sreda, 31. december 2008

Is this Clarice? Why, hello Clarice.

Prav danes, na zadnji dan v letu, 71. rojstni dan praznuje legendarni igralec Sir Anthony Hopkins, ki je poustvaril že ničkoliko odličnih vlog, a za moj okus bo ostala večno absolutno nepresežena njegova izjemna vloga dr. Hannibala "Cannibala" Lecterja, ki ga je upodobil trikrat (v filmih The Silence of the Lambs (1990), Hannibal (2001) in Red Dragon (2002). V vlogi dr. Lecterja je Hopkins tako srhljivo izjemen, tako neizmerno odličen in tako strašljivo prepričljiv, da bi se posral od strahu, če bi ga kdaj srečal na cesti. Zato je velika sreča, da je lahko odigral (in to večkrat) tisto vlogo, za katero je bil rojen, tako kot npr. Marlon Brando in Don Vito Corleone, Arnold Schwarzenegger in T-800 ter Chris Reeve in Superman.

Toliko za danes čisto na kratko; na 31. decembra seveda vsemu cenjenemu bralstvu iskreno in od srca poželim čudovito silvestrovanje, kjerkoli in s komerkoli že boste, v prihajajočem 2009 pa vse dobro in najboljše, naj vam gredo stvari in življenje nasploh čimbolj gladko in po zastavljenih načrtih. In - last but not least - berite me še naprej! :-) Uživajte, se beremo - naslednje leto.

petek, 26. december 2008

Čar jam sessiona

Mnogi kolegi glasbeniki, ki berete moj blog, pa tudi ostali, ste gotovo že vsaj slišali za ljubljanski Jazz Club Gajo, če ga že niste kdaj obiskali. To takorekoč edino ljubljansko jazzovsko svetišče in zadnje pribežališče premnoglih slovenskih (in tujih) jazzofilov sam obiskujem že vsaj 10 let, kar je kar lepa doba, glede na to, da je Gajo klub odprl leta 1994 (naslednje leto bo JCG torej upihnil 15 svečk). V Gaju sem doživel že nešteto čudovitih trenutkov, nepozabnih nastopov in prijetnih srečanj s prijatelji glasbeniki in/ali ljubitelji jazza.

Posebno poglavje zase so v Gaju tradicionalni študentski jam sessioni, ki se že leta in leta odvijajo vsak ponedeljek (razen izjem - prazniki itd.) zvečer okrog 21.30 pa tja do polnoči ali še čez, odvisno pač od feelinga, ki se razvije. :-) Za glasbeno bolj nepoučene naj razložim, da je jam session skupinsko muziciranje skupine glasbenikov, ki temelji na čisti improvizaciji (zvrst glasbe ni pomembna, je pa res, da je bila od začetka večina jam sessionov jazzovska in tako je še danes, vsaj z organizirano večino). Kar pogosto se namreč zgodi celo to, da se glasbeniki do trenutka, ko stojijo skupaj na odru, še nikoli niso niti srečali, kaj šele, da bi kdaj igrali skupaj. In ravno v tej nepredvidljivosti sta nemara največja čar in magija jam sessiona, saj vse poteka popolnoma spontano - dejansko "se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo". Jazzovski jam sessioni se ponavadi začnejo z oblikovano zasedbo, ki odigra prvi set - opening večera; ta na nek način ustvari atmosfero in ostale glasbenike navdihne oz. opogumi. Po kratki pavzi je jam session "uradno odprt", kar pomeni nekako to, kar ima Gajo zapisano na svoji spletni strani: "Everybody who can and wants to play is invited to perform."

Ponedeljkovi jami v Gaju so idealni predvsem za nabiranje dragocenih izkušenj v skupni jazzovski igri in improvizaciji pred občinstvom (sessioni so vedno odlično obiskani). Session ne nosi zastonj pridevnika "študentski", saj je namenjen v prvi vrsti mladim, še neuveljavljenim glasbenikom, ki se šele opogumljajo za javno nastopanje. Nedvomno je v Gaju svoje prve resnejše jazzovske nastope doživelo kar nekaj danes že dodobra uveljavljenih mladih jazzistov; še posebej dobro se izpred let spomnem tedaj še neznane izvrstne pianistke in skladateljice Kaje Draksler, ki je s svojim odličnim igranjem na sessionih odpirala usta marsikateremu poslušalcu, saj je bila toliko večja senzacija videti tako mlado smrkljo, kako neusmiljeno žge jazz klavir. :-) Čez leta sem na odru JCG poleg Kaje poslušal (in še poslušam) mlade jazzovske mojstre, kot so Jani Moder, Cene Resnik, Gašper Peršl, Gal Gjurin, Aleš Kajtna, Mateja Dolšak, Igor Matkovič, Jure Pukl, Marko Petrušič, Kristina Oberžan in še in še bi lahko našteval ... Mnogi so potem slovensko sceno hitro prerasli in se odpravili osvajat Evropo in še dlje, z mnogimi pa se v Gaju srečujem še danes in vsakogar je vedno lepo spet videti - in slišati.

