ponedeljek, 19. november 2012

Let the Skyfall, let it crumble


POZOR: Spodnje besedilo vključuje spoilerje, ki vam lahko pokvarijo ogled filma, zato vam priporočam, da zapisa ne berete, če si filma še niste ogledali.

Končno sem si ga ogledal – najnovejšega Bonda, kajpada. Nekaj ljudi, ki me poznajo kot hardcore bondofila, je namreč že začelo izražati presenečenje in nejevero, ko so iz tedna v teden ugotavljali, da še vedno nisem šel gledal Skyfalla. S kolegom sva o ogledu razmišljala med nedavnim obiskom Londona, a do realizacije vzlic kot žafran dragih vstopnic (cca. 19 GBP!) v kombinaciji s pomanjkanjem časa in razprodanostjo dvoran ni prišlo. Priložnost, ki smo jo naposled izkoristili, pa se je pokazala prav na moj 31. rojstni dan. S Špelo sta se nama pridružila še bivši sošolec in njegova punca in na petkov večer smo se skupaj odpravili v ljubljanski Kolosej.

Filma ta trenutek še ne nameravam in ne želim podrobno analizirati, ker se mi še ni pošteno usedel, poleg tega bo (po nakupu Blu-rayja) potreben še kakšen ogled ali trije. Seveda pa je na zalogi kar nekaj prvih vtisov. Nedvomno se ustvarjalci še nikoli niso tako intenzivno in na takšen način odmaknili od konvencionalnosti ustaljene 007 formule, v kateri s(m)o fani Bonda "varno zavetje" iskali in vedno znova tudi našli pravzaprav zadnjih 50 let. Sproščenosti, šegavosti, komičnih elementov in intenzivnejšega eskapizma, ki sta nam ga velikodušno servirala predvsem Moore in Brosnan, skoraj ni več. 007 je zdaj zajeban, grdogled, mrtvo hladen in delno zapit (z znamenitega vodka martini, shaken not stirred je prešaltal kar na Budweiser) agent, s čimer se je zelo približal dejanskemu Flemingovemu liku, kot ga poznamo iz romanov. Dvignil se je nivo realistične komponente in po Casino Royale in Quantum of Solace še nadaljnje stopnjevanje radikalne preobrazbe Bondovega karakterja, s čimer se je glavni junak približal bournovsko-ahilovskemu razpizdencu, ki mu dvojne igre, nezaupanje, izdaje na vseh straneh  in laži na oči spuščajo vse gostejši mrak.

Craigova igra in interpretacija lika sta ob vsem povedanem nedvomno vrhunski. Skyfall je film z izjemnim režiserjem (Sam Mendes) in glavnim igralcem, ki sta potenciale drug drugega izkoristila do zadnjega. (Tudi glavni negativec v podobi Javierja Bardema je idealno prepričljiv in sočen.) Še noben film v franšizi ni šel tako globoko v Bondovo preteklost; da je James sirota, je uspelo uganiti že Vesper Lynd, tokrat pa uzremo tudi grob z imenoma njegovih krušnih staršev in prisostvujemo popolnemu uničenju domačije, na kateri je preživel svoja otroška leta. M-ina smrt je bila nepričakovana, šokantna in zame osebno nepotrebna, razumem pa, da se je fenomenalna Judi Dench, definitivno najboljša M do sedaj, pri svoji visoki starosti in težavah z vidom verjetno želela počasi umakniti. Vsekakor je odšla v velikem slogu, saj še v nobenem filmu do sedaj ni imela tako pomembne vloge (nekje daleč na 2. mestu je The World Is Not Enough, v katerem jo ugrabita Renard in Elektra King). Če sem prav videl, Bondu ob njeni smrti po licu spolzi solza, kar je nov "rekord" franšize; ko je solzo za umorjeno ženo Tracy v On Her Majesty's Secret Service želel potočiti novoporočeni George Lazenby, so mu to prepovedali, češ da Bond nikoli ne joče.

Nedvomno je Craigov Bond veliko bolj "človeški" – je agent, ki ima tudi svoje napake in slabosti, občuti in svobodno izraža jezo, razočaranje, žalost in bolečine. Njegove odločitve se ne izkažejo vedno za pravilne, ob začetku filma kot neobriti zanemarjenec živi v samovoljnem izgnanstvu in se zapija kot tisoči drugih slabičev, ki najdejo izhod v alkoholu. Craigov 007 je svetlobna leta daleč od že omenjenih Moora in Brosnana, a veliko bližje interpretaciji Daltona, ki je tudi sam stremel točno k temu – da bi se s svojim Bondom približal Flemingovemu in da bi jasno pokazal, da Bond ni supermanovski vsemogočnež.

