O (anti)talentih

Popolnoma po pričakovanjih je licenčni šov Slovenija ima talent, ki ga lahko ob nedeljah gledate na POP TV (in kjer boste to nedeljo menda lahko videli tudi mene), dvignil veliko prahu. Tako kot v časih, ko so se vrtela resničnostna jajca kot npr. Big Brother, Bar, Kmetija in podobne zadeve, so se nemudoma usule časopisne, televizijske, radijske, spletne in še kakšne polemike. Predvsem se ljudem smilijo (ali pa jim gredo na kurac? včasih je namreč res težko reči) tisti kandidati, ki se pred žirijo, publiko v dvorani, sotekmovalci in naposled pred vesoljno dolino šentflorjansko popolnoma osmešijo in/ali osramotijo. Ste se že vprašali, ali to počno hote ali nehote?!

Razčistimo si najprej nekaj preprostih dejstev:
1. Prijava na SIT je (bila) popolnoma prostovoljna in nihče se ni - vsaj tako upam - prijavil pod prisilo.
2. Vsi ljudje imamo določena voajersko-sadistična nagnenja. (Verjamem, da to zanikate in skrbno skrivate pred svetom, a naredite si uslugo in priznajte vsaj samim sebi. Življenje bo lažje.) Radi namreč gledamo nekoga drugega, ki se je nemočen znašel v neprijetni situaciji ali ki je pred nekom drugim izpadel totalen kreten. Sad but true. Da se le kaj takega ne zgodi nam - ko in če pa se, pa to seveda poskušamo čimbolje skriti pred drugimi in potlačiti v svojo podzavest.
3. In nemara še najpomembnejši teorem, pravzaprav kar postulat: ljudi ne zanimajo talenti, zanimajo jih antitalenti. Najbolj se razpravlja o tistih kandidatih, ki so se, kot že rečeno, pred žirijo in vsemi skupaj najbolj osramotili. Tudi Big Brother je bil najbolj gledan takrat, ko so v hiši fukali, se spičili, stepli ali povzročili kakšen podoben eksces. Normalno - kdo bi pa gledal same genije v SIT, ki bi želi neskončne stoječe ovacije ali idilično simbiozo osebkov v BB, to bi bil ja totalen dolgcajt!

Normalno, iz varnega zavetja domačega fotelja je na TV res sladko gledati nekoga, ki pred dvema milijonoma ludi izpade bedak brez primere (pa vendarle imajo naši južni bratje "pregovor" bolje izpasti glup nego iz avijona) in se mu še kakšno leto vsi režijo za hrbtom - pa tudi direktno v obraz. Stric, ki je štrikal, ima na Facebooku npr. že svoj "fanpage", 22-letni "ata" sedmih otrok pa je že v revijah in cajtengih. Pomislimo npr. samo na "legendo" Antona Borkoviča in na veleznamenitega Požigalca.

V filmu Troy iz leta 2004 Brad Pitt v vlogi Ahila pove: "We men are wretched things." Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.

Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - drugo (in zadnje) soočenje

Zdi se mi, kot bi še prejšnji vikend pisal o prvem soočenju, pa je zdaj minil že več kot en teden od "usodnega" drugega soočenja, tako da z zapisom pravzaprav kar malo zamujam, a nič ne dé. Prejšnjo nedeljo smo se s FOLK Etc namreč drugič odpravili v ljubljansko Dramo - na razglasitev oz. razkritje, ali smo na avdiciji tako razturili, da se je žirija odločila, da spadamo med top 50 slovenskih talentov, ki s(m)o se prijavili na SIT. Odgovor je bil seveda NE. Po še enem nekajurnem čakanju smo vendarle spet prišli na znameniti oder (ki ste ga včeraj lahko prvič videli tudi po TV) in z zanimanjem prisluhnili Čakarmišu, (citiram po spominu): "Na oder Talenta ste prinesli drugačnost ... [nekajsekundna dramatična tišina] ... a žal drugačnost ni dovolj. Ne greste naprej. Adijo."