Kot mladega bobnarja, obsedenega z jazzom, me je seveda tudi samega vedno vleklo na oder JCG. Toda tu se pojavi težava - oder v JCG namreč ni kar katerikoli oder. Na tem odru se enostavno nikoli ne sliši slabega glasbenika ali kapitalnega glasbenega zajeba. It just doesn't happen. Zato oder v Gaju vliva veliko mero strahospoštovanja, morda celo tako zelo veliko, da se kdo nikoli ne znajde na njem. Večina mladih in nadebudnih glasbenikov nas je vendarle takih, da smo kakšno leto ali dve samo pridno hodili na sessione, poslušali in srkali note in jazzovske harme z odprtimi usti, ovohavali teren in se klanjali mojstrom na odru, ki smo jih imeli skoraj za bogove, potem pa je naenkrat meni nič tebi nič prišel tisti usodni ponedeljkov večer, ko smo se odločili, si rekli: "Jebi ga, to je to!" in zasedli svoj prostor na odru. Ko prideš do te faze, da sprejmeš to odločitev, je naenkrat vse neznosno preprosto. Toda do te odločitve lahko minejo leta. Lahko sploh nikoli ne pride. Pri meni je pač prišla in nikoli ne bom pozabil tistega jesenskega večera leta 2002, ko sem na sessionu v Gaju prvič sedel za bobne. Roke so se mi tresle in srčni utrip povečal na tempo kakšnega ubijalsko hitrega be-bop jazz standarda, a izbire in rešitve ni bilo več - padla je odločitev o komadu, nekdo je tleskaje odštel tista dva takta tempa (A one, a two, a you know what to do!) in to je bilo to. Zaprl sem oči in igral in ko je bilo konec komada, sem bil še vedno živ, publika pa je ploskala. Tak je bil moj prvi session v Gaju.

Seveda sem odsihmal še vedno dokaj reden gost na sessionih. Za bobne se sicer ne spravim ne vem kako pogosto, a vsakič, ko se, je to užitek, ki se ga ne da opisati na tem blogu ali kjerkoli drugje. Treba ga je doživeti. Moraš biti tam, sedeti na odru, zapreti oči, dihati z bandom in igrati, kot da je to tvoj zadnji dan in zadnji komad, ki ga boš v življenju odigral. To je Glasba, to je Jazz in to je Srce. To je to, to je jam session v Jazz Clubu Gajo na Beethovnovi 4 v Ljubljani. :-) Bil in igral sem ta ponedeljek, bom in igral bom verjetno še mnogokrat. Upam, da se kdaj srečamo!

Želim vam karseda lepe zadnje dni '08! Uživajte, se beremo.

nedelja, 21. december 2008

Par ur po koncertu ...

Najlepša hvala Špeli iz PPO Vevče, ki mi je takoj potem, ko se je s koncerta vrnila domov, poslala zgornje fotoutrinke z (zdaj že včerajšnjega) koncerta. Po izvedbeni plati bi bilo marsikaj lahko tudi bolje ali slabše, na splošno gledano pa mislim, da smo poslušalcem pripravili lep (pred)praznični večer, v katerem so lahko res uživali. Hvala vsem, ki ste prišli in upam, da se ob letu osorej ponovno srečamo.

Uživajte, se beremo.

sobota, 20. december 2008

Par ur pred koncertom ...

Takole izgleda vse skupaj (kliknite na fotke za večje verzije) pred nocojšnjim božično-novoletnim koncertom KD Pihalnega orkestra Logatec, ki se začne čez tri ure - ob 19h. Upam, da se vidimo, fotke, kako je dejansko bilo na koncertu, pa sledijo čez dan, dva, tri ... :-)

Uživajte, se beremo.

ponedeljek, 15. december 2008

V kateri orkester?

