajte & se beremo.

torek, 18. november 2008

Nov sonet

VII. SLOVO

In šla si. Veš, ledena rosa pala
je na srcà krvavo mi rdečino.
Ves up poletel v daljno je sivino
na to, da morebiti boš ostala ...

Prekleta bodi ti in ta obala,
kjer mešala ljubezensko sva slino!
Krvavo sonce gre v morjà sinjino,
ki pekla grozo kmalu bo spoznala ...

Izgine naj ves svet, ponikne v temo,
globoko, da ne more razsvetliti
je sonce, če gori z največjo vnemo.

Spoznanje 'z krempljev noče me spustiti -
da proti peklu vsi počasi gremo,
da sam pred sabo se ne morem skriti ...

nedelja, 16. november 2008

Hepi brzdej


You say it's your birthday
It's my birthday too, yeah
You say it's your birthday

We're gonna have a good time
I'm glad it's your birthday
Happy birthday to you

- The Beatles, Birthday

Danes sem natanko ob 16 uri in 17 minut vstopil v svoje 28. leto (kar pomeni, da sem zdaj star 27 let, da ne bo slučajno kdo mislil, da sem star že 28 :D). Tudi na tem mestu še enkrat en veeelik HVALA!!! vsem, ki ste mi (in mi morda še boste) čestitali; samo na Facebooku sem prejel okrog 50 čestitk, kakšnih 10 jih je prišlo še po SMS-ih, nekaj ljudi me je tudi poklicalo - skratka, zelo sem bil vesel, da se je toliko ljudi tako lepo spomnilo name. GRATIAS AGO OMNIBUS!!! :-)

No, dobil pa sem tudi nekaj "zanimivih" čestitk. Primer je tale Blaževa s Facebooka:

For he's a jolly good fellow, for he's a jolly good fellow

For he's a jolly good fellow, and so say all of us!

("For He's A Jolly Good Fellow" is a British and American song which is sung to congratulate a person on a significant event, such as a retirement.) :)

Sem res že za v penzion?! :D Kolega Lan pa me je prijazno opomnil na to, da je starost 27 let življenjsko precej nevarna - sploh za glasbenike (kar sem seveda tudi sam - ljubiteljski, seveda). Znameniti muzičisti Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison in Kurt Cobain so namreč vsi ugriznili v prah ravno pri tej starosti. Moja bivša gimnazijska sošolka Ana Jurc je na to témo napisala zanimiv (in strašljiv) članek, ki ga lahko preberete tule, o klubu 27 pa najdemo poseben članek tudi na Wikipedii. Res spooky. O_o Porkadrek, držite pesti, da preživim do 16. novembra 2009, potem sem dober! :P :D

Poleg čestitk sem od bližnjih seveda dobil tudi lepe darile, kot npr. določeno količino gotovine, za 100 EUR bonov za Citypark, kar nekaj sladkarij, uokvirjeno grozotno fotko iz otroštva, malo piksno Rio Mare v deviškem olivnem olju, malo Nutello, ratluk in še kaj bi se našlo. :-) Skratka, bil je super dan in še bolj popolno bi bilo le, če jutri ne bi bilo treba v službo, a saj veste - you can't have it all. :P :-) Uživajte, se beremo.

sobota, 15. november 2008

Sanjska ženska?

Onega dne sem bil na SiOL-ovem portalu prečital novico o mladi Britanki Terri Hunter, ki je po domače rečeno nimfomanka, njena uradna razlaga pa se glasi, da je "žrtev bolezni, ki od nje terja, da ima spolni odnos desetkrat na dan". Vsled omenjene bolezni se je dala dol z že več kot 1000 tipi.

Gotovo nam je vsem jasno, kako moški (sploh mladi) pogosto nakladamo, kako da nam ni seksa nikoli dovolj, kakšni nenasitni žrebci da smo in kako da bi seksali noč in dan, če bi le imeli nenasitno bejbo, ki bi nam to omogočala. Zato me zelo zanima, kako bi se tovrstni "pravi moški" v smislu young, dumb, full of cum, kot se slikovito izrazi Gene Hackman v odličnem filmu Heist, odrezali v morebitnem partnerstvu s tako bejbo. Bodite iskreni, fantje, in povejte, koliko časa bi zdržali tempo desetkratnega seksa na dan?! V članku sicer piše, da je Terri zdaj že dva meseca v zvezi z istim tipom, a nikakor nisem pripravljen verjeti, da seksata vsak dan po desetkrat. Še kakšnemu robotu bi se zmešalo. :D

Ko smo ravno pri bejbah - SiOL je te dni objavil tudi lestvico "dvajsetih najbolj seksi manekenk" po izboru spletne strani Models.com. Lestvico sem si pobliže ogledal tudi sam in ugotovil, da mi je na njej seksi zgolj ena sama bejba - Behati Prinsloo - vse ostale pa se me niti najmanj ne dotaknejo, zanimivo - sploh tiste na najvišjih mestih. Bog ve, ali je kaj zelo narobe z mojim okusom ali z okusom ljudi, ki so izbirali manekenke na lestvici. Seveda, vsake oči imajo svojega malarja, 100 ljudi 100 ćudi, non omnia eadem amant in kar je še takih priročnih izgovorov, ampak oprostite, tista lestvica se mi zdi res čudna. :P Normalno, še sreča, da nam niso vsem všeč iste bejbe, kajti to se ne bi dobro končalo. :-)

Mimogrede - od vseh "hudih" bejb na tisti lestvici mi je za nekaj deset svetlobnih let bolj všeč Brazilka Melanie Nunes Fronckowiak (očitno ima tudi kakšne poljske korenine?), ki je pred kratkim na izboru v Parizu dobila prvo nagrado za bejbo z najlepšo ritjo na svetu. Za razliko od vseh tistih bolj ali manj pathetic manekenk si je Melanie po mojem skromnem mnenju lovoriko definitivno zaslužila. Kliknite na tale link, si oglejte fotogalerijo in se prepričajte še sami. ;-) Uživajte, se beremo.

