Game Boy

Še pomnete, tovariši?! Je kje še kakšen nostalgik, ki se s toplino spomni legendarne Nintendove igralne konzole, ki je luč sveta uzrla leta 1989 oz. 1990 (ravno v teh dneh je minilo 22 let, odkar je prišla na police trgovin)? Živo se spomnem časov, ko je Game Boy prišel v Slovenijo; bili smo nekje v 4., 5. razredu OŠ, ravno po vojni je bilo, v letih 1991-1993. Med prvimi srečneži, ki so se z GB-jem lahko pohvalili na OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo takrat obiskoval, je bil tudi Rok Matoh, moj bivši sošolec (ki ga v Mostah srečam še danes) in spomnim se, kako smo med šolskimi odmori dobesedno stali v vrsti, da smo GB dobili za nekaj minut v roke in odigrali rundo legendarnega Tetrisa ali Super Mario Landa.

Kako so se takrat svetile otroške oči in kako sem si želel svojega lastnega Game Boyja! A starši so bili pač prepričani, da tovrstne igrače niso ravno vzgojne in ne priganjajo k norenju na svežem zraku in razbijanju kolen po dvorišču, poleg tega je bil GB takrat precej drag hec, verjetno v današnjem rangu kakšnega res hudega mobitela ali iPod-a (ali, konec koncev, Nintendovega DSi-ja). Zato sem ostal brez tako zaželjene igrače, prišel sem le tako daleč, da se me je kdo občasno usmilil in mi drkalico, kot bi rekli pri Jokerju, za dan ali dva celo posodil. :P No, vsekakor pa sem si prisegel, da mi moj lasten Game Boy nekoč, ko bom velik in bogat, ne uide.

No, velik sem že kar, bogat pa nikakor, a vseeno sem premogel toliko sredstev, da sem si lani za rojstni dan kupil prav posebno darilo - trikrat lahko ugibate ... ;-) Zlicitiral sem ga za precej male pare kar prek nemškega eBayja, poleg same konzole je prišel še kup igric, polnilna baterija z adapterjem, ki služi tudi kot napajalnik, vsa originalna navodila za uporabo in celo originalna škatla, v kateri je bil GB pakiran ob nakupu. V lastnih lepih kartonastih škatlicah so bile tudi priložene igrice, vse skupaj pa je tako lepo ohranjeno, kot da bi pravkar prišlo iz trgovine. Sam GB nima niti ene same praskice na ekranu ali kjerkoli drugje, zato lahko rečem, da sem imel z nakupom precejšnjo srečo, saj je pri eBay nakupih vedno prisoten tudi faktor negotovosti, saj si artiklov pred samim nakupom ne moreš ogledati v živo in zato do neke mere vedno kupuješ mačka v žaklju, saj za poštenost prodajalca jamči le on sam.

Ko sem začel malo raziskovati po netu, me je fasciniralo, koliko spletnih strani je posvečenih Game Boyju, igricam zanj (izšlo jih je okrog 450) in še marsičemu z njim v zvezi - očitno ima konzola, ki se je prodala v prek 100 milijonih primerkov (sic!) in ki so ji sledili še mnogi "otroci" (Game Boy Pocket, Game Boy Color, Game Boy Advance ...) še vedno ogromno oboževalcev, kar je jasno tudi po ogromni spletni ponudbi rabljenih GB-jev, igric in opreme zanje. Tudi sam zdaj tako že več kot pol leta živim in izživljam svoje otroške sanje in nažigam GB-ja z raznovrstnim špilovjem:

• Tetris
• Super Mario Land
• Super Mario Land 2: Golden Coins
• Kid Icarus: Of Myths and Monsters
• Metroid II: Return of Samus
• Qix
• Lemmings 2: The Tribes
• Desert Strike: Return to the Gulf
• F-1 Race
• Power Racer
• Mario & Yoshi
• FIFA International Soccer

Še nekaj GB-jevih tehničnih specifikacij, ki so za današnjo dobo, ko že mobitele poganjajo dvojedrni procesorji, popolnoma smešne, a obenem dokazujejo, kako veliko so pred 20 in več leti znali spraviti v kako malo (podatkovnega ali fizičnega) prostora ... 8-bitno konzolo poganja Sharpov procesor LR35902 s frekvenco 4,19 MHz (!!!), ima 8 kB internega S-RAM-a, diskete z igricami imajo od 256 kb do 8 Mb, diagonala zaslona je 66 mm, sam LCD zaslon je velik 160 × 144 pikslov in je zmožen prikazovati barve v štirih sivinah.

Saj vem, porekli boste, da mi gre pošteno na otročje, a saj veste ... Nekje globoko v sebi vsi ostanemo vsaj malo otroci in nič slabega ni, če se semtertja z nostalgičnim vzdihom ozremo in s spomini potopimo v dobre stare čase, ko še nismo poznali skrbi in stresa in se je svet vrtel okrog igre in brezskrbnih počitniških dni v kratkih rokavih. Naj si vsak najde nekaj, kar ga v tem norem, hektičnem in materialistično usmerjenem času, vrne v tista leta in četudi bo to Game Boy, mu ne bo nihče zameril ... No, jaz prav gotovo ne. ;-) Uživajte, se beremo.