Drage moje, dragi moji, znašel sem se bil pred hudo dilemo. Takorekoč obenem sta se mi namreč ponudili dve izjemni priložnosti za sodelovanje v dveh izjemnih orkestrih. Onega dne sem bil na Facebookovi London Symphony Orchestra grupi povsem po naključju opazil reklamo za t. i. YouTube Symphony Orchestra, ki je oz. bo, kot kaže, "world's first collaborative online orchestra", priložnostno sestavljen simfonični orkester, ki pa bo seveda igral v živo; največji koncert bo nikjer drugje kot v znameniti newyorški Carnegie Hall. Koncert bo aprila 2009; orkestru bo ob tej priložnosti dirigiral Michael Tilson Thomas, ugledni kitajski skladatelj Tan Dun (ki je l. 2001 snel oskarja za glasbo v filmu Crouching Tiger, Hidden Dragon) pa je že napisal delo, primerno poimenovano Internet Symphony No. 1 "Eroica" (for YouTube).

Za omenjeni orkester lahko kandidirajo glasbeniki vseh starosti in nivojev glasbene izobrazbe - od virtuozov z diplomami najuglednejših svetovnih glasbenih akademij do popolnih amaterjev in samoukov brez ene same ure glasbene šole. Izbirni postopek je precej preprost - z uradne spletne strani pobereš svoj part (v mojem primeru part za timpane), ga karseda perfektno zvadiš, naštudiraš še part, ki ti ga za tvoj inštrument priporoča orkestraš LSO (dekleta in fantje so za vsa glasbila posneli kratke masterclasse; ogled toplo priporočam!), se posnameš (video) in vse skupaj naložiš na YouTube. Končno zasedbo orkestra bodo izbrali dirigent, orkestraši LSO (po inštrumentih) in splošna raja, ki obiskuje TiTubo - torej praktično pol sveta. Mačji kašelj! :D (Part za timpane sem seveda nemudoma dolpotegnil in videl, da sploh ni izven mojega glasbenega dosega, terja pa seveda obilo resnega študija in je lahko tudi dobra vadbena etuda za štiri timpane.)

Drugi orkester, v katerega imam dejansko morda celo realne možnosti priti, pa je schladmingski WYWOP - World Youth Wind Orchestra Project, ki ga vsako leto sestavijo v okviru največjega evropskega festivala pihalne glasbe Mid Europe v avstrijskem Schladmingu, kjer smo se z našim orkestrom zelo uspešno predstavili julija 2006. V WYWOP igrajo talentirani mladi glasbeniki z vsega sveta (čeprav se mi zdi, da je večina vendarle Evropejcev), dirigirajo pa mu največje svetovne avtoritete na področju pihalne glasbe. Seveda je tudi tu treba priti skozi prijavno sito, kar je bistveno enostavneje, če si v orkestru kdaj sodeloval. Sam imam srečo, da poznam dva godbena kolega, ki sta v WYWOP že imela priložnost in čast sodelovati - flavtistka Špela iz PPO Vevče (je že takorekoč "redna članica" WYWOP, saj se ga je udeležila že trikrat) in kolega tolkalec Tine iz logaške godbe. Tine se je WYWOP udeležil samo enkrat in to je bilo zanj očitno dovolj, saj ga je dotolkel špartanski tempo vaj in dela na splošno; 9 dni življenja v orkestru je menda eno samo garanje (sicer se verjetno tudi ne bi dalo naštudirati izjemnega koncertnega programa, ki ga WYWOP vsako leto odigra na zaključnem koncertu Mid Europe, ko je dvorana vselej nabito polna). Sploh Špela me je zadnje dni neusmiljeno šuntala k udeležbi in me sporovocirala tako daleč, da sem si dejansko natisnil in izpolnil prijavni obrazec. Le še pošljem ga ... in počakam na zavrnitev, hehe ... :-)