sreda, 5. november 2008

Odšel je Michael Crichton

Šokirala me je novica, da je včeraj nenadoma umrl genialni pisatelj (pretežno) sci-fi romanov Michael Crichton, avtor mnogih bestsellerjev kot npr. Jurassic Park z nadaljevanjem The Lost World, pa The Andromeda Strain, Timeline, Prey, Next in mnogih drugih, ustvaril pa je tudi izjemno priljubljeno zdravniško nadaljevanko ER (Urgenca). Michael je dva tedna po 66. rojstnem dnevu izgubil bitko z rakom, ki jo je bojeval v zasebnosti in intimi svoje družine. Hvala mu za vse odlične ideje in genialne zamisli ter za filme, ki so bili posneti po njegovih delih. Requiescat in pace!

ponedeljek, 3. november 2008

Zlati časi Elana

Verjeli ali ne, toda bili so časi, ko je bil Elan, ki bo v kratkem odpustil okrog 180 svojih delavcev, eno najuspešnejših slovenskih (oz. tedaj še jugoslovanskih) podjetij. Bil je tako zelo uspešen, da so njegove smuči uporabljali vsi največji svetovni smučarski asi in da so elanke uporabili celo v enem od filmov o Jamesu Bondu. To sem včeraj pri ponovnem ogledu začetne sekvence bondiade A View to a Kill iz leta 1985 (vlogo agenta 007 je še zadnjič odigral Roger Moore) opazil popolnoma po naključju. Ko je Bond na misiji v Sibiriji, kjer mora najti truplo agenta 003 in z njega v London prinesti pomemben mikročip, ga seveda opazijo in preganjajo ruski vojaki. In glej ga zlomka - pri svojem nečednem početju uporabljajo nič drugega kot smuči Elan. :-) Dobro si oglejte naslednji fotki iz te sekvence:

Ja, to je to. Elanke v Bondu! :-)

Mimogrede pa še nekaj: za vse ljubitelje swinga kot glasbe, kot plesa ali oboje - v petek, 28. novembra bodo v Menzi pri koritu na Metelkovi nastopili odlični ameriški neo-swingerji Cherry Poppin' Daddies, znani predvsem po svoji odlični plošči (in istoimenskem hitu) Zoot Suit Riot iz leta 1997, ki si jo lastim tudi sam. Morda jim grem celo prisluhnit (v predprodaji so karte 18 EUR, potem 23), vsekakor pa jih toplo priporočam v poslušanje; če že ne na omenjenem koncertu, pa vsaj na kakšnem posnetku (lahko jih vpišete tudi v YouTubov iskalnik). Zasrbele vas bodo pete! :-)

Za konec pa še fenomenalni a capella tribute nekaterim najbolj znanim filmskim témam Johna Williamsa. :-) Uživajte, se beremo.

nedelja, 2. november 2008

Zapis, ki da misliti

Minilo je sicer že skoraj dva meseca in pol, odkar je bloger Markovski na svojem blogu Norčeva beležka objavil tale zapis, a vam ga vseeno priporočam v branje. Kar brez strahu, je kratek in jedrnat. :-) Ko sem ga prebral sam, sem se - čeprav je zapisan šaljivo, šegavo in s pravo mero tongue-in-cheek - zamislil.

Zakaj kurca res prišemo bloge?!

petek, 31. oktober 2008

Quantum of Solace

Ko je pred slabima dvema letoma v kina prišel Casino Royale, sem naredil eno največjih neumnosti v svojem življenju. Kljub temu, da sem že od otroštva zaprisežen bondofil, saj znam vse filme z njihovimi soundtracki vred takorekoč na pamet in jih imam tudi vse doma na DVD-jih in CD-jih, Casina Royale nisem šel gledat v kino. "Razlog za" to je bil Daniel Craig, saj mi je žena pogled deloval precej antipatično, sploh zaradi svetle barve las (spomnimo se udarnih naslovov v smislu "Bond je blond!"), po drugi strani pa sem bil "užaljen", da Bonda ne bo več igral odlični Pierce Brosnan. Potem, ko je Casino Royale prišel v kina in se tudi že odvrtel, sem seveda slišal in bral ogromno odličnih kritik Craigove interpretacije vloge, ki pa jim še vedno kar nisem hotel verjeti.

Tako sem se kar nekaj časa pozneje - pol leta ali še več - dobesedno prisilil, da sem si vendarle kupil DVD s filmom, ki pa me je še naprej tako odbijal, da je doma najprej nekaj časa nabiral prah, preden sem ga končno le vtaknil v računalniški DVD pogon. Rezultat je bil seveda tak, kot si lahko mislite - Craig me je tako presenetil in fasciniral, da mi še lep čas po ogledu filma "ni bilo nič jasno" :D Res je odličen, izjemen, izvrsten, verjetno najboljši Bond vseh časov - in to piše dolgoletni hardcore bondofil, ki sicer prisega na filme Rogerja Moora in Pierca Brosnana! :-)

Kakorkoli že, po tej grozljivi napaki in neprijetni izkušnji vsekakor KOMAJ ČAKAM, da v kino 6. novembra pride težko pričakovani Quantum of Solace, pri nas (IMHO neposrečeno :P) preveden v Kvantum sočutja. Seveda bom zdržal še toliko, da se poleže začetni naval v Koloseju, potem pa akcija in če bo film vsaj tako zelo dober, kot je Casino Royale, ga bom šel gledal tudi dvakrat ali trikrat, če bo treba. :D

Nocoj je edna lüštna noč, saj je Halloween, "sparjen" s podaljšanim vikendom. :-) Sam se najprej odpravljam na vajo pihalnega orkestra, zvečer pa si bom (ali bova z Urško) ogledala kakšno dobro grozljivko ali triler, npr. The Exorcist, ki ga že nekaj časa nisem gledal.

