nedelja, 25. december 2011

Slovenija, od kod lepote tvoje

Vsake toliko na netu ali v kakšnem drugem mediju zasledim članek tega ali onega tujca (večinoma so to Američani - gl. tudi prejšnji zapis), ki mu je po bogsigavedi kakšnem naključju (skoraj vselej pa "po nesreči") uspelo odkriti našo kokoško in se je - uganili ste - na prvi pogled nesmrtno zaljubil vanjo. V Bled, Portorož, Ljubljano, Piran in dejstvo, da lahko dopoldne preživiš na smučišču, popoldne pa v topli morski vodi v enem od bazenov na obali.

Tako se je zgodilo tudi Američanki Meg Nesterov, ki je o Ljubljani zapisala tole: When I found cheap airfare from Istanbul to Ljubljana, I didn't find many other travelers who'd been there or even say for sure which country it's in. The tiny of country of Slovenia is slightly smaller than New Jersey and its capital city isn't known for much other than being difficult to spell and pronounce (say "lyoob-lyAH-nah"). After spending a few days there last month, I quickly fell madly in love with the city, and recommend to everyone to add to their travel list.

Izvirni zapis najdete tule, gre pa za njen blog, ki ima menda neko vezo s časopisom New York Times, tako da verjetno doseže ogromno število ljudi in čisto možno je, da si bo na ta račun Slovenijo prišel ogledat kakšen dodaten turist.

Pri nas pa je bil v vlogi Unicefovega ambasadorja dobre volje pred kakšnimi 10 leti dvakrat tudi ex-007 (en mojih top 3 Bondov), sir Roger Moore, ki je v svoji avtobiografiji My Word Is My Bond o Sloveniji zapisal: I reckon that Slovenia is one of the world's best-kept secrets.

Sam nisem nek hud popotnik, a v 30 letih sem vendarle že videl nekaj sveta, od Rima, Dunaja in Prage do Londona in New Yorka. In čeprav je ogromno Slovencev izjemnih svetovnih popotnikov, pa za nas vendarle velja, da lastno domovino precej slabo poznamo. Tudi sam marsikje še nikoli nisem bil. Radi bi šli na Tajsko, v Avstralijo, na Japonsko in ne vem kam še vse, o Sloveniji pa imamo bolj malo pojma! Zato je pozitivno, da se najdejo tudi turisti, ki so nad našo državo iskreno navdušeni, to na glas povedo (in nas na to dejstvo včasih dejansko spomnijo!) in se k nam tudi še kdaj vrnejo. Na srečo seveda živijo v blaženi nevednosti in o političnih in ostalih svinjarijah, ki se dogajajo pri nas, ne vedo nič in govorijo o "najboljši skrivnosti Evrope", "raju na Zemlji" in podobno. Jebi ga, ignorance is bliss, svinjarije pa se itak dogajajo povsod po svetu. Pa lepe praznike!

nedelja, 11. december 2011

Zanimiva zgodba



Zanimiva, po svoje pa tudi žalostna. Kako odkritja včasih sledijo drugo drugemu in kako niso vsa prijetna ...

Pred časom sem, kot to zelo rad počnem, v knjigarni (Mladinska knjiga v CityParku, ex-Vale Novak) brskal po paperbackih. Čeprav to počnem že leta in leta, me na nek način še vedno fascinira, koliko pisateljev je out there in koliko knjig napišejo vsako leto. Vsak bi rad uspel, postal slaven, bran in bogat.

Tako sem med brskanjem naletel na roman Andrewa Brittona The Invisible. Na prvi pogled pač samo še en politični triler z naslovnico, na kateri je - precej pričakovano in neoriginalno - Bela hiša at night, kar da slutiti, da se na neki točki v romanu razkrije politična zarota, ki sega v sam vrh ameriške politike, torej do PotUS-a ali v njegovo neposredno bližino. V glavnih vlogah agent agencije CIA in britanska analitičarka - še vedno neoriginalno in tudi citat iz premise, ki jo imajo tovrstni paperbacki praviloma vedno natisnjeno na zadnji platnici, ne izboljša vtisa: "[...] as they work their way toward the target, it becomes clear to Kealey that anyone is fair game - and no one can be trusted."

Ampak okej, vse to še nič ne pomeni - tudi newyorški Kip svobode se da še vedno ujeti na izjemno fotko, čeprav so ga pred teboj slikali že milijoni turistov in ostalih fotografov. Seveda pa mora fotka imeti neko dodano vrednost, ki jo naredi izjemno. Podobno je seveda pri vsakem umetniškem ustvarjanju, pa naj gre za pisanje proze, poezije, glasbe; za slikanje, kiparjenje ...

Knjiga se mi je zdela zanimiva, zato sem si rekel, da jo bom - tako kot neštete druge pred in za njo - malo prelistal. Že na prvi strani zgodbe - dejansko na začetku prvega stavka - oko ujame ime Rebeka Česnik. S č-jem! Čakajte malo, v ameriških knjigah nikoli ne vidiš šumnikov. Kvečjemu c ali kakšen ch. Obrnem stran. Na dnu strani berem: She had grown up on the Soča River in the Julian Alps, not far from the famed Predjama Castle... [...] Since leaving Frommer's the previous year, she had embarked on a freelance assignments for Time, Newsweek, Le Monde, National Geographic, and Naša žena in her native Slovenia, just to name a few.

Čakaj, čakaj zdaj! Halo?! Soča? Predjamski grad? Naša žena? WTF?!? Vse to izpisano pravilno in s šumniki?! Pa to svet ni videl! Dejansko sem bil šokiran nad tako očitno omembo Slovenije v tuji umetnosti - najbolj po letu 1996, ko smo v uvodnih minutah ameriške akcije Executive Decision na zemljevidu lahko zagledali celo Slovenijo z označenimi mesti vred (čeprav so bile lokacije (in tudi slovenske meje) kar pošteno zgrešene), o čemer sem na blogu že pisal.


Seveda sem takoj hotel izvedeti nekaj več o avtorju - kdo sploh je in od kod pozna Slovenijo tako dobro, da je dejansko že slišal za Našo ženo. Na koncu knjige najdem fotko in nekaj podatkov. Mlad fant, celo moj letnik - 1981. Čakaj malo, zakaj tukaj piše 1981-2008?!? Fak, tip je dejansko pokojni! Umrl, star 27 let. Kriza! Rojen v Angliji, s sedmimi leti preseljen v Ameriko, služil v ameriški vojski. Dejstvo, da je očitno obetaven pisatelj umrl tako mlad, me je vzpodbudilo, da sem doma, ko sem prišel do neta, raziskoval naprej. Članek na Wikipedii pravi: On March 18, 2008, Britton died at the age of 27 of an undiagnosed heart condition in Durham, North Carolina. Slabih novic žal še ni konec: njegov brat, Christopher, who according to his mother was despondent over Andrew's death, committed suicide on June 14th 2010. Ogledam si še njegovo spletno stran, ki pa očitno že dolgo ni bila posodobljena, saj njegova smrt sploh ni omenjena, piše pa tudi, da "bo" najnovejša knjiga izšla leta 2010.

 Knjiga je sicer še v čakalni vrsti za branje, vsekakor pa se mi zdi škoda, da je avtor umrl - ker je bil mlad in gotovo nadarjen, pa tudi zato, ker mi zdaj verjetno nikoli ne bo uspelo odkriti, od kod je poznal Slovenijo - morda nas je kdaj obiskal, morda je imel tukaj prijatelja/-e ali celo žlahto ... Si ei terra levis!