P. S.: Gunpei Yokoi, hvala za Game Boy in za Super Mario Land!

Na svoji zemlji

Kdo od tistih nekaj rednih bralcev, ki jih še imam, me vsake toliko časa prijazno opomne, da sem z blogom precej zaspal in me pobara, ali kanim napisati kaj novega. Hej, saj vas razumem, tudi sam bi rad več pisal, da slabe vesti, ki mi jo povzročate, sploh ne omenjam! :-) A saj veste, kot poteče Joker v prvem (Burtonovem, 1989) Batmanu - So much to do, and so little time ... Je že tako, da je vedno več želja, opravkov in obveznosti, kot pa časa. Po drugi strani pa seveda drži tudi priljubljena krilatica, ki nas uči, da je časa vedno dovolj, le vzeti si ga je treba. Odtrgam si torej na današnji praznični velikonočni ponedeljek, ko je uboga Špela cel dan v službi :-(, nekaj časa za blog, poprimem za tipkovnico in rezultat, preljuba bralka, cenjeni bralec, pravkar čitata ...

Zakaj sem po nekaj precej "plodovitih" blogerskih letih pred nekako pol leta res kar zadremal, zakaj se je na blogu nabralo toliko prahu? Treba je bilo veliko postoriti, kajpada. A projekt, ki je od naju s Špelo v zadnjem letu terjal največ časa, živcev in (PREDVSEM!) denarja, je bil nakup stanovanja. Ja, po kakšnih dveh letih neprestanega prevažanja med Logatcem in Ljubljano in včasih bolj, včasih manj prijetnega šlepanja pri mamah, atih, babicah in ostali žlahti je v začetku lanskega leta padla za večino mladih težka, a slejkoprej neizogibna odločitev, da si omisliva lastno, čisto in samo najino stanovanje.

Po dolgem in včasih kar mučnem iskanju v krogu 30 km od Ljubljane sva svoj idealni brlog odkrila na dolenjskem koncu - v Ivančni Gorici (med Višnjo Goro in Trebnjim), prijetnih in obvladljivih 25 km iz Ljubljane po avtocesti, kjer zdaj uživava v razkošju 58 kvadratov velikega 3-sobnega flata z ogromnim, 20 kvadratov velikim balkonom, ki ga je veselje pogledati, na njem pojesti zajtrk, obesiti perilo ali se preprosto naužiti svežega zraka in lepega razgleda. Imava tudi lastno garažo (z daljincem! :D) in klet. Ravno v teh dneh je minilo pol leta, odkar sva se vselila; 300 kosmatih, kako čas beži ... Imava se krasno, TOTALNO uživava in iz dneva v dan bolj ugotavljava, kako lepo je biti na svoji zemlji in imeti lasten mir. Seveda s tem, ko sva od mamic in atov odšla pri 29 letih starosti, nikakor ne štrliva iz slovenskega povprečja (ki je menda nekje okrog 30. leta), uspelo nama je pa vendarle - kar je v teh časih in razmerah in pri cenah stanovanj, kakršne so, vsekakor OGROMEN dosežek in uspeh za vse, ki nimamo menedžerskih, poslanskih in podobnih plač. O projektu bi seveda lahko napisal cel elaborat, kot je bil to nekoč na témo prenove lastnega stanovanja storil prof. Miran Hladnik, a bom kratek in jedrnat; konec koncev vsi, ki ste že kdaj kupili stanovanje (ali celo zgradili hišo), še predobro veste, o čem govorim, vsi ostali pa boste verjetno slejkoprej izvedeli ... ;-) Če pa kdo ravno kupuje stanovanje in bi rad izvedel več o mojih oz. najinih izkušnjah, naj se le oglasi, z veseljem bom pomagal po lastnih močeh!

Ko uživaš v lastnem stanovanju, si res kralj, a pot do njega je trnova. Seveda, per aspera ad astra, a faktorjev, ki bi ti nakup olajšali, res ni veliko. Cene so res vrtoglave in niti najmanj me ne preseneča podatek, da za isti denar kot pri nas lahko kupiš podobno ali celo večje stanovanje npr. v Londonu ali New Yorku. Svašta, res. Jebeš statistične podatke - še dobro, da so določeni mladi pri plačah od 500 do 1000 EUR sploh kdaj sposobni iti od doma! Seveda, ko kupiš stanovanje, se štorija šele začne, saj ga je treba še npr. zavarovati in opremiti z nešteto različnimi stvarmi - dobesedno od krtačke za WC do kompletne spalnice in aparatov bele tehnike ... Takrat vidiš, za kako samoumevno si vse jemal, dokler si bil pri starših in šele ko doma po kosilu (ki si si ga seveda skuhal sam) pogruntaš, da (še) nimaš zobotrebcev ali po tuširanju, da si pozabil kupiti vatirane paličice za čiščenje ušes, resnično dojameš, da si na svojem ... :-)

Take in podobne misli so me torej obhajale ves čas mojega dlje od zime trajajočega zimskega spanja na blogu, zato ponižno prosim za razumevanje in obljubljam, da bom odsihmal, ko so se tudi stvari že precej umirile, bolj priden! :-) Upam, da me kmalu (mogoče že danes?!) spet zagrabi stara strast, ko sem na dan v blog prispeval tudi po dva vpisa ... Ja, nič ni nemogoče - na svoji zemlji! ;-) Uživajte, se beremo.