bLogaboječnost

Slovenija, od kod lepote tvoje

2011-12-25T23:13:00.000+01:00

Vsake toliko na netu ali v kakšnem drugem mediju zasledim članek tega ali onega tujca (večinoma so to Američani - gl. tudi prejšnji zapis), ki mu je po bogsigavedi kakšnem naključju (skoraj vselej pa "po nesreči") uspelo odkriti našo kokoško in se je - uganili ste - na prvi pogled nesmrtno zaljubil vanjo. V Bled, Portorož, Ljubljano, Piran in dejstvo, da lahko dopoldne preživiš na smučišču, popoldne pa v topli morski vodi v enem od bazenov na obali.

Tako se je zgodilo tudi Američanki Meg Nesterov, ki je o Ljubljani zapisala tole: When I found cheap airfare from Istanbul to Ljubljana, I didn't find many other travelers who'd been there or even say for sure which country it's in. The tiny of country of Slovenia is slightly smaller than New Jersey and its capital city isn't known for much other than being difficult to spell and pronounce (say "lyoob-lyAH-nah"). After spending a few days there last month, I quickly fell madly in love with the city, and recommend to everyone to add to their travel list.

Izvirni zapis najdete tule, gre pa za njen blog, ki ima menda neko vezo s časopisom New York Times, tako da verjetno doseže ogromno število ljudi in čisto možno je, da si bo na ta račun Slovenijo prišel ogledat kakšen dodaten turist.

Pri nas pa je bil v vlogi Unicefovega ambasadorja dobre volje pred kakšnimi 10 leti dvakrat tudi ex-007 (en mojih top 3 Bondov), sir Roger Moore, ki je v svoji avtobiografiji My Word Is My Bond o Sloveniji zapisal: I reckon that Slovenia is one of the world's best-kept secrets.

Sam nisem nek hud popotnik, a v 30 letih sem vendarle že videl nekaj sveta, od Rima, Dunaja in Prage do Londona in New Yorka. In čeprav je ogromno Slovencev izjemnih svetovnih popotnikov, pa za nas vendarle velja, da lastno domovino precej slabo poznamo. Tudi sam marsikje še nikoli nisem bil. Radi bi šli na Tajsko, v Avstralijo, na Japonsko in ne vem kam še vse, o Sloveniji pa imamo bolj malo pojma! Zato je pozitivno, da se najdejo tudi turisti, ki so nad našo državo iskreno navdušeni, to na glas povedo (in nas na to dejstvo včasih dejansko spomnijo!) in se k nam tudi še kdaj vrnejo. Na srečo seveda živijo v blaženi nevednosti in o političnih in ostalih svinjarijah, ki se dogajajo pri nas, ne vedo nič in govorijo o "najboljši skrivnosti Evrope", "raju na Zemlji" in podobno. Jebi ga, ignorance is bliss, svinjarije pa se itak dogajajo povsod po svetu. Pa lepe praznike!

Zanimiva zgodba

2011-12-11T18:39:00.001+01:00

Zanimiva, po svoje pa tudi žalostna. Kako odkritja včasih sledijo drugo drugemu in kako niso vsa prijetna ...

Pred časom sem, kot to zelo rad počnem, v knjigarni (Mladinska knjiga v CityParku, ex-Vale Novak) brskal po paperbackih. Čeprav to počnem že leta in leta, me na nek način še vedno fascinira, koliko pisateljev je out there in koliko knjig napišejo vsako leto. Vsak bi rad uspel, postal slaven, bran in bogat.

Tako sem med brskanjem naletel na roman Andrewa Brittona The Invisible. Na prvi pogled pač samo še en politični triler z naslovnico, na kateri je - precej pričakovano in neoriginalno - Bela hiša at night, kar da slutiti, da se na neki točki v romanu razkrije politična zarota, ki sega v sam vrh ameriške politike, torej do PotUS-a ali v njegovo neposredno bližino. V glavnih vlogah agent agencije CIA in britanska analitičarka - še vedno neoriginalno in tudi citat iz premise, ki jo imajo tovrstni paperbacki praviloma vedno natisnjeno na zadnji platnici, ne izboljša vtisa: "[...] as they work their way toward the target, it becomes clear to Kealey that anyone is fair game - and no one can be trusted."

Ampak okej, vse to še nič ne pomeni - tudi newyorški Kip svobode se da še vedno ujeti na izjemno fotko, čeprav so ga pred teboj slikali že milijoni turistov in ostalih fotografov. Seveda pa mora fotka imeti neko dodano vrednost, ki jo naredi izjemno. Podobno je seveda pri vsakem umetniškem ustvarjanju, pa naj gre za pisanje proze, poezije, glasbe; za slikanje, kiparjenje ...

Knjiga se mi je zdela zanimiva, zato sem si rekel, da jo bom - tako kot neštete druge pred in za njo - malo prelistal. Že na prvi strani zgodbe - dejansko na začetku prvega stavka - oko ujame ime Rebeka Česnik. S č-jem! Čakajte malo, v ameriških knjigah nikoli ne vidiš šumnikov. Kvečjemu c ali kakšen ch. Obrnem stran. Na dnu strani berem: She had grown up on the Soča River in the Julian Alps, not far from the famed Predjama Castle... [...] Since leaving Frommer's the previous year, she had embarked on a freelance assignments for Time, Newsweek, Le Monde, National Geographic, and Naša žena in her native Slovenia, just to name a few.

Čakaj, čakaj zdaj! Halo?! Soča? Predjamski grad? Naša žena? WTF?!? Vse to izpisano pravilno in s šumniki?! Pa to svet ni videl! Dejansko sem bil šokiran nad tako očitno omembo Slovenije v tuji umetnosti - najbolj po letu 1996, ko smo v uvodnih minutah ameriške akcije Executive Decision na zemljevidu lahko zagledali celo Slovenijo z označenimi mesti vred (čeprav so bile lokacije (in tudi slovenske meje) kar pošteno zgrešene), o čemer sem na blogu že pisal.

Seveda sem takoj hotel izvedeti nekaj več o avtorju - kdo sploh je in od kod pozna Slovenijo tako dobro, da je dejansko že slišal za Našo ženo. Na koncu knjige najdem fotko in nekaj podatkov. Mlad fant, celo moj letnik - 1981. Čakaj malo, zakaj tukaj piše 1981-2008?!? Fak, tip je dejansko pokojni! Umrl, star 27 let. Kriza! Rojen v Angliji, s sedmimi leti preseljen v Ameriko, služil v ameriški vojski. Dejstvo, da je očitno obetaven pisatelj umrl tako mlad, me je vzpodbudilo, da sem doma, ko sem prišel do neta, raziskoval naprej. Članek na Wikipedii pravi: On March 18, 2008, Britton died at the age of 27 of an undiagnosed heart condition in Durham, North Carolina. Slabih novic žal še ni konec: njegov brat, Christopher, who according to his mother was despondent over Andrew's death, committed suicide on June 14th 2010. Ogledam si še njegovo spletno stran, ki pa očitno že dolgo ni bila posodobljena, saj njegova smrt sploh ni omenjena, piše pa tudi, da "bo" najnovejša knjiga izšla leta 2010.

Knjiga je sicer še v čakalni vrsti za branje, vsekakor pa se mi zdi škoda, da je avtor umrl - ker je bil mlad in gotovo nadarjen, pa tudi zato, ker mi zdaj verjetno nikoli ne bo uspelo odkriti, od kod je poznal Slovenijo - morda nas je kdaj obiskal, morda je imel tukaj prijatelja/-e ali celo žlahto ... Si ei terra levis!

Navodila za volitve

2011-11-21T23:07:00.001+01:00

Komentiraj, kdor more. Jaz sem ostal brez besed.

Zje*ali s(m)o Si.mobil

2011-09-13T23:15:00.001+02:00

V zvezi z objavo izpred slabega meseca z veseljem poročam, da s(m)o potrošniki tokratno vojno s pohlepno, kapitalistično nenasitno firmo vendarle dobili. Tržni inšpektorat (na katerega sem se s prijavo proti Si.mobilu obrnil tudi sam), je namreč ugotovil, da gre pri nameravani Si.mobilovi uvedbi t. i. nadomestila za upravljanje z naročniško številko "za nepošteno poslovno prakso, ki je v skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami prepovedana". Zato so operaterju izdali odločbo, s katero so mu prepovedali zaračunavanje omenjenega nadomestila in s tem razveselili na stotisoče Si.mobilovih naročnikov (polno obvestilo inšpektorata tukaj).

Si.mobil je tako neslavno spušil in se osramotil + izgubil veliko tisoč naročnikov (njihovo uradno obvestilo tukaj - neverjetno, kako kratko in jedrnato je napisano, ko pa so prej uvedbo nadomestila tako vehementno zagovarjali in trdili, da je v skladu z vso veljavno zakonodajo (sic!) - LOL), veselje in zmagoslavje uboge raje, ki jo (nas) že itak ožemajo na vsakem koraku, pa je bilo seveda toliko slajše; k zmagi je nedvomno pripomoglo tudi prizadevanje skupine na Facebooku, v katero sem se včlanil in po svojih močeh prispeval tudi sam. Torej se še vedno da kaj doseči, če se stopi skupaj. In eadem nave sumus! Čeprav majhna in dokaj simbolnega pomena, je ta "zmaga" vendarle pomemben signal vsem nenasitnim turbokapitalistom, da se z ljudmi ne morejo zajebavati popolnoma po mili volji, kajti, kot pravita Murat in Jose, glej, udarec se vrne in situacija se obrne ... Uživajte, se beremo.

Deseta obletnica 9/11

2011-09-11T13:10:00.001+02:00

Danes mineva deset let od dogodka, ki je v svetovni zgodovini in zavesti (p)ostal znan zgolj kot "11. september". Da, minilo je že desetletje od terorističnih napadov na ZDA, v katerih je 19 teroristov ugrabilo štiri potniška letala, polna goriva (in na srečo manj polna potnikov) in jih uporabilo kot orožje za množično uničevanje. Dejstva so verjetno dobro znana, a morda si bo kdo osvežil spomin.

8:46:30 - V severno stolpnico WTC v New Yorku z okvirno hitrostjo 790 km/h trešči prvo letalo, American Airlines let 11. V delčku sekunde umrejo vsi ljudje v letalu in na stotine ljudi v stolpnici. Ker udarec letala uniči vse poti in zasilne izhode navzdol (dvigala in stopnišča), so vsi preživeli nad 99. nadstropjem obsojeni na smrt.
8:49:34 - CNN začne kot prva TV postaja poročati o napadih in prekine svoj redni program z breaking news prekinitvijo. Slika kaže gorečo severno stolpnico, novinarka Carol Lin pa pove: This just in. You are looking at obviously a very disturbing live shot there. That is the World Trade Center, and we have unconfirmed reports this morning that a plane has crashed into one of the towers of the World Trade Center. CNN Center right now is just beginning to work on this story, obviously calling our sources and trying to figure out exactly what happened, but clearly something relatively devastating happening this morning there on the south end of the island of Manhattan. That is once again, a picture of one of the towers of the World Trade Center.
Oglejte si spodnji arhivski posnetek te prve vključitve oz. začetka poročanja CNN.

8:48-10:28 - Iz obeh stolpnic v smrt skoči okrog 200 ljudi, ki ne morejo več prenesti žgoče vročine in gostega dima. V tem času nastane znamenita, a grozljiva fotografija The Falling Man.
9:03:02 - V južno stolpnico WTC z okvirno hitrostjo 950 km/h trešči drugo letalo, United Airlines let 175. V delčku sekunde umrejo vsi ljudje v letalu in na stotine ljudi v stolpnici. Ker do tega trenutka živo sliko iz New Yorka zaradi goreče severne stolpnice prenaša že na desetine TV postaj, na milijone ljudi po celem svetu udarec letala vidi v živo.
9:06 - V majhni osnovni šoli na Floridi šef osebja Bele hiše Andrew Card ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu, ki je tam na obisku in z učenci bere knjigo The Pet Goat, zašepeta: "V drugo stolpnico se je zaletelo drugo letalo. Amerika je napadena." Predsednik še nekaj minut mirno sedi v učilnici; pozneje izjavi, da se je tako odločil, da med učenci ne bi povzročil panike in strahu.
9:37:46 - V Pentagon trešči tretje letalo, American Airlines let 77. Umre 64 ljudi v letalu ter 125 uslužbencev Pentagona.
9:59:04 - Po 56 minutah in dveh sekundah od udarca leta UA 175 se zruši severna stolpnica WTC. Iz neposrednega območja trčenja (77.-85. nadstropje) in nadstropij nad njim se reši samo 14 ljudi. Umre več kot 1000 ljudi - čakajočih na rešitev, preživelih udarec letala in tistih, ki so hoteli pomagati - gasilcev, policistov, reševalcev in drugih.
10:03:11 - 129 km od Pittsburgha v Pennsylvaniji se zruši četrto letalo, United let 93. V hipu umre vseh 44 ljudi na letalu. Pozneje preiskovalci ugotovijo, da je na letalu potem, ko so potniki prek komunikacije z domačimi ugotovili za napade, prišlo do upora, da so potniki napadli teroriste in da so se zelo verjetno odločili, da raje zrušijo letalo in se žrtvujejo, kot pa da bi jih doletela podobna usoda kot potnike prvih treh letal. Letalo naj bi bilo sicer namenjeno uničenju Kapitola ali Bele hiše v Washingtonu.
10:28:25 - Po eni uri, 41 minutah in 45 sekundah od udarca leta AA 11 se zruši še južna stolpnica WTC. Tudi tu v zrušenju umre približno 1000 ljudi.
12:15 (približno) - V zračnem prostoru nad ZDA ni več niti enega samega letala. Naslednjih nekaj dni ostane zračni prostor ZDA popolnoma zaprt, kar se zgodi prvič v zgodovini.
23:30 - Predsednik Bush pred spanjem v svoj dnevnik zapiše: "Danes se je zgodil Pearl Harbor 21. stoletja ... Mislimo, da je bil Osama bin Laden."
22. julij 2004 - Takoimenovana 9/11 Commission, ki jo je ustanovil predsednik Bush, da bi raziskala napade, kako je do njih prišlo, njihove posledice in kaj se da iz njih naučiti, izda svoje končno poročilo, naslovljeno The 9/11 Commission Report - Final Report of the National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States.

Toliko na kratko o tistem usodnem dnevu; kompleten časovni trak najdete v tem obširnem članku na Wikipediji, kjer je seveda moč prebrati še na desetine zelo izčrpnih in informativnih člankov na témo 11. septembra 2001. O napadih je nastalo tudi ogromno teorij zarote; večina trdi, da so ZDA napadle same sebe in da sta se dvojčka WTC podrla s pomočjo prej nastavljenih eksplozivov po sistemu, kot inženirji nadzorovano podirajo stare, odslužene stolpnice. Odločitev, komu oz. kateri teoriji bo verjel, je seveda prepuščena vsakemu posamezniku, vsem pa v branje in raziskovanje toplo priporočam zelo obširen in obsežen portal 9-11 Research, na katerem najdete ogromno zbirko informacij in podatkov tako o uradnih, kot neuradnih - zarotniških razlagah 11. septembra. Glede United leta 93, na katerem se je zgodil upor potnikov in boj s teroristi, toplo priporočam ogled odlične ekranizacije Paula Greengrassa s preprostim naslovom United 93 - odličnega filma, ki ga znameniti filmski kritik Leonard Maltin v svoji oceni imenuje impeccably crafted, emotionally charged drama.

Sam se spomnem, da sem bil tistega dne doma v Logatcu, tudi pri nas je bil, tako kot v New Yorku, lep sončen dan. Žal ne vem več, kako sem izvedel, kaj se dogaja, vem pa, da sem v nekem trenutku vklopil TV, poiskal CNN in tako kot milijoni ljudi po svetu, z odprtimi usti in zgrožen obsedel pred televizorjem. Ker sem bil takrat naročen na neko Mobitelovo storitev novic prek SMS-a, sem ob 18:42 (12:42 po newyorškem času) prejel naslednje sporočilo: 11Sep17:55 Generalni konzul republike Slovenije v New Yorku Andrej Podvrsic je dejal, da za zdaj nima podatkov o morebitnih zrtvah med Slovenci. Naslednji dan sta tako Delo kot Dnevnik izšla tudi v posebnih izdajah (obe še vedno hranim), posvečenih izključno tragediji v Ameriki, in spomnem se Kučanovega in Drnovškovega TV-nagovora in sožalja. Kupil (in dokaj temeljito preštudiral) sem tudi že zgoraj omenjeno poročilo The 9/11 Commission Report in knjigo 102 Minutes - The Untold Story of the Fight to Survive Inside the Twin Towers, ki pa jo moram še prebrati do konca. Skratka, 11. september me je vedno navdajal z nekakšno grozljivo fascinacijo, zato se še posebej veselim ogleda Tribute WTC Visitor Centra, ki ga bomo obiskali med našim skorajšnjim obiskom New Yorka (več o tem kmalu).

Kakorkoli že, ne glede na to, katera razlaga dogodkov je prava oz. resnična - tega ne bomo verjetno nikoli izvedeli - ostaja dejstvo, da je v napadih 11. septembra 2001 umrlo skoraj 3000 ljudi - če odštejemo 19 teroristov, ki so ugrabili letala, so bili vsi ostali nedolžni, nič hudega sluteči civilisti, ki so torek, 11. 9. 2001 začeli kot vsak drug delovni dan. Njim in vsem žalujočim naj bo posvečena izvedba "najbolj žalostne skladbe vseh časov", Barberjevega Adagia za godala op. 11, ki so jo pod vodstvom dirigenta Leonarda Slatkina (na koncu skladbe je zajokal) izvedli v Londonu 15. septembra 2001 in jo prav tako posvetili vsem žrtvam napadov. V hipu, ko končujem ta zapis, do obletnice (prvega udarca prvega letala) manjka še dobro uro in pol. Naj se 11. september ne ponovi nikoli več!

Nikon D90

2011-08-25T16:04:00.006+02:00

Ja, časi se spreminjajo. Denar danes kupi vse (samo zdravja ne, kot nas žal ponovno uči in opominja eden zadnjih primerov - Steve Jobs) in kar se tiče fotografije, si lahko danes vsak običajen smrtnik - če ima seveda dovolj debelo denarnico - lahko privošči mašine, objektive in ostalo opremo, kot je včasih niso imeli top fotografi National Geographica. Ob takih idealnih pogojih se je amaterska/polprofesionalna fotografija v zadnjih letih silno razmahnila, oziroma, kot bi bilo morda še bolje ali bolj realno reči, prerasla v nekakšno modno muho. Posledično se danes skoraj že vsak kurac (forgive my French an' all :P) kar "poklicno" ukvarja s fotografijo - prebere kakšno knjigo in naredi tečaj za začetnike (ali pa še to ne), potem pa že kar začne objavljati na svojem fotoblogu, fotkati poroke za keš in podobno. Nikakor nočem delati krivice vsem dobrim fotografom (ja, tudi sam jih poznam kar nekaj), a tako kot lahko dandanes vsakdo posname in objavi svojo lastno ploščo, pa če se izkaže za mojstrovino ali pač (kot žal v večini primerov glasbene hiperprodukcije) za (pod)povprečno sranje, lahko danes že kar vsakdo z dobrim DSLR-jem in osnovnim fotografskim znanjem postane fotograf - pardon, fotografski blefer.

Ker sva si s Špelo oba že nekaj časa želela dobrega DSLR fotoaparata, sva si pred časom omislila mašino na zgornji fotki. Nikon D90 je vsekakor izpolnitev mojih fotografskih sanj, v vseh primerih izjemen aparat in popolnoma neprimerljiva nadgraditev mojega prvega digitalnega trotla (Olympus Camedia C-350 Zoom) in precej boljšega Sonyja Cyber-shot DSC-H50, ki mu je sledil. D90 sva po ugodni ceni v posebni fotografski akciji nabavila kar na mimovrste=) in ga dobila v kompletu z objektivom (Nikkor 18-105/3,5-5,6 AF-S DX), dodatno baterijo, HDMI kablom in torbico. Dodatno sem nabavil še UV in C-PL filtra za objektiv in veselo škljocanje se je lahko začelo ...

Ko imaš enkrat v rokah tak fotoaparat, izginejo vse omejitve razen kreativnih, ki pa so, glej ga zlomka, najpomembnejše. Moje mnenje je namreč, da fenomenalnih fotografij ne delajo aparati, ampak ljudje, ki jih držijo v rokah. Pravi izziv je že najti tisti pravi, nepozabni motiv, potem pa ga je treba še znati pravilno kadrirati, ga fotkati pod tistim točno pravim kotom, ob tistem točno pravem času ... V vsem tem je zame osebno pravi čar (in največji izziv!) fotografije, ne pa v tehnikalijah in neskončnih seznamih funkcij, ki jih premorejo posamezni modeli. Seveda, brez aparata ne gre, pomaga tudi, če je boljši in bolj kakovosten, zelo pomembno vlogo ima tudi pravilna izbira objektiva, zaslonke, goriščnice itd., a v končni fazi je za rezultat odgovoren izključno fotograf sam. Verjemite, noben fotoaparat ne bo fotkal namesto vas, tudi tisti za 10.000 in več EUR ne. Res je, da je tehnika napredovala do te mere, da zna avtomatika namesto fotografa postoriti vse nemogoče, a imate približno enake možnosti, da bo fotko dejansko zajebala, kot za to, da jo bo oplemenitila. :-) Ni kaj, brez človeškega faktorja ne gre in prav je tako!

Raising the flag on Iwo Jima, ena najznamenitejših fotografij vseh časov, ki prihaja iz časa II. svetovne vojne. Avtor Joe Rosenthal ni imel na razpolago niti približno tako napredne fotografske tehnologije, kot jo poznamo danes, a napravil je kultno fotografijo, ki se nepozabno vtisne v spomin že po prvem ogledu.

Sicer si sam niti slučajno ne domišljam, da o fotografiji že kaj vem in znam, sem se pa vsekakor o tej témi v času od nakupa D90 že kar dobro podučil iz mnogih spletnih in tiskanih virov. Zelo všeč mi je pri nas dobro znan in prodajan komplet treh knjig Scotta Kelbyja, o katerem sem že od mnogih (poklicnih in ljubiteljskih) fotografov slišal kar nekaj pozitivnih besed, zato ga tudi sam toplo priporočam vsakomur, ki se želi v fotografijo nekoliko bolj poglobiti. A da ne bo pomote - v teh knjigah vam avtor ne razlaga osnovnih pojmov fotografskega žargona (zaslonka, blenda, goriščnica, bokeh, globinska ostrina, DOF, čas osvetlitve, zoom, makro, konverter ...), ampak pričakuje, da jih že poznate in veste, kako si lahko z njimi (ne) pomagate. Sicer pa tri knjige v svojem predgovoru idealno opiše naš svetovni popotnik in izjemen fotograf Arne Hodalič: "Še posebno dragoceni so drobni nasveti in triki za vse sklope fotografiranj, ki se jih profesionalni fotografi tako radi poslužujemo in za njih nikoli ni časa ali priložnosti, da bi jih posredovali še komu drugemu. Kljub kar nekaj zahtevnim podrobnostim, pa knjiga ostaja relativno lahkotno branje, ki ni oteženo s preobilico tehnike ali nepotrebnih razlag. Lahko rečem, da sem ob branju Digitalne fotografije zelo velikokrat pomislil: »Ej, to je pa točno tisto, kar skušam svojim študentom ali tečajnikom povedati in razložiti tudi sam!«"

Še ena kultna in brezčasna fotka, Afghan Girl, ki jo je fotograf in popotnik Steve McCurry posnel v Pakistanu leta 1985. Način, na kakršnega ta fotografija in oči tedaj 12-letne begunke pripovedujejo o vojnih grozotah je ganljiv in po svoje grozljiv. Predirni pogled teh čudovitih oči je postal simbol tedanje sovjetske okupacije Afganistana in begunskih grozot po vsem svetu.

Če vas torej zanima fotografija, le pogumno - to je zelo lep hobi, ki omogoča ogromno kreativne širine in zadovoljstva ob ustvarjanju, vendar je treba stremeti po dvigu iz sivega povprečja tisočev amaterskih fotografov in se predvsem zavedati dejstva, da fotografij ne dela fotoaparat, ampak tisti, ki ga drži v rokah. Za zgled in v vzpodbudo pa za konec še nekaj fotografov, ki jih poznam tudi osebno, jih jemljem za zgled in cenim njihovo delo. Uživajte, se beremo.

- Andrej Korenč
- Bojan Stepančič - spletna stran in blog
- Tamara Bizjak in Benjamin Kralj
- Iva Novak
- Janez Marolt

Vojna proti Si.mobilu

2011-08-14T22:22:00.002+02:00

Pred dnevi je mobilni operater Si.mobil, h kateremu sem tako optimistično prešaltal pred skoraj natanko tremi leti, poleg podražitve mesečne naročnine za 2 EUR v zelo svinjski potezi napovedal še skorajšnjo uvedbo t. i. "nadomestila za upravljanje s telefonsko številko", ki ga bodo v znesku 9,78 EUR vsako leto zaračunavali vnaprej in s katerim naj bi pokrivali stroške celega kupa storitev, ki jih ogromna večina uporabnikov potrebuje skrajno resno, večina pa celo sploh nikoli.

Zaradi te poteze, ki je hudo razpizdila ogromno Si.mobilovih uporabnikov (uradno obvestilo tukaj) je nastalo celo sranje - ljudje so ponoreli, na Facebooku pa se je na uradni Si.mobilovi strani in na trenutno najbolj množični na novo ustanovljeni strani Proti uvedbi letnega nadomestila usul plaz kritik (tudi mojih). Pojavili so se tudi članki in prispevki v medijih, oglasil pa se je tudi Urad RS za varstvo potrošnikov in zaradi množice besnih in razočaranih Si.mobilovih uporabnikov, ki so se obrnili nanj, v tejle objavi vsem svetoval, da "na Tržni inšpektorat RS naslovijo prijavo zoper Simobil zaradi domnevno nepoštenega pogodbenega pogoja – uvedbe "nadomestila za upravljanje z naročniško številko" in kršitve načela vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov) zaradi izkoriščanja ugodnejšega položaja v pogodbenem razmerju z namenom, da (Simobil) sebi pridobi posebno korist, za katero ni opravičljivega razloga".

Seveda sem kot eden izmed mnogih Si.mobilovih besnih in razočaranih naročnikov prijavo na Tržni inšpektorat RS nemudoma poslal tudi sam. Kurac jih gleda, v 10 letih se bi/bo tako nabralo 100 EUR plačila za nikoli izkoriščene storitve. Fuck off, Si.mobil, tako se ne dela, pošteno ste se mi zasrali. V primeru, da se še kdo čuti podobno razočaranega in nategnjenega, naj čimprej še sam pristavi svoj lonček in tržnim inšpektorjem Si.mobil prijavi tudi sam; v ta namen spodaj objavljam še tekst svoje prijave, lahko ga enostavno copy-pastate, pošljete na tale e-mail naslov in to je to. Uprimo se in pokažimo, da nam ni vseeno, kajti najslabše je biti tiho in skloniti glavo - "veščini", ki ju Slovenci žal predobro obvladamo.

* * * * * * * * * *

Spoštovani,

kot Simobilov naročnik in na podlagi priporočila Urada RS za varstvo potrošnikov, objavljenega na spletni strani http://www.uvp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/7072/5571/de51661d87/, podajam prijavo zoper družbo Simobil d. d. zaradi uvedbe "nadomestila za upravljanje z naročniško številko" in posledične kršitve načela vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov) zaradi izkoriščanja ugodnejšega položaja v pogodbenem razmerju z namenom, da (Simobil) sebi pridobi posebno korist, za katero ni opravičljivega razloga.

Družba Simobil se je dne 5. 8. 2011, ko so me o tem obvestili s SMS sporočilom, enostransko odločila, da bo začela zaračunavati pavšal za uporabo storitev, ki so bile do sedaj plačljive individualno s strani naročnikov, ki so jih potrebovali. Na novo uvedeno nadomestilo zahteva, da letni pavšal za uporabo storitev plačamo vsi naročniki, ne glede na to, ali bomo te storitve kdaj potrebovali ali ne. Pri uvedbi nadomestila se sklicujejo na spremenjene razmere na trgu in povečane stroške poslovanja, kar pa ne more biti opravičljiv razlog za pavšalno – vnaprejšnje zaračunavanje storitev, ki so že bile plačljive, vsem naročnikom ne glede na to, ali jih bodo potrebovali in/ali koristili ali ne. Gre za naslednje storitve:

- sprememba ali menjava telefonske številke
- menjava kartice SIM (velja tudi v primeru menjave za MicroSIM kartico)
- ponovna aktivacija telefonske številke (v primeru kraje, izgube ali zamrznitve)
- zamenjava obračunskega cikla
- prenos lastništva
- naročilo izdelave razčlenjenega računa

Simobil sicer ponuja naročnikom možnost odstopa od pogodbe brez plačila penalov, ki so zapisani v individualnih naročniških pogodbah, vendar to pogojuje z odkupom oz. odplačilom pogodbenih ugodnosti (nakupa mobilnih naprav). Naročniki imamo zato le dve možnosti, ki pa sta obe v našo škodo in nas postavljata v podrejen položaj:
1. Naročniki lahko pristanemo na vsakoletno plačilo nadomestila, ki ga je enostransko uvedel Simobil – 9,78 EUR na leto z vključenim DDV.
2. Naročniki lahko odstopimo od pogodbe brez plačila penalov, vendar s pogojem plačila obrabnine oz. odkupa naprave (glede na starost naprave in pogodbeno ugodnost okvirno med 10 in 500 EUR).

Simobil si je tako zagotovil položaj, v katerem ima v vsakem primeru enostransko korist, pri čemer je naročnik v vsakem primeru v podrejenem položaju in utrpi izgubo. Menim, da je v konkretnem primeru vnaprejšnje zaračunavanje storitev popolnoma nedopustno in brez vsakršne podlage, glede na dejstvo, da tovrstne storitve uporabniki potrebujemo zelo redko, velika večina pa sploh nikoli tudi v obdobju več let, pa sem prepričan tudi, da je to poskus Simobila, da bi si na lahek, a protipraven in nizkoten način pridobil ogromno premoženjsko korist oz., če citiram mnenje Urada RS za varstvo potrošnikov, "bi Simobil namesto pavšala »nadomestila za upravljanje z naročniško številko« lahko ohranil način individualnega zaračunavanja posameznih storitev naročniku, ko so za to izpolnjeni pogoji, v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo zgledu Simobila sledili tudi drugi mobilni operaterji oz. ponudniki elektronskih komunikacij in začeli zaračunavati pavšale (nadomestila) vsepovprek."

Ker je (vnaprejšnje) zaračunavanje nikoli opravljenih storitev nepošteno, neposlovno, nekorektno in verjetno tudi nezakonito, vas prosim, da v omenjenem primeru ukrepate po svojih zmožnostih in v okvirih, ki vam jih omogočajo zakonski predpisi in akti, po katerih deluje vaša služba. Če je to možno, vas lepo prosim, da me obvestite o svojih ukrepih.

Hvala in lep pozdrav.

Evo mene opet!

2011-08-08T18:02:00.002+02:00

Slaba je letos, slaba. Tako slaba, da sem do danes v letošnjem letu skupaj spravil pičlih sedem (7; sic!) zapisov, čeprav bi jih nedvomno lahko več. Poleg tega sem v "predbarbariški" mrzlici pozabil na 4. rojstni dan, ki ga je bLogaboječnost "praznovala" 22. julija. A več o tem nekoliko pozneje.

Ni kaj, jebi ga, a ko se dogaja toliko drugih stvari, je blog kaj enostavno potisniti na stranski tir. To seveda ne pomeni, da se kljub temu ne da cele dneve in ure viseti na netu (FB itd.), ampak se človeku enostavno ne da po zajebanem dnevu v službi ali napornem vikendu napenjati možganov še doma pred PC-jem v upanju, da boš skupaj spravil kolikor toliko soliden, intelektualno zabeljen in berljiv zapis, ki ga bodo potem itak prebrali samo trije ljudje, komentiral pa nihče.

22. julija 2007 sem v svojem prvem zapisu na tedaj novorojenem blogu zapisal: "Blog je tukaj in semtertja bom celo kaj napisal. Glede (ne)rednosti pisanja nič ne obljubljam - pač, kolikor pogosto bo 1. sedlo in 2. zneslo. :P Tudi glede bralcev se ne sekiram preveč, če bom pisal samo zase, so be it, če se bo kdaj našel še kdo in kaj prebral in pokomentiral, pa seveda še toliko lepše." Evo, in besede so se izkazale za preroške, saj semtertja celo kaj napišem! :D (Ne)rednost pisanja dandanes obljubljam še toliko manj, kot pred štirimi leti, glede bralcev in komentarjev se pa tudi ne sekiram – sem pa vsekakor vseh zelo vesel! :-)

In zdaj poglejmo, zakaj vraga se več kot tri mesece nisem nič oglasil. Zadnji zapis o GameBoyju je datiral s 26. aprilom in z veseljem vam zaupam, da GB-ja še danes veselo nažigam, pa tudi Špela se je okužila z virusom in s Tetrisom sta postala zelo dobra prijatelja. :D Legendarna konzola žanje nostalgično navdušenje povsod, kjer se pojavim z njo, marsikdo se z vzdihom spomni dobrih starih časov in dahne tisto iz otroških let tako znano koprneče vprašanje: "A daš še men za en špil?"