Žalovali nismo niti za minuto, kajti avdicijo smo opravili zelo uspešno, uspelo nam je namreč nadušiti tako publiko v dvorani, kot (naposled) tudi žirijo, saj smo od vseh treh dobili "da". Če pa pomislim na naravo tega šova in na to, kakšen talent verjetno v končni fazi iščejo, popolnoma štekam, da nas niso vtaknili med 50 polfinalistov, ki bodo naslednjič nastopili že v živo. Naši sotekmovalci, ki so z nami stopili na razglasitveni oder in doživeli isto "usodo", kot mi, so slabo novico sprejeli precej slabše, a več ne povem, ker ne smem, pa tudi užitek ob morebitnem ogledu oddaje bi vam s spoilerjem pokvaril ... :-)

Pa tudi če bi hoteli žalovati, ne bi imeli praktično nič časa, saj smo se takoj po razglasitvi odpravili k Tonetu na vajo za nastopa v Celici in rezidenci irskega veleposlanika, ki smo ga imeli prav na največji irski praznik, St. Patrick's Day. Ker je teden svetega Paddyja za band vsako leto najbolj naporen (logično) - a roko na srce, tudi najbolj donosen, smo imeli v soboto še tretji špil v hotelu Golf na Bledu. S Špelo sva izkoristila možnost, da se pozno po špilu ne voziva domov in prespala kar v Alp penzionu na Bledu (toplo priporočava!), naslednji dan pa si skupaj s Tonetom in Ksenijo privoščila še sprehod okrog blejskega jezera.

Toliko imam še povedati - npr. o predstavitvi novega, že petega zbornika Literarnega društva Zeleni oblaki (Čas besed v oblak ujet 5), pa o letošnjih poletnih počitnicah, ki jih že pridno načrtujeva s Špelo, o nakupu novega kolesa in še o marsičem, pa imam kronično tako malo časa, saj razumete ... :P V sredo zgodaj zjutraj se službeno namreč že tretjič odpravljam na največji glasbeni sejem na svetu, frankfurtski Musikmesse, s katerega se vrnem v noči s petka na soboto, potem pa upam, da najdem kaj več časa tudi za blog ... Skratka, saj veste - potrpljenje je božja mast in all good things come to those who wait. ;-) Uživajte, se beremo!

Do not stand at my grave and weep ...

Na fotoblogu Tamare Bizjak, ki živi v Dublinu (in ki je posnela tudi zgornjo fotko), sem odkril prečudovito irsko pesem o smrti (o kateri kanim v prihodnosti še kaj zapisati ...). Čeprav pesem ni posebno vesela (kot je bil včerajšnji St. Patrick's Day), pa vendarle nosi pozitivno - optimistično noto, nekako tako kot moja 22:29 oz. Nikoli jaz zares ne umrem ...

Do not stand at my grave and weep

Do not stand at my grave and weep,
I am not there, I do not sleep.
I am the thousand winds that blow,
I am the diamond's glint on snow,
I am the sunlight on ripened grain,
I am the gentle autumn rain.
When you waken in the morning's hush,
I am the swift uplifting rush
Of gentle birds in circling flight ...
I am the soft star that shines at night.
Do not stand at my grave and cry -
I am not there, I did not die ...

(Irish poem)

Javne pohvale

Saj ne morem verjeti. Slovenci, ta zajeban, zadrgnjen in zavrt narod (OK - vsaj v večji meri, da ne bi Bog ne daj komu od mnogih čudovitih ljudi, ki jih poznam, naredil krivice), ki ima za svoj nacionalni šport šimfanje, fovšijo in škodoželjnost (naivneži, ki ste imeli za naš nacionalni šport fuzbal in smučarijo - zdaj je čas, da se streznete), smo dobili svoj spletni portal za JAVNE POHVALE. Pazi ti to! To se je zgodilo pri nas, v deželi, kjer med seboj tradicionalno kar tekmujemo, kdo bo bolj pošimfal, skritiziral in skurcal aktualno vlado (OK, priznam, da nam ta najpogosteje niti ne daje izbire) in njene odločitve, ali pa nov film, zmagovalno skladbo EME, novo ploščo tega ali onega banda, novo knjigo, skladbo ali you name it ...