Za lepši vikend na koncu še Riverdancing Violinist, meni absolutno najljubši video neprekosljivih glasbenih šaljivcev in virtuozov Igudesmana in Jooja. Izjemna sta! :-) Marsikdo ju je verjetno že videl, ostali si ju oglejte zdaj.



Zaželim vam samo še lep praznični večer; oglejte si kakšen dober h'weenski film in ne prestrašite se preveč. :-) Uživajte, se beremo!

sreda, 22. oktober 2008

Maske padajo

Tale tekst je na svoji spletni strani objavila največja poraženka letošnjih parlamentarnih volitev, Janševa SDS. Gre seveda na zdaj (po dveh, treh dneh!) že razvpiti, da ne rečem notorični seznam povabljencev, katerih prisotnost na slovesni večerji z angleško kraljico Elizabeto II. je požegnal predsednik Türk. O (ne)primernosti posameznih ljudi s seznama za udeležbo na tej večerji ne bom razpravljal, ker za to nisem kompetenten niti me tematika posebej ne zanima (simpatičen blog na témo strogega britanskega protokola pa je napisal Marko Jenšterle), toda zelo žolčna in cinična reakcija SDS-a mi da misliti in vedeti, kakšen sore loser je ta stranka. Ker ne prenesejo, da jih je na volitvah tako tesno premagal Pahor s svojimi SD, so živčni in razpizdeni in samo iščejo vsako priložnost, kjer bodo lahko nekoga zaradi kakšne bolj ali manj banalne zadeve zjebali in mu na veliko zamorili. To je do neke mere pričakovano - a le do neke mere; modum tenere debemus. To, kar se gre SDS (in verjetno še kdo), je nešportno, bedno in primitivno. Maske definitivno padajo, toda čigave?!

In še a word to the wise: če ste pametni, ne zapravljajte denarja za detergente za pomivanje posode znamke Luna, ki jo zadnje čase precej agresivno oglašujejo (TV, obcestni jumbo plakati, revije in časopisi ...) in mi deluje precej elitistično wannabejevsko (tudi glede na cene). Urška mi pravi, da je sicer prašek za perilo čisto OK, ampak prašek za posodo je po mojih izkušnjah - kot se temu lepo po slovensko reče - en kurac vreden, forgive my French an' all. Nočem jim a priori delati negativne reklame, ampak tako izkušnjo pač imam. Kupite si rajši dobri stari Pril. :-) (Napisano seveda velja samo za tiste, ki ste, tako kot jaz, še vedno v kameni dobi v smislu, da nimate lastnega pomivalnega stroja. :P) Uživajte, se beremo.

Naj komentator

Anton Borkovič. Verjetno ste ga večinoma videli že zdavnaj, sam pa sem link do posnetka z njegovim "komentiranjem" nogometne tekme dobil šele pred kratkim. Kakorkoli že, kolega iz orkestra mi je povedal, da so na internetu menda naredili peticijo in zbrali 20.000 (da, dvajset tisoč!) podpisov za to, da bi g. Borkovič komentiral vsaj eno tekmo Eura 2008. Forgive them, Father, for they know not what they do.

torek, 21. oktober 2008

Her Majesty


Her Majesty

Her Majesty's a pretty nice girl,
but she doesn't have a lot to say.
Her Majesty's a pretty nice girl
but she changes from day to day.

I want to tell her that I love her a lot
But I gotta get a bellyful of wine.
Her Majesty's a pretty nice girl,
someday I'm gonna make her mine, oh yeah,
someday I'm gonna make her mine.

- The Beatles

petek, 10. oktober 2008

Nepotešenega avdiofila tožba

Pričujoči tekst je nastal kot nekakšna "domača naloga" v okviru tečaja na postojnskem Radiu 94, kjer se, ako bo imela sreča mlade, pripravljam za (honorarno) delo radijskega voditelja. Treba je bilo namreč napisati krajši oseben tekst v smislu komentarja na aktualno temo. In ali bi morebiti kdo pričakoval, da mi bo v hipu padlo na misel kaj drugega kot glasba?! :-)