Včeraj pa sem se odpravil PPO Vevče poslušat na njihov božično-novoletni koncert v Cankarjev dom. Orkester (dirigiral mu je Aljoša Deferri) me je zelo pozitivno presenetil z zavidljivim nivojem izvedenih skladb (predvsem tistih bolj koncertnih) in mi povzročil nekaj dvomov, če bomo tudi mi naš bližajoči se B-NL (belgijsko-nizozemski?! :D) koncert zmogli odigrati tako dobro, a vseeno ostajam optimist. :-) Po koncertu sva s Špelo "pridelala" anekdoto, ki jo moram omeniti - odpravila sva se namreč na pokoncertno zakusko in pristala v čisto spodnjem štuku oz. kleti Cankarja. Ker je bilo tam že kup ljudi, ki so se vneto mastili z ričetom, sva še midva nebodigalena poprijela za zajemalko in žlici in se jela lotiti jedi, po nekaj minutah pa nama je (bivša-bodoča?) flavtistka Tamára priobčila, da se pravzaprav nahajava na neki interni fešti Lojzeta Peterleta, ki je tam dejansko tudi bil prisoten (s sinom vred). Nenavadni situaciji sva se seveda nasmejala, a se nisva pustila motiti in ričet pokonzumirala do konca, potem pa se s solidno podlago odpravila še v 6. nadstropje na dejansko pravo fešto, kjer se je prav tako jedlo, pilo in veselilo na vse pretege. Da je bila mera polna, smo se odpravili še v Žmavca (Ž.-ja tokrat očitno ni bilo :D) in čudovit pokoncertni večer se je končal nekje v zgodnjih jutranjih urah ... :-) (Nekaj foto utrinkov tule.) Ob 8h pa seveda fuckin' ponedeljkovo jutro, šiht in zombie power FULL ON! :D

Ja, takle mamo, december je pač res vesel, če si glasbenik, še toliko bolj. :-) Toliko za danes; uživajte & se beremo!

nedelja, 7. december 2008

Božično-novoletni koncert

Dragi vsi,
tudi letos me veseli, da vas lahko povabim na tradicionalni božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra Logatec, ki bo v soboto, 20. decembra 2008 ob 19h v večnamenski dvorani v Logatcu. Dirigiral bo Marjan Grdadolnik, orkestraši pa vas bomo poskusili navdušiti z izbranim programom in tudi kakšnim solističnim nastopom.

PROGRAM KONCERTA

Julius Fučík (1872–1916)

Florentiner Marsch 'Grande marcia Italiana', op. 214


Johann Sebastian Bach (1685–1750), arr. Alfred Reed

Jesu bleibet meine Freude iz kantate

Herz und Mund und Tat und Leben, BWV 147


Alfred Reed (1921–2005)

Praise Jerusalem!, Variations on an Armenian Easter Hymn

I. Introduction (maestoso)

II. Theme (molto moderato e sostenuto)

III. 1st variation (allegretto)

IV. 2nd variation (molto sostenuto e espressivo)

V. 3rd variation (alla marcia, con moto)

VI. 4th variation (lento – colla parte)

VI. 5th variation (allegro deciso ma non troppo)

VII. Finale (broadly)


Giuseppe Verdi (1813–1901), arr. Domen Prezelj

Di Provenza il mar, arija Giorgia Germonta iz opere La Traviata

Marko Kobal, bariton


Bart Picqueur (1972)

Symphony No. 0 'Phoenix ex cinere suo renascitur'

I. Fanfare for Ra, the Sun God

IV. Flight to Heliopolis – Ceremony for Ra


Ernest Gold (1921–1999)/Pat Boone (1934), arr. Johan de Meij

The Exodus Song

Marko Kobal, bariton


Gian Prince (1959)

Kenia

I. Intro (vivo)

II. The Lions Dance (allegro)

III. March of the Elephants (andante)

IV. Dawn (senza misura)

V. Ceremonial (vivo)

tolkalska sekcija Pihalnega orkestra Logatec


Gustav Ipavec (1831–1908), arr. Jani Golob

Slovenec sem

Marko Kobal, bariton


Borut Lesjak (1931–1995)/Marijan Vodopivec (1920–1977)/Dečo Žgur (1938),
arr. V. Štrucl

Gremo v kino, pesmi iz mladinskih filmov

otroški pevski zbor sv. Nikolaja


trad., arr. Siegfried Rundel

Happy Marching Band


Seveda je moč računati tudi na kakšen dodatek - letos v čisto dunajskem slogu! ;-) Najlepšejše torej vabljeni na čudovit glasbeni večer v Logatec (info tudi na www.godba-logatec.si). Vstopnice je mogoče kupiti v knjigarni DZS, trgovini Darilce in turistični pisarni v Logatcu, naprodaj pa bodo seveda tudi na večer koncerta.
Želim vam ravno prav nor veseli december in - se vidimo na koncertu!