Craig je nedvomno najboljši Bond do sedaj – da, zame osebno vsekakor boljši tudi od (precenjenega) Conneryja. Toda Skyfall ni najboljša bondiada do sedaj. Casino Royale (2006) jo namreč pusti kar nekaj korakov za seboj. A ker je na sceno prišel novi M in ker je 007 ob zaključku Skyfalla videti zelo motiviran in pripravljen na akcijo, bo vsekakor zanimivo videti, ali bo kateri od Craigovih prihodnjih dveh filmov (naslednji naj bi prišel v kina jeseni 2014) Casino Royale vendarle uspel preseči.

Če smo že videli boljše bondiade, pa morda še nismo slišali boljšega naslovnega komada, kot je Skyfall, ki ga je za film spisala in zapela Adele. Z njim se (moj okus) lahko kosa le še Nobody Does It Better (iz The Spy Who Loved Me) in kakšen komad iz naveze Barry-Bassey. Po povprečnosti naslovnih komadov zadnjih filmov (če izpostavim skrajno svetlo izjemo You Know My Name in največje skrpucalo v Bondovi zgodovini, Madonnin Die Another Day) je Adelin Skyfall popoln breath of fresh air, kot bi dejal Simon Cowell, in vrhunski komad, ki bi si ga zaslužila vsaka bondiada. Filmska glasba, tokrat izpod peresa Mendesovega hišnega skladatelja Thomasa Newmana je žal zgolj povprečna in Arnoldovemu najboljšemu dosežku Tomorrow Never Dies seže morda do kolen. Glasbena akcija je preveč generična in neizvirna, da bi vzbudila višji interes ali fascinirala povprečnega gledalca-poslušalca do te mere, da bi si po ogledu filma kupil (ali vsaj z neta snel) še soundtrack.

Največje razočaranje filmskega večera v Koloseju je bil žal Kolosej sam. Morda bo najbolj zgovorno, če kopiram kar svoj nedavni status s Facebooka: Spoštovani Kolosej, ne boste me več videli. Vhodna avla kot svinjak, dotrajane dvorane, znucan filmski trak, crap resolucija slike, sedeži, na katerih se zaradi obrabe ne vidi več številk in človek posledično ne ve, kam bi se usedel in folk, ki v kino ne hodi gledat filme, ampak debatirat, kašljat, čekirat telefon vsakih 10 minut in šumet z vrečkami bonbonov in čipsa (OK, za primitiven folk niste krivi vi). NE, HVALA. Raje imam udobje in mir domačega kavča, Blu-ray in 1080p Full HD sliko. Adijo, kino! […] Čas jih je TOTALNO povozil. Pa kdo danes še vrti najnovejše filme s trakov?! Katerega leta pa smo, 1960?! Kristalno jasno je, da že leta in leta samo kasirajo in ne vlagajo NIČ v posodabljanje ali vsaj redno vzdrževanje in ohranjanje opreme v top kondiciji!

Stanje v Koloseju je resnično porazno in žalostno, po domače rečeno, totalen poden. Pred Skyfallom je bil moj zadnji film v Koloseju Quantum of Solace pred štirimi leti, zdaj pa sem se trdno odločil, da tja ne grem več. V filmu namreč lahko zdaj, ko so cene Blu-ray diskov že tako padle (in še bolj bodo), za praktično isti denar v precej bolj idealnih pogojih uživam v domači dnevni sobi, in to ne samo enkrat, pač pa znova in znova, kolikor mi srce poželi. V kakšen kino se morda znova odpravim, ko bodo filme začeli vrteti v digitalnem formatu in polni ločljivosti 1080p. Trenutno stanje je namreč takšno, da leta 2012 v kinu gledamo filme z isto kakovostjo slike, kot pred 20 in več leti, ko sem kot smrkavec v kinu gledal npr. Burtonovega Batmana ali Spielbergov Jurassic Park.

Kot 007 tradicionalist še vedno ne morem razumeti, da se gunbarrel zavrti na koncu filma, vseeno pa najslajši stavek odjavne špice ostaja James Bond Will Return. Komaj čakam.