* * * * *

Sem velik avdiofil in izdatki za nove CD plošče pogosto predstavljajo pomemben, če ne celo pretežen del mojih mesečnih odhodkov. V lasti imam zbirko blizu 1000 originalnih CD plošč, med katerimi je kar nekaj raritet, ki že danes na zbirateljskem trgu prinašajo čedne vsote. Enega največjih užitkov mi predstavlja brskanje po glasbenih trgovinah in na račun tega se pogosto odpovem tudi kakšnemu sobotnemu izletu na morje ali v kino.
Zadnje čase pa vedno bolj opažam, da CD plošče kar nekako izginjajo s prodajnih polic. To je žal najbolj opazno ravno pri zvrsteh, ki me najbolj zanimajo – pri filmski in klasični glasbi ter jazzu. Ponudba je vedno bolj revna, CD-jev, ki so na izbiro, pa vedno manj. Pogosto se dogaja celo, da nove plošče omenjenih zvrsti sploh ne pridejo na naše prodajne police.
Če stopim k policam, na katerih so plošče pop in rock glasbenikov, je izbira boljša. Cene so ugodnejše, nove CD-je se da kupiti kmalu po izidu. Seveda bi bilo utopično pričakovati avdiofilsko usmerjeno družbo, v kateri bi skupinsko bojkotirali nove plošče Atomik harmonik ali Turbo angels in na veliko kupovali plošče "deficitarnih" zvrsti, a vendar s(m)o del vsake družbe tudi ljudje s takim okusom in preferencami. Ker tega, kar nas zanima in kar si želimo, pri nas ne moremo dobiti, smo se prisiljeni znajti po svoje.
Sam se enkrat na leto odpravim v London, nemara največjo glasbeno prestolnico sveta, in se dodobra oskrbim s CD-ji (in si osušim denarnico). V Londonu namreč najdemo glasbene trgovine, ki so v primerjavi z našim največjim Big Bangom kot nogometno igrišče v primerjavi z mizo za namizni nogomet. Za avdiofila so taki prostori hkrati nebesa in pekel – prvo, ker je izbira takorekoč neomejena in drugo, ker je mogoče v taki trgovini zapraviti BDP manjše države, kar pa si seveda lahko privoščijo le h'woodski zvezdniki in arabski naftni šejki.
Največji fetiš avdiofilu predstavlja CD plošča v vsej svoji lepoti in popolnosti, nekateri – in ni jih tako malo – pa še vedno prisegajo celo na vinilne LP plošče. Z užitkom, ki ga zapriseženi, ortodoksni avdiofil doživlja ob tem, ko prime v roko nov CD, ga odvije iz folije, globoko vdahne barvo tiska knjižice CD-ja, natančno prebere spremno besedilo in seznam sodelujočih pri snemanju plošče, se ne more primerjati takorekoč nič. Morda bi le še seks kotiral podobno visoko.
In točno ti in takšni avdiofili s(m)o zadnja leta pri nas popolnoma zapostavljeni. Morda se še kje najde kakšna zakotna, zaprašena trgovina, kjer delajo nam podobni fanatični ljudje, ki nas razumejo in se ob naših jadkovanjih ne držijo za glavo, nas ne gledajo zabodeno in ne kličejo psihiatrične pomoči, temveč smo od njih deležni razumevajočih pogledov, toplih besed in popustov pri nakupih nam tako ljubih magičnih srebrnih ploščkov, s katerih v binarnih nizih ničel in enic zahvaljujoč moderni tehnologiji blagodejno zvenijo čudovite note Bacha, Mozarta, Milesa Davisa in še marsikoga.

ponedeljek, 22. september 2008

Pirova zmaga

Kot že vsi veste, so Pahorjevi Socialni demokrati na včerajšnjih parlamentarnih volitvah zelo tesno premagali Janševo Slovensko demokratsko stranko. Po prvih rezultatih vzporednih volitev, ki so jih ob 19h pompozno objavili na TV SLO in POP TV, so SD vodili za več kot 10 %, po zadnjih znanih uradnih rezultatih DVK, objavljenih ob 22.45, pa je razlika zgolj 1,18 %. Res je šlo zelo na tesno, nekaj časa je celo kazalo, da se bodo zadeve obrnile, pa se vendarle niso. Rezultat je tako vendarle - dasiravno Pirova - zmaga SD, kar je tudi po mojem okusu. Zatorej - zbogom, JJ (ki se bo po sili razmer pač ponovno prelevil v opozicijsko tečnobo) in dobrodošel, BP (ki mu vsekakor želim(o) ugoden veter in vso srečo pri služenju državi). Upam, da bo s Pahorjevim premierstvom zavel nov, ugodnejši veter.

Kljub svoji dobri volji ob zmagi SD pa si ne morem kaj, da ne bi omenil še zadeve, o kateri sem hotel pisati že pred časom, pa mi taisti (namreč čas) tega ni dopuščal. Medtem me je prehitel Crnkovič, ki mi je besede takorekoč vzel z jezika in v zapisu na svojem blogu sam odlično povedal točno to, kar sem nekako čutil in mislil sam. Kolikor je Pahor sicer fejst fant in kul politik, je s tistim nesrečnim plakatom res brcnil v temo. To, da na fotki ne nosi kravate in da so mu sfotošopali (najmanj) oči, me sicer ni razkurilo tako kot Crnkoviča (da ne bi kdo slučajno mislil, da je bil Pahor edina "žrtev" digitalne fotoobdelave - v zgodovini še niso posneli reklame za zobno pasto, v kateri bi imeli igralci tako esktremno - že kar odbijajoče in neokusno - biserno pobeljene zobe kot Esmeralda Canjuga Vidmar na plakatu Zares), je bil pa tudi moj prvi vtis, ko sem prvič videl plakat, to, da se Pahor na fotki drži neizmerno namorjeno. Drži se tako namorjeno, da bi lahko o namorjenosti učil emote, tako sitno, kot bi ga bil ravnokar poscal pes in tako poklapano, kot da bi bil pri šlogarici ravnokar izvedel, da se ne bo na volitvah niti uvrstil v parlament. Pahy je pač že pregovorno lepuškast tip, bivši maneken, večni lomilec ženskih src, šarmanten gospod in človek z lepim obrazom in simpatičnim nasmeškom. Če bi vse naštete adute izkoristil tudi na predvolilnem plakatu, sem prepričan, da bi si priboril še kakšen glas več.

No, ampak zdaj je to itak vseeno, kajti, kot pravi stara modrost, "ni uporabe jokati čez polito mleko" (There's no use crying over spilt milk.) :D Kakorkoli že, želim vam uspešen teden in upam, da je volilni izid tudi po vašem okusu. ;-) Uživajte, se beremo.

nedelja, 21. september 2008

Vienna vegetable orchestra

Tale zadeva je tako izvirna, neverjetna in odštekana, da ji moram posvetiti poseben zapis. Novico o dunajskem zelenjavnem orkestru oz. Vienna Vegetable Orchestra sem najprej zasledil kot članek na SiOL-ovem spletnem portalu. Potem sem iz firbca še malo posurfal in nemudoma odkril njihovo uradno spletno stran, kjer med drugim najdete tudi fotke vseh odpiljenih "glasbil", na katera igrajo; tako si lahko ogledate, kako izgledajo trobenta iz paprike, ropotulja iz melancana, violina iz pora in blok flavta iz korenja. Noro! Gotovo en najlepših dokazov, da človeška iznajdljivost in glasba ne poznata meja - sploh če hodita z roko v roki. :-)

Za piko na i pa še posnetek, ki pove in pokaže vse. :-) (Če v YouTubov iskalnik vtipkate "vegetable orchestra", si lahko ogledate še kar nekaj drugih posnetkov.) Uživajte, se beremo!