Pri nas, kjer so po bitki vsi vedno generali in post festum vsi vedno točno vedo, kako bi bilo treba neko stvar opraviti drugače in/ali bolje - da, dragi moji, v tem raju na Zemlji se je, kot rečeno, rodil spletni portal javnih pohval, kamor se lahko zatečete v tistih redkih trenutkih življenja, ko vas ravno ne navdajata bes in neizmerna potreba po tem, da bi koga pošteno napizdili. Ko bi radi koga za njegovo ravnanje, storitev ali uslugo radi javno pohvalili, se torej le odpravite tja in svoje pozitivne občutke priobčite vesoljnemu slovenstvu. Sam zase že dobro vem, da bom portal občasno nedvomno z veseljem uporabil. Sledite mojemu zgledu, prosim. ;-) Uživajte, se beremo.

Prišel je Brst

Ja, kmalu bo pomlad, pri nas so zvončki že skoraj razcveteni, tudi snežena odeja se (hvala Bogu!) nezadržno topi in letošnja ostra zima naposled umirja (če ne štejemo včerajšnjih snežnih ploh v Ljubljani), pa vendarle tokrat ne bo govora o spomladanskem brstenju. Brst smo namreč z irskim bandom FOLK Etc naslovili svoj glasbeni prvenec - našo prvo CD ploščo (gl. naslovnico zgoraj), ki je po več kot desetletju obstoja skupine (sic!) izšla pred slabima dvema tednoma, natanko 23. februarja 2010.

Na CD-ju, ki je izšel v nakladi 1000 izvodov v samozaložbi, za distribucijo pa bo skrbela založba Dallas Records, je 18 irskih komadov - jigov, reelov, polk, balad itd.; večina je tradicionalnih melodij, nekaj pa je tudi avtorskih. Pri dveh (Molly Mallone in Whiskey in the Jar) lahko slišite tudi vokal by yours truly. ;-) Skratka - skupaj za 56 minut in 20 sekund ušesom prijetne in prijazne irske muzike živahne, vesele in plesne narave, da kar zasrbijo peté in zaigra srce. :-) Snemali smo konec lanskega aprila v veliki predavalnici MF v Ljubljani, snemalec je bil Aleksander Govekar, za postprodukcijsko obdelavo je poskrbel vselej izvrstni Martin Žvelc, super fotke je posnel naš dober prijatelj in odličen fotograf Bojan Stepančič, vse skupaj pa je v paketek, pripravljen za prodajo, oblikoval Žiga Culiberg. Ah, seveda, da ne pozabim - igrali in peli pa smo Špela, Tone, Ivan, Tomaž in Tine. :-)

Zdaj, ko se bliža največji irski praznik, St. Patrick's Day (17. marec), je pred nami največ špilov v celem letu, saj je band ravno v tednu sv. Patricka vsako leto najbolj zaseden. Tako imamo že potrjene štiri špile: 10. marca v Knjižnici Otona Župančiča v LJ (klik), 16. marca v hostlu Celica na Metelkovi (klik), 17. marca - na sam St. Patrick's Day - v rezidenci irskega veleposlanika v Hruševem in 20. marca na Bledu, čisto možno pa je, da se jim bo pridužil še kakšen. Toplo vabljeni k obisku kakšnega od špilov! Za nas pa je seveda sreča, da je ta naš najbolj busy čas skoraj popolnoma sovpadel z izidom CD-ja, ki ga bomo seveda aktivno promovirali in prodajali na vseh špilih.

Zato na koncu (last but certainly not least) pozivam tudi vse cenjene bralke in bralce tega bloga, da se mi brez odlašanja oglasite, če si zaželite našega CD-ja. Prijazna cena je 12 EUR, lahko vam ga pošljemo tudi po pošti ali kakorkoli pač že. Skupin, ki igrajo tradicionalno irsko glasbo, je v Sloveniji moč prešteti na prste ene roke in le zakaj ne bi izkoristili edinstvene možnosti nakupa plošče ene od njih?! ;-) Zadovoljstvo ob in po nakupu je zagotovljeno, posvet z zdravnikom ali farmacevtom ni potreben! :D Uživajte, se beremo.