Zdaj pa res – kaj se je dogajalo? Kar nekajkrat sem delal na Radiu 94 (in na svoje veliko veselje prejel lepi pohvali poslušalke in glavne urednice), poslušal koncert pihalnega orkestra KGBL, se namakal v Atlantisu, s FOLK Etc nastopal na Radiu Slovenija (na 1. programu oz. programu A1), kamor nas je osebno povabil nad nami zelo navdušeni glasbeni urednik Jane Weber, v Idriji poslušal izvedbo Jenkinsove kantate Adiemus II (in za glasbeni portal Nova Muska napisal recenzijo – klik), s simfoničnim orkestrom GŠ Logatec odigral zaključni koncert letošnjega festivala Veris, odšel na nekajdnevno sproščanje v prekmurske Terme 3000, s PPO Vevče prvič obiskal Stožice, vevške godbenike dvakrat poslušal (in še večkrat fotkal) na koncertu Legende rocka na KGBL in z njimi igral na ohceti njihovega predsednika Ivana, poslušal pa sem jih tudi na koncertu na Prešernovem trgu v Ljubljani (in se neposredno pred tem z njimi na ladjici peljal po Ljubljanici).

Tu pa se zgodba zadnjih mesecev še niti približno ne konča, saj sem dva koncerta (v Ljubljani in v Logatu) odigral tudi s Simfoničnim orkestrom Cantabile, se po službeni dolžnosti udeležil tekmovanja saksofonistov v Novi Gorici in naposled ob začetku dopusta za 10 dni odšel v avstrijski Bischofshofen, kjer sva s Špelo tudi letos zaigrala v svetovnem mladinskem pihalnem orkestru WYWOP. Ker je zaradi masovnih (in masivnih!) priprav na smučarsko SP 2013 Schladming razkopan, smo letos vadili v B'hofnu (kar je imelo svoje pluse in minuse), smo pa odigrali kar dva koncerta in se imeli RES super, poleg tega je bil WYWOP letos RES mednaroden, saj smo imeli med člani Japonko, Avstralko, Američane in Kubanko. :-) Zadnji dan sva se s Špelo med vrnitvijo domov spet ustavila na ledeniku Dachstein in ponovno uživala na fenomenalnem Skywalku, kjer pogled skozi steklo pod nogami na 250-metrski prepad stene Hunerkogla marsikomu požene adrenalin v žile.

Po vrnitvi iz Avstrije sva nekaj sproščenih dni preživela doma, potem pa sva se z mojim bivšim sošolcem iz gimnazije in dobrim prijateljem ter njegovo boljšo polovico za nekaj dni odpravila uživat morski zrak (in vodo!) v Barbarigo, kjer smo se imeli super, se nasmejali, naplavali in najedli dobrot z žara. Ampak ker je vsega lepega (pre)hitro konec, sem te dni že nazaj v službi in lahko samo še takole nostalgično (+ s pomočjo fotk) obujam lepe dopustniške spomine. Pa nič ne de – zmeraj je treba imeti nekaj, kar te drži pokonci, kar imaš rad in česar se veseliš – jaz imam poleg moje Špele še potovanje v New York, ki me (+ družbo) čaka konec oktobra, a za danes bodi dovolj, pa svaka čast vsakomur, ki je tale zapis brez preskakovanja, godrnjanja in zavijanja z očmi prebral do konca! :-)

Raje ne obljubljam, da se "kmalu spet beremo", se pa definitivno, slejkoprej! Ali kot pravi stara fora, da vreme nedvomno bo ... :-) Uživajte preostanek poletja!

Game Boy

2011-04-26T22:16:00.004+02:00

Še pomnete, tovariši?! Je kje še kakšen nostalgik, ki se s toplino spomni legendarne Nintendove igralne konzole, ki je luč sveta uzrla leta 1989 oz. 1990 (ravno v teh dneh je minilo 22 let, odkar je prišla na police trgovin)? Živo se spomnem časov, ko je Game Boy prišel v Slovenijo; bili smo nekje v 4., 5. razredu OŠ, ravno po vojni je bilo, v letih 1991-1993. Med prvimi srečneži, ki so se z GB-jem lahko pohvalili na OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo takrat obiskoval, je bil tudi Rok Matoh, moj bivši sošolec (ki ga v Mostah srečam še danes) in spomnim se, kako smo med šolskimi odmori dobesedno stali v vrsti, da smo GB dobili za nekaj minut v roke in odigrali rundo legendarnega Tetrisa ali Super Mario Landa.

Kako so se takrat svetile otroške oči in kako sem si želel svojega lastnega Game Boyja! A starši so bili pač prepričani, da tovrstne igrače niso ravno vzgojne in ne priganjajo k norenju na svežem zraku in razbijanju kolen po dvorišču, poleg tega je bil GB takrat precej drag hec, verjetno v današnjem rangu kakšnega res hudega mobitela ali iPod-a (ali, konec koncev, Nintendovega DSi-ja). Zato sem ostal brez tako zaželjene igrače, prišel sem le tako daleč, da se me je kdo občasno usmilil in mi drkalico, kot bi rekli pri Jokerju, za dan ali dva celo posodil. :P No, vsekakor pa sem si prisegel, da mi moj lasten Game Boy nekoč, ko bom velik in bogat, ne uide.

No, velik sem že kar, bogat pa nikakor, a vseeno sem premogel toliko sredstev, da sem si lani za rojstni dan kupil prav posebno darilo - trikrat lahko ugibate ... ;-) Zlicitiral sem ga za precej male pare kar prek nemškega eBayja, poleg same konzole je prišel še kup igric, polnilna baterija z adapterjem, ki služi tudi kot napajalnik, vsa originalna navodila za uporabo in celo originalna škatla, v kateri je bil GB pakiran ob nakupu. V lastnih lepih kartonastih škatlicah so bile tudi priložene igrice, vse skupaj pa je tako lepo ohranjeno, kot da bi pravkar prišlo iz trgovine. Sam GB nima niti ene same praskice na ekranu ali kjerkoli drugje, zato lahko rečem, da sem imel z nakupom precejšnjo srečo, saj je pri eBay nakupih vedno prisoten tudi faktor negotovosti, saj si artiklov pred samim nakupom ne moreš ogledati v živo in zato do neke mere vedno kupuješ mačka v žaklju, saj za poštenost prodajalca jamči le on sam.

Ko sem začel malo raziskovati po netu, me je fasciniralo, koliko spletnih strani je posvečenih Game Boyju, igricam zanj (izšlo jih je okrog 450) in še marsičemu z njim v zvezi - očitno ima konzola, ki se je prodala v prek 100 milijonih primerkov (sic!) in ki so ji sledili še mnogi "otroci" (Game Boy Pocket, Game Boy Color, Game Boy Advance ...) še vedno ogromno oboževalcev, kar je jasno tudi po ogromni spletni ponudbi rabljenih GB-jev, igric in opreme zanje. Tudi sam zdaj tako že več kot pol leta živim in izživljam svoje otroške sanje in nažigam GB-ja z raznovrstnim špilovjem:

Tetris
Super Mario Land
Super Mario Land 2: Golden Coins
Kid Icarus: Of Myths and Monsters
Metroid II: Return of Samus
Qix
Lemmings 2: The Tribes
Desert Strike: Return to the Gulf
F-1 Race
Power Racer
Mario & Yoshi
FIFA International Soccer

Še nekaj GB-jevih tehničnih specifikacij, ki so za današnjo dobo, ko že mobitele poganjajo dvojedrni procesorji, popolnoma smešne, a obenem dokazujejo, kako veliko so pred 20 in več leti znali spraviti v kako malo (podatkovnega ali fizičnega) prostora ... 8-bitno konzolo poganja Sharpov procesor LR35902 s frekvenco 4,19 MHz (!!!), ima 8 kB internega S-RAM-a, diskete z igricami imajo od 256 kb do 8 Mb, diagonala zaslona je 66 mm, sam LCD zaslon je velik 160 × 144 pikslov in je zmožen prikazovati barve v štirih sivinah.

Saj vem, porekli boste, da mi gre pošteno na otročje, a saj veste ... Nekje globoko v sebi vsi ostanemo vsaj malo otroci in nič slabega ni, če se semtertja z nostalgičnim vzdihom ozremo in s spomini potopimo v dobre stare čase, ko še nismo poznali skrbi in stresa in se je svet vrtel okrog igre in brezskrbnih počitniških dni v kratkih rokavih. Naj si vsak najde nekaj, kar ga v tem norem, hektičnem in materialistično usmerjenem času, vrne v tista leta in četudi bo to Game Boy, mu ne bo nihče zameril ... No, jaz prav gotovo ne. ;-) Uživajte, se beremo.

P. S.: Gunpei Yokoi, hvala za Game Boy in za Super Mario Land!

Na svoji zemlji

2011-04-25T13:37:00.005+02:00

Kdo od tistih nekaj rednih bralcev, ki jih še imam, me vsake toliko časa prijazno opomne, da sem z blogom precej zaspal in me pobara, ali kanim napisati kaj novega. Hej, saj vas razumem, tudi sam bi rad več pisal, da slabe vesti, ki mi jo povzročate, sploh ne omenjam! :-) A saj veste, kot poteče Joker v prvem (Burtonovem, 1989) Batmanu - So much to do, and so little time ... Je že tako, da je vedno več želja, opravkov in obveznosti, kot pa časa. Po drugi strani pa seveda drži tudi priljubljena krilatica, ki nas uči, da je časa vedno dovolj, le vzeti si ga je treba. Odtrgam si torej na današnji praznični velikonočni ponedeljek, ko je uboga Špela cel dan v službi :-(, nekaj časa za blog, poprimem za tipkovnico in rezultat, preljuba bralka, cenjeni bralec, pravkar čitata ...

Zakaj sem po nekaj precej "plodovitih" blogerskih letih pred nekako pol leta res kar zadremal, zakaj se je na blogu nabralo toliko prahu? Treba je bilo veliko postoriti, kajpada. A projekt, ki je od naju s Špelo v zadnjem letu terjal največ časa, živcev in (PREDVSEM!) denarja, je bil nakup stanovanja. Ja, po kakšnih dveh letih neprestanega prevažanja med Logatcem in Ljubljano in včasih bolj, včasih manj prijetnega šlepanja pri mamah, atih, babicah in ostali žlahti je v začetku lanskega leta padla za večino mladih težka, a slejkoprej neizogibna odločitev, da si omisliva lastno, čisto in samo najino stanovanje.

Po dolgem in včasih kar mučnem iskanju v krogu 30 km od Ljubljane sva svoj idealni brlog odkrila na dolenjskem koncu - v Ivančni Gorici (med Višnjo Goro in Trebnjim), prijetnih in obvladljivih 25 km iz Ljubljane po avtocesti, kjer zdaj uživava v razkošju 58 kvadratov velikega 3-sobnega flata z ogromnim, 20 kvadratov velikim balkonom, ki ga je veselje pogledati, na njem pojesti zajtrk, obesiti perilo ali se preprosto naužiti svežega zraka in lepega razgleda. Imava tudi lastno garažo (z daljincem! :D) in klet. Ravno v teh dneh je minilo pol leta, odkar sva se vselila; 300 kosmatih, kako čas beži ... Imava se krasno, TOTALNO uživava in iz dneva v dan bolj ugotavljava, kako lepo je biti na svoji zemlji in imeti lasten mir. Seveda s tem, ko sva od mamic in atov odšla pri 29 letih starosti, nikakor ne štrliva iz slovenskega povprečja (ki je menda nekje okrog 30. leta), uspelo nama je pa vendarle - kar je v teh časih in razmerah in pri cenah stanovanj, kakršne so, vsekakor OGROMEN dosežek in uspeh za vse, ki nimamo menedžerskih, poslanskih in podobnih plač. O projektu bi seveda lahko napisal cel elaborat, kot je bil to nekoč na témo prenove lastnega stanovanja storil prof. Miran Hladnik, a bom kratek in jedrnat; konec koncev vsi, ki ste že kdaj kupili stanovanje (ali celo zgradili hišo), še predobro veste, o čem govorim, vsi ostali pa boste verjetno slejkoprej izvedeli ... ;-) Če pa kdo ravno kupuje stanovanje in bi rad izvedel več o mojih oz. najinih izkušnjah, naj se le oglasi, z veseljem bom pomagal po lastnih močeh!

Ko uživaš v lastnem stanovanju, si res kralj, a pot do njega je trnova. Seveda, per aspera ad astra, a faktorjev, ki bi ti nakup olajšali, res ni veliko. Cene so res vrtoglave in niti najmanj me ne preseneča podatek, da za isti denar kot pri nas lahko kupiš podobno ali celo večje stanovanje npr. v Londonu ali New Yorku. Svašta, res. Jebeš statistične podatke - še dobro, da so določeni mladi pri plačah od 500 do 1000 EUR sploh kdaj sposobni iti od doma! Seveda, ko kupiš stanovanje, se štorija šele začne, saj ga je treba še npr. zavarovati in opremiti z nešteto različnimi stvarmi - dobesedno od krtačke za WC do kompletne spalnice in aparatov bele tehnike ... Takrat vidiš, za kako samoumevno si vse jemal, dokler si bil pri starših in šele ko doma po kosilu (ki si si ga seveda skuhal sam) pogruntaš, da (še) nimaš zobotrebcev ali po tuširanju, da si pozabil kupiti vatirane paličice za čiščenje ušes, resnično dojameš, da si na svojem ... :-)

Take in podobne misli so me torej obhajale ves čas mojega dlje od zime trajajočega zimskega spanja na blogu, zato ponižno prosim za razumevanje in obljubljam, da bom odsihmal, ko so se tudi stvari že precej umirile, bolj priden! :-) Upam, da me kmalu (mogoče že danes?!) spet zagrabi stara strast, ko sem na dan v blog prispeval tudi po dva vpisa ... Ja, nič ni nemogoče - na svoji zemlji! ;-) Uživajte, se beremo.

Elanke tudi v Bowling for Columbine

2011-02-22T22:51:00.004+01:00

Pred kakšnima dvema letoma sem že pisal o legendarnih elankah, ki so se leta 1985 pojavile v bondiadi A View to a Kill. Ko pa sem zadnjič po kar dolgem času spet pogledal legendarni dokumentarec Michaela Moora Bowling for Columbine (2002), sem jih opazil tudi v njem (v deseti minuti filma režiser pokaže koledar Michiganske milice za leto 2002 z naslovom Militia Babes in na eni od fotk so poleg bejbe tudi elanke. Oglejte si spodnjo fotko (če jo kliknete, se poveča).

Poesis

2011-02-22T10:43:00.002+01:00

Prebliski I
VEČERJA
(po resnični zgodbi)

"to je ćevap sa pancetom pa sa sirom"
je natakar pojasnil starejši gospe
ki je sedela v srbski restavraciji
kamor sem šel na večerjo po službi
dan je bil dolg in naporen
in bil sem lačen, pa sem šel
in bilo je veliko ljudi
veliko lačnih
in fant pri sosednji mizi je povedal dekletu
(jedla sta mešano na žaru)
da ima sodelavko iz Romunije
medtem ko je mimo tulil rešilec
ona pa je srkala rdeče vino
in mu rekla, da je že videla trailer nekega filma
(imela je simpatične črne kodre
in spomnim se, da sem se spraševal
ali so naravni)
in čeprav je bila ura že skoraj sedem
je fant nekomu po telefonu dejal
"zdele sm glih na kosilu"
moj drugi sosed pa je pripovedoval
o USB ključu in CD playerju in hudih zvočnikih
imel je čisto pobrito glavo
z ogromno brazgotino na temenu
potem pa je spet prišel natakar
in mi rekel: "vse pojedel!"
in jaz sem rekel, da je bilo odlično
in nisem se zlagal
čeprav nisem jedel
ćevapa sa pancetom pa sa sirom

Vse najboljše, John Williams!

2011-02-08T20:03:00.002+01:00

Danes praznuje svoj 79. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov, izjemni mojster filmske in klasične glasbe John Williams, ki se je rodil na današnji dan leta 1932 v New Yorku. Ne bom našteval njegovih del, oskarjev in ostalih dosežkov, ker sem o vsem tem že večkrat pisal in nima smisla, da ponavljam dobro znana dejstva. Če ga kdo še ne pozna ali bi si rad osvežil spomin, lahko ogromno informacij najde tu in/ali tu. Osebno mu želim predvsem, da bi ga zdravje in vitalnost, s katero navdušuje v svojih zrelih letih, spremljala tudi v prihodnje in da bi napisal še veliko odlične filmske glasbe, tako zelo odlične, kot lahko pride samo izpod njegovega peresa. Ad multos annos, maestro!

Dnevi, ko joče tudi 007

2011-02-02T00:53:00.004+01:00

Barry, John Barry.

Odšel je skladatelj filmske glasbe, ki je Bondu podaril kvintesencialni glasbeni karakter, ki z Jamesom ostaja še danes in so se mu spoštljivo poklonili vsi skladatelji, ki so v zadnjih 49 letih pisali glasbo za franšizo, še posebej David Arnold, ki za Bondovo glasbeno plat skrbi zadnjih 14 let. Barry je nenadoma doživel infarkt, čeprav je bil pri 77 letih še precej vitalen in čvrstega zdravja. A očitno je prišel njegov čas in na veliko žalost mnogih ljubiteljev filma in filmske glasbe se je 30. januarja 2011 poslovil. Naj se sliši še tako klišejsko, a zame ne bo nikoli umrl, saj ostaja njegova glasba večna in neminljiva. Poleg soundtrackov za 11 bondiad je Barry seveda napisal še na desetine drugih (npr. Dances With Wolves, Out of Africa,The Lion in Winter …), a meni osebno so najljubši prav njegovi 007 soundtracki, še posebej npr. Diamonds Are Forever, Moonraker in The Living Daylights, njegov izjemni 007 glasbeni labodji spev iz leta 1987.

Še vedno težko verjamem, da ga ni več. Sem zelo žalosten, saj sem že od otroštva velik oboževalec Bonda in vsega, povezanega z njim in spomnem se, da sem se že kot 10-letni smrkavec začel zavedati, kako odlična je glasba v vseh teh starih filmih o Bondu, ki sem jih vedno gledal z navdušenjem in odprtimi usti. Ko je bila ena mojih največjih strasti, zbiranje CD-jev z orkestralno filmsko glasbo, še v povojih, sem si zelo od začetka (ob soundtrackih Johna Williamsa) najbolj želel prav Bondovih soundtrackov. Danes, ko jih imam vse, so že leta in leta v samem vrhu mojih najbolj poslušanih CD-jev. In tako bo tudi ostalo, nedvomno najbolj ravno po Barryjevi zaslugi.

Je naključje, da JB lahko pomeni James Bond ali John Barry? Če vprašate mene, nikakor. Srečno, maestro!

Poesis

2011-01-20T18:34:00.010+01:00

Z VLAKOM

včasih, ko se peljem z vlakom
se mi zdi, da se peljem skozi življenje
pogledam skozi okno
(NAGNITI SE VEN JE NEVARNO)
danes je zunaj sonce
jutri bo pa že dež
mogoče celo sneg
ali poledica (!)
včasih se nimaš kam usesti
spet drugič imaš pa cel vagon
samo ZASE
danes se ti neznanec nasmehne
jutri se delajo, kot da te ni
pogledam skozi okno
in slike bežijo mimo
polja in ceste in gozdovi in hiše
in v teh hišah ljudje
vsak od njih piše svojo zgodbo
in teh hiš je na tisoče
ljudi pa na stotisoče
pogledam skozi okno
in res je kot življenje
vse lahko samo okusim
samo oplazim s pogledom
za sekundo
in že vlak odpelje mimo
kot so pred njim odpeljali že mnogi
pravzaprav nešteti
in če ga zamudiš
te nikoli ne počaka
tako kot življenje
in potem zadnja postaja
in vlak naredi
ksssssssssssssss
tako kot življenje

Big Brother "slavnih"

2010-10-04T00:17:00.005+02:00

Evo ga, here we go again. Kar nekaj časa je bil mir, včeraj pa se je spet začelo. Štartala je tretja sezona slovenskega Big Brotherja, tokrat v VIP izdaji, oz. kot pravi uradni naziv, Big Brother slavnih. Čestitke, POP TV, že dolgo nismo dobili svoje dnevne doze "resničnostnega" sranja, kreganja, cmizdenja, fukanja in ostalih priljubljenih človeških aktivnosti v živo. Nedvomno so bile abstinenčne krize marsikje že (pre)hude, saj predvsem nadebudna, ukaželjna mladina, na kateri stojita svet in prihodnost, v prime timu ni imela česa gledati, pa tudi na samem POP-u se očitno kopajo v kešu, saj bodo 150 jurjev zapravili samo za glavno nagrado stanovalcu, ki bo v hiši ostal do konca (naj spomnem - zmagovalec prve sezone, avstralski Slovenec Andrej, je dobil pičlo polovico tokratne nagrade?). Kurc gleda brezposelne in poplavljene, naj jim pomagajo drugi, mi pa posnemimo novo sezono BB!

Kakorkoli že, seveda smo vsi krvavi pod kožo in ne bom se pretvarjal, da tudi mene ni vsaj zmerno zanimalo, kdo se bo naselil v hišo in naslednjih deset tednov pridno poslušal in ubogal, kar mu "govori big bradr". Kar se tiče dnevne doze potešitve mojih lastnih bolj ali manj bolnih voajerskih potreb in fantazij, zaradi česar je BB po celem svetu tako silen hit, vas lahko pomirim, da z ogledom oddaj ne mislim zapraviti niti minute, kajti že po gledanih treh minutah današnje "otvoritve" z N. O. v glavni vlogi se mi je um zmračil do te mere, da sem od cele oddaje videl samo še Stojkota Ajvarja, ki je odurno patetično zatrdil, kako da je njegova Sandra najslajša hčerkica na svetu. Seveda, lokalne volitve se bližajo in le kateri pravi Mariborčan ne bi obkrožil številke pred imenom ex-TV zvezdnika, očka krasne punčke, ki mu je Kangler že grozil s smrtjo?!

Po kratkem diskurzu se vračam k bistvu - mojemu priznanju, da me je matral firbec glede tega, kdo od naših VIP-ovcev premore dovolj jajc in norosti, da bo šel delat klovna iz sebe v BB. Paradoks, ki je pravzaprav srž tega zapisa ("Ay, there's the rub!"), je seznam SLAVNIH (tako POP TV) inmejtov hiše:

1. Borut Činč
2. Sandra Auer
3. Rok Kosmač
4. Nena Muršič
5. Igor Misdaris
6. Ines Juranovič
7. Zlatan Čordič - Zlatko
8. Ida Vesel - Pia
9. Gena Zeneli
10. Nana Zeneli

Okej. Še NIKOLI v življenju nisem slišal za naslednje SLAVNE: Sandra Auer, Nena Muršič, Ida Vesel - Pia, Gena Zeneli, Nana Zeneli. (Za Boruta Činča sem slišal samo enkrat - seveda takrat, ko je dobil viktorja, prej in potem pa nikoli več.) To je pet (5) oseb oz. polovica stanovalcev. Pa kdo the fuck so ti ljudje?! In to naj bi bil BB slavnih?! Jebi ga, očitno mnogi naši celebrityji, ki jih je POP nedvomno snubil za oddajo, vendarle še premorejo toliko soli v glavi, da so očitno v takem številu zavrnili mamljivo ponudbo, da je bil POP TV v hišo prisiljen vseliti nekakšne kvazi celebrity-wannabeje, za katere verjetno 99 % ali več Slovencev še nikoli ni slišalo.

Sicer se ne morem načuditi, kako da v hiši namesto Roka Kosmača ni Damjana Murka, Fredija Milerja ali obeh, Misdarisu gre očitno krepko na otročje (škoda), Ines Juranovič pa lahko poskrbi še za kakšen pornič v živo, da nadgradi svoji kariero (v času od nastanka znamenitih fotk, ki jih še vedno lahko v minuti najdete na netu, je bivša Miss Hawaian Tropic in ex-Plejbojeva zajčica, tako uradna spletna stran BB, menda "zaradi številnih pridobljenih poznanstev hitro napredovala v uspešno poslovno žensko").

Pa veliko užitkov ob ogledu spektakla, cenjena publika. Uživajte, se beremo.

Mike Portnoy je skenslal Dream Theater

2010-09-15T20:56:00.004+02:00

Ko sem po mailu kot naročnik e-novičnika o enem mojih najljubših bandov, ameriških kraljih prog metala Dream Theater, izjemnih glasbenih perfekcionistih, ki sem jih dvakrat že poslušal v živo v LJ in se lani z njimi tudi srečal iz oči v oči, dobil mail z novico iz naslova tega zapisa, sem najprej mislil, da gre za zajebancijo. Da je to nateg, da se je nekdo butasto pošalil, čeprav je od/do 1. aprila še daleč. Ampak ne, stvar je kruto resnična - Mike Portnoy je prejšnjo sredo, 8. septembra zapustil Dream Theater, band, ki ga je soustanovil in v njem igral 25 let (!).

Strani medalje sta zdaj seveda dve, Mikova in tista ostalih štirih članov banda. Tako Mike kot preostanek DT so objavili svoji izjavi, ker sta precej obširni in argumentirani, ju tu ne bom ponavljal, preberite si ju sami. Vem samo, da sem bil - in sem še - popolnoma šokiran, da na koncertih DT ne bo več Mika, ki bi sedel za gigantsko baterijo, za katero bi se jaz z biciklom vozil od enega konca do drugega, z neusahljivo in neskončno energijo desetih bobnarjev skupaj gnal band skozi celoten izjemen špil, po katerih slovi(jo) DT. Mike je bil zadnji član DT, za katerega bi rekel, da bo kdaj zapustil skupino. Prej bi to pripisal tihemu, umirjenemu in introvertiranemu basistu Johnu Myungu ali pevcu Jamesu LaBrieju, nikoli pa Miku (ali Petrucciju). Jeba, res. Tudi kot bobnar sem Mika neskončno oboževal in zelo sem bil počaščen, ko mi je lani pred koncertom ta fant, ki spada med najboljših 10 bobnarjev na svetu, podpisal moj Sabian china splash, ki ga zdaj z veseljem in ponosom igram v lastni bateriji.

Tako Mike kot Dream Theater so seveda nemudoma zatrdili, da to nikakor ne pomeni konec njihove glasbene poti - Mike bo seveda še vedno tako vrhunsko šopal bobne, le da v drugih bandih, Dream Theater pa bo nemoteno delal naprej - dokončal snemanje nove plošče in se odpravil na novo svetovno turnejo (in seveda me - tako kot nedvomno na tisoče ostalih fanov po celem svetu - ZELO zanima, kdo ga bo nadomestil). A kljub vehementnemu leporečenju obeh "strani" je kristalno jasno, da ne bo nikoli več isto. Ne z Mikom, ne v Dream Theatru. Tudi če se Mike kdaj vrne v band, ne bo nikoli več isto, kot je bilo. Lahko bo zelo podobno in spet odlično, ne bo pa več isto. A vseeno si želim, da bi se Mike vrnil v band. Ko bi se vsaj ...
Uživajte, se beremo.

WYWOP 2010 - potem

2010-09-06T18:16:00.004+02:00

O WYWOP-u, Svetovnem mladinskem pihalnem orkestru v okviru Mid Europe, največjega evropskega festivala pihalne glasbe, sem že pisal v dveh zapisih (enem pred in enem med samim dogajanjem), žal pa do danes nisem našel časa za "glavno rundo", v kateri bi strnil vtise. Res škoda, kajti do sedaj so se (vtisi, namreč) že nekoliko porazgubili oz. zameglili, ampak štofa za nekaj vrstic je menda še ostalo. :-)

Izkušnja WYWOP-a je resnično unikatna in mislim, da bi jo moral vsak pravi godbenik izkusiti vsaj enkrat. Način dela je takorekoč špartanski, zelo zahteven, in tudi letos ni bilo nič drugače, saj smo vsak dan vadili ure in ure, poleg sekcijskih so bile tu vaje s tremi različnimi dirigenti, od katerih je vsak (razumljivo) od orkestra želel maksimum. Z Vereno in Johannom Mösenbichlerjem, ki sta oba takorekoč že dolgoletna dirigenta orkestra, nismo imeli pravzaprav nikakršnih problemov, saj sta vajena dela z mladinskim orkestrom, nekoliko pa se je zapletlo pri Henrieju Adamsu.

Maestro Henrie Adams je sicer Nizozemec, a že okrog 20 let živi in deluje v Španiji, kjer vodi enega vidnejših pihalnih orkestrov na svetu, La artistica Bunol. Normalno je, da se je v vseh teh letih Adams navzel tudi nekoliko španskega temperamenta, ki smo mu bili priča tudi na vajah in koncertu. Do tu vse lepo in prav, do zapleta pa je prišlo predvsem zaradi Adamsovega odnosa do orkestra in načina dela z njim. Maestro je namreč že na vajah zahteval popolnost in se nam kar malo zameril s slabo toleranco do napak in z zelo "individualnim" pristopom, saj se je na vajah tudi po 5-10 minut ukvarjal samo s posameznimi sekcijami orkestra ali celo samo s posameznimi glasbeniki (ja ja, tudi z mano :P), čemur skupne vaje nikakor niso namenjene. Zdi se mi, da se je preslabo zavedal dejstva, da bo delal z mladinskim orkestrom, ki ga v veliki meri sestavljajo zelo zagnani in predani, a vendarle ljubiteljski glasbeniki. Ali je bila to napaka organizatorja, ki ga je preslabo seznanil s tem, kaj lahko pričakuje, ali le problem njegovega lastnega ega, bi zdaj težko sodil, konec koncev pa tudi ni (več) pomembno. Saj smo se potem čisto v redu ujeli in tudi v redu igrali pod njegovim vodstvom, a mislim, da s samim koncertom ni bil preveč zadovoljen; tudi na večerjo po koncertu ga ni bilo. Dvomim, da ga bodo še kdaj privabili v Schladming, razen če bo prišel s svojim orkestrom.

Sicer smo z orkestrom odigrali super program, predvsem suita Paris Sketches (Martin Ellerby), simfonična skica El atardecer de los inocentes (Teo Aparicio-Barberán) in mistična Alchemy in Silent Spaces Stevena Bryanta, ki je res super fant, so mi ostale v prijetnem spominu, Adams pa me (ponovno) ni pretirano navdušil z izbiro enega od svojih komadov, fanfarične uverture Twefty, ki se je izkazala za slabo kopijo Summon the Heroes, Williamsove glasbe, napisane ob 100-letnici modernih olimpijskih iger oz. za POI v Atlanti leta 1996.

Vsekakor sem se v Schladmingu počutil super, nedvomno lahko isto rečem tudi za Špelo in ostale Slovence, ki nas je bilo letos v orkestru kar sedem. Bilo je naporno, a tudi zelo lepo in predvsem zelo poučno, saj sem se naučil veliko novega, sploh kar se tiče tehnike igranja in skupne igre. Zato človek hitro pozabi na zgodnje vstajanje po (pre)kratki noči, dolge ure napornih vaj, kronično pomanjkanje časa za prehranjevanje (da o prostem času sploh ne govorimo) in še kaj bi se našlo. Kakorkoli že, WYWOP je zakon in skoraj gotovo se bova s Špelo prijavila tudi naslednje leto. :-)

Še tole: ena najbolj nepozabnih izkušenj letošnjega WYWOP-a je zame prišla zadnji dan, v nedeljo, ko smo se vračali domov. Ker smo se odločili, da čimbolj izkoristimo zastonjski SommerCard, ki ga dobi vsak član orkestra, (kartica, ki omogoča brezplačen ali vsaj cenovno zelo ugoden do mnogih turističnih storitev v Schladmingu in okolici, od prevozov z žičnicami do kopanja v bazenih in ene runde mini golfa na dan), smo se zapeljali na ledenik Dachstein, kjer nas je na 2.700 metrov nad morjem pripeljala nihalka, ki jo vidite na zgornji fotki. Veličasten razgled s Skywalka, ki ga prav tako vidite na sliki in pod katerim se razprostira 250-metrski prepad, je pokvarila gosta megla, ki nas je v družbi s temperaturo okrog 1 °C, mrzlim vetrom in metrom snega pričakala na vrhu. Po devetih dneh kuhanja v Schladmingu pri povprečni temperaturi okrog 30 °C in precejšnji soparnosti je bila to res prava osvežitev in premraženi smo si z veseljem privoščili močno vročo govejo juho v restavraciji, zgrajeni v stilu 007 Piz Glorie. :-)

Tako, to je to, uživajte & se beremo in ... Šladmink 2010, prihajamooo! :D

MacGyver z ljubljansko tablico?!