Literarni adagio jeseni

Dragi vsi,
po zelo uspešnem Literoadiju (beri predprejšnjo objavo) z Literarnim društvom Zeleni oblaki prirejamo prvi literarni večer v sezoni 2008/2009, ki smo ga poimenovali Literarni adagio jeseni. Zgoditi se ima v sredo, 24. septembra 2008 ob 20h v Klubu Grajski park. Voditelj večera bo neprekosljivi in nepogrešljivi Tim Uršič, glasbenik večera pa odlični mladi kitarist Mario Kurtjak. Bralcev bo kar nekaj, med njimi pa bom tudi sam. Prijazno vabljeni! :-)

Tisoč CD-jev na kupu

Zadnje čase se dogaja toliko vsega, da (spet) akutno zmanjkuje časa za blog(anje). :P A nič ne de, situacija se zdaj vendarle malo umirja, tako da se ponovno obetajo nekolikanj bolj rožnati časi. :-)

V novem stanovanju v Hotedršici se mi je končno uresničila še ena dolgoletna želja, namreč da bi imel stojalo, na katero bi lahko spravil čisto vse svoje CD-je, pa da bi prostora vseeno ostalo še za nekaj njih, saj je moja zbirka v stalnem porastu. Tako stojalo oz. regal zdaj končno imam, na njem je skoraj 1400 "parkirnih mest" za CD-je, od katerih jih je trenutno zasedenih že okrog 1000. Toliko plošč na kupu izgleda res čudovito; pravi avdiofilski razgled! :-) Evo, še fotka, da se prepričate še sami.

Ker bo ura kmalu ena zjutraj, se zdajle odpravljam spat, več o vsem (npr. stanovanju, volitvah in Slovenski popevki) pa ob prihodnji(h) priliki/-ah. :-) Uživajte, se beremo!

torek, 26. avgust 2008

Odvodil sem Literoadijo

Ja, in preživel. :-) Res veliko mi pomeni, da so me ljudje, ki mi veliko pomenijo in cenim njihovo mnenje, po prireditvi zaupali, da je bilo super. Da sem bil dober, sproščen in prijeten voditelj. Celo to sem slišal, da bi to moral početi večkrat. :-) No, rahlo dvomim, da bo iz te kruhe kaj moka, pa vendarle. Bilo je res kul, kar nekaj obiskovalcev je napisalo super pesmi (posebej pozitivno me je presenetila ga. Nada Skuk, ki je po nekem bogsigavedikakšnem naključju zajadrala na naš literarni večer). Tako zelo inovativen pri improvizaciji, kot fantje na zgornji fotki sicer nisem bil :D, mi je pa kar šlo. O tem razpredam zato, ker se sicer nikakor nimam za "galuničevsko-voditeljski" tip človeka, niti z vodenjem nimam pravzaprav nobenih izkušenj. Ampak hej, led je enkrat treba prebiti in dovolim si misliti, da mi je nocoj kar uspelo.

Ob tej priložnosti sem (tudi letos) napisal novo pesem na rime, po katerih so morali pisati tudi nocojšnji obiskovalci.

PRED SONČNIM ZAHODOM

V široki reki od izvira do izliva
oči se tvojih zrcali modrina.
Za njo se vroče hrepenenje skriva,
večera naju skrije pelerina.

Jesensko listje že šumi nemirno
in v stene se zaganjajo valovi.
V spomin si žgem veduto to večerno,
če moreš, jo za mano kdaj ponovi ...

Zdaj pojdem sam za daljno tja obzorje
kjer roka tvoja več me ne poišče ...
Med nama bo nepremostljivo morje,
ki vseh stisk, bolečin bo skrivališče.

Prelepa si, ko z vročih solz mokroto
priviješ se v objema mi bližino.
Ko srkam neizmerno to lepoto,
kalijo solze mi oči sinjino.

Na koncu sva s kitaristom Bojanom, ki je sicer oblikoval glasbeno podobo večera, skupaj zapela Octopus's Garden legendarnih Beatlesov (njen avtor je sicer Richard Starkey, verjetno bolj znan kot Ringo Starr). Tudi ta "podvig" je bil zelo zanimiv, saj je bila to prva priložnost, ob kateri sem pred zbrano publiko prvič javno zapel - in preživel tudi to! :D

Skratka, danes je bil res super dan, če bi malo zapretiraval in zdramatiziral, bi morda lahko rekel celo, da je bil to dan presežnikov. :-) Naj mu sledi še veliko podobnih. Jutri pa imam DPD in se s tokalskim kolegom iz orkestra odpravljam v italijanski Essemusic, kjer še nisem bil, so pa menda tako cene kot ponudba zelo zanimivi. Se že veselim. Ha, če pomislim, bo pravzaprav tudi jutrišnji dan brez dvoma dan presežnikov, ker greva z Urško zvečer na ljubljanski koncert legendarnega Ennia Morriconeja. To legendo filmske glasbe (prek vez mi je podpisal celo dva CD-ja!) pa enostavno moram videti in slišati v živo, dokler je še toliko pri močeh, da hodi naokrog in koncertira.

