Končno mi je uspelo na posodo dobiti partituro enega meni najljubših, definitivno pa najbolj odštekanega komada za veliki pihalni orkester. Že naslov Godzilla Eats Las Vegas! celo najbolj zagrizenim glasbenim laikom gotovo namigne, da ne gre za običajno kompozicijo. Skladba, ki jo je napisal Američan Eric Whitacre, je 13-minutna glasbena zajebancija, ki zajame cel kup glasbenih slogov in citira množico znamenitih glasbenih del (Bernstein, Presley, Sinatra, Šostakovič ...).
Pa poglejmo, kaj je o skladbi zapisal sam skladatelj (ki ga vidite na zgornji fotki): "It took me seven years to get my bachelor's degree from UNLV, and by the time I graduated I was ready to eat Las Vegas. Tom Leslie asked me to write another piece for the group as I was leaving, and I thought it would be a blast to do something completely ridiculous. The players are called upon to scream in terror, dress like Elvises (Elvi), and play in about thirty different styles from mambo to cheesy lounge music. The audience follows a 'script' that I wrote simulating a campy, over the top Godzilla movie (is there any other kind?). I wrote the bulk of the piece while in my first year at Juilliard, and no kidding, I used to act out the script every morning devouring animal crackers, wreaking havoc all over the breakfast table. The 'script' was originally twice as long, and had an entire subplot devoted to a young scientist and his love interest. As I started to finish the piece, however, it didn't seem that funny and that story (along with an extended Elvis tribute) ended up on the cutting room floor. The idea that this piece is being played all over the world in such serious concert venues is the single funniest thing I have ever heard. It has been played on the steps of the Capitol by the United States Marine Band, by the Scottish National Wind Symphony (they play in kilts, so help me God), and I have a video of a Japanese audience visibly confused and shaken by the whole experience. Can you imagine? I'm laughing my head off even as I write this!"Od smeha pa zagotovljeno ob poskušanju umira tudi publika, saj morajo glasbeniki v orkestru med drugim kričati od groze, topotati z nogami po tleh, aplavdirati samim sebi, nazdravljati, oponašati pasji lajež, žvižgati in péti. Če v YouTube vpišete naslov skladbe, dobite cel kup posnetkov, toplo priporočam ogled vsaj kakšnega, da dobite idejo, za kakšno muziko gre. Morda pa si lahko ustvarite še kakšen vtis ob naslednjih napotkih skladatelja glasbenikom iz partiture:
- Slow Cocktail Jazz
- Polite applause (kolegom iz sekcij, ki nekaj taktov prej odigrajo kičasto, koktejlasto melodijo)
- Slowly, with terrible anticipation (ko "se bliža godzila")
- Glass/Garbage cans (inštrument)
- Lion's Roar (inštrument)
- Solo Hysteric Screamer
- MAM-BO! (West Side Story ;-))
- palm clusters (klavir)
- Big Vegas Swing
- Forearm slam (klavir)
- ROAR! (rogovi)
- in še maaarsikaj bi se našlo, toliko samo za pokušino. :-)
Morda še nekaj splošnih dirigentovih napotkov:
- The screams (as well as the barking dog and the lead Elvis) are printed in the parts as they appear in the score, but please feel free to assign them by audition (some players have an amazingly natural affinity for this sort of thing ...).
- Be creative! Go nuts! If you can use Neon or Showgirls anywhere in the performance, you win Big Bonus Points!!!
Da, Godzilla je komad, ki je vsekakor svetlobna leta daleč od resne in zahtevne koncertne glasbe, ki jo večina boljših pihalnih orkestrov večinoma izvaja na koncertih (čeprav nikakor ni najlažji, saj ima na lestvici zahtevnostnih stopenj od 1 do 6 oznako 4+). Sam sem imel veliko srečo, da sem imel skladbo pred kakšnima dvema letoma priložnost slišati v živo na letnem koncertu Policijskega orkestra v Cankarjevem domu (pred kratkim so prav tam slovesno praznovali 60. obletnico), ko je dirigiral gostujoči dirigent Peter Kleine Schaars, ki Erica Whitacra tudi osebno pozna. Čeprav policisti takrat niso naredili niti približno takega šova, kot bi bilo sicer mogoče (sploh glede na "scenarij" in partituro), je bila dvorana vseeno precej šokirana, saj česa podobnega niti približno nismo pričakovali in kar smo slišali, je bilo neviđeno, še toliko bolj, ker je prihajalo izpod rok, iz grl itd. članov Policijskega orkestra. Ljubim prijetna presenečenja. :-)Danes sem na YouTubu odkril tudi posnetek znamenitega komada Svobodno sonce Slovenskega banda Aid iz leta 1990, če mi spomin dobro služi (spomnem se A3 posterja iz Pila). Silna nostalgija in hudi solisti. Pa kaj bi nakladal, oglejte si sami.
Tako, toliko za danes. Zadnje čase se je seveda - kot vselej - zgodilo, dogaja in se še bo zgodilo ogromno tega, a o vsem več naslednjič. Do tedaj pa uživajte & se beremo.