2010-08-29T17:23:00.003+02:00

Kot velik oboževalec TV-nadaljevanke o neskončno iznajdljivem MacGyverju sem si do sedaj že uspel nabaviti prvih pet sezon serije na DVD-jih (ker so jih posneli sedem, mi torej manjkata še dve). Ker pa sem vzlic svojih filmofilskih nagnenj pri ogledih filmov po dolgoletni "praksi" postal tudi zelo ostrook in mi marsikateri detajl ne uide, sem v enem od delov "Meka" opazil prizor, ki ga vidite na zgornji sliki. Če sem natančen, gre za zadnji del 2. sezone z naslovom For Love or Money, ki je bil prvič predvajan 4. maja 1987. V njem se MacGyver preganja po (tedaj še) Češkoslovaški republiki in nekje na poti naleti na starega belega, zjajcanega hrošča, ki pa ima, tako vsaj izgleda, ljubljansko tablico LJ 427-638.

Seveda je zelo mogoče, da v resnici ne gre za ljubljansko tablico in da je oznako LJ imel tudi kateri od krajev bivše ČSR, tako kot na cesti pogosto vidimo tuje avtomobile s tablicami, ki se začnejo s KR, CE ... Pa tudi druge sezone niso snemali nikjer v Evropi, ampak kar lepo v Los Angelesu. Obstaja pa kljub vsemu tudi majhna verjetnost, da so nekje v kakšnem skladišču ali zapuščeni garaži imeli starega hrošča iz Slovenije, ki so ga uporabili za snemanje tega prizora. :-)

Sicer pa sem v enem od delov MacGyverja zasledil tudi QSL-kartico enega od slovenskih radiomaterjev, ki prihaja z Vrhnike in je tedaj uporabljal še jugoslovanski pozivni znak. Ko sem mu poročal o tem odkritju, za katerega dosihmal še ni vedel, je bil navdušen, le še DVD z dotičnim delom mu moram posoditi v ogled. :-)

Za konec je tule še stran za vse prave "mkgajverofile" z množico zanimivih in uporabnih podatkov. Danes pa sem prebral tudi, da so na dražbi za cca. 11.600 € prodali bivši sekret Johna Lennona. Čestitke srečnemu lastniku. :D Uživajte, se beremo.

Memento mori

2010-08-16T18:17:00.003+02:00

Danes mineva en teden, odkar je mojemu zelo dragemu prijatelju, somišljeniku in sorodni duši umrl oče. Pred nekaj meseci je izvedel, da ima raka, prejšnji ponedeljek s(m)o ga pokopali. Nisem ga (še) dobro (s)poznal, le nekajkrat sva se srečala, a takoj sem začutil, da je izjemen, dober in plemenit človek, ki je imel še neskončno življenjske energije in nešteto neuresničenih načrtov. Zato sem bil zelo prizadet, ko sem izvedel za njegovo smrt in veliko mislim na svojega prijatelja, njegovo mamo in babico, ki jih je pustil za seboj. Star je bil 54 let. Premlad, veliko premlad ... Requiescat in pace!

Pomnite in pomnimo: zelo smo minljivi. Danes smo živi, srečni in zaljubljeni, jutri, čez teden, mesec ali leto se bo morda za drobno žaro za nami vila črna kača žalujočih. Človeku se pogosto zdi, da bi lahko premikal gore, svoje lastne minljivosti pa se ne zaveda ali pa jo (ne)vede pometa daleč pod preprogo lastne zaslepljenosti. Preljuba bralka, dragi bralec: uživaj, ljubi in zajemaj s polno žlico življenje danes, ne jutri. Danes si, jutri te ni.

* * * * *

OB DNEVU SPOMINA
(sonet po pesmi Vande Lavrič)

S sposojenim obrazom nas obišče,
ne vpraša nič, na nič se ne ozira,
po ključu nepojasnjenem izbira –
otroke, starce, pride v gledališče ...

Izzà vogala udari in useka,
zdrobi, prerešeta in: gazi, gazi …
prestrašeni jo spremljajo obrazi
in tuja ji je vsakršna zapreka ...

Neskončna žalost s temo se preplete
in poje glásno žalno lacrimoso.
V od solz izprani duši tiho splete

spomin na tiste, ki šele pred njo so.
Kdor bereš, pomni: Smrt nekoč uzre te,
za voglom črnim si nabrusi koso.

WYWOP 2010 - medtem

2010-07-16T00:41:00.003+02:00

Spoštovana publika, najprej lep pozdrav iz Schladminga, kjer je trenutno ura petnajst do enih zjutraj, vreme pa močno deževno, kar je pošteno pokvarilo načrte organizatorjem letošnjega 13. Mid Europe in predvsem današnji Lange Nacht, ki bi morala ob "normalnem" vremenu še trajati. Škoda.

Glede na to, da je danes že petek, bomo jutri zvečer (ŽE?!) z WYWOP-om izgledali na odru nekako tako, kot na zgornji fotki. Najprej pa seveda še en cel dan vaj z vsemi tremi letošnjimi dirigenti. Program je zelo zahteven, tako da kar pošteno garamo, ampak mislim, da bo jutri zvečer vse skupaj kronano z izjemnim koncertom, ki se ga že zelo veselim, takisto pa tudi CD-ja, ki bo ob isti priložnosti posnet v živo.

Aja, še to - ZELO komaj čakam tudi na koncert, na katerem bomo lahko slišali krstno izvedbo za pihalni orkester transkribirane Straussove Alpske simfonije (Eine Alpensinfonie), izjemnega simfoničnega dela, katerega vrhunec v fantastični izvedbi Berlinskih filharmonikov lahko slišite in vidite tule.

Evo, toliko na kratko iz Schladminga, več pa ... hm, kmalu. :-) Uživajte, se beremo.

WYWOP 2010 - prej

2010-07-10T00:32:00.002+02:00

Letos sva bila na najino veliko veselje oba s Špelo sprejeta v svetovni mladinski orkester ali v izvirniku World Youth Wind Orchestra Project - WYWOP, ki se vsako leto zgodi v avstrijskem Schladmingu v sklopu enega največjih svetovnih festivalov pihalne glasbe Mid Europe, na katerem smo pred štirimi leti zelo uspešno nastopili tudi s Pihalnim orkestrom Logatec. Špela bo v WYWOP-u igrala že četrtič, sam pa se bom tega izziva lotil prvič.

Kot vsako leto bomo tudi tokrat izvajali vrhunsko literaturo za velike pihalne orkestre pod vodstvom izjemnih dirigentov - specialistov za pihalno glasbo; glavni dirigent bo letos Španec Henrie Adams (na zgornji fotki), ob njem pa še Johann Mösenbichler in njegova hči Verena Mösenbichler-Bryant. Kot pravi tekst na spletni strani Mid Europe: International conductors and composers will rehearse renowned literature for Symphonic Wind Orchestra during an intense musical week. Program vaj je precej naporen, saj se na dan vadi tudi po 10 ur, v kar so vključene sekcijske in skupne vaje, se pa za koncert, ki je vsako leto vrhunec celotnega festivala, v enem tednu naštudira koncertni program, ki ga npr. z našim orkestrom za kakšno tekmovanje vadimo pol leta ali še dlje.

Čeprav sta bila Mid Europe in WYWOP prvič prirejena že leta 1997, pa je začela udeležba Slovencev naraščati šele v zadnjih letih. Letos bomo postavili absolutni rekord slovenske udeležbe v WYWOP-u, saj nas bo v orkestru igralo kar 7 (sedem!) Slovencev: flavtistka, oboistka, klarinetist, trobentac, pozavnist, pianist in tolkalec. To bomo razturali! :-)

Toliko čisto na kratko kot "napoved", kaj bom zganjal do konca naslednjega tedna, če bosta natrpan urnik in dostop do interneta to omogočala, pa se morda kaj oglasim celo iz samega Schladminga in poročam, kako nam gre. Uživajte poletje, se beremo.

(Ne)sporazum o (ne)uglašenosti orkestralnih zvonov

2010-06-28T17:38:00.004+02:00

Zvonovi, ali kot jih najraje poimenujejo skladatelji, tubular bells (tudi chimes) so glasbilo v tolkalski sekciji orkestra, ki ga uporabljamo predvsem kot "učinkovno glasbilo", ko skladatelj v skladbi želi doseči zvok, podoben pozvanjanju cerkvenih zvonov. Zato zvonovi zelo pretežno ne igrajo melodij, ampak so uporabljeni bolj za poudarke posameznih tonov, kontrapunktične pasaže in oplemenitenje barve orkestralnega zvoka. Ena mojih najljubših uporab zvonov v klasični glasbi se pojavi v Holstovem Saturnu, prinašalcu starosti iz suite Planeti, op. 32 (klik za poslušanje; zvonovi vstopijo v 5:31, close-up v 5:56).

Kar sem hotel izpostaviti v tej objavi, so večni nesporazumi in pregovarjanja o (ne)uglašenosti tega fascinantnega inštrumenta (enega mojih najljubših tolkal), ki se med glasbeniki že desetletja pojavljajo ob njihovi uporabi. Zelo pogosto smo namreč med tolkalci samimi (seveda med tistimi, ki o doričnem problemu niso poučeni), pa tudi med dirigenti in tolkalci priča pregovarjanjem o tem, koliko in kako "fovš" so zvonovi. Tudi sam sem se že nekajkrat znašel v podobni situaciji, zato sem se odločil, da na blogu priobčim odličen članek, ki sem ga povzel oz. prevedel po originalu, ki sem ga dobil iz nizozemske tovarne tolkal Adams. Če bo komu v pomoč, bom seveda še toliko bolj vesel.

Prej samo še tole - s problemom je seveda dobro seznanjen tudi moj vsevedni glasbeni prijatelj Norman Del Mar, ki v Anatomiji orkestra zapiše (odlomek): Bells have so many overtones that there are times when it might seem immaterial which octave is played - or even what note is struck as long as bell noises are going on. [OK, tole zveni res kot pretiravanje, ampak pojasnilo pride že z naslednjim stavkom, kajti očitno je bilo tovrstno pisanje za zvonove včasih precej stalna praksa, saj verjetno tudi inštrument še ni bil tako razvit, kot je danes:] Yet the choice of an inept pitch can also be more destructive than some composers take into account. [V nadaljevanju Del Mar navaja primer iz simfonije Manfred Čajkovskega.]

* * * * *

Nesporazum o (ne)uglašenih zvonovih

Zelo pogosto lahko najdemo najbolj vrhunske glasbenike, ki o tonih in uglasitvi orkestralnih zvonov razmišljajo napačno. Tudi za tiste na najvišjih glasbenih položajih ni nenavadno, da trdijo, da je sicer perfekten set zvonov dejansko razglašen. Taka mišljenja sicer ne odražajo (ne)sposobnosti glasbenika, so do neke mere naravna, razlog zanja pa so nenavadne lastnosti inštrumenta, ki je zelo drugačen od vseh ostalih. Pri svojem mišljenju pa tudi najboljši glasbeniki vztrajajo, vse dokler jim nekdo ne razloži sktivnosti tonske konstrukcije zvonov.

Žal so v tem primeru visoka glasbena usposobljenost in dolgoletne izkušnje glasbeniku prej v oviro, kot v pomoč. Motijo ga namreč navidezna nasprotja, ki se mu porajajo in ni pripravljen sprejeti za avtentično nečesa, o čemer v času svojega glasbenega izobraževanja ni bil poučen.

Glavni razlog za to, da ima večina glasbenikov "težave" z zvonovi je ta, da se jim kot generalno pravilo ne zdi potrebno upoštevati nobenih drugih, kot močnih osnovnih – fundamentalnih tonov – tako kot je to pri ostalih inštrumentih. Čeprav glasbenik ve vse o prisotnosti parcialnih in alikvotnih tonov, jih ni navajen "slišati". Običajno so namreč tako šibki, da so brez velike koncentracije neslišni. Glasbenik je lahko še posebej zavedèn, da so zvonovi razglašeni, ko sliši skladbo, katere part za zvonove vsebuje kvarte, kvinte in sekste in sliši močne alikvote ali parciale, ki se "mešajo" s toni, ki sledijo; to daje poslušalcu vtis disonance, ki pa ob istih intervalih na ostalih inštrumentih ni slišna. Če posplošimo, imajo ostali inštrumenti prave alikvote, ki običajno zvenijo v tercah, kvartah, kvintah itd. nad osnovnim tonom. So zelo šibki in jih je težko zaznati.

Pri zvonovih je željeni ton eden (četrti v seriji) od alikvotov. Je dominirajoči ton. Toda namesto da bi ga spremljali pravi alikvoti, kot pri večini ostalih inštrumentov, ima tri alikvote pod dominirajočim tonov in neskončno število alikvotov nad njim, nobeni od njih pa med seboj niso v nikakršnem pravem harmoničnem odnosu.

Zveneti slišimo približne oktave, kvarte, kvinte, sekste itd., toda vse je preveč "razglašeno", da bi zvenelo dobro skupaj z melodijo, ki jo igra orkester oz. jo spremljajo zvonovi. Ko pa zvonove poslušamo vsaj z razdalje cca. 20 metrov, "razglašeni" učinek alikvotov pri zvonovih ni več slišen. To je lastnost vsake cevi, ki vibrira in tega se ne da spremeniti.

Pri preizkušanju zvonov ne smemo igrati oktav, ker ima vsaka cev šesti parcialni ton, ki skupaj s četrtim ali dominirajočim tonom zveni v približni oktavi, a je vedno previsok in ko za primerjavo poslušamo oktave (kot je to v navadi pri preizkušanju ostalih inštrumentov), ta šesti parcial spodnje cevi, ki jo udarimo v oktavi, nevede vzamemo kot kriterij za uglašenost četrtega ali dominirajočega tona zgornje cevi oktave; zato smo zavedeni, da je zgornja cev oktave prenizka. Še večji nesmisel je preizkušanje zvonov z uglaševalcem; igla namreč iz vseh navedenih razlogov običajno popolnoma "ponori".

Še ena nenavadna lastnost zvonov, ki nas lahko zmede, je dejstvo, da je npr. najnižji C na običajnem setu zvonov dejansko C v tretjem praznem prostoru črtovja v violinskem ključu. Če poslušamo ta ton, se nam to zdi nemogoče zaradi zelo intenzivne prezence treh spodnjih parcialnih tonov (najnižji od teh treh parcialov zveni več kot dve oktavi nižje), še posebej, če stojimo blizu inštrumenta. Zato je to zelo zavajajoče. Po drugi strani pa so ti parciali z razdalje komajda zaznavni. Dokaz za to je dejstvo, da tudi zelo izostrena ušesa poslušalcev v publiki ne slišijo vseh omenjenih dodatnih tonov, ki so pogosto tako zelo moteči za izvajalca na zvonovih, ostale glasbenike okrog njega in za dirigenta.

Precej dobra metoda za preizkušanje zvonov je, da jih primerjamo z dobro uglašenimi orglami tako, da zaigramo vsak odgovarjajoč ton in po možnosti uporabimo flavtni stop (the flute stop). Temperatura v prostoru, kjer preizkušamo, naj bo približno 21 °C.

Anatomija orkestra: timpani - drugič

2010-06-16T20:51:00.003+02:00

Norman Del Mar

ANATOMIJA ORKESTRA

TIMPANI IN TOLKALA
I. del - timpani

4 Metode in težave uglaševanja

Nekoč so bili vijaki edina metoda uglaševanja. V razmakih so bili razporejeni po obodu timpanov, uporabljali pa so jih tako na začetku skladbe ali stavka, kot tudi za manjše popravke intonacije. Ker je bila njihova uporaba nerodna in zamudna, so morali skladatelji v ta namen v skladbah puščati dovolj praznih taktov, če pa je skladatelj kot posebni učinek želel takojšnjo spremembo intonacije, se je bilo treba izmisliti nekakšno zvijačo, ki je to omogočila. Tako Mahler v svoji prvi simfoniji drugemu timpanistu naroča, naj uglasi spodnji F na timpanu, na katerega istočasno (= med uglaševanjem) igra prvi timpanist.
Mehansko uglašeni timpani pa so na prelomu 19. v 20. stoletje pomenili revolucijo na orkestralni sceni. Eksperimenti z mnogimi različnimi metodami hitrega kromatičnega uglaševanja so naposled sledili k iznajdbi pedalnih timpanov, ki so pometli s konkurenco in so zdaj v univerzalni uporabi. To ni samo izjemno povečalo hitrosti in fleksibilnosti uglaševanja, ampak omogočilo tudi raznovrstne posebne učinke, npr. glissande.
Pedalni timpani ali ostale oblike "strojnih bobnov" (orig. "machine drums"), kot jih kolektivno pozna tolkalska srenja, so redko specifično omenjeni v partiturah, čeprav predvsem francoski skladatelji na začetku določenih skladb ali v seznamih inštrumentacije včasih omenjajo timbales chromatiques, tako kot v La tragédie de Salomé Florenta Schmitta.
Glede na to, da pedalni ali "kromatični" timpani kadarkoli omogočajo doseg takorekoč katerekoli note, skladatelji niso več odgovorni (kot je bilo to do tedaj splošno sprejeto), da specificirajo, kako je treba bobne uglaševati in preuglaševati. Zato Bartók v svojem Koncertu za orkester eno za drugo piše note, ki mu pač ustrezajo, brez vsakršnih navodil, kako in na katerem bobnu jih doseči - popolno nasprotje prej omenjenega Mahlerja. Reginald Smith Brindle v svoji knjigi Contemporary Percussion (OUP: London, 1970.) ob poznejšem razvoju in uporabi tolkal citira še posebej kompleksno pasažo iz 4. stavka Bartóka s podrobnostmi o kompliciranih pedalnih manevrih, ki jih zahteva.
Pedali glasbeniku omogočajo tudi, da priredijo - izboljšajo parte za timpane starejših skladateljev, ko se ti zdijo neprimerni ali celo očitno napačni. Dejansko je presenetljivo, kako so, raje kot da bi se odpovedali barvi udarca na timpan, tako klasični kot romantični skladatelji pogosto pisali note izven harmonije skladbe v svojem (utemeljenem) prepričanju, da ne bo harmoničnega nesoglasja opazil nihče drug razen timpanista (primer: Schumannova četrta simfonija, kjer imajo timpani na nekem mestu napisano polovinko - ton D, vsi ostali basovski inštrumenti pa polovinko - ton C#).
Strauss že v svoji Burleski za klavir in orkester iz leta 1886 (skladba, ki ima pisan tudi part za timpane), predpostavlja uporabo takšne običajne izboljšave, tako da sam specificira note, ki naj bodo zaigrane samo, ko so na voljo kromatični timpani in temu zgledu so sledili tudi ostali skladatelji, npr. Vaughan Williams, ki v svojih Five Tudor Portraits predvidi alternativne note. Vseeno pa je v Sibeliusovi drugi simfoniji tremolo timpanov v paralelni repetirani pasaži popolnoma izpuščen samo zato, ker so bobni v tistem hipu neprimerno uglašeni, kar je težava, ki se jo sedaj zlahka odpravi z uporabo pedala, če je to umetniško upravičeno. Revizija glasbenega teksta pa ni zmeraj preprosta etična dilema, kot se morda zdi. Toscanini, ki ga pogosto omenjajo kot strogega branitelja nedotakljivosti natisnjenega glasbenega teksta, je finalu Brahmsove prve simfonije dodajal svoj lasten part za timpane, kar je skrajno dvomljiva praksa in nekaj, kar je danes zelo redko upravičeno ali posnemano.
Kljub modernim tehničnim pripomočkom uglaševanje timpanov ostaja visoko zahteven postopek. Timpanisti kažejo izjemno ekspertizo že samo v načinu in hitrosti uglaševanja svojih bobnov. Le-to je mogoče tudi med zelo tihimi pasažami opraviti neverjetno neslišno, kar je še posebej pomembno, saj je timpane takorekoč vedno treba (pre)uglaševati med igranjem orkestra. Nenavadno je, da tudi ko je orkester v polnem dinamičnem zagonu, timpanist še vedno lahko ve, kaj dela - krc prsta ali nohta po opni mu običajno pove vse, za še previdnejše in natančnejše nastavitve pa se bo timpanist nagnil nad boben z ušesom ob opni in jo krcal po različnih mestih, da se prepriča, da je uglasitev točna (idealen primer opisane prakse je naš Andraž Poljanec, izvrstni timpanist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, op. prev.). Včasih ga je celo mogoče videti, kako pritiska po več mestih na opni, da jo raztegne v potrebno stanje ali pa z usti ob opni potihem poje vanjo, da dobi nazaj sinhrono vibracijo. Opne timpanov lahko poleg tona, na katerega so uglašene, oddajajo še vse mogoče alikvotne tone, ki so včasih lahko celo močnejši od osnovnega tona. To lahko zavede manj poučene in povzroča nejevoljo pri dirigentih (problem, ki ga velikodušno priznava moj [avtorjev, ne prevajalčev] dragi prijatelj Jimmy Blades v svoji izvrstni in izčrpni knjigi o celotnem spektru tolkal (James Blades: Percussion Instruments and their History. Faber: London, 1970.). Timpani so lahko celo uglašeni, ko se nanje igra forte in razglašeni v pianu, kar se lahko izkaže za velik problem npr. v dobro znani solo pasaži v Šostakovičevi prvi simfoniji.
Timpanisti morajo biti pri (pre)uglaševanju pogosto zelo iznajdljivi med vajami, ko dirigenti nepremišljeno "skačejo" naprej in nazaj po skladbi ne da bi pomislili, da je treba timpane neprestano preuglaševati, upoštevati pa morajo tudi, da včasih med posameznimi stavki timpanist potrebuje določen čas, da preuglasi timpane.

To be continued ... :-)

Anatomija orkestra: timpani

2010-06-03T20:01:00.002+02:00

Drage moje, dragi moji, vzemimo si med "planetoidnimi" prispevki kratek predah in se kot v nekakšnem muzikološkem diskurzu osredotočimo na eno najbolj fascinantih tolkal nasploh – timpane (Slovenci imamo tudi bolj domače poimenovanje – pavke), v igranju katerih neskončno uživam že kakšnih 10 let.
Pogosto me vznejevolji, ker tako dirigenti, kot celo skladatelji premalo vedo o tolkalih (in tudi nič ne naredijo za to, da bi se kaj novega naučili - svetlim izjemam, ki seveda so, se globoko opravičujem!) – pa naj gre za raznolikost inštrumentarija, notacijo, tehnikalije in še marsikaj. Seveda, težko je vedeti vse o vseh inštrumentih, a je mogoče – živi dokaz je npr. fenomenalni Jan Cober, ki ima v glavi ogromno količino podatkov o orkestrskem inštrumentariju in se tudi pri tolkalih z gorečim zanimanjem poglablja v velike detajle. Žal se ogromno dirigentov tudi preslabo zaveda, kako pomemben član orkestra je timpanist in kako pomembno s svojim igranjem vpliva na zvok celotnega orkestra (gl. prevod spodaj). Pogosto slišimo, da je timpanist v orkestru takoj za koncertnim mojstrom.

Ker mlade skladatelje na razni akademijah naučijo premalo o tolkalni sekciji (ki je resda izjemno raznolika), potem v parte pišejo dobesedno "vse živo" in pogosto je rezultat takorekoč virtuozen part na meji zmožnosti (včasih celo profesionalnega) glasbenika, zgodi pa se tudi, da so določene stvari dejansko neizvedljive. Potem poslušaš argumente, kot je, da "je računalnik vse odigral". Super, naredimo orkester, sestavljen iz 80 laptopov, pa da vidimo. Oz. da slišimo. :P Kompjuterji pač ne bodo nikoli nadomestili živega človeka, ki lahko v glasbo prelije čustva in srce.

Da razširim obzorje sebi in upam, da še komu, sem se odločil, da prevedem kratek odlomek iz izjemne knjige izjemnega angleškega dirigenta in glasbenega teoretika Normana Del Mara z naslovom Anatomy of the Orchestra – Anatomija orkestra, ki bi morala biti po mojem skromnem mnenju obvezno "domače branje" na vseh glasbenih akademijah, ki bi mu sledil zelo podroben in zajeban izpit za vse skladatelje in dirigente. Knjiga je sicer izšla že (mojega rojstnega) leta 1981, revidirana pa je bila dve leti pozneje, tako da je v marsičem že rahlo zastarela, velika večina v njej napisanega pa seveda še vedno velja. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je to, da je bil tudi Norman Del Mar eden tistih redkih dirigentov, ki je očitno "vedel vse o vseh inštrumentih". Dirigenti, zgledujte se! ;-)
Za prevod sem si seveda izbral začetek obširnega dela, ki je posvečen samo timpanom. Uživajte! ;-)

Norman Del Mar
ANATOMIJA ORKESTRA

TIMPANI IN TOLKALA
I. del - timpani

1 Status in nomenklatura

Čeprav je jasno, da spadajo timpani v tehničnem smislu med tolkala, pa kljub temu timpani in tolkala v hierarhiji orkestra niso popolnoma izenačeni. Timpanist je v veliki meri kralj svoje lastne province in v večjih orkestrih se zgolj izjemoma zgodi, da mora sploh kdaj igrati kakšen drug tolkalni inštrument.
Odigral ne bo niti osamljenega udarca na triangel ali činelo, ki je (kot se včasih zgodi) morda vključen v njegovem partu in ne bo se dotaknil nenavadnih del, kot je Sibeliusova simfonična pesnitev En Saga, ki je pisana za nič manj kot tri tolkalce, a v celoti brez timpanov. Kot pravilo se timpanista samo v manjših orkestrih z omejenimi tolkalskimi sekcijami včasih zaposli s sporazumom, da bo "pokrival" tudi ostale inštrumente, če bo potrebno. Isto lahko velja za komorne orkestre, ki igrajo dela s samo enim tolkalskim partom, v katerem timpani predstavljajo samo majhen del parta, tako kot npr. v nekonvencionalno orkestrirani Uverturi op. 42 Prokofjeva.
Vizualno se zdi, kot da bi timpanist sedel na prestolu in predsedoval orkestru. To tudi nikakor ni prazna marnja ali kakršnakoli iluzija, kajti dober timpanist resnično postavi in določa standard celotnega orkestra in navdušuje tako ostale glasbenike, kot tudi poslušalce; njegova vloga je namreč veliko bolj integriran glasbeni del celote kot kateregakoli drugega tolkalnega inštrumenta, ne glede na to, kako pomembni ali zapleteni so posebni učinki, ki jih preostali inštrumenti nudijo.
Timpani je seveda italijansko ime, čeprav je v široki mednarodni uporabi. Črkovanje se včasih razlikuje; pri Dvořáku in nekaterih drugih skladateljih in izdajah najdemo tympane. (Edninska oblika, na katero le redko naletimo, ker se ti bobni tako redko uporabljajo samo enoštevilno, je un timpano.) Kakorkoli, Francozi uporabljajo timbales, česar pa ne smemo zamenjati z latino-ameriškimi timbales. Tudi Nemci imajo svoje lastno poimenovanje – Pauken (cf. slovenske pavke, op. prev.). Angleških kettle-drums prav tako ne smemo pozabiti, čeprav to poimenovanje zdaj zveni staromodno ali vojaško in ni več v orkestralni uporabi kljub "lobiranju" Deliusa, Percyja Grangerja in nekaterih drugih skladateljev, ki so do največje možne mere uporabljali angleška poimenovanja.

2 Položaj v orkestru in postavitev bobnov

Timpanist je najbolj fiksno postavljen član celotnega orkestra; sedi obkrožen s svojimi bobni, ki zahtevajo veliko prostora in vnaprejšnjega načrtovanja postavitve orkestra. V strogo klasičnem repertoarju zadostujeta dva bobna, toda velika večina simfoničnega repertoarja zahteva najmanj tri, še pogosteje pa štiri ali celo pet timpanov. Če je bobnov šest ali več, so potrebni dodatni timpanisti, ki si bobne razpostavijo okrog sebe v primernih polkrogih.
Običajen prostor za "timpe" (kot jim pogovorno pravijo v angleško govorečih državah) je zadaj na sredini, a v nekaterih dvoranah jih lahko postavijo tudi bolj ali manj na eno ali drugo stran. Eden od ključnih faktorjev bi morala zmeraj biti dobrobit rogov, ki običajno najbolj trpijo, če se znajdejo preblizu timpanov, kajti odbojni valovi potujejo skozi njihove nazaj obrnjene odmevnike in zelo neprijetno vibrirajo na ustnicah hornistov.
Večinoma je postala splošna navada, da si timpanist razporedi bobne tako, da ima največjega (in najnižjega) na svoji levi. To pa ni popolnoma univerzalno, sploh Nemčija je "trdnjava" obratne postavitve. Kakorkoli, v Salome Strauss zahteva postavitev timpanov, ki je popolnoma neobičajna in skladatelj v opombi pod črto v partituri natančno pojasne, kako je treba zaigrati neko konkretno virtuozno pasažo.

3 Uglasitev in obseg

Timpani so edini orkestralni bobni z določljivo uglasitvijo. Na voljo so v različnih velikostih in okvirno obsegajo dve oktavi od D_b² do H_b³ (v črtovju bas ključa). Ta obseg pokrivajo prekrivajoči se obsegi posameznih bobnov, katerih premeri merijo okvirno od 32" do 20" in tudi manjših, ki izgledajo prav ganljivo majhni, ko so potrebni piccolo timpani (kleine Pauke, petite timbale), kot npr. v Straussovi Salome ali Sacre du printemps Stravinskega. Visoke timpane rad uporablja tudi Janáček, v Ravelovem L'Enfant et les Sortileges pa najdemo celo visoki D.
V grobem rečeno ima vsak boben okviren obseg kvinte, kar pa je odvisno od vremenskih razmer (in mnogo glasbenikov se zelo pritožuje nad ekstremi v vlažnosti in/ali temperaturi, ki predstavljajo problem tudi za sedaj široko uporabljane plastične opne, ki so v veliki meri zamenjale naravne telečje; te so bile precej nezanesljive in težko dosegljive).
Če razširimo zgoraj povedano, se v najnovejšem avantgardnem repertoarju v partih timpanov pojavljajo tudi toni, ki so višji od tistih, ki jih je še mogoče zaigrati na piccolo timpan. Te se simulira z uporabo različnih eksotičnih bobnov, kot so npr. t.i. rototomi, ki imajo obseg celo do e⁵.
Naposled je treba omeniti še piccoli timpani orientali, ki se pojavijo v Caucasian Sketches Ippolitov-Ivanova. Pisani so v violinskem ključu s tonoma f⁴ in c⁵. Vendar te bobne le stežka uvrščamo med timpane, čeprav skladatelj uporabi to ime. Kot je v julijsko-septembrski številki časnika The Musical Times leta 1930 zabavno zapisal Tom Wotton:
"Morda so ti inštrumenti dobro znani ruskim glasbenikom, toda njihovega opisa ni, čeprav v 2. stavku suite igrajo pomembno vlogo.
Te bobne, ki se po rusko očitno imenujejo timplipito, lahko opišemo kot par kozarcev za ingver različnih velikosti, ki sta zvezana skupaj s trakom živalske kože; ta služi tudi temu, da fiksira obe opni. Igra se ju s parom majhnih bobnarskih palic in se ju ne da uglaševati, saj sta uglašena na tona, ki ju določata skladba in nezanesljivost sušenja živalske kože. Izbira kozarcev primerne velikosti lahko zagotavlja, da sta tona približno kvinto narazen."
Edina in nedvomno izjemna uporaba običajnih timpanov kot neuglašenih inštrumentov brez definiranega tona je vsekakor vredna omembe. To se pojavi v Les Enfants a Bethléem Gabriela Piernéja (dela, ki vsebuje tudi prvo uporabo specifičnih glissandov pri rogovih) in je notirano kot note brez definirane višine v črtovju z opombo "Timb. sans intonation déterminée".
Verjetno je skladatelj želel, da timpanist popolnoma "spusti" opno enega bobna. Nedvomno to pomeni odločilno spremembo kvalitete tona in morda je pomenljivo, da Pierné efekt uporabi le z dinamiko pp ter da ta primer v literaturi zaenkrat še ni doživel ponovitve.