Prejle sem slučajno ujel Košakov blog, v katerem je neusmiljeno skurcal našo nacionalno TV. Tako kot večina komentatorjev, se tudi sam v veliki meri strinjam z njim. Nič ni več tako, kot je bilo in nobena (včasih dobra ali celo odlična) stvar se danes ne dela več tako dobro, kot se je včasih. "Danes so moderni cajti, merimo jih z megabajti," je nekoč zapel Adi Smolar.

Toliko za danes, želim vam lepe, po vašem okusu doživete dni iztekajočega se poletja. Uživajte, se beremo.

nedelja, 24. avgust 2008

Nov operater, nov telefon

V petek se mi je bilo zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Moj SonyEricsson K610i, ki je bil dosihmal obratoval precej zgledno in zanesljivo, je naenkrat poginil. Bilo je pravzaprav tako, da se mi je baterija tekom dneva popolnoma izpraznila - telefon je dokončno crknil okrog 16h. To seveda ni nič nenavadnega, kajti človek je navajen, da popolnoma prazen telefon pač priklopi na polnilec, malo počaka in to je to. Ampak ko sem to v petek poskusil sam, nisem bil uspešen. Telefon se enostavno ni hotel več prebuditi - še več, niti polniti se ni hotel začeti. Poskusil sem ga nekajkrat priklopiti in odklopiti, čez noč sem ga pustil priključenega na polnilec - nič. Zadeva je očitno meni nič tebi nič hin.

Zares nenavadno, pa tudi dokaj neprijetno, kajti v času, ko smo vsi navajeni, da smo bolj ali manj non-stop dosegljivi, pač ne moreš biti off-line. Sam sicer niti slučajno nisem tak manijak, da bi me jako motilo, ako sem dan ali tri mobilno nedosegljiv, večji problem nastane, ko bi kdo rad prišel do tebe, pa ne more - in tudi če imaš čisto spodoben in opravičljiv razlog za to, mu to ne bo preprečilo tega, da bi si dal duška vsaj s kakšno krepko na tvoj račun. Poleg tega pa tudi gospod Murphy ne počiva in kot nalašč, ti telefon vedno crkne ravno takrat, ko ga zaradi kakšnih bližajočih obveznosti in sprotnih dogovarjanj, ki jih le-te obveznosti terjajo, najbolj potrebuješ.

Kakorkoli že, naključje pa je hotelo tudi, da sem že nekaj časa razmišljal o menjavi operaterja, saj sem pri Mobitelu vztrajal več kot 9 let, poleg tega pa vedno več naroda množično prehaja k Si.mobilu (volens nolens je treba priznati, da Mobitel, ki očitno spi na lovorikah monopolnega položaja, že nekaj časa peljejo scat v ponudbi telefonov, zanimivih akcijah in ugodnostih, prijaznosti spletne strani in še v čem) in pred kratkim se je med njim znašla tudi moja Urška. Crknjen SE K610i, Urškin prehod in želja po novem telefonu - po možnosti po kakšni super Nokii - so bili tako trije več kot prepričljivi razlogi, da sem se včeraj zjutraj nebodigalen usedel v avto in se odpeljal naravnost v Si.mobilov center na ljubljanski Čopovi. Čez pičlih 15 minut pri prijazni gospodični v centru sem bil že nov Si.mobilov uporabnik in ponosni lastnik čisto nove Nokie N73, zaradi katere še zdaj cedim sline in se trudim poštekati, da sem dejansko za ne tako veliko denarja (80 €) dobil tako super telefon.
N73 je torej res čudovita zadeva, vsekakor en najboljših, pa tudi mojim očem najlepših mobilnih telefonov, kar sem jih videl do sedaj (na znani in ugledni spletni strani GSMArena.com so zapisali celo takole: Being the best equipped handset ever Nokia N73 has managed to overrun the king of all mobiles - the slider Nokia N80.). Zdaj sem torej mobilno nedvomno preskrbljen za lep čas, poleg tega pa mi pri Si.mobilu zaradi akcije prvih 9 mesecev ne bo treba plačevati naročnine (vzel sem paket Orto Smart, ekvivalent Mobitelovega Itak paketa, ki sem ga bil uporabljal poprej). Čisti zadetek v črno torej. Seveda sem obdržal oz. prenesel tudi staro številko, tako da jo vsi prijatelji in znanci, ki jo že imate in tole berete, lahko obdržite v imeniku táko, kot je. :-)

Teži pa me nekaj drugega. Svojega starega crknjenega sonieriksona ne morem kar tako zabrisati v smeti, saj imam v njem še cel kup podatkov, ki jih še rabim, predvsem telefonskih številk, saj zadnja leta - tako se mi vsaj zdi - prevladuje trend, da novih telefonskih številk ne shranjujemo več na SIM kartico, ampak kar naravnost v pomnilnik telefona (večina telefonov ima to možnost tudi privzeto). Ker nisem pomislil na to, da bi občasno naredil back-up vseh številk iz pomnilnika telefona na SIM kartico, sem zdaj ostal brez kar nekaj telefonskih številk, pa tudi brez fotk v telefonu in še česa. Tako da bom moral zdaj porabiti nekaj časa in denarja še za to, da dam K610i vsaj toliko na servis, da ga obudijo nazaj v življenje in bom lahko dostopil do teh potrebnih informacij. Vsekakor upam, da se bo tudi to srečno končalo in da pri Si.mobilu ne bom imel problemov, kot jih je imel npr. blogerski kolega Iztok Gartner, ki je Si.mobil najprej rahlo pokoval v zvezde in jih kmalu potem grdo ok(u)rcal. Bomo videli.