Sledijo še poglavja:

4 Metode in težave uglaševanja
5 Notacija
6 Večje formacije timpanov
7 Položaj in ureditev v partituri
8 Tremolo na timpanih
9 Raznolikost kvalitete tona in ostali učinki
- uporaba različnih palic ali ostalih udarjalk
- udarjanje različnih delov opne
- sočasna uporaba dveh palic ali dveh bobnov
- dušenje, hitro ali zakasnjeno
- glissandi
10 Zaključek

* * * * * * * * * *

Če oz. ko utegnem, prevedem še preostali del poglavja o timpanih, kajti kot ste morda tudi sami "zavohali" iz zgornjega odlomka, je Anatomija orkestra resnično izjemno informativno in fascinantno čtivo, toliko bolj za vse glasbenike, samo zase pa govori tudi dejstvo, kako obširno je poglavje, ki ga je Del Mar v knjigi namenil posebej timpanom, pa tudi to, da "tolkalski del knjige" ni naslovil zgolj "Tolkala", ampak "Timpani in tolkala". ;-) Zanimivo, ka-li? ;-)

Tale prevod je seveda predvsem plod mojega lastnega navdušenja in pol ure prostega časa, moram pa priznati, da ga je delno "navdihnilo" tudi kar nekaj slovenskih poklicnih ali pač še študirajočih odličnih timpanistov, ki jih imam že leta priložnost in veselje poslušati na mnogih koncertih slovenskih orkestrov. V mislih imam predvsem izjemnega Andraža Poljanca, pa Darka Gorenca, Barbaro Kresnik, Majo Povše, Roberta Krčka, Borisa Šurbka, Špelo Cvikl in še koga. Hvala vam, s svojim igranjem ste me in me še vedno navdihujete in navdušujete tudi za lasten trud pri igranju timpanov. :-) Vesel bom, če kdaj tudi kdo od vas prebere ta zapis, vsi skupaj pa uživajte & se beremo.

Glasbeni karakter Planetov: Saturn, prinašalec starosti

2010-05-08T22:27:00.002+02:00

Planet Saturn živi svoje življenje kot gospod in gospodar s počasnim, a neomajnim napredkom. Tisti pod njegovim vplivom bodo bolj delavni in vztrajni, kot bistroumni in živahni. Življenje držijo trdno v rokah in bodo živeli do visoke starosti. Česarkoli se že lotijo, bodo rezultati temeljiti in dolgotrajni. Priložnosti bodo morda izgubljali zaradi neodzivnosti in pogosto dajali plah in hladen vtis. So zelo zvesti [...], a zadržani in zelo redko - če sploh kdaj - zanesenjaški. Bolj kot k besedam so nagnjeni k dejanjem, ki o njih povedo veliko več, kot besede ... Ta citat Alana Lea (gl. prejšnji zapis) je tako blizu Holstovi osebnosti, kot jo prikazujejo njegovi biografi, da lahko zlahka domnevamo, da je bil Saturn njegov lasten vladajoči planet. Sam je večkrat dejal tudi, da je to njegov najljubši stavek suite, kar je bila verjetno izbira, ki je temeljila tako na osebnih, kot na kompozicijskih razlogih. Vpliv, ki ga je imela glasba na lastnega skladatelja, je bil dolgotrajen, saj je postala h-molovska téma stavka baza procesijske téme simfonične pesnitve Egdon Heath (1927), ki je bila Holstovo najljubše lastno delo in ki še danes ostaja njegova velika mojstrovina.

Že od čisto prvih izvedb Saturna dalje je ta stavek buril duhove poslušalcev, čeprav so njegove interpretacije nekoliko variirale. Seveda je v glasbi vsakdo slišal "starost", toda medtem, ko so jo nekateri slišali negativno, so jo drugi doumeli bolj pozitivno. V dolgih letih je večina glavnih interpretov (Imogen Holst, Edmund Rubbra in Michael Short) metaforo podnaslova razumela kot osamljenost. Imogen priznava, da ima konec stavka prizvok sprijaznjenosti, a ga je slišala kot sprijaznjenost s človeško tragedijo.

V glavnih in najbolj nedvoumnih točkah se strinjajo domala vsi glasbeni kritiki in muzikologi. Stavek v adagiu začne piano, skorajda strašljivo odzvanjanje tritonusov H-F in A-Eb v treh flavtah (dve flavti, ena alt flavta) in dveh harfah; ti alternirajoči akordi ponazorijo počasno odštevanje ogromnega nihala, ki sámo ponazarja neustavljivo minevanje Časa. Iz godal (najprej kontrabasi, potem violine + viole; tem sledijo ostali inštrumenti) se izvije žalobna štiritaktna fraza, ki jo kmalu ob rahli spremembi tempa (poco animato) in pizzicato spremljavi violončel in kontrabasov dopolne (že omenjena) h-molovska téma trobil. Po nekaj napetosti se glasba spet umiri v začetni Tempo I - adagio in po zloveščem akordu pihal in hornov štiri flavte (tri flavte, ena alt flavta) v pianissimu odigrajo t.i. four-flute tune, melodijo, ki je označena kot hladna in pusta. Tudi ko dinamično zraste v svetlih trobilih, se njena moč napaja bolj iz odločnosti in vztrajnosti, kot iz sijajnosti.

Ob mučno dolgotrajnem crescendu in rastočem številu inštrumentov nevesela glasba doseže kvazikulminacijo v forte-fortissimu; med fatalističnimi fanfarami trobil glasno in zlovešče odzvanjajo pogrebni zvonovi, ki kruto opomnejo, da se življenjska pot slehernega od nas konča s pogrebom. Groza ob tem spoznanju počasi zamira v prav tako dolgem desrescendu, ki ga vse do konca spremljajo zvonovi v disonančnem intervalu velike sekunde G-A (Holst je predpisal celo igranje s kovinskim kladivom ("with metal striker"), verjetno unikatna situacija v literaturi - ali pa vsaj ena od ekstremno redkih, kar pa je navodilo, ki se v praksi ne spoštuje, saj bi se kovinske cevi orkestralnih zvonov na tak način poškodovale).

Glasbeni karakter pa se z zadnji četrtini stavka popolnoma spremeni z modulacijo v E-dur in pozneje v C-dur (do konca stavka), s čimer v glasbi zaveje optimistična nota (ki pa lahko, kot smo že omenili, predstavlja zgolj resignacijo, vdanost v usodo in sprijaznjenje z neizbežnim). Ob harmonics (°) spremljavi dveh harf kontrabasi in pozneje pihala odigrajo začetno témo, ki je zdaj iz mola modulirana v dur, umirjeno spremljavo sestavljajo pedalni toni orgel, harfi, flavte, godala in zvonovi (še vedno G-A, a tokrat s "soft felt striker"), dokler glasba po dokončnem razvezu ne zamre v piano-pianissimu in zaključni koroni violin in viol, ki jo večina dirigentov izvede v vaughan-wiliamsovskem al niente decrescendu.

S Holstom si tudi sam Saturna že dolga leta delim kot najljubši stavek suite in tudi sam ga slišim kot večina interpretov - po zloveščem, a z neverjetno in neizrekljivo energijo nabitem uvodu sledita usodno, a v glasbenem smislu facinantno realizirano spoznanje in fatal(istič)ni zaključek, ki pa je vendarle prepleten z niansami toplih glasbenih barv, kajti tudi starost je lahko lepa. Če bi skladatelj poznal Prešernov zaključni sonet Sonetov nesreče, znameniti Memento mori, bi se nedvomno nemudoma našel v njem, še več - morda mu tudi navdih za Saturna ne bi ušel ...

Gustav Holst - The Planets Op. 32

2010-04-21T22:57:00.003+02:00

V izjemni, neskončno bogati in čudoviti zakladnici klasične glasbe si je ravno spričo njene barvitosti in brezmejnosti takorekoč nemogoče izbrati svoje - eno samo - najljubše klasično delo. A če bi to res moral storiti, bi se gotovo odločil za Holstove Planete, delo, ki me prevzema, fascinira in zaposluje že najmanj 15 let, odkar sem se bil pobliže seznanil z njim. Doma imam takorekoč vse, kar se o Planetih da imeti - veliko, orkestralno in malo, študijsko partituro, izjemno študijo Holst: The Planets, delo Richarda Greena, profesorja na Loyola College of Music v New Orleansu, ter lepo zbirko posnetkov, ki pa se niti slučajno ne končajo pri standardni simfonični izvedbi, saj imam v zbirki tudi izvirno izvedbo za dva klavirja, transkripcijo za pihalni orkester, za orgle, elektronsko izvedbo Tomite in še kaj bi se našlo ...

Ker sem tak "planetofil", kot bi se lahko reklo, sem se odločil, da naslednjih nekaj zapisov posvetim izključno Planetom. Verjamem, da se boste moji "nemuzikološko usmerjeni" bralci ob branju teh objav prejkone hitro začeli dolgočasiti, a moja muzikološka žilica kriči po zadoščenju, poleg tega pa - nikoli se ne ve, morda pa kdo od vas spozna in se navduši za kaj novega ... :-) Začel bom s splošnim zapisom o Planetih, ki mu bodo sledili bolj podrobni zapisi, ki se bodo osredotočali na (predvsem glasbeni) karakter posameznih stavkov.

Angleški skladatelj Gustav Holst (1) je živel in ustvarjal na prelomu 19. v 20. stoletje. Nesluten in silen uspeh, ki ga je dosegel s svojo v letih 1914–1916 skomponirano orkestralno suito Planeti (The Planets, Op. 32), ga je namreč vedno spravljal v slabo voljo, saj pretirane javne pozornosti ni maral, poleg tega pa Planetov niti približno ni imel za svoje najboljše delo (ustvaril je blizu 200 skladb). Suita je vseeno postala eno najbolj priljubljenih in izvajanih klasičnih del in je še danes stalnica na koncertnih programih simfoničnih orkestrov po vsem svetu. Skladbo je 15. novembra 1920 v Londonu prvič javno in v celoti krstno izvedel znameniti Londonski simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Alberta Coatesa.

Holst je Planete zasnoval kot suito v sedmih stavkih, ki pa jih je izvirno naslovil zgolj s karakterno oznako vsakega planeta (in ne tudi z njegovim imenom). Idejo je dobil od prijatelja Clifforda Baxa, angleškega pisatelja in dramatika, ki ga je med počitnicami na Majorki vpeljal v astrologijo. Holst je bil nad svojim novim "hobijem" navdušen do te mere, da je začel za zabavo sestavljati horoskope za prijatelje, v umetniškem smislu pa se je tu začela pot, ki je pripeljala do ene največjih simfoničnih mojstrovin 20. stoletja. Pomembno je tudi dejstvo, da koncept skladbe ni astronomski, pač pa astrološki (zato med stavki ni Zemlje); pri komponiranju je bila Holstu za navdih tudi knjiga Kaj je horoskop in kako ga napovedati? Alana Lea, ki jo je npr. uporabil za (pod)naslove stavkov (Prinašalka miru, Prinašalec starosti ...); ti prihajajo iz antične rimske mitologije (Mars – bog vojne, Merkur – krilati sel bogov ...).

Glasba v celoti sledi omenjenim karakternim oznakam planetov – Mars je glasen, brutalen in grozeč, Venera pravi kontrast – ljubka, mirna in zasanjana, Merkur razigran in srebrnkasto svetlikajoč, Jupiter srečen in zanosen kot beethovnovski simfonični scherzo, Saturn žaloben, zlovešč in naposled resigniran, Uran zasmehujoče porogljiv in Neptun tih, oddaljen in mističen. Pluton v času komponiranja Planetov še ni bil odkrit (2), a je glede na to, da je status planeta izgubil avgusta 2006, Holstova suita popolna tako v formalnem, kot tudi v glasbenem smislu, saj kljub vsemu predstavlja vrhunec skladateljeve idejne in kompozicijske moči in usvarjalnosti. Če ji še niste, ji prisluhnite tudi vi!

* * * * *

(1)Holstovo rojstno ime je bilo Gustavus Theodore von Holst, saj je izviral iz plemiške rodbine z nemškimi koreninami, a je zaradi protinemške miselnosti, ki je bila v Veliki Britaniji prisotna med 1. svetovno vojno (kar je ravno čas, ko so nastajali Planeti), plemiški von opustil.

(2) Odkrili so ga šele leta 1930, štiri leti pred Holstovo smrtjo, a ni skladatelj čutil nikakršne potrebe, da bi suiti dopisal še en stavek, med drugim (ali predvsem) tudi zato, ker ga je močno jezila pozornost, ki so jo Planeti odvzemali njegovim drugim delom, ki jih je sam cenil mnogo višje. Plutona je leta 2002 (po naročilu angleškega Hallé Orchestra) uglasbil angleški skladatelj in "holstolog" Colin Matthews in ga posvetil skladateljevi pokojni hčerki, skladateljici in dirigentki Imogen Holst, a ni stavek doživel niti približno tako toplega sprejema, kot suita ob svojem nastanku in vse do danes.

O (anti)talentih

2010-03-31T22:59:00.002+02:00

Popolnoma po pričakovanjih je licenčni šov Slovenija ima talent, ki ga lahko ob nedeljah gledate na POP TV (in kjer boste to nedeljo menda lahko videli tudi mene), dvignil veliko prahu. Tako kot v časih, ko so se vrtela resničnostna jajca kot npr. Big Brother, Bar, Kmetija in podobne zadeve, so se nemudoma usule časopisne, televizijske, radijske, spletne in še kakšne polemike. Predvsem se ljudem smilijo (ali pa jim gredo na kurac? včasih je namreč res težko reči) tisti kandidati, ki se pred žirijo, publiko v dvorani, sotekmovalci in naposled pred vesoljno dolino šentflorjansko popolnoma osmešijo in/ali osramotijo. Ste se že vprašali, ali to počno hote ali nehote?!

Razčistimo si najprej nekaj preprostih dejstev:
1. Prijava na SIT je (bila) popolnoma prostovoljna in nihče se ni - vsaj tako upam - prijavil pod prisilo.
2. Vsi ljudje imamo določena voajersko-sadistična nagnenja. (Verjamem, da to zanikate in skrbno skrivate pred svetom, a naredite si uslugo in priznajte vsaj samim sebi. Življenje bo lažje.) Radi namreč gledamo nekoga drugega, ki se je nemočen znašel v neprijetni situaciji ali ki je pred nekom drugim izpadel totalen kreten. Sad but true. Da se le kaj takega ne zgodi nam - ko in če pa se, pa to seveda poskušamo čimbolje skriti pred drugimi in potlačiti v svojo podzavest.
3. In nemara še najpomembnejši teorem, pravzaprav kar postulat: ljudi ne zanimajo talenti, zanimajo jih antitalenti. Najbolj se razpravlja o tistih kandidatih, ki so se, kot že rečeno, pred žirijo in vsemi skupaj najbolj osramotili. Tudi Big Brother je bil najbolj gledan takrat, ko so v hiši fukali, se spičili, stepli ali povzročili kakšen podoben eksces. Normalno - kdo bi pa gledal same genije v SIT, ki bi želi neskončne stoječe ovacije ali idilično simbiozo osebkov v BB, to bi bil ja totalen dolgcajt!

Normalno, iz varnega zavetja domačega fotelja je na TV res sladko gledati nekoga, ki pred dvema milijonoma ludi izpade bedak brez primere (pa vendarle imajo naši južni bratje "pregovor" bolje izpasti glup nego iz avijona) in se mu še kakšno leto vsi režijo za hrbtom - pa tudi direktno v obraz. Stric, ki je štrikal, ima na Facebooku npr. že svoj "fanpage", 22-letni "ata" sedmih otrok pa je že v revijah in cajtengih. Pomislimo npr. samo na "legendo" Antona Borkoviča in na veleznamenitega Požigalca.

V filmu Troy iz leta 2004 Brad Pitt v vlogi Ahila pove: "We men are wretched things." Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.

Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - drugo (in zadnje) soočenje

2010-03-22T21:05:00.003+01:00

Zdi se mi, kot bi še prejšnji vikend pisal o prvem soočenju, pa je zdaj minil že več kot en teden od "usodnega" drugega soočenja, tako da z zapisom pravzaprav kar malo zamujam, a nič ne dé. Prejšnjo nedeljo smo se s FOLK Etc namreč drugič odpravili v ljubljansko Dramo - na razglasitev oz. razkritje, ali smo na avdiciji tako razturili, da se je žirija odločila, da spadamo med top 50 slovenskih talentov, ki s(m)o se prijavili na SIT. Odgovor je bil seveda NE. Po še enem nekajurnem čakanju smo vendarle spet prišli na znameniti oder (ki ste ga včeraj lahko prvič videli tudi po TV) in z zanimanjem prisluhnili Čakarmišu, (citiram po spominu): "Na oder Talenta ste prinesli drugačnost ... [nekajsekundna dramatična tišina] ... a žal drugačnost ni dovolj. Ne greste naprej. Adijo."

Žalovali nismo niti za minuto, kajti avdicijo smo opravili zelo uspešno, uspelo nam je namreč nadušiti tako publiko v dvorani, kot (naposled) tudi žirijo, saj smo od vseh treh dobili "da". Če pa pomislim na naravo tega šova in na to, kakšen talent verjetno v končni fazi iščejo, popolnoma štekam, da nas niso vtaknili med 50 polfinalistov, ki bodo naslednjič nastopili že v živo. Naši sotekmovalci, ki so z nami stopili na razglasitveni oder in doživeli isto "usodo", kot mi, so slabo novico sprejeli precej slabše, a več ne povem, ker ne smem, pa tudi užitek ob morebitnem ogledu oddaje bi vam s spoilerjem pokvaril ... :-)

Pa tudi če bi hoteli žalovati, ne bi imeli praktično nič časa, saj smo se takoj po razglasitvi odpravili k Tonetu na vajo za nastopa v Celici in rezidenci irskega veleposlanika, ki smo ga imeli prav na največji irski praznik, St. Patrick's Day. Ker je teden svetega Paddyja za band vsako leto najbolj naporen (logično) - a roko na srce, tudi najbolj donosen, smo imeli v soboto še tretji špil v hotelu Golf na Bledu. S Špelo sva izkoristila možnost, da se pozno po špilu ne voziva domov in prespala kar v Alp penzionu na Bledu (toplo priporočava!), naslednji dan pa si skupaj s Tonetom in Ksenijo privoščila še sprehod okrog blejskega jezera.

Toliko imam še povedati - npr. o predstavitvi novega, že petega zbornika Literarnega društva Zeleni oblaki (Čas besed v oblak ujet 5), pa o letošnjih poletnih počitnicah, ki jih že pridno načrtujeva s Špelo, o nakupu novega kolesa in še o marsičem, pa imam kronično tako malo časa, saj razumete ... :P V sredo zgodaj zjutraj se službeno namreč že tretjič odpravljam na največji glasbeni sejem na svetu, frankfurtski Musikmesse, s katerega se vrnem v noči s petka na soboto, potem pa upam, da najdem kaj več časa tudi za blog ... Skratka, saj veste - potrpljenje je božja mast in all good things come to those who wait. ;-) Uživajte, se beremo!

Do not stand at my grave and weep ...

2010-03-18T20:24:00.003+01:00

Na fotoblogu Tamare Bizjak, ki živi v Dublinu (in ki je posnela tudi zgornjo fotko), sem odkril prečudovito irsko pesem o smrti (o kateri kanim v prihodnosti še kaj zapisati ...). Čeprav pesem ni posebno vesela (kot je bil včerajšnji St. Patrick's Day), pa vendarle nosi pozitivno - optimistično noto, nekako tako kot moja 22:29 oz. Nikoli jaz zares ne umrem ...

Do not stand at my grave and weep

Do not stand at my grave and weep,
I am not there, I do not sleep.
I am the thousand winds that blow,
I am the diamond's glint on snow,
I am the sunlight on ripened grain,
I am the gentle autumn rain.
When you waken in the morning's hush,
I am the swift uplifting rush
Of gentle birds in circling flight ...
I am the soft star that shines at night.
Do not stand at my grave and cry -
I am not there, I did not die ...

(Irish poem)

Javne pohvale

2010-03-09T21:32:00.004+01:00

Saj ne morem verjeti. Slovenci, ta zajeban, zadrgnjen in zavrt narod (OK - vsaj v večji meri, da ne bi Bog ne daj komu od mnogih čudovitih ljudi, ki jih poznam, naredil krivice), ki ima za svoj nacionalni šport šimfanje, fovšijo in škodoželjnost (naivneži, ki ste imeli za naš nacionalni šport fuzbal in smučarijo - zdaj je čas, da se streznete), smo dobili svoj spletni portal za JAVNE POHVALE. Pazi ti to! To se je zgodilo pri nas, v deželi, kjer med seboj tradicionalno kar tekmujemo, kdo bo bolj pošimfal, skritiziral in skurcal aktualno vlado (OK, priznam, da nam ta najpogosteje niti ne daje izbire) in njene odločitve, ali pa nov film, zmagovalno skladbo EME, novo ploščo tega ali onega banda, novo knjigo, skladbo ali you name it ...

Pri nas, kjer so po bitki vsi vedno generali in post festum vsi vedno točno vedo, kako bi bilo treba neko stvar opraviti drugače in/ali bolje - da, dragi moji, v tem raju na Zemlji se je, kot rečeno, rodil spletni portal javnih pohval, kamor se lahko zatečete v tistih redkih trenutkih življenja, ko vas ravno ne navdajata bes in neizmerna potreba po tem, da bi koga pošteno napizdili. Ko bi radi koga za njegovo ravnanje, storitev ali uslugo radi javno pohvalili, se torej le odpravite tja in svoje pozitivne občutke priobčite vesoljnemu slovenstvu. Sam zase že dobro vem, da bom portal občasno nedvomno z veseljem uporabil. Sledite mojemu zgledu, prosim. ;-) Uživajte, se beremo.

Prišel je Brst

2010-03-06T11:25:00.004+01:00

Ja, kmalu bo pomlad, pri nas so zvončki že skoraj razcveteni, tudi snežena odeja se (hvala Bogu!) nezadržno topi in letošnja ostra zima naposled umirja (če ne štejemo včerajšnjih snežnih ploh v Ljubljani), pa vendarle tokrat ne bo govora o spomladanskem brstenju. Brst smo namreč z irskim bandom FOLK Etc naslovili svoj glasbeni prvenec - našo prvo CD ploščo (gl. naslovnico zgoraj), ki je po več kot desetletju obstoja skupine (sic!) izšla pred slabima dvema tednoma, natanko 23. februarja 2010.

Na CD-ju, ki je izšel v nakladi 1000 izvodov v samozaložbi, za distribucijo pa bo skrbela založba Dallas Records, je 18 irskih komadov - jigov, reelov, polk, balad itd.; večina je tradicionalnih melodij, nekaj pa je tudi avtorskih. Pri dveh (Molly Mallone in Whiskey in the Jar) lahko slišite tudi vokal by yours truly. ;-) Skratka - skupaj za 56 minut in 20 sekund ušesom prijetne in prijazne irske muzike živahne, vesele in plesne narave, da kar zasrbijo peté in zaigra srce. :-) Snemali smo konec lanskega aprila v veliki predavalnici MF v Ljubljani, snemalec je bil Aleksander Govekar, za postprodukcijsko obdelavo je poskrbel vselej izvrstni Martin Žvelc, super fotke je posnel naš dober prijatelj in odličen fotograf Bojan Stepančič, vse skupaj pa je v paketek, pripravljen za prodajo, oblikoval Žiga Culiberg. Ah, seveda, da ne pozabim - igrali in peli pa smo Špela, Tone, Ivan, Tomaž in Tine. :-)

Zdaj, ko se bliža največji irski praznik, St. Patrick's Day (17. marec), je pred nami največ špilov v celem letu, saj je band ravno v tednu sv. Patricka vsako leto najbolj zaseden. Tako imamo že potrjene štiri špile: 10. marca v Knjižnici Otona Župančiča v LJ (klik), 16. marca v hostlu Celica na Metelkovi (klik), 17. marca - na sam St. Patrick's Day - v rezidenci irskega veleposlanika v Hruševem in 20. marca na Bledu, čisto možno pa je, da se jim bo pridužil še kakšen. Toplo vabljeni k obisku kakšnega od špilov! Za nas pa je seveda sreča, da je ta naš najbolj busy čas skoraj popolnoma sovpadel z izidom CD-ja, ki ga bomo seveda aktivno promovirali in prodajali na vseh špilih.

Zato na koncu (last but certainly not least) pozivam tudi vse cenjene bralke in bralce tega bloga, da se mi brez odlašanja oglasite, če si zaželite našega CD-ja. Prijazna cena je 12 EUR, lahko vam ga pošljemo tudi po pošti ali kakorkoli pač že. Skupin, ki igrajo tradicionalno irsko glasbo, je v Sloveniji moč prešteti na prste ene roke in le zakaj ne bi izkoristili edinstvene možnosti nakupa plošče ene od njih?! ;-) Zadovoljstvo ob in po nakupu je zagotovljeno, posvet z zdravnikom ali farmacevtom ni potreben! :D Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - prvo soočenje

2010-02-24T17:52:00.004+01:00

Zgodilo se je bilo, da smo se s FOLK Etc odločili, da se gremo pokazat na znameniti licenčni šov Slovenija ima talent, ki se bo letos zgodil (pravzaprav se že dogaja) tudi pri nas. Mašinerija, ki ima za enega od očetov zajebanca Simona Cowella (za katerega Wikipedia še kako upravičeno trdi, da je "notorious as a judge for his blunt and often controversial criticisms, insults and wisecracks about contestants and their abilities", se je začela s predizbori po več slovenskih mestih, pred kratkim pa se je vse skupaj preselilo na avdicije v ljubljansko Dramo, kjer smo se preteklo nedeljo znašli tudi "Irci".

Tam je bilo treba biti točno ob 13h, kar smo tudi udejanili in Špela je nemudoma cinično pripomnila, da se je tako stroga točnost verjetno pripetila prvič v desetinvečletni zgodovini banda. :-) Do 17h, ko smo končno stopili na oder pred žirijo, smo imeli štiri ure časa, ki smo ga zabili za posedanje, WC, kavo/čaj, snemanje intervjuja, vežbanje ter pomenkovanje in opazovanje ostalih (anti)talentov. Po čakanju pa je naposled le napočil usodni trenutek ... :-)

Skoraj točno pet je bila ura, ko smo zasedli prostor na odru ljubljanske Drame in z irskim Kesh jigom poskusili navdušiti žirijo v sestavi Brane Kastelic, Lucienne Lončina in Branko Čakarmiš ter publiko v dvorani (parter + dva balkona; vse skupaj je bilo precej polno). Kar nekaj vaj, ki smo jih namenili za nastop na SIT, se je več kot očitno obrestovalo, saj smo odigrali optimalno (Tomažu še en velik BRAVO za solo na bodhránu!) in navdušili vse zbrane (na zgornji uradni fotki POP TV me vidite, kako maham navdušeni publiki). Najbolj mi je ostalo v spominu to, da so vsi trije člani žirije povedali, da so ob našem igranju uživali, čeprav se je potem seveda našel tudi kakšen toda. :P Lucienne je v nekoliko polomljeni slovenščini pripomnila, da se ji je zdelo, da igramo preveč "kot da bi bili na pogrebu", vendar jo je občinstvo takoj "zatrlo" z glasnim "Buuu!!!". OK, so far so good. Čakarmiš se je spotaknil ob note, ki sta jih imela na odru Špela in Ivan in rekel, da se mu "plonk listki" za SIT ne zdijo primerni. Brane Kastelic je bil pravzaprav brez pripomb, predstava se mu je zdela kul. Tone je šokiral Lucienne in nasmejal občinstvo, ko je Lucienne vprašal, če se spomni, da sta pred leti igrala skupaj v Bernardinu. :D

Tako kot pred sta se tudi po "špilu" z nami pozabavala z vsemi žavbami namazana voditelja Peter Poles (že dobro znana TV faca) in Vid Valič, naš vse prodornejši stendapovec in moj bivši sošolec iz OŠ. Predvsem je pomembno, da je bila avdicija za SIT za vse člane banda pozitivna izkušnja, konec koncev smo od žirije dobili tudi tri "da-je", kar je avtomatska vstopnica v naslednji krog, ki se bo zgodil 14. marca, ko bo žirija izločila še polovico vseh izbranih talentov in ko bo jasno, ali gremo v polfinale ali ne. S tem se sicer sploh ne obremenjujemo, saj cilj našega nastopa na SIT ni bil uvrstitev v polfinale ali še dlje, ampak bolj reklama za band - da ljudje (iz)vedo, da obstajamo in da se v Sloveniji v živo igra tudi tovrstna glasba, ki pa je med Slovenci vedno zelo toplo sprejeta.

No, po 14. 3. seveda lahko pričakujete poročilo o odločitvi žirije, že precej prej, predvidoma v naslednjem tednu, pa izide naša prva CD plošča z naslovom Brst. Stay tuned, takoj ko bo, sporočim, interesenti pa mi seveda lahko neizmerno željo po njej sporočite že zdaj! :-) Zadovoljstvo ob/po nakupu zagotovljeno. Uživajte, se beremo.

LSO tudi letos v Ljubljani

2010-02-08T20:06:00.004+01:00

V soboto me je zagrabila silna evforija, ko sem si ogledal letak s highlighti letošnje izdaje Festivala Ljubljana, ki je prišel s sobotnim Delom (letak, ne festival :D) in ugotovil, da je na seznamu ponovno tudi imenitni London Symphony Orchestra (LSO), moj najljubši simfonični orkester, ki po lanskem gostovanju v Ljubljani ponovno prihaja v Cankarjev dom. Očitno je bilo Gergijevu pri nas lani zelo všeč, kajti zdi se mi zelo zanimivo - skorajda neverjetno - da takšen orkester prihaja k nam v goste že drugo leto zapored, zato svaka čast Brleku ali kdorkoli se je pač že "zmenil", da bo LSO spet igral v Gallusovi dvorani.

Zame to seveda pomeni veliko veselje, saj bom LSO tudi letos slišal kar dvakrat - prvič konec aprila v Londonu, kamor se odpravljava s Špelo (to bo moj že četrti obisk britanske prestolnice) in drugič konec avgusta v Ljubljani. Program ljubljanskega koncerta sicer še ni znan, bo pa nedvomno super. Zdaj manjka samo še to, da LSO enkrat pride v Ljubljano s koncertom filmske glasbe! ;-)

Kar me seveda spomne - nikakor ne morem mimo tega, da prav danes, na naš kulturni praznik, praznuje svoj 78. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov in najboljši skladatelj filmske glasbe ever, maestro John Williams. O njem na blogu pišem precej pogosto, zato se ne bi preveč ponavljal, vsekakor pa zdaj in za vekomaj velja: JOHN WILLIAMS IS THE MAN! :-) Ad multos annos, Ioannes! :-)
Danes pa je bil še en "prelomen" dan - po 5 ali 6 letih "abstinence" sem se namreč spet spravil na smučarijo in s Špelo in še dvema kolegoma sva odsmučala dopoldansko smuko na smučišču Cerkno, ki je poleg Krvavca in Rogle moje najljubše (še iz časov, ko sem na smučarijo hodil vsako leto). Nič posebnega - bilo je sicer precej megleno in zelo mrzlo, vendarle pa sem odkril, da smučati še nisem pozabil in da tudi moja oprema še ni za v staro šaro. :-) Bomo videli, morda se po kakšnem čudežu še v tej sezoni spravim še kam ...

Pred mano pa je zdaj še slab teden zimskega dopusta, ki ga bom preživel predvsem umirjeno in na toplem z mojo Špelo. Najprej se nama jutri obeta vaja Folk etc., kako naprej, pa bomo še videli. Vem samo to, da bom danes ZELO dobro spal - po smučariji in obilnem kosilu drugače skoraj ne more biti ... :-) Uživajte, se beremo.

Kako zelo je kovačeva kobila bosa

2010-02-01T17:39:00.003+01:00

V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".

Kot bi rekel Jonas: "Takle mamo." in kot bi zapel Iztok Mlakar: "Je taku, taku tu je, je res taku, kej se če." Uživajte, se beremo.

John Williams? Ne, Alexandre Desplat.

2010-01-22T22:06:00.003+01:00

Evo, že spet to počnem. Kako tipično in meni podobno. :P Aja, a kaj? Jah, saj veste - po skoraj celomesečni odsotnosti z bloga (itak, bilo je tisoč dobrih razlogov, kot vedno) napišem dva vnosa v dveh dneh. :P Jebi ga, tako pač je. Tako pride in nič ne morem narediti za to, da ne bi. Tako prišlo, namreč. :D Mogoče pa jutri napišem še tretjega, kdo bi vedel.

Kakorkoli že, le kaj mi danes leži na duši?! Heh, pravo vprašanje bo prejkone kdo, ne kaj. Stric na zgornji fotki seveda. Kdo pa je to, porečete? In z veseljem vam odgovorim: francoski skladatelj filmske glasbe Alexandre Desplat.

"Ja, in?!" poreče neučakani bralec. Okej, bom vse razložil. Verjetno se marsikomu od vas, če me le malo bolje pozna, še kako dobro sanja, da sem obseden s filmsko glasbo (okej, z glasbo na splošno itak) - da o glasbi mojega najljubšega skladatelja Johna Williamsa sploh ne govorimo (trenutno moja zbirka njegove filmske in ostale glasbe obsega okrog 1oo CD plošč). In srečno naključje je hotelo, da je JW napisal tudi glasbo za prve tri filme o Harryju Potterju. Sploh čisto prvi soundtrack (za film Harry Potter and the Philosopher's Stone) je res genialen, saj je Williams v njem genialno ustvaril Harry's Wondrous World, kot se imenuje tudi ena od skladb, ki je pravzaprav povzetek celotnega soundtracka. Evo, tule jo dirigira sam maestro:

No, JW-ja sta pri naslednjih filmih nasledila Patrick Doyle (ki sem ga lani v Londonu srečal tudi osebno) in Nicholas Hooper, vendar je vesoljna JW-fanovščina bolj ali manj tiho, vselej pa iskreno upala, da se bo Williams vrnil za zadnji film (ki bo predvajan v dveh delih, prvega bomo videli konec tega leta). Ko je bilo v torek uradno objavljeno, da bo glasbo za prvi film napisal Desplat (klik), je na John Williams Fan Network forumu, katerega zelo aktiven član sem, pošteno završalo in izluščil se je generalni konsenz, da nam je sicer zelo žal, da potrjeni skladatelj ni Williams (moram priznati, da sem bil tudi sam pošteno razočaran), da pa nas, ker se je Desplat s svojimi dosedanjimi dosežki (npr. The Queen - že tu se mi je zdelo zelo zanimivo, da so za pisanje glasbe za film o angleški kraljici izbrali francoskega skladatelja) zelo izkazal, zelo zanima, kako mu bo uspel Harry in da smo pravzaprav prepričani v njegov uspeh. Niti Doylu niti Hooperju namreč Williamsovih čudovitih tém ni uspelo najbolje integrirati v svoje kompozicije, zato iskreno upam, da se bo Desplat izkazal vsaj na tem področju - če ne tudi na vseh drugih. Alexandre, you better deliver now, pal! :-)

No ja, še vedno pa ostaja upanje, da se JW vrne za drugi del filma, ki bo obenem tudi res zadnji film o Harryju Potterju. A verjetno je to bolj a fool's hope, že z vidika glasbene kontinuitete bi bilo namreč precej hecno, če bi glasbo za drugi del istega filma pisal drug skladatelj ... :P

Ja ja, saj vem, da vas prav malo briga, kdo bo pisal glasbo za zadnjega Herija, mene pa zelo. :P Poleg tega me daje še rahla depresija, ker je pred mano še delovni vikend, skoraj celo soboto in nedeljo (pa še del naslednje nedelje) bom namreč preživel na letošnji Saksistri v GŠ Koper. :-/ Ma, bo že, greje me misel na teden dopusta in takega ali drugačnega uživanja s Špelo, ki me čaka februarja. :-) Uživajte, se beremo - pa privoščite si vikend še namesto mene!

P. S.: Na IMDb sem danes prebral, da je Leonardo diCaprio daroval milijon dolarjev za žrtve potresa na Haitiju. Way to go, Leo! Ostali zvezdniki, milijonarji in tajkuni, sledite njegovemu zgledu!

50 jurjev za Haiti

2010-01-21T20:46:00.004+01:00

Nekje na netu sem prebral, da bo Republika Slovenija kot pomoč Haitiju, kjer se je, kot nedvomno vsi že veste, 12. januarja zgodila grozljiva katastrofa (ki pravzaprav še traja), namenila 50.000 EUR pomoči. 50 jurjev evrov! Pa folk, WTF?! Ob tem znesku se mi zdi, kot da se delamo norca iz nesrečnih Haitijcev! Okej, štekam - vsaka pomoč je dobrodošla, ampak tale je malo huda. Lepo vas prosim, 50 jurjev zbere Galunič v dveh ali treh svojih jebenih oddajah! 50 jurjev sta dve plači generalnega direktorja Krke. Danes, ko sem bil v BTC-ju, sem s pogledom ošinil štant Loterije Slovenije in videl, da je pred kratkim nekdo v Domžalah zadel skoraj 900.000 EUR. Človek je zadel 900 jurjev evrov, mi pa bomo Haitiju pomagali s petdesetimi?! Za kurčeve patrie, vladna letala in podobne kretenarije gredo milijoni in milijarde, ko pride do človekoljubnosti, pa smo kot posrane riti?! O tempora, o mores!

Kakorkoli že, upam, da si bodo ubogi ljudje tam doli čimprej opomogli in na novo postavili tudi slikoviti Port-au-Prince, za katerega sem prvič slišal (vem, sram me je!) zaradi tega, ker so tam snemali Quantum of Solace. Kot v meni zelo ljubem filmu Deep Impact pove ameriški predsednik Tom Beck (v podobi odličnega Morgana Freemana): Cities fall, but they are rebuild, and heroes die ... but they are remembered.

Aja, pa srečno novo leto.

A word to the wise ... Part 2

2009-12-27T23:23:00.001+01:00

Human aggression is instinctual. Humans have not evolved any ritualised aggression-inhibiting mechanisms to ensure the survival of the species. For this reason man is considered a very dangerous animal.

-- Konrad Lorenz

A word to the wise ...

2009-12-27T11:51:00.003+01:00

The most important things are the hardest things to say. They are the things you get ashamed of, because words diminish them - words shrink things that seemed limitless when they were in your head to no more than living size when they're brought out. But it's more than that, isn't it? The most important things lie too close to wherever your secret heart is buried, like landmarks to a treasure your enemies would love to steal away. And you may make revelations that cost you dearly only to have people look at you in a funny way, not understanding that you've said it all, or why you thought it was so important that you almost cried when you were saying it. That's the worst, I think. When the secret stays locked within not for want of a teller but for want of an uderstanding ear.

-- Stephen King, The Body, 1982

***

In še prevod, ki si ga je zaželela moja redna bralka Ana Balantič:

Najpomembnejše stvari je najtežje povedati. To so stvari, zaradi katerih te postane sram, ker jim besede odvzamejo pomembnost – stvari, ki so se v tvoji glavi zdele brezmejne, besede skrčijo na nič več kot življenjsko velikost, ko jih izrečeš. Ampak to ni vse, kajne? Najpomembnejše stvari ležijo preblizu kraja, kjer je zakopano tvoje skrito srce, kot znamenja do zaklada, ki bi ga tvoji sovražniki z veseljem odtujili. In zgodi se, da žrtvuješ razodetja, ki te zelo drago stanejo, samo za to, da te ljudje topo gledajo in ne razumejo, da si povedal vse ali zakaj si mislil, da je nekaj tako pomembno, da si skoraj jokal, ko si to izrekel. Zdi se mi, da je to najhujše. Ko skrivnost ostane zakopana globoko v tebi ne zato, ker bi ti tako hotel, ampak zato, ker ni razumevajočega ušesa, ki bi ti prisluhnilo.

-- Stephen King, Truplo, 1982

OK, prevod sem sicer naredil bolj ad hoc in na hitro, tako da - ja, seveda bi bil lahko boljši, ampak mislim, da mi je bistvo tega čudovitega odlomka, ki res da misliti, le uspelo ujeti.

Berlusconiju so razbili gobec

2009-12-14T20:13:00.003+01:00

Če bi bil malo bolj zloben in privoščljiv, bi dodal še 'končno'. Rekli bi namreč lahko, da je italijanski premier že leta, če ne desetletja, "prosil za batine", saj mu je uspelo pridelati spodobno "zakladnico" kretenskih izjav, laži, kurbarije in podobnih incidentov (na Wikipedii je moč najti kilometrski seznam, ki pa seveda niti zdaleč ni popoln). Čeprav mi nikoli ni (bilo) jasno, kako so lahko Italijani tako slepo zaljubljeni vanj, da mu odpuščajo en spodrsljaj za drugim, je še kako očitno, da je Silvio zelo nevzgojen in neotesan burkež, ki v politiki nima kaj iskati, a je očitno ravno v tem ključ do njegovega uspeha, kajti večje bedarije ko počne, bolj ga italijanski plebs ljubi.

Ampak vsake toliko se vendar najde kdo, ki mu ob Berlusconiju zavre kri in to tudi odločno demonstrira. Gospod Massimo Tartaglia je včeraj Berlusconiju v obraz namreč zabrisal maketo milanske katedrale in mu posledično zlomil nos in izbil dva zoba (klikni, kdor si želiš osvežiti spomin). Zabavna se mi zdi dikcija, ki so jo uporabili na MMC RTV: "je bil italijanski premier Berlusconi včeraj tepen s spominsko repliko milanske katedrale". Tale 'tepen' se precej zabavno sliši. :-)

Kakorkoli že, revež je zdaj v bolnišnici, menda je "izgubil precej krvi", "okreval bo več tednov", seveda pa mu je "po napadu priljubljenost še narasla" (povzemam naslove z raznih novičarskih portalov). OK, razumem, zlomljen nos je zoprna in boleča stvar, tudi razbiti zobje niso mačji kašelj, a g. Berluskoni si je vsaj malo tudi zaslužil, kar je dobil. In priznati moram, da se mi zdi, da je tudi pri nas kar nekaj politikov, ki bi jih bilo treba na gobec zaradi cinizma, nesramnosti, predrznosti, laži, ošabnosti in egocentričnosti, da ne naštevam naprej. Kdo so to, pa gotovo najbolje veš sam(a), preljuba bralka, predragi bralec. ;-) Toliko na hitro za današnji preblisk; uživajte, se beremo.

Faking "veseli december" me spravlja ob živce

2009-12-10T22:48:00.004+01:00

Tako je ime skupini na Facebooku (link bo deloval samo, če ste ob kliku prijavljeni v FB), ki sem jo ustvaril pred kakšnima dvema tednoma. Vse argumente za zgornjo trditev pa najdete v tekstu, ki je sprva sicer nastal kot ena mojih sobotaž za Radio 94 in NTR, popolnoma pa je primeren tudi za objavo na blogu. Komentirajte, kritizirajte, izražajte (ne)strinjanje - toda lepo prosim, tudi argumentirajte! :-) Uživajte, se beremo.

* * * * * * * * * *

Pa se je spet začel – veseli december. Spet je tu čas novoletnih jelk, obdarovanja, treh dobrih mož, z lučkami osvetljenih mestnih središč in podobnih pred- in poprazničnih užitkov. Ko zunaj naletava sneg, se je v družbi okrašene smrečice prav lepo stiskati pred toplim kaminom in srkati jabolčni čaj s cimetom.

Žal pa se je v zadnjih letih veseli december pošteno izrodil. Če smo se nekoč veselili okusno okrašenih izložb, zmerno praznično razsvetljenih ulic in podarjenih drobnih pozornosti, smo dandanašnji priča (pred)praznični mrzlici ali bolje rečeno norišnici, ko ljudje s prenapolnjenih parkirišč divjajo po nakupovalnih središčih in kupujejo darila z nespametno kombinacijo razmišljanja, ki jo je prinesel materialistični kapitalizem – malo srca in veliko denarja. Vsemu temu se pridružijo še preobložene police v trgovinah, da človeka popolnoma zmedejo in sploh ne ve več, kaj bi izbral ter milijoni lučk po mestnih središčih in okolici, ki jih vsako leto prižigajo bolj zgodaj, ko smo še daleč od pravega prazničnega vzdušja in pomembno prispevajo k ogromni porabi elektrike in k svetlobnemu onesnaženju. Seveda pa nikakor ne smemo mimo cenenih in šlampasto oblečenih Božičkov in Dedkov Mrazov, ki jih po mestih in trgovinah srečujemo na vsakem drugem koraku, iz zvočnikov pa se neusmiljeno kot pokvarjena plošča ponavljajo razne Bele snežinke in podobne pesmice, ob katerih te ob petnajstem poslušanju v enem dnevu popade slabost.

Ko je Peter Mlakar v Studiu City dejal: "Če je uživanje ukazano, lahko postane huda mora," je dobro vedel, kaj govori. Že stari Rimljani so vedeli, da moramo znati v vseh stvareh uživati zmerno in z ničemer pretiravati. Tako je tudi z veselim decembrom; vse skupaj bi bilo veliko bolj smiselno in učinkovito, če bi lučke prižigali po 20. decembru in bližnje obdarovali z darili, v katera bi vložili predvsem svojo izvirnost, pozornost in ljubezen do obdarovane osebe, ne pa samo "finančna sredstva". Predvsem pa bi se morali v ponorelem življenjskem tempu 3. tisočletja naučiti umirjenosti in zmernosti, ki bi nam še posebej v tem času prišli zelo prav. Dajte nam mir, december je samo eden od mesecev v letu!

Dream Theater v Ljubljani

2009-11-30T19:42:00.006+01:00

Kdo bi si mislil, da je od njihovega koncerta minil že en mesec?! Mater, kako čas beži. Dream Theater, ob Symphony X moji najljubši progresivni metalci, so v Sloveniji nastopili tretjič, v Hali Tivoli pa drugič in to prvič na večer noči čarovnic oz. Halloween Night - na 31. oktober.

Bilo je seveda res hudo, kajti Dreami na koncertih pač nikoli ne razočarajo (da o ploščah sploh ne govorimo); zgoraj gl. žaganje na The Rite of Passage. Poleg brezhibnih izvedb komadov, izvrstnih solaž in pirotehnike predvsem Petruccija in Portnoyja smo bili tokrat deležni še nekaterih drugih presenečenj, seveda povezanih predvsem s Halloweenom. To kajpada ni bilo nepričakovano; sam sem pričakoval vsaj glavno (glasbeno) témo iz legendarnega Halloweena, dobili pa smo še Williamsov The Imperial March, pevca ene od predskupin, oblečenega v majico z naslovnico filma The Omen, nekoga, ki je bil na odru oblečen v morilca iz filma Scream in še kaj bi se našlo. Osebno pa me je vsekakor najbolj presenetil klaviaturist Jordan Rudess, ki je v eno od solaž nenadoma vključil citat iz Avsenikove Golice; do njega je, kot sem izvedel pozneje, prišel tako, da je šel na dan koncerta na sprehod po centru Ljubljane, na cesti ustavil dva tipa, vprašal, kateri je najpopularnejši slovenski komad, ga v mislih snel na licu mesta and the rest is history, kot radi rečemo. Fak no, res je kralj, ta Rudess. :-)

Kot lahko vidite na zgornji fotki, pa se je zame vrhunec tokratnega koncerta DT zgodil že pred samim koncertom oz. preden so fantje sploh prišli na oder. Letos sem si namreč po dobrih desetih letih zaprisežene DT-obsedenosti resnično privoščil in si nabavil t. i. Meet and Greet paket, ki v grobem rečeno pomeni, da se s člani banda pred koncertom osebno srečaš, se z njimi fotkaš, dobiš nekaj daril, izmenjaš nekaj besed, podpišejo ti en tvoj najljubši kos DT merchandisa (lahko je tudi karkoli po lastni želji - kitara, bobnarska opna, činela ...) in to je to. Izkušnja sama po sebi ni bila "bogvekaj", je pa bil vsekakor nek poseben feeling že samo biti v prisotnosti teh tipov, ki jih sicer leta in leta gledaš, poslušaš in občuduješ samo na ploščah, videoposnetkih in spletnih straneh.

Evo, na tejle fotki pa je moj bolj "materialni" izkupiček z M & G sessiona: z leve na desno lahko vidite moj Sabian B8Pro 10" China Splash, ki mi ga je podpisal Mike Portnoy, na sredini vsega kraljuje huda DT ruta, potem totalno hud tiskan program letošnje Progressive Nation turneje, majhen Black Clouds & Silver Linings patch, najnovejša uradna fotka banda z originalnimi podpisi vseh članov in - last, but most certainly not least - moj največji zaklad, originalna plošča Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory, moja definitivno najljubša DT plošča in IMHO ena najboljših plošč vseh časov, ki so mi jo podpisali vsi člani banda. YEAH! :-)

Skratka, M & G je bil nora izkušnja, ki jo vsekakor kanim še kdaj ponoviti; konec koncev je bil med tokratnimi udeleženci tudi tip z Madžarske, ki je bil na M & G že sedmič. Hehe, mogoče pa kdaj podrem njegov rekord?! :D Aja, pozabil sem, da nas je za added bonus ob prihodu Jordan še posnel s svojim iPhonom in baje posnetek celo že naložil nekam na net, pa ga zaboga ne najdem in čakam kolega z Radia 94, da mi pošlje link, potem ga seveda takoj objavim! ;-)

Tako, toliko za danes od mene, do konca leta sicer planiram še kar nekaj objav, ampak če me zdaj kakšen teden ne bo, nikarte zamere, s simfoničnim orkestrom se namreč v četrtek odpravljamo na drugo koncertno turnejo v Rim (spet bomo igrali v cerkvi Sancta Maria sopra Minerva, noro!); o vsem slejkoprej bolj ali manj izčrpno poročam, morda pa se lahko zgodi celo kakšen live update iz Rima, kajti hotel Sheraton, kjer bomo v Rimu spali, ima v vseh sobah tudi internet - za doplačilo, seveda. :P Va fancullo! :D Uživajte, se beremo.

Današnji Pa še to

2009-11-26T19:38:00.003+01:00

Ena najsimpatičnejših rubrik Dela mi je bila ob Iskrici vedno Pa še to, ki je običajno kakšna pikra - takorekoč aforizem - na račun aktualnega dogajanja, najdete pa jo vedno v skrajnem desnem spodnjem kotu zadnje strani časopisa. Avtor je vedno neznan (tako kot ima Dnevnik istonamensko rubriko NN (< lat. nomen nescio - "imena ne vem")), in prav je tako. :-)

In zakaj mi je današnji Pa še to tako všeč? Preberite sami: Zdravnik, zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru, je prejel pisno opozorilo vodstva centra, naj pazi, kaj govori v javnosti, saj je zaradi svojih besed lahko ob službo. Zdravnik je vendarle plačan za to, da zdravi, in ne za to, da na glas razpravlja. Kam bomo pa prišli, če bo vsakdo govoril, kar mu pade na pamet! To je vendar domena politike.

Kaj pa ti misliš, Špela? ;-)

Uživajte, se beremo.

Zaključni koncert OrkesterkamPa 2009

2009-11-23T22:09:00.003+01:00

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki je izšla 16. novembra, pa ni bila, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

ZAKLJUČNI KONCERT ORKESTERKAMPA 2009 Z DOUGLASOM BOSTOCKOM
Festivalna dvorana, Ljubljana, 29. 8. 2009

Tudi letos se je v organizaciji Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana (UPOL) konec avgusta odvila glasbena delavnica OrkesterkamP, namenjena "mladim glasbenikom s ciljem izvajanja vrhunske in privlačne literature za pihalni orkester ter individualnega in komornega glasbenega izobraževanja". UPOL-u in njegovemu umetniškemu vodji Simonu Perčiču je letos uspelo v Ljubljano (oz. sploh prvič v Slovenijo) pripeljati verjetno ta hip najbolj cenjenega strokovnjaka in dirigenta za pihalne orkestre Douglasa Bostocka; za ta podvig si organizatorji nedvomno zaslužijo posebno pohvalo. Maestro Bostock, ki je bil šest let dirigent vrhunskega, verjetno najboljšega pihalnega orkestra na svetu Tokyo Kosei Wind Orchestra, je cel teden vodil mojstrski tečaj za dirigente, vse skupaj pa je bilo kronano s koncertom velikega pihalnega orkestra, ki se je zaradi slabega vremena z načrtovanega Mestnega trga preselil v Festivalno dvorano.
Žal moram vtise začeti z grajo, ob koncertu s tako eminentnim dirigentom bi namreč kot prvo in osnovno potezo pričakovali eleganten in informativen koncertni list, dobili pa smo neugleden, črnobelo skopiran listič A5 formata, kjer so zmanjkale najmanj navedbe koncertnega mojstra in stavkov določenih (večstavčnih) skladb. Prav nič ni koncertu koristila tudi izvedba v akustično in arhitekturno zelo neprijazni Festivalni dvorani; škoda, da organizatorji za primer dežja niso poiskali kakšne koncertno ustreznejše rešitve. Posledice so bile za orkester ali nemara še bolj za publiko namreč precej neprijetne – glasbeniki so bili "stisnjeni" med stebre dvorane, nekateri (obe tubi, kontrabas, klavir, zvonovi, delno timpani) pa so morali igrati pod nizkim "stropom" balkona, kar je povzročilo precej razmazano in nejasno zvočno sliko. Vseskozi smo slišali premalo klarinetov in timpanov (kljub npr. uporabi najtrših palic) ter preveč saksofonov in občasno klavirja. Morda bi dinamična nesoglasja vsaj delno odpravili, če bi glasbeniki cel koncert igrali "eno dinamiko manj" (npr. zgolj f namesto ff). Nekoliko komično so v orkestru delovala raznobarvna notna stojala, neprimerno pa pitje ustekleničene vode med igranjem, celo med solistično kadenco saksofona. Tudi nekoncertna publika, sestavljena verjetno predvsem iz "atov, mam, tet in stricev" nastopajočih je bila dokaj nemirna, priča smo bili tudi ploskanju med stavki.
Na splošno lahko rečemo, da smo bili priča zglednemu in visokemu nivoju orkestrskega muziciranja, skupne igre, ritma in intonacije, k čemur je nedvomno največ pripomogel prav Bostock, ki je orkester vodil z odločno, a elegantno roko in kar malo presenetil s precej "ziheraškim" pristopom zelo nazornega nakazovanja (skoraj) vseh vstopov. Do določene mere razumljivo – vendarle je imel pred seboj mlade ljudi, s katerimi so se pred koncertom na vajah srečevali le nekaj dni; orkester je bil tako sestavljen precej priložnostno, iz glasbenikov z različnimi nivoji glasbene izobrazbe in umetniških spretnosti. Delo s tovrstnim orkestrom od dirigenta vedno zahteva obilo spretnosti v odrekanju in sklepanju kompromisov in v tem smislu je ljubljanski koncert gotovo uspel na zavidljivi umetniški ravni. Kot tolkalec z veseljem posebej pohvalno omenim tolkalsko sekcijo, ki so jo zelo uspešno dopolnjevala kar tri dekleta (ki smo jih še pred nekaj leti med tolkali videvali precej redkeje, kot dandanes).
Bostock sicer ni izbral posebej fascinantnega programa; ta je temeljil predvsem na glasbeni in programski tematiki daljnega vzhoda (Japonska, Koreja). Po priljubljeni Reedovi Četrti suiti za pihalni orkester smo slišali Barnesove Variacije na korejsko ljudsko pesem, potem pa je v vrhuncu večera naša izvrstna saksofonistka Betka Bizjak Kotnik brezhibno izvedla tehnično zelo zahteven part Swertsovega Plesa Uzume; orkester je solistko občasno (verjetno iz prej navedenih razlogov) dinamično precej "povozil". Sledili sta še Graingerjeva koračnica Children's March, v osnovi variacije na témo Čuk se je oženil, in Mashimova suita Les trois notes du Japon, ki se je končala z zares virtuozno izvedbo sklepnega tretjega stavka. Ker je imel orkester pripravljen le en dodatek (Privškov Slovenski venček št. 2), so ga morali naposled ponoviti, kar pa je navada, ki si je na koncertih pihalnih in ostalih orkestrov želimo čim manj.

Igor Lukšič je faca

2009-11-23T20:50:00.003+01:00

To soboto, 21. novembra sem pri delu na Radiu 94 in NTR v Postojni doživel zanimivo izkušnjo, ki jo kanim deliti z vami. :-) Ena od velikih privlačnosti dela na radiu je ravno relativna nepredvidljivost, ki jo prinaša delo v živo v etru. OK, zadeve imaš kot voditelj - moderator seveda do določene mere splanirane, tu sta programska in glasbena shema itd. Vedno pa se lahko zgodi kaj, česar nisi načrtoval in kar te lahko bolj ali manj vrže s tira.

Eno takih presenečenj se mi je, kot rečeno, zgodilo preteklo soboto. V Postojni je namreč cel vikend potekal kongres Fitnes zveze Slovenije, katerega častni gost in pokrovitelj je bil minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Sam naj s tem ne bi imel prav nič, saj vsebine o tem kongresu v mojem poznopopoldanskem sobotnem terminu od 16h do 19h niso bile načrtovane. A že ko sem prišel na radio, me je voditeljski kolega Peter seznanil s tem, da se je program precej zamaknil oz. zavlekel in da lahko v studiu pričakujem visok obisk - dr. Igorja Lukšiča.

Najprej sem mislil, da me Peter malo zajebava, že nekoč prej bi me morala ob neki priložnosti namreč po telefonu poklicati obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič, da bi se potem pogovarjala v etru, a iz tega potem ni bilo nič. No, tokrat pa je malo čez 18h usodno potrkalo na vrata studia in pred njimi sta stala dr. Lukšič in predsednik FZS Dušan Gerlovič. O, fak. Ja nič, ohranil sem mirno kri in se z ministrom kmalu zaprl v studio, kjer sva čisto fajn poklepetala (na srečo sem imel pripravljenih vsaj nekaj vprašanj), v drugem delu pa se nama je pridružil še g. Gerlovič. Čeprav fitnes sicer ni ravno moje področje (kot sta to npr. glasba in film), mi je uspel čisto spodoben intervju, kot mi je malo pozneje po telefonu vzpodbudno zaupala naša glavna urednica. :-) Dr. Lukšič je bil res sogovornik, kakršnega si lahko samo želiš - sproščen, prijeten in prav nič vzvišen, zato mi je bil intervju v užitek, pa tudi led sem veliko lažje prebil - to je bil namreč moj prvi intervju z gosti v studiu v živo.

In kakšno zvezo ima vse omenjeno zdaj z Mačkom Murijem?! Hej, zelo zanimivo. Ob koncu prvega dela pogovora sem, kot je pri intervjujih praksa, da vse skupaj ni predolgo in premonotono, ministra Lukšiča povprašal, če mu lahko izpolnem kakšno glasbeno željo, če ima kakšen posebej priljubljen komad, ki ga je rad poslušal v mladih letih ali ki ga rad posluša zdaj. In verjeli ali ne - zaželel si je Mačka Murija Kajetana Koviča, Nece Falk in Jerka Novaka in me s tem zelo prijetno presenetil in neizmerno navdušil, saj sem tudi sam velik fan te izvrstne muzike. Ko je šel komad že v eter, mi je zaupal, da je tudi njemu zelo všeč in da je bil celo na 25-letnici (sam sem bil na 20-letnici septembra 2004 v Križankah).

Skratka, dr. Lukšič je totalna faca in vesel in ponosen sem, da sem ga lahko intervjuval in da je bil moj prvi gost v radijskem studiu. Upam, da še kdaj pride mimo! :-) Sicer pa - ko že pišem o radiu - nikakor ne smem mimo tega, da je moja Špela postala moja redna spremljevalka na radijske "šihte". Je zelo pridna, saj mi vestno pripravlja sobotno kino oddajo Kino kotiček in/ali nedeljski napovednik prireditev Kam v prihajajočem tednu. Špela, hvaaalaaa za vso pomoč in super družbo, pa seveda tudi za vzpodbudne poglede med "ministrskim intervjujem", se priporočam tudi v prihodnje! <3 ;-)

Jao, v zadnjih dneh in tednih se je zgodilo toliko tega ... Spet sem bil na Levstikovem pohodu (Špela, hvala za družbo!), praznoval rojstni dan, s Folk etc. smo igrali v logaškem Klubu Grajski park, na Halloween sem se odpravil na koncert Dream Theatra in fante tudi v živo spoznal, včeraj smo v Logatcu s simfoničnim orkestrom odigrali generalko pred drugo koncertno turnejo v Rim in tako naprej brez konca ... Več o vsem (ali vsaj o večini) kmalu, stay tuned! :-) Uživajte, se beremo.

PSVT

2009-11-04T20:09:00.003+01:00

PSVT je kratica, za katero vam, preljubi mi bralci, iskreno želim, da bi je nikoli ne spoznali od blizu. Pomeni namreč paroksizmalno supraventrikularno tahikardijo ali v izvirniku paroxysmal supraventricular tachycardia. In zakaj hudiča vam to razlagam? Ker sem jo včeraj, 3. novembra v letu Gospodovem MMIX, doživel.

Tahikardija, oblika srčne aritmije ali disritmije je aritmija, med katero je srčni utrip bistveno hitrejši od običajnega, ki se pri zdravem odraslem človeku povprečno giblje med 60 in 90 utripov na minuto. Pri tahikardiji srce navadno pospeši na utrip med 100 in 250 utripov na minuto; moja včerajšnja epizoda PSVT je mojo ubogo črpalko pognala najmanj tja na 230 bpm. :P

Izkušnja sicer ni bila ravno prijetna, konec koncev je moral pome priti rešilec, da me je odpeljal na urgenco, lahko pa se vsaj pohvalim, da sem ohranil prisebnost in mirno kri. :-) Vse skupaj se je - kot je to pri PSVT običaj - začelo iznenada; v službi sem ravno sedel v avto, da bi naredil dostavo, prevozil nekaj sto metrov in naenkrat začutil noro nabijanje srca. Hitro sem zavil v prvo ulico, parkiral in po spoznanju, da ne gre zgolj za nedolžne palpitacije (s pomočjo sekundnega kazalca na uri sem sklepal, da je utrip med 230 in 240 bpm), poklical Špelo, ki je na srečo takoj dvignila telefon in ko se po osnovnih vagalnih manevrih stanje ni izboljšalo, mi je Špela poslala rešilca. Ker sem bil na srečo v precej neposredni bližini KC in reševalne postaje, je prišel zelo hitro. Prijazna tehnika sta me nemudoma priklopila na EKG, ki je pokazal najprej 174 bpm, pozneje med prevozom pa spet 214. Špela je moj EKG gledala že medtem, ko so mene še "dostavljali" na urgenco in takoj ob prihodu me je sprejela pripravljena ekipa. Na srečo IV kanala, ki sta mi ga naredila že tehnika v rešilcu, ni bilo potrebno uporabiti za adenozin ali kaj podobnega, ker mi je srce "preskočilo" že po Valsalva manevru - tako močnem pihanju v prazno brizgalko, da sem bat potisnil popolnoma ven.

Tole na zgornji fotki je EKG krivulja PSVT (klik za večjo verzijo), ki je na las podobna tudi moji včerajšnji (tisti pri 214 bpm). Tudi na tem mestu se moram najlepše zahvaliti moji Špeli, ki je bila ves čas ob meni, dežurni vodji zdravniške ekipe dr. Nevenki Oblak-Piltaver in obema tehnikoma, ki sta pome prišla z rešilcem. Čeprav seveda nekoliko neprijetna, je bila PSVT zame vendarle precej zanimiva izkušnja, saj sem si (ob mojem živem zanimanju za medicino, ki ga je Špela seveda v zadnjem letu dodatno pošteno podkurila) prvič pobliže ogledal notranjost rešilca in delo na urgenci. Si pa seveda vsekakor želim, da se situacija ne bi več ponovila, kajti, kot mi je včeraj popoldne resno povedala Špela: "Lubi, za rešilca si še malo mlad!" :-) Uživajte (in nikakor ne doživljajte epizod PSVT - to je ukaz!), se beremo.

P. S.: Glede na to, da je PSVT, kot sem prebral v Špelini knjigi The Only EKG Book You'll Ever Need, daleč najpogostejša (in na srečo tudi benigna) aritmija, za konec za radovedne še malo o PSVT; tekst je iz Merckovega priročnika, 18. izdaja: Reentrant supraventricular tachycardias involve reentrant pathways with a component above the bifurcation of the His bundle. Patients have sudden episodes of palpitations that begin and terminate abruptly; some have dyspnea or chest discomfort. Diagnosis is clinical and by ECG. Treatment is with vagotonic maneuvers and, if they are ineffective, with IV adenosine or nondihydropyridine Ca channel blockers for narrow QRS rhythms, procainamide or amiodarone for wide QRS rhythms, or synchronized cardioversion for all cases. [...] AV nodal reentrant tachycardia occurs most often in otherwise healthy patients. It is most commonly triggered by an atrial premature beat. (Zelo verjetno je šlo tudi pri meni za ekstrasistolo ...) [...] Most patients present during young adulthood or middle age. They typically have episodes of sudden-onset, sudden-offset, rapid, regular palpitations often associated with symptoms of hemodynamic compromise (eg, dyspnea, chest discomfort, light-headedness). Attacks may last only a few seconds or persist for several hours (rarely, > 12 h). [...] Examination is usually unremarkable except for a heart rate of 160 to 240 beats/min. Diagnosis is by ECG showing rapid, regular tachycardia. Previous tracings, if available, are reviewed for signs of manifest WPW syndrome. P waves vary. In most cases of AV node reentry, retrograde P waves are in the terminal portion of the QRS complex (often producing a pseudo-R′ deflection in lead V₁); about ¹⁄₃ occur just after the QRS complex, and very few occur before. P waves always follow the QRS complex in orthodromic reciprocating tachycardia of WPW syndrome.