Sicer je nova glasbena sezona že v polnem zamahu, saj smo s pihalnim orkestrom danes igrali na zaključku Avsenikovega festivala v Begunjah, naslednji koncert pa imamo že 6. septembra v Logatcu (in teden kasneje zasluženi piknik ob "začetku nove sezone"). Jutri imamo s kolegi iz Zelenih oblakov tudi še zadnje kratko usklajevanje pred torkovim Literoadijem (gl. prejšnjo objavo - vabilo!), kjer bom - upam, da uspešno - odigral voditeljsko vlogo, čeprav mi take zadeve niso ravno najbolj pisane na kožo in v tem smislu npr. Maria Galuniča občudujem ravno toliko, kot mi gre včasih že pošteno na živce. :P O vseh teh dogajancijah pa več v kakšni od naslednjih (verjetno že v naslednji) objav. Uživajte, se beremo!

petek, 22. avgust 2008

torek, 12. avgust 2008

Kroksi? Ne, hvala!

"Znameniti" plastični natikači so očitno eden največjih - če ne the biggest of 'em all - hitov letošnjega poletja. Kar naenkrat jih prodajajo na vsakem vogalu, sploh na morju, kjer seveda ne manjka cenenih ponaredkov, in kar naenkrat jih nosijo vsi, od 1-99 let, kot je bilo včasih pisalo na škatlah kakšnih družabnih iger.

Če bom užalil kakšnega zapriseženega fana, se mu/ji že vnaprej globoko opravičujem, a teh papuč nikakor ne prenesem. Delujejo mi social(istič)no, umetno, plastično in ceneno, da ne naštevam še ostalih pridevnikov. Kot bi jih delala dobra stara Jugoplastika. Še posebno butasta pogruntavščina pa se mi zdijo nekakšne priponkice, ki se jih pripenja v luknje, ki so namenjene zračenju, kot je videti na tejle fotki. Halooo?!

Zato zadnje tedne zelo trpim, ko moram omenjena obuvala kar naprej gledati na nogah mimoidočih. Danes, ko sem si šel kot vsak dan nič hudega sluteč v Mercator po malico, sem naletel na mlado mamico s kakšni dve leti starim otrokom v vozičku. Seveda sta imela oba obute kroxe in še posebna groza me je zagrabila, ko sem videl, da jih ima mali "okrašene" s kupom lila rožic, želvic in kaj ti jaz vem s čim še vse. Da sem malico potem komaj spravil vase, mi verjetno ni treba razlagati.

No, malo za šalo, malo zares, a dejstvo je, da je to obuvalo, ki se ga kanim izogibati bistveno bolj, kot belcebub križa in ostajam zvest svojim ljubljenim all-starkam in tevicam. To so idealni poletni čevlji! :-) Uživajte, se beremo.

ponedeljek, 11. avgust 2008

Hailstorm

Tako se po angleško reče neurju s točo (sama toča pa je hail). Če pomislim, se pravzaprav sploh ne spomnem, da bi se kdaj v OŠ ali gimnaziji pri angleščini učili, kako povemo, da pada toča. To pišem, ker je hudo petkovo neurje s točo ujelo tudi mene, ko sem se popoldne peljal iz službe v Logatec. Najhuje je bilo na Brezovici (kot so potem poročali tudi mediji) in še enkrat malo pred Logatcem. Dvakrat ali trikrat sem se kar pošteno prestrašil, saj je po avtu tako zelo razbijalo (zrna velikosti 4-5 cm), da sem bil 100 % prepričan, da mi bo razbilo vetrobransko steklo, pa se to na srečo ni zgodilo (avta tudi nimam več zavarovanega za tak primer). Dobil sem "samo" nekaj novih grdih vdrtin po strehi in pokrovu motorja ter razbito rdeče plastično steklo tretje zavorne luči, ki ga moram iti čimprej zamenjati na servis.

Sledi še nekaj fotk; točo sem fotkal takoj po prihodu domov v Logatec.

Ja, ni kaj, proti Naravi smo kljub stoletjem tehnološkega razvoja in napredka še vedno popolnoma brez moči. Naj se vam nikoli ne zgodi! Uživajte, se beremo.

sobota, 9. avgust 2008

Drnovškov kip

Našega pokojnega predsednika, Bog mu daj večni mir in pokoj, so ravno dobro pokopali, pa se verjetno že obrača v grobu. Včeraj so mu namreč v Zagorju odkrili doprsni kip, ki pa mu ni niti najmanj podoben. Izgleda kot kip človeka, starega najmanj 80 let in ko sem v jutranjih poročilih na Valu 202 slišal, da naj bi imel kip (ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić) tudi "Drnovškov tipični nasmešek", sem mislil, da gre za prvoaprilsko šalo. Čeprav so morda župan Matjaž Švagan in njegovi somišljeniki izvirno imeli plemenit namen, se zadeva po mojem mnenju ni iztekla niti najmanj pietetno, prej pretenciozno in senzacionalistično. Toda, kaj bi si belil(i) glavo; tudi pokojni Janez D. si je gotovo ne, ampak še naprej zasluženo počiva v miru. Tako ali tako je bil tip človeka, ki mu nedvomno ne bi nič pomenilo dejstvo, da je dobil svoj kip, trg ali ulico.

Glede podobnosti pa lahko na spodnji fotografiji (foto: STA) presodite še sami.

Lahko noč, se beremo.

nedelja, 3. avgust 2008

Prodam ročni GPS

Drage bralke, dragi bralci, stalni in naključni,

ker imam že nekaj časa GPS v avtu in ker trenutno nimam potrebe po ročnem GPS-u, sem se odločil, da tega, ki ga imam zdaj, prodam in si eventuelno omislim kakšnega zmogljivejšega, ko/če se bo pokazala potreba po njem. Zatorej prodajam ročni GPS Magellan eXplorist 100 (kliknite na link za podrobne informacije in specifikacije). Star je leto in pol, lepo ohranjen in brezhibno delujoč. Cena je 85 € (nov vas ta hip košta med 120 in 140 €). Kako izgleda, vidite spodaj. GPS pride v kompletu z originalno škatlo, dokumentacijo in CD-jem.