London Symphony Ochestra v Ljubljani

2009-10-31T10:34:00.003+01:00

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki bo izšla 16. novembra, pa ne bo, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

LONDONSKI SIMFONIČNI ORKESTER IN VALERIJ GERGIJEV
Cankarjev dom, Ljubljana 20. 8. 2009

Konec avgusta je letošnja izdaja ljubljanskega festivala dosegla svoj vrhunec. Pred polno Gallusovo dvorano je namreč nastopil eden najodličnejših simfoničnih orkestrov sveta – London Symphony Orchestra (LSO), ki ga od leta 2007 vodi osetijski dirigent Valerij Gergijev (nasledil je Colina Davisa). Londonski simfoniki že dolgo niso nastopili pri nas, letos pa so med evropsko turnejo vendarle našli čas tudi za postanek v Ljubljani. Ta izjemni glasbeni korpus sestavljajo sami vrhunski glasbeniki in je dobro znan tudi ljubiteljem filmske glasbe, saj je posnel soundtracke za mnogo najuspešnejših filmov vseh časov (npr. za vseh šest delov Vojne zvezd).
Gergijev je za koncertni večer izbral precej kontrasten program; najprej Debussyjevo Morje (La mer), ki mu je sledila Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65. Debussy, ki je ustvarjal na kompozicijskem prelomu poznoromantične glasbe 19. stoletja v modernistično glasbo 20. stoletja in sovražil zaznamovanost z impresionizmom, ki so mu jo tako radi pripisovali, je eno svojih najznamenitejših del ustvaril ravno v treh simfoničnih skicah Morje (Od zore do popoldneva na morju – Igre valov – Pogovor med vetrom in morjem). Delo je pri kritikih ob svojerm nastanku leta 1905 naletelo na zelo mešan sprejem; Pierre Lalo je npr. zapisal, da v glasbi "ni niti slišal, niti videl, niti začutil morja". A poanta te glasbe sploh ni v tem; gre bolj za impresije, ki jih je neskončna modra površina vzbudila skladatelju, ki jih je potem zapisal v orkestrske parte. Nepozabno karizmatični Valerij Gergijev, ki za svoje delo ne potrebuje taktirke – ne bi me čudilo, če bi dejal, da jo čuti bolj kot nekakšen neprijeten tujek – je mehko odkrival plast za plastjo glasbenih detajlov in skrivnosti, ki jih je brezhibno prenašal na orkester; ta se je dosledno, a elegantno odzival na vsak njegov gib. Takšnega Morja v Ljubljani še nismo slišali; neslutena mehkoba zvoka je v paru z izjemno izpeljavo dinamičnih kontrastov med prvim in drugim ter drugim in tretjim stavkom delo dvignila na popolnoma novo, do tedaj še neslišano in neobčuteno raven.
Šostakovičeva osma simfonija je popolnoma drugačna poslušalska izkušnja. Začetek dela muzikologi še danes opisujejo kot "motiv usode", ki naj bi začenjal tudi Beethovnovo peto simfonijo. Delo, ki je polno globoke občutenosti in težke žalobnosti, štejemo med Šostakovičeve tri "vojne simfonije" (poleg osme še sedma in deveta). Čeprav naj bi iz glasbe ječala predvsem sovjetska predvojna hudodelstva, pa se delo vendarle konča v nekoliko bolj optimističnem tonu. Vendar naj bi ta pomenil posameznika, ki "ni zmagal, temveč zgolj preživel". Skladateljev prijatelj Isaak Glikman je simfonijo opisal kot "njegovo najbolj tragično delo". Maestro Gergijev je publiko presunil z globino slovanske duše in z izjemno interpretacijo dela svojega rojaka (je kje kakšen še boljši interpret Šostakoviča?); orkester je svoje prispeval s poustvarjanjem na najvišjem nivoju, ki je nevesele glasbene impresije popeljalo tja proti popolnosti; omeniti velja predvsem žametno mehko godalno in bleščečo trobilno sekcijo, ki slovi po vsem svetu ter zares izvrstnega timpanista Nigela Thomasa, ki je med koncertom do popolnosti udejanil to, kar o tem glasbeniku v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapiše Norman del Mar: "Dober timpanist resnično postavi kakovostni standard celotnega orkestra."
Londonski simfoniki so nam z Valerijem Gergijevim pričarali večer presežkov, ki ga zlepa ne bomo pozabili, če bo potrebno, tudi do naslednjega ljubljanskega koncerta LSO, za katerega pa lahko samo upamo, da se bo zgodil v karseda bližnji prihodnosti.

_Tine Vučko

Kaj ti bo torba, če si kupu kolo?!

2009-10-21T20:45:00.005+02:00

Ta izjava je v zadnjih nekaj letih definitivno prešla v splošno pogovorno uporabo in dosegla kultni status. Legendarni požigalec namreč te dni praznuje že četrti (sic!) rojstni dan, saj je bila zadeva na POP TV prvič objavljena 9. oktobra 2005. Irreparabile tempus fugit! :D

Od tedaj je fenomen velenjskega požigalca samo še rasel v neslutene višave. Kmalu so "po resničnih dogodkih" posneli tudi "film" (v katerem med drugim nastopa tudi Vili, saksofonist v vevški godbi), krona vsega skupaj pa je spletna stran s trgovino, ki je bila postavljena pred kratkim in kjer lahko kupite majice, nalepke, vžigalnike, "torbe" (beri: nahrbtnike) in brisače z motivi požigalca. Da crkneš! :D Seveda na fenomen nisem imun niti sam, zato sem že ponosen lastnik majice in ruzaka, LOL. :D

Za konec pa samo za vaš užitek in zabavo še izvirni posnetek (ta trenutek ima že prek 500.00 ogledov!) ter "transkripcija" celotne zadeve. :D Hepi brzdej, požigalec, in še na mnoga leta! :-)

- ... in to kmalu potem, ko je v Velenju spet zagorelo.
- Meu je u torbi bencin pa take fore, tk da ... Ne vem--
- Pa ste ga poznali?
- Ne, ne. Ne, jaz ga nisem prej poznal.
- Uzeli smo mu prvo kolo, pa je on reku da bo policijo klicu, pa se je on začel neki - tam bil je živčn, pa je reku: "Ne klicat policijo, kupu sm kolo neki za dva jurja," sem pa tja, pa sn js reku: "Ja ka ti bo pa torba, če si kupu kolo pa ka maš u torbi," pa ni hotu po-kazat torbe, pa sm pogledu, pol pa je blo neki trdega. Pa sm reku: "Dej pokaž, kaj maš u torbi!" pa je reku "Ne!" pa se je tam upiru, po sn-ga je pa on primu za eno roko pa js za eno roko pa sm pogledu u torbo pa je meu bencin. Po mu je pa on reku "Ti si ziher požigalec!" pa se je zašvicu ful.
- In potem ste poklicali policijo?
- Ja, po smo poklicali policijo pa smo ga pridržali do njihouga prihoda.

Uživajte, nikar ne požigajte in se beremo.

Slovenija v Angelih in demonih

2009-10-12T22:20:00.005+02:00

Danes sem neverjetno produktiven (blogoktiven?), saj bo tole že drugi zapis v istem dnevu - dosežek, za katerega nisem prepričan, če mi je v zgodovini pisanja bLogaboječnosti sploh že uspel. Kakorkoli že, po slabem letu, odkar sem bil nazadnje zelo ostroviden, ko sem v Bondu opazil Elanove smuči, se je danes moje sokolje oko spet izkazalo. :-)

V enem letošnjih največjih blockbusterjev, Angels and Demons, ki je ravno dobro izginil iz kinodvoran, se namreč spet pojavi Slovenija. Zgodi se v natanko 42. minuti in 53. sekundi filma, ko se dogajanje ravno odvija pred Panteonom. Kamera kader pogovora med Tomom Hanksom in Stellanom Skarsgårdom namreč začne na štantu s kičem, kjer pa prodajajo tudi turistične vodiče po Rimu, od katerih sta dva očitno slovenska, saj na njiju piše "RIM IN VATIKAN" ter "Izdaja v slovenščini", daleč najbolj "izdajalska" pa je slovenska zastavica na naslovnici. Le prepričajte se še sami (da je zadeva malo bolj očitna, sta na screenshotu dve rdeči elipsi):

Sicer se vse našteto veliko bolje vidi s full screen varianto, a večjega screenshota mi žal ni uspelo narediti. :P No, če na screenshot še kliknete, boste dobili še vsaj malo večjo sliko. Res hudo, da sta v kadru DVA slovenska vodiča in le po en grški in angleški. :-) Ker dvomim, da so štant postavljali ali robo na njem razporejali posebej za film, svaka čast prodajalcu, ki je v takšnem filmu Sloveniji naredil tako "hudo reklamo"! :D

Hehe, morda pa ne bi bila slaba ideja začeti zbirati vse screenshote iz filmov, kjer se pojavijo slovenski simboli. Mislim, da se nekaj Slovenije na zemljevidu vidi tudi v From Russia With Love, ko se 007 pelje z Orient Expressom in se po poti ustavi v Beogradu in Zagrebu ter se pelje tudi čez Slovenijo. Ian Fleming v knjigi Pozdrav iz Rusije (1957) piše: "Pretolkli so se v gorovja Slovenije, kjer so bile jablane in lesene hiše skoraj avstrijske. Vlak se je vlekel skozi Ljubljano. [...] Spal je do Sežane. Na vlak so stopili jugoslovanski civilisti strogih obrazov. Potem je bila Jugoslavija mimo [...]" (prevod: Jure Potokar, 2005) Gotovo se marsikdo spomne tudi slovenske zastave v South Parku (gl. spodaj), pa znamenitega stavka "Go back to Slovenia!" in še kaj bi se našlo. Če kdo ve še za kakšno omembo - don't be shy! ;-)

Nič, počasi bo treba spat, jutri pa greva s Špelo na letni koncert Orkestra slovenske vojske. Bojda bo super koncert, a o tem več kdaj drugič. Uživajte, se beremo.

Facebook v latinščini!

2009-10-12T19:02:00.004+02:00

Evo, po znamenitih novicah v latinščini Nuntii Latini in latinskih prevodih Harryja Potterja (npr. Harrius Potter et Philosophi Lapis) in Asterixa (npr. Asterix - Iter Gallicum) se je končno zgodilo inevitable. Vmesnik preljubega nam Facebooka so končno prevedli tudi v - latinščino. Yaaay! :D Noro, zdaj dobivam obvestila kot npr.:

- Gregor SoulGreg Bezenšek etiam in Rok Golob's statu scripsit.
- Ana Lepoša in Muro tuo scripsit.
- Hoc Lan Umek placet.
- Tine ligamen ab Eva Hren & Sladcore impositum notavit.
- Salve Tine, Gregor SoulGreg Bezenšek te in Facebook favit. Approbetur te Gregor scire ut vos amici fiatis.
In najpomembnejše:
- Tine iam Facebook in lingua latina utitur.

Sicer se pojavljajo še kakšne pomanjkljivosti in/ali errata, ker je prevod zaenkrat še v beta verziji, ampak NORO, končno imamo latinski Facebook, to mi delaj! :-) Zdaj se mi je šele spet stožilo po starih dobrih poljanskih časih ...

Irreparabile tempus fugit, a naj v svojem stilu končam s citatom, ki ga v prej omenjenem Harrius Potter et Philosophi Lapis izreče Dumbledore: 'ah, musica,' inquit, oculos detergens. 'haec maiorem habet vim magicam quam quaevis ars nostra.'

Valete, mox vobis aliquid novum scribam! ;-) (In da se ne bi slučaaajno spet našel kakšen pametnjakovič, ki bi mi solil pamet, češ da je latinščina mrtev jezik!!! :P)

London calling

2009-10-11T21:36:00.003+02:00

Ja, London spet kliče. Priznam, da me je britanska prestolnica popolnoma zasvojila. Ampak v London ne hodim zaradi faking tourist attractions a la Big Ben, Madame Tussaud's, London Tower in Buckingham Palace. O ne. Prepričali in obsedli so me londonski shopi s CD-ji in DVD-ji (predvsem HMV) ter fenomenalni londonski simfonični orkester, ki ga bom v Londonu kmalu v živo poslušal že četrtič.

S Špelo sva se namreč odločila in danes rezervirala tako letalske vozovnice (pri easyJetu, itak), kot tudi vstopnice za koncert LSO. Kar ne morem verjeti, da bom lahko LSO slišal v živo igrati Straussovo Eine Alpensinfonie (o kateri sem na blogu že pisal pred dobrima dvema mesecema, ko sem ravno ugotavljal, da bo treba spet kmalu odleteti v London). Zdaj bova morala poskrbeti še na namestitev v kakšnem hostlu in to bo to. Mogoče celo najdeva še kakšen koncert, ki ga bo treba slišati v nekaj dneh Londona, ki si jih bova privoščila. :-) Skrbi me edinole to, da Špelo najbolj vleče ravno na prej omenjene turistične lokacije, ki so ogabno skomercializirane, predrage in večno oblegane do konca in naprej. :P No, več kot očitno je, da bo treba skleniti nekakšen kompromis, kajti edine "turistične atrakcije", ki v Londonu zanimajo mene, so Oxford Street, CD in DVD shopi, knjigarne, štacune z inštrumenti, notami in London Beatles Store, kjer še nisem bil, pa moram ob temle naslednjem obisku nujno iti.

Sicer pa ... Sem rahlo depresiven, ker je jutri ponedeljek. Ponedeljkov res ne maram, kajti po (večno prekratkem) vikendu je treba spet (pre)zgodaj vstati in iti v službo. Jebeno. A v službo bom hodil še kakšnih 40 let, tako da lahko kar neham jamrati. Bom že preživel. Uživajte, se beremo.

P. S.: Za dober feeling pa za konec še The Clash in komad iz naslova tega zapisa.

Nekaj je narobe

2009-10-05T22:00:00.003+02:00

A mi lahko prosim nekdo pove, kaj je narobe s to kurčevo državo?! Zadnje čase se dogajajo takšne kretenarije, da polovico dni v tednu ne vem, ali sanjam ali pa je vse, kar se dogaja, res. Kot v The Matrix:
Neo: You ever have that feeling where you're not sure if you're awake or still dreaming?
Choi: All the time. It's called mescaline. It's the only way to fly.

Prvi primer: pijan tip zapelje v nasprotno smer po avtocesti. Kmalu povzroči prometno nesrečo, v kateri umrejo trije mladi, 21-letni ljudje, ki so se židane volje in celim življenjem pred sabo vračali z absolventa. Epilog: čeprav je prekleti prasec dobesedno ubil tri ljudi, ga policija pridrži do iztreznitve, nato pa ga "izpusti, ker ni pravne podlage za nadaljnje pridržanje" (sic!).

Drugi primer: nenadoma in bombastično aretirajo Bavčarja in Šrota, spet nastane cela senzacionalistična medijska pizdarija. Epilog: vsakemu zasežejo po nekaj kil papirjev, ki sta jih itak "prostovoljno izročila, ker da je njuno poslovanje popolnoma transparentno in nimata česa skrivati", čez nekaj ur pa se po stari dobri navadi že ponovno zmagoslavno nastavljata kameram in si mislita: "Dobro sva jih, fakerje!"

Tretji primer: v pizdi so Mura, Gorenje, Elan in še marsikatera legendarna, takorekoč "avtohtono slovenska" firma, ki je bila nekdaj v ponos tako v očetnjavi, kot tudi daleč izven njenih meja. Na cesti ostane na stotine ljudi, mnogo mladih družin, ki ne morejo več normalno preživljati majhnih in/ali šolskih otrok in mnogo ljudi 50+, ki zlepa ne bodo dobili drugega šihta. Bunijo se javni uslužbenci, penzionisti in še marsikdo. Epilog: ob vsem naštetem vlada razmišlja o še enem referendumu (sc. o pravici istospolnih parov do posvojitve), ki bo davkoplačevalce spet koštal nekaj sto milijonov evrov, kajti denarja imamo očitno preveč.

Komentarja nimam. Zdi se mi, da tudi ni potreben. Mogoče samo tole: če bo šlo tako naprej, smo ga vsi skupaj pošteno najebali. Tako ali drugače.

Slike z razstave

2009-10-02T23:44:00.006+02:00

TABLEAUX D'UNE EXPOSITION

(SLIKE Z RAZSTAVE)

pesnitev po Modestu Petroviču Musorgskem

UVOD
Slike z razstave je Modest Petrovič Musorgski dovršil leta 1874 in jo posvetil preminulemu prijatelju, slikarju Viktorju Hartmannu, s katerim sta se spoznala leta 1870, že tri leta pozneje pa je Hartmann pri samo 39 letih umrl zaradi razpočene anevrizme. Njegova smrt je mnoge ruske ljubitelje umetnosti močno prizadela in v Sankt Petersburgu so organizirali posthumno razstavo več kot 400 njegovih del, od katerih jih je iz svoje lastne zbirke za rasztavo precej posodil tudi sam Musorgski.
Prav ta razstava je skupaj s spominom na prezgodaj umrlega prijatelja Musorgskega navdihnila, da je v pičlih treh tednih skomponiral 10-stavčno suito za solo klavir. Dandanes je zelo priljubljena predvsem zaradi Ravelove barvite orkestracije iz leta 1922, v kateri jo takorekoč vedno izvajajo, le malokdo pa ve, da je bil istega leta 1922 slovenski violinist in dirigent Leo Funtek prvi, ki je suito orkestriral v celoti (Ravel je izpustil eno Promenado). Suita še dandanašnji velja za izziv vsakemu koncertnemu pianistu, je pa med njimi postala priljubljena šele potem, ko je Ravelova orkestracija dosegla svoj silen uspeh.
Ker je glasba izjemno sugestivna in barvita, sem se odločil, da sledim zgledu Musorgskega, se tudi sam sprehodim po razstavi in jo "prepišem v verze". Kako – če sploh – mi je to uspelo, pa presodita sama, draga bralka, dragi bralec. Naj pripomnim, da bo delo še mnogo lažje, če imata ob branju verzov v ušesih vsaj daljen odmev Modestovih not ... ;-)

I. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi

in vsako radovedno si ogledam,

ko platno kritično oko presodi,

prepuščam vtise rimanim besedam.

II. GNOM

Zlovešči škrat naenkrat se prikaže –

kar skočil iz podzemne je votline!

V zlobi svoji krade, ubija, laže,

povzroča le solzé in bolečine!

Čeprav le slika, s strahom me navdaja

hudobec, ki v nočeh ne da mi spati

in sanjam, da krvava sled ostaja

za njim, ki umóril je še lastno mati …

III. PROMENADA

Odšel je škrat. In nova slika kaže

na steni vsa ponosna se pred mano.

Ker videl že premnoge sem pejsaže,

naenkrat melodijo zaigrano

zaslišim: kot iz davnih, davnih časov

zvenenje čujem oddaljènih glásov –

G-F-Bb-c-f-d-c-f-d-Bb-c-G-F …

IV. STARI GRAD

Pred gradom trubadur samotni poje,

zidovje le mogočno ga posluša,

prenaša v pesem žalost, solze svoje,

mu ranjena osamljena je duša …

Nekoč mogočen grad – zdaj ruševina

le stežka še kljubuje zobu časa.

Pod senco klone davnega spomina –

in več ne čuješ pevčevega glása …

V. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi,

odpravim do naslednje se podobe.

V prijetni domišljija je zablodi,

dopušča vsakršne mi prispodobe …

VI. TUILERIES

Prelep je dan, na nebu sonce vroče

pripeka na vrtove razcvetene.

Potoček skozi travnike cvetoče

brzi, napaja jase vse zelene.

Otroške igre smeh zdaj zazveni,

zasliši petje se razposajeno

in kar nenadoma se mi zazdi,

da našel sem vso srečo izgubljeno …

VII. BYDŁO

Težak je voz, počasi se vrtijo

kolesa črna po ledeni poti.

Kopita zemljo kopljejo, škropijo,

nevihte grom vprege te ne zmoti …

Vse trese se od težkega koraka

in voz počasi se odpelje mimo.

Usoda išče tistega junaka,

ki bi spopadel se z ledeno zimo …

VIII. PROMENADA

Od slike pa do slike se sprehajam,

zamišljen posedim, si odpočijem,

potem pa po razstavi spet pohajam

in v vsaki sliki novo čud odkrijem …

IX. BALET NEIZVALJENIH PIŠČET

Začivkalo 'spod jajčne je lupine,

v njej pišče čuti že svetlobo dneva.

Še malo, pa na prosto se prerine

in loti čivkajočega se speva.

X. SAMUEL GOLDENBERG IN SCHMUŸLE

Dva Žida – eden reven, en bogat,

prepirata se zaradi zaklada,

en časa je, drugi življenja tat,*

nad enim drugi nikdar ne prevlada.

Kaj bolje je – preveč imeti ali pač premalo?

Denar hudič je – níkdar z njim ni prav,

le komu kdaj preveč ga je ostalo?

Če manj imaš ga, v glavi bolj si zdrav!

XI. LIMOGES – TRŽNICA

Živahna tržnica na tejle sliki

spominja me na pravcato mravljišče!

Povsod odzvanjajo trgovcev kriki,

tu najde vsak, karkoli pač že išče.

Tam spričkale so štiri se babure,

katera lepšo glavo bo solate

domov odnesla, a do hude ure

ne bo prišlo, ker so možje copate!

XII. KATAKOMBE

Po teh hodnikih se šepet razlega

premnogih, ki trobenta zaklicala

poslednje jim slovo je. Več nadlega

nobena jim v življenju ni ostala.

Zdaj spijo večni spanec, ne prekine

nihče ga več in nič in vsak še človek

pridruži se jim, ko še sam premine …

XIII. CUM MORTUIS IN LINGUA MORTUA

Strašljivo v poltemì žari lobanja,

le kdo je bil, ki šel je v večno tèmo?

Pogrebni zvon odzvanja še, odzvanja,

na zadnjo pot, ki vsi po njej še grèmo …

V jeziku mrtvem z mrtvimi porečem

le tisto, kar od nékdaj je očitno –

o, Smrt, vem, da nikoli ti ne utečem,

če kaj, je to edino neizpodbitno …

XIV. KOČA NA KURJIH NOGAH – JAGA BABA

Hudobna coprnica v tejle hiši

prebiva in počenja grdobije,

vsa družba so ji pajki, žabe in miši,

vsiljivce vse na pragu že pobije.

Z veseljem zlobnim v kotel duše nese –

posebej še otroške so ji drage –

če pot te mimo koče té prinese,

le pazi se, le pazi babe jage!

XV. VELIKA KIJEVSKA VRATA

Obok o veličastni, daj, odpri mi

široke, težke duri na stežaj,

da trudnemu se níkdar ne zgodi mi,

da bi pred njimi tuhtal: "O, zakaj?"

Odpró se zdaj široke, težke duri

in skoznje stopam v polzavestnem snu,

da danes, jutri in ob zadnji uri

močan, ponosen bom in brez strahu!

[*] cf. F. Prešeren – Zabavljivi napisi, Préd pevcu, pôtlej homeopátu

Forumi donosen posel.

2009-09-28T21:54:00.003+02:00

Konec preteklega tedna je na e-mail naslov firme prišla pošta z zadevo Forumi donosen posel. in z naslednjo vsebino:

IZ: G. Patrick Chan K. W
(Izvrљni direktor in glavni financni direktor)
Hang Seng Bank Limited
83 Des Voeux Road, Central
Hong Kong SAR.

Razumljivo je, da vam je morda malce zaskrbljenih, ker ne poznaљ me, ampak imam predlog dobickonosen poslovni skupnem interesu deliti z vami. Imam svoje reference v mojem iskanju nekoga, ki ustreza moji predlagani poslovni odnos.

Jaz sem G. Patrick Chan K. W izvrљni direktor in glavni financni uradnik za Hang Seng Bank Ltd imam zakrita poslovni predlog za vas. Bom Potrebujem te, da mi pomagajo pri izvajanju dejavnosti projekta iz Hong Konga, da vaљi drћavi. To vkljucuje prenos velike vsote denarja. Vse v zvezi s to transakcijo, se opravi brez pravno kljuko. Prosimo, si prizadeva upoљtevati kar najvec zaupnosti v vseh zadevah v zvezi s tem vpraљanjem.

Ko so bila uspeљno prenesena sredstva na vaљ racun, se delimo v razmerju, ki se dogovorita oba

Jaz raje ne pridete na moj zasebni e-poљtni naslov (ppkchan75@yahoo.com.hk) in na koncu, ko se bom, da predloћi dodatne informacije vam je o tej operaciji.

Prosim, ce vas ne zanimajo izbrisati to e-poљto in se ne lovijo mene, ker sem dajanje mojo kariero in ћivljenje moje druћine na kocki pri tem projektu. Ceprav nic upati ni nic gained.Do mi poљljite naslednje podatke, kadar se odzivajo nazaj k meni.

Vaљa Full Names:
Telefon in faks:
Drћava.

Vaљ prvi odgovor na to pismo bo cenjeno.

Kind Regards,
Mr.Patrick K. W Chan.

Da crkneš. Google Translate res dela čudeže. :D Najbolj smešno in žalostno obenem pa je dejstvo, da se še vedno najde precej ljudi, ki nasedejo tovrstnim nategom, ob katerih se vsakemu normalnemu človeku cum grano salis v glavi sproži alarm po treh sekundah branja.

Skratka - jebi se, Mr. Patrick K. W Chan. Vi pa uživajte & se beremo.

Odšel je Patrick Swayze

2009-09-16T18:48:00.003+02:00

Predvčerajšnjim je po skoraj dveh letih boja z rakom na trebušni slinavki umrl igralec Patrick Swayze, ki se ga bom večno spominjal po zgornjem prizoru oz. po celotni vlogi v filmu Dirty Dancing, pa seveda Ghost, Point Break in še po kakšnem filmu. Rak na TS je sicer zelo zajeban, po 5 letih od diagnoze je smrtnost več kot 95 %, primeri, ki tega raka preživijo, pa so ekstremno redki. Patrick, naj ti bo lahka zemlja!

G. Murphy ne počiva

2009-09-14T22:11:00.003+02:00

O, ne. Nikoli. Včeraj sem se menda prvič po pol leta spet peljal po stari cesti vso pot od Logatca do Ljubljane, kajti zadnji hip pred odhodom proti LJ sem se spomnil čekirati promet na netu in seveda odkril, da se je pred cestninsko postajo Log spet zgodila nesreča in da med Vrhniko in omenjeno postajo nastajajo daljši zastoji. OK, gremo po tastari cesti, pomislim rahlo nejevoljno, ampak jebi ga, vsaj v koloni ne bom stal. In tako lepo nič hudega sluteč vozim proti Lajbahu, ko pri Drenovem Griču naenkrat pomaha lizika. O, fak.

Zgodbo naprej veste - končalo se je pri 250 EUR kazni in treh kazenskih točkah, ker sem na tablo naselja Drenov Grič pripeljal s 75 km/h "v riti" namesto s 50, kot se seveda spodobi in je pravično, primerno in zveličavno. No, vsaj to "srečo" imam, da bom v roku 8 dni državni proračun lahko dopolnil s "pičlimi" 125 EUR. Prečudovito. Policista (ki je bil sicer strokoven, prijazen in korekten, svaka mu čast) seveda ni brigalo, da se po tej cesti vozim dvakrat do trikrat na leto (sicer absolutno vedno po vzporedni avtocesti), da sem veliko prepozno zagledal zelo slabo osvetljeno in vidno omenjeno tablo, da bi lahko učinkovito zažlajfal in da se mi je mudilo k bejbi, s katero sem še pol minute, preden me je "osrečila" lizika, govoril po telefonu; seveda mu nič od tega niti nisem razlagal. Jebi ga, enkrat moraš izgubiti nedolžnost; po dobrih štirih letih in pol, odkar imam vozniški iSpit in po cca. 80.000 prevoženih kilometrih je to moja prva kazen - in upam, da za kar lep čas (za vedno zelo verjetno ne, bodimo no realni) tudi zadnja. :P

Kakorkoli že, pridem potem do godbenega doma PPO Vevče, kjer so se odvijali zadnji zdihljaji njhovega godbenega piknika, tam sedem za mizo, Špela mi natoči plastičen kozarec Mercatorjevega jabolčnega soka iz tetrapaka in vsem prisotnim (od desetih poznam dva oz. dve) se potožim o pravkar storjeni mi "krivici" s strani represivnega organa. Prisotni sočutno kimajo, pomodrujejo in skupaj pridemo do salomonskega zaključka: "Ja nič, plačat bo treba." Hej, jebi ga, sam sem kriv, zakaj sem pa prehitro vozil in ogrožal prometno varnost v naselju, v katerem je v nedeljo ob osmih zvečer ob kislem vremenu mrgolelo pešcev, sploh nedolžnih prvošolčkov (na varnost katerih me je ob vročitvi plačilnega naloga prav tako prijazno opomnil policist).

Pretekli teden me je neznosno razveselilo odkritje v Big Bangu, da so 9. septembra na novo izšli vsi albumi legendarnih The Beatles, katerih ortodoksni fan sem že od malih nog. Plošče so digitalno obdelali, jim dodali PC mini-dokumentarce, nove knjižice in jih nasploh v nulo spimpali. Nebodigalen sem si nemudoma omislil Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, White Album in Yellow Submarine, seveda pa niso imeli ravno moje najljubše plošče, legendarne Abbey Road, katere legendarno naslovnico vidite zgoraj. Ko sem bil februarja 2005 prvič v Londonu, sem Abbey Road seveda tudi sam prečkal prav na tej zebri, pred dnevi pa na netu odkril še webcam, ki taisti prehod za pešce snema 24/7. Res kul. Ko smo ravno pri Londonu - danes sva s Špelo ugotovila, da ga bo treba obiskati med 22. in 26. aprilom 2010 in v tem času iti poslušat tale in tale koncert. Tudi HMV bo seveda na moj račun spet precej zaslužil; najbolje, da kar začnem resno šparati. :P :-)

Sicer pa se je kulturna sezona že kar pošteno začela; v četrtek s Folk etc. otvarjamo novo sezono v Patrick's Irish Pubu (vabljeni!), v petek greva s Špelo v Cankarja poslušat Ireno Grafenauer in SF, v nedeljo grem v SF na Schindlerjevo Missa in Jazz, naslednji četrtek je prvi koncert letošnjega abonmaja Simfonikov RTV, naslednji petek pa imamo z Zelenimi oblaki v knjižnici OŠ Tabor prvi literarni večer nove sezone (vabljeni!), na katerem bom premierno prebral svojo novo pesnitev Slike z razstave (itak, napisano po Musorgskem), ki sem jo bil dovršil prav danes. :-)

Za konec še hepi brzdej: danes 62. rojstni dan praznuje Sam Neill, ki se ga z veseljem spominjam iz filmov Jurassic Park, Memoirs of an Invisible Man, The Final Conflict in The Hunt for Red October. Fak, ne morem verjeti, da je star dvainšestdeset let!? Takoj bi mu dal najmanj 10 let manj. Have a great one, Sam.

P. S.: Včeraj, ko sva s Špelo naposled prišla domov, me je najprej 10 minut (kar malo preveč zaskrbljeno) tolažila zaradi izgubljenih 125 EUR in pridobljenih treh kazenskih točk, potem pa je jela sesti pred PC in molsti krave v fejsbuk igrici FarmVille. Pa svašta žena rodi! :D

Ubili so Niko Bohinc

2009-09-02T21:52:00.004+02:00

Ne morem verjeti, da je ni več. Sicer je nisem dobro poznal, pa vendar me je današnja novica popolnoma šokirala in prizadela. Tudi kulturna ministrica Majda Širc ni mogla zadržati solz ... Nika je bila ena naših redkih mladih deklet, z dušo in srcem predanih filmski umetnosti, ki jo tako zelo ljubim tudi sam. Prasci so ubili simpatično, luštno in prijazno punco, ki v življenju nikomur ni storila žalega, zato iskreno upam, da jih bo doletela pravična kazen.

Jutri se je hotela vrniti v Slovenijo, da bi dokončala študij, vendar je morala prej umreti ... Nika, requiescas in pace sitque tibi terra levis. Hon hoi theoi philousin apothneskei neos!

Stvor

2009-08-31T21:57:00.004+02:00

The Thing je naslov filmske mojstrovine, ki jo je znameniti John Carpenter posnel leta 1982 in ki je en mojih all-time najljubših horrorjev, saj je film, ki se dogaja v usodni osami in odmaknjenosti v večni led okovane Antarktike, tako zajebano strašljiv, da se ob njem še po n-tem ogledu vedno skoraj poserjem od strahu. Fak, že legendarni tagline je zajeban: Man is the Warmest Place to Hide.

Ampak še bolj kot sam film, v katerem kraljujejo odurni, odvratni in ogabni, a genialni posebni efekti Roba Bottina, ki je bil v času snemanja filma zgolj 22-letni smrkavec (sic!), me zjebe glasba. Filmska, seveda. Glasbo za film The Thing je prispevala ena največjih legend filmske glasbe vseh časov, maestro Ennio Morricone (to je eden zelo redkih Carpenterjevih filmov, za katere glasbe režiser ni prispeval kar sam, ideja, ki se je je pozneje oprijel tudi Clint Eastwood).

OK, o soundtracku, ki me je tako zadel, da ga zadnje čase poslušam tudi po večkrat na dan, bi lahko napisal cel doktorat (OK no, ali pa vsaj magisterij :D), a to ni ideja tega bloga, pa tudi dvomim, da bi se tak elaborat razen mene dalo brati komurkoli drugemu. :P Vseeno pa nikakor ne morem mimo genialnosti, s katero je Morricone pristopil h glasbi za ta film. Maestro se je namreč oprijel ideje "manj je več" in skomponiral izrazito minimalističen soundtrack, ki temelji na nekaj tonih, kratkih melodijah in ritmično-melodičnih repeticijah in ostinatih. Še posebej aktualen je v glavni témi filma, naslovljeni Humanity (Part I), interval male sekunde. Preprosteje ne gre. (John Williams? Jaws? Rings a bell? ;D) OK, preprost interval C-C# se potem neprijetno razširi v veliko terco Ab-C in močno disonančen in zlovešč akord G-G#-A-C#; to dvoje se potem v 7 minutah glavne téme ponavlja ad nauseam in da še kako jasno vedeti, da ga bodo vsi tisti, ki bodo imeli opraviti s stvorom, pošteno najebali. In kaj oklepa ta ultra-scary akord?! Ja, G-C# - tritonus vendar! ;-)

OK, seveda v Humanity (Part I) lahko poleg omenjenih dveh akordov slišimo še marsikaj drugega, a zadeva vendarle bazira prav na teh dveh akordih. Morricone z uporabo majhne zasedbe (večinoma samo pihala, godala, harfa in klavir), majhnih intervalov, disonanc in repetitivnosti hkrati naslika smrtonosen ledeni hlad in izolirano odmaknjenost Antarktike in v gledalca vsadi grozo pred tem, kaj sploh je The Thing in kakšna usoda čaka tiste, ki bodo stvoru prekrižali pot ...

Skratka, gre za eno nesporno največjih mojstrovin filmske glasbe, ki pa - tako kot je to uspelo filmu, ki ga spremlja - žal ni pridobila kultnega statusa, ampak je ostala prej zaprašena kurioziteta v zakladnici filmske (celo Morriconejeve!) glasbe, ki jo le redki tisti najbolj otrodoksni soundtrack junkieji znamo ceniti v vsej njeni veličini in genialnosti.

Humanity (Part I), o kateri sem pisal, lahko slišite spodaj, več o mojstrovinah, kot so Shape, Contamination, Bestiality, Solitude, Eternity, Wait, Sterilization, Despair in Humanity (Part II), pa morda kdaj prihodnjič. Uživajte, se beremo.

Rojstni dan

2009-08-25T20:37:00.004+02:00

Ne ne, do mojega manjkajo še slabi trije meseci (samo?!), se je pa v zadnjih dveh mesecih zgodilo kar nekaj takšnih ali drugačnih obletnic. Junija je npr. minilo 10 let, kar uporabljam mobilni telefon. Moj prvi GSM je bila seveda legendarna mobireglja - Ericsson GA628, ki ga imam še zdaj v omari kot spomin na good old days, skozi leta pa so prišli in odšli Nokia 5110, Siemens C35i in C55i, pa Sony Ericsson K610i ... Ravnokar je minilo leto, odkar mi dobro služi Nokia N73 (tedaj sem tudi zamenjal operaterja in po devetih letih zvestobe Mobitelu presedlal k Simobilu). V desetih letih uporabe se je nabralo kar nekaj zanimivih izkušenj; medtem, ko je leta 1999 mobilna telefonija s pojavom nizkocenovnih mobipaketov ravno začela prehajati mejo med rezerviranostjo za elito in dostopnostjo za najširše množice, pa je leta 2009 mobilni telefon že nekaj povsem samoumevnega, saj ga ima takorekoč vsakdo (nekateri tudi po več kot enega), prodajajo jih za vsakim vogalom in po vseh cenah, operaterji pa nam omogočajo, da jih menjamo skoraj kot gate. :P In čeprav moram seveda priznati, da mi je v tem desetletju nekajkrat prišel pošteno prav, pa sem si gotovo še večkrat zaželel, da bi ga ne imel in bil veliko svobodnejši.

Džiesem je namreč - let's face it - samo še eno od prekletstev 21. stoletja in 3. tisočletja, ko moramo biti neprestano dosegljivi in povezani. Živimo v Matrici, ali kot pravi Morpheus: The Matrix is a system, Neo. That system is our enemy. But when you're inside, you look around, what do you see? Businessmen, teachers, lawyers, carpenters. The very minds of the people we are trying to save. But until we do, these people are still a part of that system and that makes them our enemy. You have to understand, most of these people are not ready to be unplugged. And many of them are so inured, so hopelessly dependent on the system, that they will fight to protect it.

Pred dobrim mesem je moja preljuba bLogaboječnost upihnila dve svečki, na kar pa seveda ob preobilici ostalih aktivnosti še pomislil nisem. :P Pa si oglejmo statistiko - po dveh letih bloganja sem naklepal cca. 120 objav in 17.000 obiskov, kar pomeni 60 objav na leto oz. povprečno 5 na mesec, vsak mesec pa blog obišče cca. 700 ljudi. Koliko jih kaj dejansko tudi prebere, je seveda drugo vprašanje; sam ocenjujem, da imam nekako med 5 in 10 rednih bralcev, ki pogosto kaj pokomentirajo, pa naj bo to tu na blogu ali pa kar "v živo", ko se srečamo. :-) Seveda sem vsakega bralca, novega ali starega, in vsakega konstruktivnega komentarja zelo vesel, zato vas, spoštovana publika, vsekakor vzpodbujam, da ohranite to lepo navado! :-) Jaz pa vam seveda svečano obljubljam, da se bom trudil tudi v prihodnje.

Dobro leto je minilo tudi od dne, ko sem postal uporabnik priljubljenega Fejsbuka (moj profil najdete tule (seveda samo posvečeni (beri: prijavljeni) :P)). V tem času sem si nabral 520 "prijateljev" (nekateri so seveda tudi taki, ki jih sploh ne poznam oz. jih še nikoli nisem videl; s to zalego moram ob priliki počistiti :P :D), naložil obilo fotk, spremenil ničkoliko statusov in postoril še marsikaj "koristnega". No, FB je po svoje definitivno fenomen, saj sem prav z njegovo pomočjo po 15 letih spet uzrl nekatere bivše sošolce še iz ljubljanske OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo obiskoval med letoma 1988 in 1994.

Na zgornji fotki vidite vse moje CD-je; okrog 1.000 jih je, nabral pa sem jih v 12 letih zbiranja (torej kupim na leto povprečno 83 CD-jev). Med njimi je nekaj velikih biserov - raritet, precej podpisanih plošč, ogromno filmske glasbe (npr. The Blue Box in Complete Recordings seti vseh treh delov Gospodarja prstanov) in 90 CD-jev obsegajoča zbirka filmske in ostale glasbe mojega najljubšega skladatelja vseh časov, Johna Williamsa.

Ja, en kup obletnic in priložnosti za obujanje spominov, kako je bilo v starih dobrih časih, ko smo bili še mladi, brez računalnikov, brez mobitelov, brez interneta, brez Facebooka, brez CD-jev in predvsem - brez skrbi. A življenje teče dalje, irreparabile tempus fugit ... Uživajte, se beremo.

Kako sem igral v EMSO

2009-08-24T22:14:00.006+02:00

Ja, s temle blogopisjem sem se res polenil, pa ne zato, ker bi se mi ne dalo - nikakor! - enostavno je bilo preveč vsega drugega. Ja, spet. Bil je EMSO, bilo je veliko dela na Radiu 94 in NTR, pa cel teden službene prisotnosti na letošnjem OFF-u v Izoli in še marsikaj bi se našlo. Vsekakor pester avgust, ob katerem je pričujoči blog seveda spet ostal v drugem planu. :P No, kakorkoli že - I'm back!, bi porekel Ahnold in čas je, da zapišem nekaj misli o letošnjem EMSO, v katerem sem imel, kot sem na blogu že omenjal, čast sodelovati.

Takole smo z orkestrom EMSO in zborom EMSC vadili v znamenitem studiu 14 Radia Slovenija. Gre seveda za orkester in zbor evropskih študentov medicine (in mladih zdravnikov). Obe zasedbi se priložnostno formirata vsako leto v drugi državi in vsako leto pod vodstvom drugega dirigenta. Letos smo tako orkester, kot zbor (ki sicer nastopata ločeno) gostili v Sloveniji in imeli kar dva dirigenta - Marjana Grdadolnika (ki je seveda "moj" dirigent tudi v pihalnem in simfoničnem orkestru) in Martino Batič. Imeli smo cel teden zelo intenzivnih vaj; prvih nekaj dni sta orkester in zbor vadila ločeno, potem pa skupaj. Vse skupaj smo kronali z dvema koncertoma v drugem vikendu avgusta - v soboto, 8. avgusta smo igrali v piranski cerkvi sv. Jurija, v nedeljo, 9. pa v Slovenski filharmoniji v Ljubljani (ta koncert je bil tudi posnet na CD ploščo; delo je odlično opravil Aleš Kajtna).

No, takole je bilo v Piranu. Igrati v orkestru je bila vsekakor zanimiva in super izkušnja; mislim, da še nikoli nisem sodeloval v simfoničnem orkestru na tako visokem nivoju. Temu primerna je bila tudi literatura oz. skladbe, ki smo jih izvajali, npr. Schubertova Simfonija št. 3 v D-duru (D200) in Haydnova Maša sv. Nikolaja (H.XXII:6). Krstno smo izvedli tudi dve noviteti: Princess of Flowers Gašperja Jereba in Hippocratis iusiurandum (Hipokratova prisega) Ivana Florjanca, prvič pa je v izvedbi polnega simfoničnega orkestra zazvenela tudi Grdadolnikova Laudate Dominum (sicer nastala leta 2002). Nočem se širokoustiti, a glede na to, kako zahtevne skladbe smo igrali in koliko časa smo imeli, da jih naštudiramo, smo oba koncerta izvedli zares odlično.

Delo v orkestru je bilo res raznoliko, ljudje so prišli iz cele Evrope (Nemčija, Irska, Velika Britanija, Francija, Finska, Portugalska ...), kar nekaj pa nas je bilo tudi Logatčanov - poleg mene še klarinetist Jure, hornistka Patricija, violinistka Klara, trobentar Jernej in seveda dirigent Marjan. :-) In ja, prav ste uganili - nihče od nas ni (bodoči) zdravnik, pa vendar so nas zaradi "pomanjkanja kadra" sprejeli. Meni je moralo biti mesto timpanista pač usojeno, kajti sprva sta bila prijavljena dva nemška tolkalca, ki pa sta se nenadoma hkrati odjavila in ker se dolgo časa ni prijavil nihče drug, so se mi vrata v EMSO na široko odprla. :-) OK, priznam, tudi če poznaš zdravnika ali dva, ne more škoditi ... ;-)

Na odru v SF ... Kot je običajno, sta se tako orkester, kot zbor v desetih dneh druženja povezala v eno veliko družino, kjer so se ljudje med sabo takoj zaštekali in vzljubili (nekateri tudi zaljubili), rodila so se mnoga iskrena prijateljstva in večni spomini. Itak, muzičarji. :D Res smo se imeli super, odigrali smo dva super koncerta in kljub pičlim desetim dnevom druženja skupaj marsikaj doživeli. Zato ni nič čudnega, da je na Facebooku zelo hitro nastala skupina Post EMSOC depression, v kateri se EMSOC sotrpini medsebojno tolažimo in lajšamo postorkestrsko/-zborovsko depresijo. :D

Za konec pa še videi skladb Hippocratis iusiurandum (Florjanc), Princess of Flowers (Jereb) in Simfonija št. 3 v D-duru (Schubert); tule je še članek o koncertu v SF, objavljen na spletni strani založbe, ki je izdala dve od izvedenih skladb. Najdete me seveda na timpanih. ;-) Toliko za danes; uživajte, se (kmalu spet, obljubim!) beremo!

EMSOC 2009: Hippocratis iusiurandum from Domen Savič on Vimeo.

EMSOC 2009: Princess of flowers from Domen Savič on Vimeo.

EMSOC 2009: Schubert`s Symphony n. 3 in D major from Domen Savič on Vimeo.

Spet bo treba v London ...

2009-08-06T00:22:00.002+02:00

Ja, konec aprila naslednje leto, ko bodo londonski simfoniki na koncertu v Barbicanu pod vodstvom Andréja Previna odigrali Straussovo Eine Alpensinfonie. To izjemno, grandiozno in monumentalno simfonično pesnitev sem si že od nekdaj želel slišati v živo, če pa jo za povrh odigra še londonska simfonija, je to že pravi overkill. :-) Tokrat si bodo lepo število glasbenikov nedvomno morali izposoditi celo londončani, saj je zasedba resnično ogromna; Strauss namreč zahteva npr. 2 piccola (ki igrata še 3. in 4. flavto), hekelfon (bas oboo), 4 tenor tube (ki igrajo tudi 5., 6., 7. in 8. horn!), 4 pozavne, 2 tubi, 2 harfi, orgle, čelesto, 2 timpanista, obsežno tolkalno sekcijo (ki med drugim vsebuje thunder machine in wind machine) ter najmanj 64-člansko godalno sekcijo, za nameček pa še off-stage ansambel, sestavljen iz 12 (sic!) hornov, 2 trobent in 2 pozavn. Na koncu je Riki zapisal še: Zur Ausführung der langen Bindungen der Bläser ist Samuels Aerophon anzuwenden. ... UF! :-)

Delo ima sicer uradno 22 stavkov, ki pa se vedno igrajo brez prekinitve:

Nacht (Noč)

Sonnenaufgang (Sončni vzhod)

Der Anstieg (Vzpon)

Eintritt in den Wald (Vstop v gozd)

Wanderung neben dem Bache (Sprehod ob potoku)

Am Wasserfall (Pri slapu)

Erscheinung (Prikazen)

Auf blumigen Wiesen (Na cvetočih travnikih)

Auf der Alm (Na planini)

Durch Dickicht und Gestrüpp auf Irrwegen (Na napačni poti čez gosto podrast)

Auf dem Gletscher (Na ledeniku)

Gefahrvolle Augenblicke (Nevarni trenutki)

Auf dem Gipfel (Na vrhu)

Vision (Videnje)

Nebel steigen auf (Meglice se dvignejo)

Die Sonne verdüstert sich allmählich (Sonce se počasi zakrije)

Elegie (Elegija)

Stille vor dem Sturm (Zatišje pred viharjem)

Gewitter und Sturm, Abstieg (Nevihta in neurje, sestop)

Sonnenuntergang (Sončni zaton)

Ausklang (Izzven)

Nacht (Noč)

Res hudo, o Alpski simfoniji pa bom v kratkem zapisal še nekaj malega. :-) Najboljše bo torej, da kar počasi začnem spet šparati za letalske vozovnice in novo rundo CD-jev in DVD-jev ... ;-) Špela, greš z mano? Še kakšen kandidat? :-)

Tole pa je maestro Marjan Grdadolnik, ki bo dirigiral koncerta letošnje izdaje Evropskega orkestra in zbora študentov medicine (EMSO in EMSC), o čemer sem na blogu že pisal. Vaje potekajo v tem tednu, koncerta pa bosta v soboto, 8. avgusta ob 21h v cerkvi sv. Jurija nad Piranom in v nedeljo, 9. avgusta ob 20h v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani (klik). Še enkrat lepo vabljeni na vsaj enega od obeh koncertov! Če sklepam po vajah, gotovo ne boste razočarani. :-) No, še posebej zanimivo bo na današnji večerni vaji, ko se nam bodo orkestrašem prvič pridružili tudi zboristi. Komaj čakam. :-) Ko se tele glasbene in ostale aktivnosti malo umirijo, pa obljubim, da se spet malo bolj posvetim po krivici zanemarjenemu blogopisju. :-) Uživajte, se beremo.

P. S.: In pridite na koncert! :-)

Radix relicta dentis 15

2009-07-17T22:55:00.002+02:00

Tako se je glasila diagnoza ob mojem današnjem obisku oralnega in maksilofacialnega kirurga mag. Boruta Sotoška, dr. med. na Tbilisijski (v neposredni bližini Spara na Viču). Pred časom sem namreč ostal brez krone na zgornji desni petici in v dlesni je ostala korenina, ki je zadnje čase semtertja malo zaskelela in malo zakrvavela, zato sem se odločil, da v dlesni nima več kaj iskati in da jo je treba izklesati. Tovrstnih prijetnih opravil pri nas garantirano nihče ne opravlja bolje od dr. Sotoška, za katerega sem sicer že večkrat slišal, vedno v izrazito pozitivnem tonu pripovedovalca.

OK, ker klesanje korenine ali zoba iz čeljusti ni ravno poseg, ki bi se ga človek veselil skakaje od veselja, sem v ordinacijo ob 14h prišel nekoliko presran, kajpada, kajti še nikoli nisem bil "žrtev" kirurškega oralnega posega. Po enournem čakanju (očitno z nesrečnico pred menoj ni šlo tako gladko, kot potem na srečo z mano) sem naposled prišel na vrsto in najprej dobil špric Xylocaina (lokalni topični anestetik v obliki spreja), čez nekaj minut pa še dve injekciji Ultracaina, po eno na vsako stran na nič kaj prijetno usodo obsojene korenine. Ko je zadeva čez kakšnih 10 minut po prijetnem klepetu z doktorjem pošteno prijela (tako zelo, da nisem čutil takorekoč nič vse tja nekam do leve zgornje trojke), se je igra "razfukaj mi čeljust" lahko začela. :D

Dobil sem kirurško zelene krpe čez prsi in glavo (tako, da sploh nisem nič videl!) in začelo se je. Čez režo v kirurškem pregrinjalu sem še videl doktorja in njegovo orokavičeno roko, ki je držala instrument, ki mu nočem vedeti imena, in v trenutku sem se spomnil stavka, ki ga v Hannibalu izreče Mason Verger, ko Clarice Starling pripoveduje, kako se je srečal z dr. Hannibalom Lecterjem: "The good doctor approached me with a piece of broken mirror. "Try this," "Try peeling off your face..." "... and feeding it to the dogs." :-) Sam postopek operacije je v izvidu, ki sem ga dobil, tako lepo opisana, da nima smisla, da nakladam po svoje: Naredimo marginalni rez in razbremenilni rez ob zobu mezialno, dvignemo trikotni reženj, naredimo osteotomijo marginalno in lateralno ob zaostali korenini, jo nato eleviramo in ekstrahiramo. Alveolo izkiretiramo, rano izperemo in reženj vrnemo na mesto. Rano zašijemo v plasteh. Tamponada.

In tako je tudi bilo, dragi moji. Vso to grozoto je dr. Sotošek opravil v slabih 15 minutah (če ne štejemo priprave - anestezije), kot bi jaz zaflikal kolesarsko zračnico. Res je mojster - če boste kdaj potrebovali kakršenkoli oralno kirurški ali maksilofacialni poseg, ga najtopleje priporočam! (Ima pa za koncesijske paciente najmanj 10 mesecev čakalne dobe; samoplačniki s(m)o seveda na vrsti takoj. :P) Ko sem prišel k Špeli, sem takoj začel z mrzlimi obkladki in jih do večera fural tako uspešno, da sem (bil) praktično ves čas brez otekline, za dobro mero pa sem požrl še par lekadolov, čeprav na bolečino do določene mere gledam kot na očiščevalno sredstvo. :-) Naslednji petek grem pobrat še šive in to je to.

Skratka, operacija je v celoti uspela, pacient pa preživel. :D Tegale za marsikoga verjetno notorično natančnega opisa sem se delno lotil zaradi tega, ker sem kljub vsemu vesel, da je za mano, po drugi strani pa bo morda komu pomagal premagati strah pred kakšnim tovrstnim posegom. Če bo tako, bom še toliko bolj vesel. Verjemite, ni tako grozno, kot se zdi. Sploh če greš k Sotošku. :-)

Toliko za nocoj; uživajte, se beremo.

Maše po jazzovsko, rockovsko in še kako

2009-07-16T23:33:00.003+02:00

Jebi ga, toda tole bo še en iz vrste muzikološko-avdiofilskih diskurzov, če jim smem tako reči, ki pa bo menda bolj "poljudnoznanstveno" usmerjen od nedavnega nakladanja o njegovi visokosti tritonusu. ;-) Govora bo namreč o mašah - tistih uglasbenih, ki, kot je lepo izpostavil Peter Schindler (h kateremu se bom še vrnil), s svojimi petimi ali šestimi stavki po običajnem evhariastičnem bogoslužju (Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus, Agnus Dei) že stoletja navdihujejo skladatelje od Guillauma Dufayja (15. stoletje) do Igorja Stravinskega (20. stoletje) in seveda še mnoge skladatelje za njim.

Raznih čisto klasično komponiranih maš je seveda na stotine in človek se poslušanja (razen seveda nekaterih biserov) hitro naveliča, zato pa so toliko bolj kul v glasbenem smislu nekoliko bolj "nekonvencionalne" maše, kot npr. jazz-rock maše, maše za otroke in "črne maše". Tovrstne glasbene poslastice sem začel odkrivati pred nekako desetimi leti, do danes ugotovil, da jih je zelo malo in da jih je zelo težko najti, a tiste, ki obstajajo, so prave mojstrovine. Naj jih nekaj delim z vami, cenjena blogopublika. :-)

Na zgornji fotki je leta 1947 rojeni danski skladatelj zborovske glasbe Bent Peder Holbech (ne smejte se njegovemu srednjemu imenu, pri Dancih je to pač čisto običajni Peter, kot Pedro pri Špancih in Mehičanih), ki je leta 1978 napisal totalno hudo jazz-rock mašo in jo naslovil Missa Rotna. Sam sem jo spoznal nekako okrog leta 2001, ko jo je pel in posnel logaški MePZ Adoramus pod vodstvom Marjana Grdadolnika. Maša je napisana za običajni SATB mešani zbor, dva solista (sopranistko in baritonista) ter spremljevalni band, ki ga sestavljajo pianist, basist in bobnar. Zaželjeno je, da zna celotna zasedba dobro groovati, sopranistka peti "po jazzovsko-rockovsko" (kakšen bel canto je tu nezaželjen in bi deloval smešno!) in baritonist obvladati scat petje. Pri logaški izvedbi je bilo vse omenjeno 100 % doseženo, saj je bil zbor izvrsten, solista prav tako (zdaj že dobro znana in izvrstno samostojno uveljavljena Eva Hren ter Janez Gostiša ml.), da o članih banda (klavir - Jaka Pucihar, bas kitara - Vid Sark, bobni - Gašper Peršl) sploh ne govorim. Maša je posneta na plošči Naj se te s pesmijo dotaknem, ki jo je zbor izdal ob svoji 15. obletnici leta 2002. Kyrie je v D-duru, Gloria se začne v F-duru in se vanj po vmesni modulaciji v Eb-dur tudi povrne, Credo je v Gb-duru, Sanctus/Benedictus v D-duru in sklepni Agnus Dei v E-duru. :-) Kyrie in Agnus Dei sta prikladno umirjena, ostali stavki pa so bolj poskočni, sploh Gloria in Credo sta pravi rockovski fešti, Sanctus/Benedictus pa ritmično spominja na zlata 70. in 80. leta disco glasbe. :-) Najboljše pri vsem skupaj, ki celoti da pravi gušt, pa so seveda genuine jazzovski harmi. Ena najbolj kul glabenih maš vseh časov, ki bi jo v poslušanje priporočil vsakomur, ne glede na siceršnjo versko in glasbeno pripadnost.

Evo, nadaljujemo z nemškim skladateljem Petrom Schindlerjem, letnik 1960, ki je leta 2001 mašo uglasbil po svoje in jo zgovorno naslovil Missa in Jazz. Delo je komponirano za mešani SATB zbor ter spremljevalni band v zasedbi organist (za katerega je zaželjeno, da uporablja kakšne bolj pop-rock-jazz orgle, kot npr. dobri stari hammond B-3), saksofonist in bobnar (itak, brez bobnov ne gre ;D). Medtem, ko znam Holbechovo Rotno že popolnoma na pamet, je ta maša zame večja noviteta, saj sem jo spoznal šele pred mesecem ali dvema, ko sem jo opazil v programu nove abonmajske sezone (2009-2010) Slovenskega komornega zbora, ki bo mašo v okviru svojega vokalnega abonmaja izvedel v nedeljo, 20. septembra v SF, kar bo tudi prva izvedba te maše pri nas (klik). Ker me je zadeva seveda močno "zazanimala", sem si nebodigalen takoj naročil partituro in posnetek maše, tako da bom na koncert (ki se ga definitivno nameravam udeležiti), prišel 100 % pripravljen. :-) Maša, ki je sicer tudi kul, atraktivno napisana in fajn zveni, me ni tako pritegnila, kot Rotna, ker je kljub občasnim divjim improvizacijam orgel in saksofona in živahnim ritmom bobnov bolj klasično usmerjena, tudi poje se jo očitno bolj "belkantistično". Njena nekonvencionalnost se skriva v tem, da ni komponirana v običajnih petih ali šestih stavkih, temveč v kar devetnajstih (sic!) in dolga več kot uro in četrt, saj je Schindler posamezne sekvence "razbil" na več stavkov (Credo npr. na šest). Me prav zanima, kaj bo z mašo pri nas naredil zborovodja SKZ dr. Mirko Cuderman.

Znameniti angleški zborovski skladatelj in dirigent John Rutter je konec leta 2002 z delom (dejansko gre za misso brevis) Mass of the Children svojevrstno prispeval v bogato zakladnico (u)glasbenih maš. Svojo mašo je, kot je jasno že iz naslova, v prvi vrsti posvetil otrokom, zato je tako tudi napisana - za mešani zbor, otroški zbor, dva solista (sopranistko in baritonista), spremljevalni komorni orkester in orgle.

Ima sicer običajnih pet stavkov, vendar je Credo izpuščen, Agnus Dei pa razdeljen na dva stavka. Teksti tokrat niso samo običajni latinski, ampak tudi angleški - odlomki iz pesmi in molitev nekaterih pesnikov (npr. Williama Blaka). Tu seveda ne gre za jazzovsko ali rockovsko vzdušje, mi je pa zelo všeč Gloria, ki je v 5/4-taktu (3+2/4) napisana tako super, da vseeno prav konkretno groova. :-) Dodatek otroškega zbora in temu primerne kompozicijske in orkestracijske tehnike naredi delo neizmerno privlačno.

In za konec še pokojni Jerry Goldsmith, odlični, nepozabni skladatelj filmske glasbe, ki sem ga zavoljo uporabe tritonusa v Alienu omenil že zadnjič. Goldsmith je namreč leta 1976 za Donnerjev film The Omen skomponiral pravo mini črno mašo z naslovom Ave Satani, ki je postala glavna téma filma in edinega soundtracka, za katerega je skladatelj prejel oskarja (sic!), komada pa si še zdaj ne upam poslušati pozno zvečer ali ponoči, če sem sam doma, tako zelo deeply unnerving je glasba - kot seveda tudi mora biti, saj je napisana za film, v katerem se na zemljo rodi antikrist.

Zbor v (sicer polomljeni) latinščini ob spremljavi simfoničnega orkestra in orgel zapoje: Sanguis bibimus, corpus edimus, tolle corpus Satani, ave! Ave, ave, Versus Christus, ave Satani! Kako strašljiva in visceral je zadeva, lahko tule slišite kar sami:

Tako, s tem naj zaključim današnjo "glasbeno učno uro"; ura je že pozna in jutri me čaka zajebana operacija oz. izklesanje korenine zgornje desne petice pri Sotošku, aaa! :o :P Samo da bo hitro mimo in da bo pred tem potem mir, morebitno postoperativo pa mi bo gotovo z veseljem nudila moja dr. Baznikova. ;-) Uživajte, se beremo.

Mi contra fa, diabolus in musica

2009-07-13T13:46:00.002+02:00

Opozorilo: tole bo zapis, posvečen samo meni podobnim glasbenim manijakom, vsi ostali od njega žal (ali pa na srečo) ne boste imeli kaj veliko. Za morebitne nevšečnosti se NE opravičujem. :D

Že odkar se intenzivneje ukvarjam z glasbo in odkar sem pobliže spoznal umetnost glasbene teorije, me fascinira tritonus, glasbeni interval zvečane kvarte ali zmanjšane kvinte (primer na sličici zgoraj - C-F#). Tritonus, slikovito imenovan tudi diabolus in musica (hudič v glasbi), naj bi bil nekje v srednjem veku celo prepovedan oz. izgnan iz glasbe, ker je visoko disonančen in ker naj bi ga bilo takorekoč nemogoče zapeti (LOL). Dandanes se večina muzikologov strinja, da je ta prepoved in/ali "izgon" večja ali manjša izmišljotina, je pa gotovo res, da je bila njegova uporaba nekaj časa zelo nepriljubljena, sploh pod dominacijo RKC, od koder je verjetno tudi prišla primerjava s hudičem.

Tritonus, kot pove njegovo ime, obsega tri cele tone (primera C-F# ali F-H). V glasbi je že lep čas v uporabi kot glavni disonančni interval, sicer pa se čisto lepo razveže v veliko terco (npr. iz H-F v E-C) ali pa njegov drugi ton služi kot prehodni ton do čiste kvinte (npr. F-H-C; cf. Maria iz Bernsteinovega musicla West Side Story). Predvsem skladatelji filmske in klasične glasbe ga pogosto uporabljajo kot znanilca suspenza, nevarnosti ali strašljivosti. Poglejmo nekaj meni najljubših primerov uporabe tritonusa v moderni glasbi.

1. Gustav Holst - The Planets Op. 32
Angleški skladatelj Gustav Holst je leta 1916 dokončal svojo največjo mojstrovino (čeprav sam nanjo nikoli ni tako gledal), orkestralno suito v sedmih stavkih, naslovljeno The Planets. Planeti so tudi moje najljubše klasično delo in lastim si že pravo malo zbirko izvedb - od simfonične, aranžmaja za veliki pihalni orkester, sintisajzerske izvedbe Isaa Tomite do izvedbe za dva klavirja, kot je suita tudi izvirno nastala. O Planetih bi lahko pisal še in še, a vam to "veselje" zaenkrat še prihranim za kdaj drugič. :D
Moj najljubši stavek Holstove suite je peti stavek - Saturn, the Bringer of Old Age. In glej ga zlomka - Saturn se začne s solom treh flavt (tudi alt flavte) in dveh harf, ki skupaj intonirajo dva tritonusa, ki ponazarjata zlovešče počasno odštevanje časa: F-H in Eb-A. Odličen primer lahko slišite in vidite tule:

2. Jerry Goldsmith - Alien
Izjemni in leta 2004 žal preminuli skladatelj filmske glasbe Jerry Goldsmith je leta 1979 za Scottov kultni space-horror Alien (se kdo spomne večnega taglina In space, no one can hear you scream.) napisal eno svojih največjih mojstrovin. Dan pred mojim rojstnim dnevom leta 2007 je ameriška založba Intrada izdala izjemno edicijo tega atonalnega soundtracka na dveh CD-jih, ki sem si jo seveda nemudoma naročil. Na prvem CD-ju je score za Aliena zastopan točno tako, kot si ga je zamislil Goldsmith (kar potem v filmu seveda ni bilo uporabljeno, kot se žal vse prepogosto zgodi) in prvo skladbo, prikladno naslovljeno Main Title, začne zlovešč, disonančen akord v godalih s strukturo C-D-E-Gb-Ab-Hb, ki v osnovi ni nič drugega, kot trije tritonusi v razmaku enega celtona: C-Gb, D-Ab in E-Hb. Kako izjemno to zveni, mi verjetno ni treba posebej razlagati, če kliknete semkaj, pa se lahko prepričate tudi sami.

3. Karl Jenkins - Adiemus V: Vocalise
Valižanski skladatelj Karl Jenkins je leta 2003 izdal svoj zaenkrat zadnji album iz izjemno uspešne serije Adiemus (najbolj priljubljeni in znani prvi album Songs of Sanctuary je izšel leta 1995) in ga naslovil Vocalise. In verjeli ali ne - 14. skladbi na tej plošči je naslov točno tako, kot temu mojemu zapisu - Mi contra fa, diabolus in musica. :-) V tej skladbi prvi dve noti, ki ju zapoje ženski zbor, formirata interval tritonusa (torej je tritonus daleč od unsingable, kot zapiše tudi Jenkins). Da bi se obvaroval pred "nadebudnimi akademiki" in prepotentnimi muzikologi, je Jenkins v spremnem besedilu previdno, a šegavo dopisal: "For you budding academics who are going to query the theory here, they jumped modes in those days [sc. v srednjem veku], so the 'mi' comes from the G mode and the 'fa' from the C mode." :-)

Takole, tile sijoči trije primeri genialne uporabe tritonusa morajo biti dovolj, da o njegovi učinkovitosti prepričajo še tako zaprisežene nejeverne Tomaže. :D Upam, da ste uživali v tem majhnem muzikološko-avdiofilskem diskurzu; z veseljem vam v bližnji prihodnosti serviram še kakšnega! ;D Uživajte, se beremo.