Če zadeva koga resno zanima, ga prijazno vabim, da se mi oglasi s komentarjem na ta zapis. Prevzem GPS-a bi bil po dogovoru možen v Ljubljani ali Logatcu, lahko pa ga (na stroške kupca) pošljem tudi po pošti. To je to! :-) Uživajte, se beremo.

Projekt bobni

Bobni oz. tolkala na splošno so moja velika glasbena ljubezen, o čemer sem na blogu že večkrat pisal. Nižjo glasbeno šolo sem obiskoval v Logatcu v letih 1997-2002, učila pa sta me prof. Janez Gostiša ml. in prof. Matjaž Albreht, kakšna ura se je zgodila tudi pri Gašperju Peršlu. Svoje prve bobne (tedaj še nizkocenovne in tudi precej nizkokvalitetne znamke Basix (kako je z njo danes, ne vem)) sem dobil leta 1996 za vseh osem odličnih osnovnošolskih let (činele Zildjian, kakšno stojalo in še kakšna malenkost so sledili kasneje), v GŠ pa sem se vpisal takoj naslednje leto, ker nisem hotel biti samouk, ampak sem si želel formalne glasbene izobrazbe (tudi kar se tiče glasbene teorije in uspešnega branja notnih zapisov), kar se mi še do današnjih dni zelo obrestuje (čeprav imam zaenkrat narejeno samo NGŠ). Leta 1998 sem kot precej obetaven, zagnan in hitro napredujoč učenec že prišel tudi v KD Pihalni orkester Logatec, katerega član sem - poleg raznih drugih zasedb in nastopov - še danes.

Formalna glasbena izobrazba mi je vsekakor dala ogromno in veliko pomagala, veliko pa sem se zahvaljujoč svoji zagnanosti in vedoželjnosti naučil tudi sam in se seveda učim še danes, kajti nihče nikoli ne zna vsega. :-) Mislim, da je za bobnarja vsaj od začetka zelo pomembno, da posluša druge bobnarje (svoje vzornike itd.) in jih poskuša posnemati. Sam sem dobil veliko prakse tudi s preprosto strategijo, da sem radio "nabil do konca" in ob originalnih posnetkih na bobnih spremljal skladbe, ki so mi bile všeč. Tako se vsekakor veliko naučiš in na nek način tudi ostajaš v formi.
V dvanajstih letih igranja se je nabralo že ogromno takih in drugačnih koncertov in nastopov. Kot marsikateri mlad glasbenik sem se tudi sam preizkusil v več različnih zvrsteh - od rock banda Karies in dixieland zasedbe Jazzy Brothers do big banda, pihalnega in simfoničnega orkestra, pa občasnih nastopov na jam sessionih v Gaju, občasnih sodelovanj s pevskimi zbori in ostalih priložnostnih nastopov. Moja filozofija je, da je za mladega glasbenika pomembno, da se seznani s čim več različnimi glasbenimi okolji in si potem za svoje najbolj aktivno delovanje izbere tisto, kjer se najbolje počuti in kjer je potencial za njegov razvoj najboljši. Sam sem se definitivno zelo našel v jazzu in orkestralni glasbi in tu bom vztrajal vse dokler bom imel moč držati bobnarske palice. :-)

Že precej utrujene Basixe sem pred kakšnima dvema letoma prodal nekim ljubljanskim garažnim metalcem in si tedaj obljubil, da si v kratkem kupim boljše bobne, ki mi bodo služili vsaj desetletje ali še dlje. Ker so želje vse prepogosto zelo nesorazmerne z možnostmi in ostalimi okoliščinami, se je to zgodilo šele zdaj. Omislil sem si namreč odlično jazzovsko baterijo, ki jo sestavljajo:
1. Bobni Sonor Force 3007; baterija je zelo podobna tej na spodnji fotki, le da je snare (mali boben) malo večji, barva pa je naraven les. Velikosti bobnov: bas boben 18" × 16", floor tom 14" ×14", tom-tom 10" × 8" in snare 14" × 5,5".
2. Glavna ride činela Zildjian 22" K Custom Dark Ride. Zildjianove činele serij K Custom, Constantinople in K, čeprav zelo drage, imajo zame tisti definitiven jazzovski sound, ki ga iščem in imam rad.
3. Sekundarna ride činela Istanbul 20" Traditional Jazz Ride. Našel sem jo precej po naključju in izvrstno služi kot sekundarni (levi) ride in ima svetlejšo barvo zvoka od K-ja.
4. Hi-hat Zildjian 14" A New Beat Hi-Hat. Je zelo vsestranski in ima super "chick" in odziv na palice. Uporablja ga npr. tudi Gajo (ki sicer tudi sam prisega na Zildjian K činele).
5. Stojala za činele, hi-hat in mali boben ter pedal za bas boben Tama. Zelo stabilna in kakovostno izdelana stojala, sploh serija Roadpro je izvrstna.
6. Opne Remo - zgornje Ambassador Coated in spodnje Diplomat Clear. Skrbijo za izvrsten, pravi jazzovski sound bobnov.
7. Udoben in stabilen bobnarski stol K&M. Mogoče ob priliki za še udobnejše in anatomsko bolj pravilno igranje dokupim še naslonjalo.
8. Bobnarske palice Vic Firth American Custom SD10 Swinger. Nomen est omen! :-)

Tako, to je to. Seveda pa dobra oprema še ne naredi dobrega glasbenika; tako kot povsod drugje, je tudi tu za uspeh potrebno veliko "kilometrine" v obliki vaj, igranja in poslušanja. Sam se vedno, ko sem na odru, trudim po najboljših močeh in poskušam v glasbo, ki jo po-/soustvarjam, preliti svojo najbolj pozitivno energijo. Tako bo tudi v prihodnje. Uživajte, se beremo!