Vekejšn 2009

2009-07-12T17:32:00.002+02:00

Evo, končno sem tudi letos prišel do težko pričakovanih in zasluženih dveh tednov poletnega dopusta. Glede na to, da je danes nedelja, sem ravno nekako na polovici, dobršen del prvega tedna pa sem tako kot lani preživel v Prekmurju, natančneje v Moravskih Toplicah oz. Termah 3000, spal in jedel pa sem pri Aleksandru (takisto tako kot lani). Bilo je super, kot je v Prekmurju vedno - super toplice, izvrstna hrana, lepa namestitev in Smodiševi Nada, Aleksander in Igor, najprijaznejša družina na svetu, kamor se vedno z veseljem vračam. Le dejstvo, da Špela z mano ni mogla biti ves čas, mi je nekoliko zagrenilo dopust, se pa toliko bolj veselim poletja 2010, ko bova, če bo vse tako, kot mora biti, skupaj preživela precej več dopusta, kot letos.

Dejansko bi lahko v Moravskih Toplicah ostal še dlje, pa sem imel za četrtek, 9. julija zvečer že kupljeno karto za koncert Praškega simfoničnega orkestra z dirigentom Jiříjem Koutom in solistom violončelistom Gautierjem Capuçonom v okviru letošnjega Festivala Ljubljana. Izvrstni francoski glasbenik je z orkestrom zaigral Dvořákov priljubljeni Koncert za violončelo in orkester v h-molu in se izkazal s predstavo, izjemno v vseh pogledih. Capuçona sem prvič slišal, ko sem poslušal njegovo izvedbo koncerta za violončelo in pihalni orkester Friedricha Gulde in odsihmal sem si ga vedno želel slišati v živo, a moram priznati, da me je na tokratni koncert skoraj bolj od njega pritegnila Dvořákova znamenita deveta simfonija v e-molu ('Iz novega sveta'), ki je bila prav tako uvrščena v program.

Glede na to, da je v Ljubljano prišel vodilni češki simfonični orkester z eno najznamenitejših in najpogosteje izvajanih simfonij nasploh, ki jo je, glej ga zlomka, napisal češki skladatelj, so bila moja pričakovanja - menim, da upravičeno - visoka. Očitno žal previsoka, kajti orkester in dirigent me s svojo interpretacijo in izvedbo niso prepričali. Vse skupaj je bilo nekam anemično, nonšalantno in šlampasto. Kot da bi si bili dirigent in orkestraši rekli: "Kurc, bomo bolj na easy, saj je poletje, pa itak smo to igrali že tisočkrat in ne bo panike." Jebi ga, žal res ni bilo preveč dobro. To simfonijo sem v živo nazadnje slišal pred nekaj leti, ko jo je pri nas v okviru zlatega abonmaja odigral nek francoski simfonični orkester, in takrat je bila slika popolnoma drugačna. Morda pa imajo Čehi do lastne glasbe preveč jebivetrski odnos, kajti tudi ko smo bili s pihalnim orkestrom leta 2001 na mednarodnem tekmovanju v češki Ostravi, smo v močni mednarodni konkurenci, v kateri je bilo tudi kar nekaj domačih, čeških orkestrov, pobrali priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe Mateník, ki je v osnovi češki narodni ples in jo je napisal češki skladatelj Petr Zdeněk.

Kakorkoli že, na zgornji fotki je Mate Bekavac, en najodličnejših klarinetistov vseh časov. Poslušat ga grem jutri, ko bo prav tako v okviru letošnjega Festivala Ljubljana nastopil z združenima simfoničnima orkestroma naše RTV in francoskega Orchestre de Picardie nastopil s Coplandovim Koncertom za klarinet in orkester, poleg njega pa se obetata še izvedbi Ravelovega Boléra in Musorgskijevih Slik z razstave, enega mojih najljubših klasičnih del, zato se koncerta že zelo veselim. Če bo tole kdo prebral dovolj zgodaj, se kakšno karto še da dobiti; koncert bo jutri - v ponedeljek, 13. julija ob 20h v Cankarjevem domu.

Tako, grem naprej uživat tole prijetno nedeljsko popoldne, ki se počasi že preveša v večer, dokler sem še na dopustu, pa bo več časa tudi za pričujoči blog, tako da morebitni zvesti bralci v prihodnjih dneh gotovo lahko pričakujete še kakšno objavo. :-) Uživajte, se beremo.

Fak, nenadoma je umrl Michael Jackson

2009-06-26T11:27:00.003+02:00

Jebemti, ne morem verjeti, da Michaela Jacksona ni več. Včeraj mu je nenadoma odpovedalo srce in čeprav ga je njegov osebni zdravnik začel oživljati takorekoč takoj, z oživljanjem pa so nadaljevali še celo uro po prihodu v bolnišnico, mu ni bilo pomoči. Star je bil 50 let.

Brigajo me škandali, ki so se ves čas pletli okrog njega, brigajo me desetine plastičnih operacij in odpadanje nosu - človek je bil en največjih in najbolj izjemnih glasbenikov vseh časov in njegova plošča Thriller, ki jo ravnokar poslušam v njegov spomin in katere naslovnico vidite zgoraj, skoraj 27 let po izidu še vedno ostaja najbolje prodajan album vseh časov (cca. 109 milijonov prodanih izvodov; Back in Black, ki mu sledi, ima "samo" 45 milijonov).

Zato, Michael, requiescas in pace. Glasbeniki odhajajo, njihova glasba pa je večna.

Srečno, Lidija Kozlovič

2009-06-23T19:34:00.003+02:00

Ko sem danes na Facebooku postal fan legendarnega, neponovljivega slovenskega mladinskega filma Sreča na vrvici, me je presenetila in užalostila novica, da je že v začetku junija v 71. letu starosti umrla igralka Lidija Kozlovič, ki je v omenjenem filmu tako super odigrala Matičevo (Matjaž Gruden) mamo. "Po hudi bolezni" piše v članku, kar gotovo pomeni raka, to prekletstvo modernega časa, ki mu je podleglo že vse preveč ljudi, tudi znancev in tudi zelo mladih, premladih ... A vseeno je bila Lidija Kozlovič igralka, za katero bi pričakoval, da bo ostala večno mlada, da se sploh ne bo postarala in da bo vedno prijazna Matičeva mama iz Sreče na vrvici. Temu seveda ni bilo tako, kajti, kot v še enem izjemnem filmu, Darabontovem The Green Mile, pove ostareli Paul Edgecomb: "We each owe a death, there are no exceptions ..."

Zato srečno, Lidija. Se vidimo, nekoč, nekje ...

EMSO 2009

2009-06-20T21:52:00.002+02:00

Ne, o nikakršni enotni matični številki občana ne bo govora. :-) Gre za evropski orkester študentov medicine ali v izvirniku European Medical Students' Orchestra. To je priložnostni simfonični orkester, katerega vaje in koncerti se vsako leto odvijejo v drugi evropski državi, pod vodstvom drugega dirigenta in z drugim programom. Letos se bo EMSO odvil v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, vodil ga bo dirigent Marjan Grdadolnik, pridružil pa se mu bo še EMSC - evropski (pevski) zbor študentov medicine, ki ga bo vodila zborovodkinja Martina Batič. Obe zasedbi sestavljajo večinoma študentje medicine in mladi zdravniki iz cele Evrope.

In zakaj pišem o vsem tem? Ker bova letos v EMSO igrala tudi oba s Špelo. :-) Špela je sicer res mlada zdravnica, sam pa nisem niti študent medicine niti mladi zdravnik. :D A vseeno so me v orkester sprejeli, saj sta se dva prijavljena nemška tolkalca že pred časom hkrati odjavila in kot kaže, v zdravniških vrstah ni prav veliko tolkalcev. :-) Zato orkester v svoje vrste, če pač ni druge možnosti, sprejme tudi zunanje glasbenike nezdravnike, da je zasedba popolna. Tako me veseli, da mi bosta v orkestru poleg Špele in Marjana delala družbo tudi glasbena kolega iz logaške godbe, klarinetist Jure in trobentač Jernej (celotno zasedbo orkestra si lahko ogledate tukaj).

Program obeh koncertov (prvi bo 8. avgusta v Piranu, drugi 9. avgusta v Slovenski filharmoniji v Ljubljani) bo čudovito poslušljiv; posebej bi izpostavil prelepo Schubertovo tretjo simfonijo v D-duru D 200, pa Haydnovo (200. obletnica smrti, se razume!) Missa St. Nicolai v G-duru Hob. XXII:6 in čudovito uglasbitev znamenitega psalma De profundis Micheleja Josie (celoten program tukaj). Sploh Schubertova simfonija je res super glasba, iz katere vejejo sama vedrina, dobra volja in benevolenca; po mojem skromnem mnenju eno najbolj poslušljivih klasičnih del, s katerimi je občasno mogoče tudi največje skeptike prepričati, da je klasična glasba primerna za vsako uho. :-) Zato vas, preljubo mi bralstvo, že ob tej priliki karseda prijazno vabim na vsaj enega od obeh koncertov - zagotovo vam ne bo žal!

Sicer pa se prav jutri začenja poletje 2009 (glede na današnje vreme bi prej rekel, da jesen :D) in tudi sam se bom v začetku julija za dva tedna odklopil od službenih in ostalih obveznosti. Najbolj se seveda veselim čofotanja v Termah 3000 (Moravske Toplice), kamor se za slab teden odpravljam tudi letos (Špela se mi bo žal lahko pridružila le za dva ali tri dni). Sledil bo še koncert ali trije na letošnjem Festivalu Ljubljana, zaključek dopusta pa ne bo tako idiličen, saj se bom k verjetno najboljšemu slovenskemu oralnemu kirurgu mag. Borutu Sotošku, dr. med. odpravil izklesat staro korenino, ki v čeljusti nima več kaj početi. "Kako pa to naredite?" sem ga radovedno (in nekoliko presrano, itak) pobaral pred dnevi na pregledu. "Oh, zadeva lahko traja 5 ali pa 45 minut, čisto odvisno od primera. Odrežemo dlesen, pobrusimo kost, nad korenino izvrtamo luknjo in korenino skozi to luknjo porinemo ven, potem pa vse skupaj zašijemo in čez kakšen teden poberemo šive." Dr. Sotošek mi je ta strašljivi opis podal tako, kot bi se bila pomenkovala, h kateri branjevki gre ob sobotah na tržnico po solato. :D Jebi ga, bo že, tudi to bo treba preživeti, potem bo pa menda pred tovrstnimi mesarjenji nekaj časa mir, Bog daj! :-)

No, pred vsemi temi poletnimi aktivnostmi pa me boste še najmanj dvakrat slišali na Radiu 94 in NTR (prvič že jutri med 15h in 18h, drugič pa 25. junija med 7h in 12h), dva tedna bo treba še hoditi na šiht, posneti novo TV oddajo s pihalnim orkestrom, iti poslušat čimveč koncertov na 50. ljubljanski jazz festival in odigrati koncert z logaškim big bandom na letošnjem MareziJazzu v Marezigah. Aja - pa napisati še kakšen blog tudi verjetno ne bi bila slaba ideja, ne?! ;-) Uživajte, se beremo.

Dream Theater spet v Sloveniji

2009-06-09T21:44:00.003+02:00

Pred dnevi me je zelo razveselila novica, da vrhunski ameriški progresivni metalci Dream Theater, katerih ortodoksen fan sem že 10 let (od izida po mojem mnenju njihove še vedno najboljše plošče, nepozabne mojstrovine Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory), 31. oktobra v okviru evropske turneje Progressive Nation ob izidu nove plošče Black Clouds & Silver Linings (izide 23. junija!, naslovnica zgoraj) spet prihajajo v Slovenijo (seveda v ljubljansko Halo Tivoli). Predprodaja vstopnic se je prav danes začela na www.eventim.si, tule pa si lahko omislite še t. i. Meet and Greet Package, ki vsebuje naslednje poslastice:

Exclusive Meet and Greet with Dream Theater
Personal photograph with the band
Autograph session (includes 8 × 10 photo)
Official Meet and Greet Laminate
Exclusive Dream Theater Bandana
Set of Dream Theater Guitar Picks
Collectible Dream Theater "Black Clouds & Silver Linings" Patch
$25 voucher to the official Dream Theater online store

OK, jasno, da priznam, da je to zadeva le za najbolj obsedene fane, a mislim, da bom izkoristil to edinstveno priložnost (itak :D), izpljunil tistih 125 EUR in se šel po koncertu pogovorit in fotkat z legendarnimi Dreami. :-) Glede na single A Rite of Passage, ki je izšel 11. maja, kaže, da bo plošča spet nekoliko bolj "jezna", zveni zelo podobno odlični Train of Thought iz leta 2003. Super, komaj čakam, kajti (trenutno še) zadnja Systematic Chaos me ni ravno najbolj prepričala. :P

Sicer bo prihajajoča poletna koncertna sezona spet pestra in zanimiva. Neizmerno se veselim 50. ljubljanskega jazz festivala in letošnje izdaje Ljubljanskega festivala, v okviru katerega bo 20. avgusta v CD nastopil moj najljubši orkester na svetu, veličastni London Symphony Orchestra, seveda pod vodstvom aktualnega šefa dirigenta Valerija Gergijeva (klik za info o koncertu). Jasno, vstopnici imava s Špelo že kupljeni. :D Se bom pa v okviru festivala gotovo udeležil še enega ali treh koncertov, pa za kakšen jam session v Gaju bo spet skrajni čas, da o koncertih, ki jih imam za odigrati še sam, sploh ne govorim ...

Ko že ravno govorim o lastnih koncertih, naj velecenjeno bralstvo prijazno povabim na otvoritveni koncert 9. logaškega pomladnega festivala Veris, ki se ima zgoditi to soboto, 13. junija ob 19.30 v večnamenski dvorani ob OŠ 8 talcev v Logatcu. S Simfoničnim orkestrom GŠ Logatec bomo pod vodstvom Marjana Grdadolnika odigrali kul in ušesom prijazen program. :-) Le pridružite se nam!

Skratka, prihaja dolgo, vroče poletje, zame definitivno polno dobre glasbe, saj me poznate. :-) Tudi sami si privoščite kakšno glasbeno poslastico, lahko že danes, jutri ali ta vikend. Uživajte, se beremo.

Air France Flight 447

2009-06-01T20:27:00.002+02:00

Kot ste verjetno do sedaj že vsi slišali, videli ali brali, se je danes zgodaj ponoči za letalom Airbus A330-200 francoske letalske družbe Air France, ki je letelo iz Rio de Janeira v Pariz, izgubila vsaka sled, saj je izginilo nekje nad Atlantikom. Na letu 447 je bilo 216 potnikov in 12 članov posadke, skupaj 228 duš. Grozljivo je dejstvo, da je zdaj že jasno, da nesreče letala, ki je očitno strmoglavilo v ocean, ni preživel nihče. Vsem žrtvam v spomin in svojcem v tolažbo je tu posnetek Barberjevega Adagia za godala, ki ga je nekaj dni po katastrofalnem 11. septembru 2001 v Londonu dirigiral Leonard Slatkin.

Letalske katastrofe me že dolgo časa fascinirajo na svoj grozljiv način in imel sem fazo, ko sem prav intenzivno raziskoval najhujše letalske nesreče vseh časov in kaj jih je povzročilo. Tenerifska letališka katastrofa, v kateri je 27. marca 1977 umrlo 583 ljudi, je še vedno najhujša letalska nesreča vseh časov, zelo grozljiva pa je tudi zgodba Pan Amovega leta 103, ki se je zaradi eksplozije bombe, ki so jo podtaknili teroristi, zrušil 21. decembra 1988 nad škotskim Lockerbiejem; umrlo je 270 ljudi, nekateri tudi na tleh, kamor je padlo letalo.

Žal imamo tudi Slovenci "svojo" letalsko katastrofo - Inex-Adria Aviopromet let 1308 (na zgornji fotki iz novembra 1981), ki se je 1. decembra 1981 (dobra dva tedna po mojem rojstvu) okrog 8h zjutraj zaletel v goro San Pietro blizu Ajaccia na Korziki. Življenje je izgubilo vseh 180 potnikov in članov posadke.

Seveda je verjetno odveč razlagati, da sem si s tem "študijem" letalskih nesreč naredil medvedjo uslugo, saj sem zdaj precej presran, ko moram na letalo ali pa ko se z njim pelje kdo od mojih dragih - npr. Špela, ki se je februarja med potovanjem v Patagonijo pošteno prefurala z avioni - tudi na dveh čezoceanskih letih, precej podobnih temu, ki je danes doživel tako nesrečno usodo. In čeprav je letalski transport statistično gledano še vedno daleč najvarnejši, kanček nelagodja ostaja. Sploh ob katastrofah, kakršna je današnja. Vsi preminuli naj počivajo v miru, v mislih bodimo z njimi in z njihovimi svojci in prijatelji, ki danes preživljajo pekel najbolj črnega dne v svojih življenjih.

Po tekmovanju

2009-05-31T21:18:00.002+02:00

Prejšnjo soboto, 23. maja smo se s Pihalnim orkestrom Logatec odpravili v Maribor na 29. tekmovanje slovenskih pihalnih orkestrov v koncertni težavnostni stopnji v organizaciji Zveze slovenskih godb. Na zgornji fotki nas vidite na odru med tekmovalnim nastopom. Tekmovalni program je bil zelo zahteven, predvsem čudovita, a tehnično in interpretativno res precej naporna Symphony No. 0 'Phoenix ex cinere suo renascitur' Barta Picqueurja (skladba po lastnem izboru), pa tudi Reedov Praise Jerusalem! in Švarovi Istrski plesi (obe obvezni skladbi) niso bili od muh. :P Nedvomno lahko rečem, da smo se vsi člani orkestra in dirigent tokrat res maksimalno potrudili in dali od sebe vse najboljše, kar zmoremo. Rezultat je bil super občutek na odru in fenomenalen nastop, verjetno res najboljši v zgodovini orkestra, kot je pozneje zapisal eden od članov orkestra, nedvomno pa najboljši koncert, odkar sam igram v orkestru (dobrih 11 let).

Po tako super koncertu so bila pričakovanja članov orkestra in dirigenta seveda upravičeno zelo visoka, če povem po pravici, se je veliko govorilo o drugem ali celo prvem mestu. Na tekmovanju je sicer nastopilo pet orkestrov: Papirniški pihalni orkester Vevče (v katerem prvo flavto izvrstno igra moja Špela), Delavska godba Trbovlje, naš orkester, Pihalni orkester Slovenj Gradec in Pihalni orkester KUD Pošta Maribor. Že kar dolga leta je favorit na slovenskih tekmovanjih pihalnih orkestrov trboveljska godba in tudi letos so svoj sloves upravičili z absolutno zmago z rezultatom 94,17 % možnih točk. Na drugo mesto se je uvrstila mariborska godba, na tretje mesto Vevče, četrti smo bili Logatčani in zadnje, peto mesto je pripadlo orkestru iz Slovenj Gradca. (Podrobni rezultati so na voljo tukaj.)

Sam na tekmovanja že vsa leta hodim s filozofijo, da velika pričakovanja neizbežno potegnejo za seboj velika razočaranja, če se ne uresničijo, zato vedno raje pričakujem manj. Tako je bilo tudi tokrat, večina mojih sogodbenikov pa je odkrito pričakovala precej oz. zelo veliko. Zato je bilo razočaranje ob "šele" četrtem mestu za marsikoga toliko večje, čeprav smo dosegli 90,65 % točk in zlato plaketo, bravo mi! :-) Na tem mestu zato še enkrat čestitam vsem sogodbenikom, dirigentu Marjanu in predsedniku Slavku. Osebno sem z izkupičkom tekmovanja zelo zadovoljen, saj smo dobili zasluženo zlato plaketo in s tem potrdili vrhunsko koncertno formo orkestra ter bili obenem nagrajeni za trdo delo in dolge ure napornih vaj.

Takole smo po tekmovalnem nastopu ponosno pozirali fotografom. :-) Okej, dosihmal vse lepo in prav, me je pa pošteno razpizdilo nekaj stvari, ki sem jih izvedel po tekmovanju. Prva je bila ta, da smo nizko oceno baje dobili prav zaradi svoje izbirne skladbe, ki naj bi bila predolga in razvlečena, zato naj bi se člani mednarodne strokovne komisije (predsednik Miro Saje in člani Tomaž Habe, mag. Rudolf Zangl, Lazslo Marosi in dr. Richard Miles) na koncu že dolgočasili in zehali. Da crkneš, to pa je strokovnost, jebemti. V razpisu nikjer ne piše, kako dolga je lahko največ izbirna skladba, pač pa zgolj, da "ustreza ravni tekmovanja v trajanju najmanj 12 minut". Naša simfonija je bila resda dolga slabe pol ure, zato smo imeli tudi najdaljši tekmovalni koncert, a to ne more biti nikakršen razlog ali argument, da bi nas zaradi tega ocenili slabše - pa se je očitno zgodilo prav to. V nič boljšo voljo me ni spravila informacija, da naj bi po prvotnem ocenjevanju zlato plaketo dejansko prejela samo trboveljska godba, Logatec, Vevče in Maribor bi dobili srebrne, Slovenj Gradec pa bronasto plaketo. Ko so to videli, so se člani komisije odločili, da bodo vse ocene dvignili. Res zelo zanimivo.

Očitno je res, kar je napisal eden naših članov - da so realni samo še rezultati tekmovanj, kjer se dosežki merijo s štoparicami ali metri in kar je na Facebooku komentiral eden mojih glasbenih prijateljev - da je glasbo nehvaležno ocenjevati. Smešno se mi zdi, da nas je Habe ocenil s 96,66 % možnih točk, Miles pa z 79,44 %, torej nam je prvi dodelil zlato plaketo s pohvalo, drugi pa bronasto (sic!). Res svašta. Jebi ga, vsa glasbena tekmovanja (Ema, Eurosong ...) so do neke mere kuhinja, a tudi ZSG-jevska tekmovanja so vedno slabša (ali, če povem lepo po domače - vsako tekmovanje je malo bolj v pizdi od prejšnjega). Med ocenami članov komisij so (pre)velike razlike, ocenjevati so začeli kategorije (poleg intonacije, zvoka, tempa, fraziranja ...), ki sploh niso predmet ocenjevanja itd. Pika na i je Milesova ocena, ki je res zelo nizka (ne vem, če nas je že kdaj kdo sploh tako slabo ocenil), pod njo pa piše, pazi to: "excellent performance - very expressive". LOL. Dr. Milesa sem po mailu povprašal za razlago tega paradoksa, a odgovora zaenkrat še ni.

Kakorkoli že, pozabimo na vse te probleme in potegnimo iz cele izkušnje nekaj pozitivnega. Konec koncev smo dobili že tretjo zlato plaketo zapored in kakovostno (spet) zrastli, to pa je konec koncev tudi pravi namen in cilj napornih študijev koncertnih tekmovalnih programov. Glavno, da smo na odru uživali, da je bilo kosilo po tekmovanju dobro, da sem bil doma že okrog petih popoldne in da sem se v Mariboru fotkal z izjemnim timpanistom Simfonikov RTV Slovenija Andražem Poljancem, ki je igral z nami. :-)

Na koncu naj se globoko (a ne preglobogo :D) opravičim za tole objavo vsem glasbenim nefanatikom in ostalemu bralstvu, ki mu visi dol za dogajanje na slovenski pihalni sceni, a treba je bilo zapisati tudi to. Naslednjič pa kaj bolj splošnega, obljubim. :-) Morda za začetek novička, da sem danes spet delal na Radiu 94 in NTR v Postojni in izvedel, da bom delal vse junijske nedeljske popoldanske termine, torej me boste na frekvencah omenjenega radia lahko poslušali vsako junijsko nedeljo med 15. in 18. uro. :-)

Tako, toliko za zadnji majniški dan leta Gospodovega MMIX, uživajte & se beremo naslednji mesec! :-)

P. S.: Določena oseba, sicer redna bralka tega bloga (se toplo priporočam tudi v prihodnje!), je bila v Mariboru s strani moje malenkosti opažena med malicanjem. Ker sem ji obljubil, da bom to vsekakor omenil na blogu, na tem mestu obljubo izpolnjujem. Dober tek! :-)))

Norci so zunaj

2009-05-21T18:10:00.002+02:00

Le redkokdo - če sploh kdo?! - zna in zmore Slovencem (oz. Slovenceljnom, kot bi dejala sama) nastaviti tako jedko, pikro in cinično zrcalo kot nemara največja slovenska pesnica, ena in edina Svetlana Makarovič, ki jo občudujem že leta in leta. Kar ne morem in ne morem se naposlušati njenih šansonov, ki so izšli na treh ploščah, omenjeno zrcalo sloven(celj)ske družbe pa najdete v Dajdamskih portretih, posnetih leta 1984, ki jih je ravno te dni s projektom Krizantema na klavirju, ki ga je požegnala sama Svetlana, v življenje ponovno obudila Janja Majzelj (edini poleg Svetlane prisotni glasbenik na snemanju '84 je bil Djuro Penzeš, nekdanji basist Belih vran).

V tem ponorelem, skomercializiranem, karierističnem, stresnem, kapitalističnem, materialističnem, recesivnem svetu žal prepogosto pozabljamo, da glavnina res nevarnih in škodljivih ljudi ni zaprtih, ampak so svobodni kot ptičice na veji. Med seboj, na prostem, na toplem, v trgovini, na plaži, v službi, šoli in še kje jih srečujemo. Vsak dan, vsako uro in vsak trenutek, kot bi gotovo zapisala Svetlana. Da, dragi moji, najhujši norci niso na varnem. Še zdaleč ne. Norci so zunaj.

Svetlana Makarovič
Norci so zunaj

Ti, ki mislijo drugače,
sanjajo prečudne sanje,
ki v oblaku pisanem se vsak dan spustijo nanje,
te, ki mislijo drugače,
v belo hišo smo zaprli,
eni vrnejo se k nam,
drugi bodo v njej - umrli ...

V tej hiši živijo drugačni ljudje,
v neznanih jezikih govore,
za temi zidovi je raj in pekel,
med njimi in nami brni napev -
norci so zunaj, norci so zunaj!

V tej hiši je starec, ki predse strmi,
mladenka z ugaslimi očmi,
bled fant, ki ves čas nepremično sedi
in letu nevidnih ptic sledi -
norci so zunaj, norci so zunaj!

In deklica, ki jo nenehno mrazi,
pestuje otroka, ki ga ni,
nekdo čudovite metulje lovi,
nekdo se nenehoma smeji -
norci so zunaj, norci so zunaj!

Nekdo v divjih sanjah na ves glas kriči,
nekdo lastne sence se boji,
pa vendar vedo morda več kakor mi,
ki smo le v svoj prav prepričani -
norci so zunaj, norci so zunaj!

Zaprta vrata nas ločijo,
živimo, kot drugi hočejo,
živimo drug drugemu v srečo in zlo,
verjamemo, da že vse vemo - ha ha!
Norci so zunaj, norci so zunaj!

Te, ki mislijo drugače, v belo hišo smo zaprli,
eni vrnejo se k nam,
drugi bodo v njej - umrli …
Odprite vrata, odprite,
odprite ta vrata!

Ja, tako je to. Kot poje Svetlana v Baladi o T.: Že res marsikdo svinjarije počne - a eni to smejo, drugi pa ne! Uživajte, se beremo.

Zanimiv pogled

2009-05-09T17:28:00.002+02:00

V zadnjem Playboyu sem prebral super intervju z eno naših avtoritet filmske kritike in voditeljem oddaje Studio City, Marcelom Štefančičem Jr. (ta "Jr." menda zadnje čase opušča, mogoče se ne počuti več tako mladega? :-)). Presenetilo me je dejstvo, da kina "pravzaprav ne mara" in tole njegovo mnenje: "Če hočeš biti filmski kritik, lahko do neskončnosti fetišiziraš pomen kina in ogleda filma na velikem filmskem platnu v temni dvorani itn., ampak s tem izgubiš ogromno časa. Da greš v kino, da prideš domov - cel ritual. Rituali so za fetišiste, za ljudi, ki imajo čas, ki nimajo kaj početi in si omislijo ritualno hojo v kino. Ne, to ni moj konjiček, mene to ne zanima. Nimam časa za to. [...]" Res zanimivo, kajti to pomeni, da sem potemtakem npr. jaz, ki se občasno odpravim v kino (v kratkem si nameravam iti ogledat vsaj Star Trek in Angels and Demons), fetišist, človek, ki ima čas in ki nima kaj početi. Marcel, no, malo pretiravaš. (Iztok, če boš tole bral - kaj meniš ti?) Saj se strinjam tudi z vsem pozneje povedanim o tem, kako od boga poslan je izum DVD-ja (in zdaj Blu-ray-a) za filmofile, toda nekatere filme je pač treba videti v kinu, ker jih gledaš, poslušaš in dojameš popolnoma drugače, kot v domači dnevni sobi pred TV-jem ali lastni sobi na PC-ju. Sam se spomnem predvsem filmov Carrie in E.T.: The Extra-Terrestrial, ki sta me v kinu zadela precej bolj, kot doma, pa čeprav sem oba pred in po kino ogledu videl že neštetokrat.

Hecno mi je tudi to, da ima MŠJr. ogled filma v kinu za "cel projekt", saj je treba iti tja in priti nazaj domov. OK, zadeva je do določene mere seveda time-consuming, toda hej, ali niso takšna vsa "življenjska opravila"? Kaj pa, ko se odpravimo v knjižnico, na tržnico, v jebeni BTC ali, bognedaj, na dopust?! :-) Časa imamo vsi na voljo tistih 24 ur na dan, le v njegovem razporejanju, planiranju in (ne)izkoriščanju smo različno (ne)uspešni. :P

Člani enega mojih all-time najljubših bandov, ameriški progresivni metalci Dream Theater, bodo čez dober mesec, 23. junija izdali svojo novo ploščo Black Clouds & Silver Linings. Prvi single s plošče, A Rite of Passage je že na voljo na netu, včeraj pa sem dobil mail, da je že mogoče videti tudi spot, ki si ga lahko ogledate tule. V DT sem se usodno zaljubil ravno pred kakšnimi desetimi leti, ko so izdali za moj okus svojo še vedno najboljšo ploščo, Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory, dejansko konceptualni album, ki pripoveduje zgodbo o usodnem ljubezenskem trikotniku nekje v 19. stoletju in katere naslovnico lahko vidite zgoraj. Tej plošči se DT dosihmal niso uspeli približati (kaj šele preseči) z nobeno od plošč, ki so ji sledile, bomo videli, kako bo tokrat. Pričakovanja so vsekakor velika.

Tole pa sta izjemna Zildjianova K Constantinople ride in hi-hat, ki si ju nameravam omisliti, če mi uspe prodati zdajšnji čineli. To bo The Jazz Voice! :-) Če torej koga zanimata malo rabljena, skoraj nova 22" K Custom Dark ride za 370 EUR in 14" A New Beat hi-hat za 270 EUR, naj se mi le oglasi.

Takšno je bilo veselje pred 64 leti - 9. maja 1945 ob osvoboditvi Ljubljane. S Špelo sva se dopoldne s kolesoma z Vevč odpravila v center, saj sva imela nekaj svojih, ki so se udeležili tradicionalnega teka trojk. Ob tem, ko sva v nepopisni gneči prečkala Prešerca, sem se nostalgično spomnil časov, ko sem se ob super tekaški formi še sam redno udeleževal tekaških prireditev. Vsepovsod vonj po švicu, maratoniku, prepoteni obrazi in majice, odvezani supergi, oprijeti tekaški dresi na seksi mladih bejbah (če imaš srečo, čez majice vidiš tudi lep par ali dva bradavičk ;D), srečevanja starih tekaških sotrpinov, vzpodbude, nasmehi, iskreni stiski rok, po tleh prazne plastenke sponzorskih pijač in olupki pomaranč, v zraku pa pravi športni duh in na tone pozitivne energije. Ja, lepo je (bilo). Ker me je glasba in z njo povezane aktivnosti preveč potegnila vase, sem s tekom na dolge proge nehal, a vse bolj me grabi, da bi spet začel. Ko tečeš, si svoboden in skoraj samo takrat imaš čas, da sam pri sebi in sam s seboj lahkorazčistiš nekatere stvari, ki bi jih sicer Bog ve kdaj, ali pa celo sploh ne. Zato imajo premnogi tekači tek tudi za avtogeni trening ali kot nekakšno "samoočiščevalno sredstvo". Run, Forrest, run! :-)

Toliko zaenkrat, zdaj pa grem malo urejat svojo CD zbirko, predvsem tisti del s sountracki. ;-) Lep vikend še naprej, uživajte, se beremo!