A word to the wise ... Part 2

Human aggression is instinctual. Humans have not evolved any ritualised aggression-inhibiting mechanisms to ensure the survival of the species. For this reason man is considered a very dangerous animal.

-- Konrad Lorenz

A word to the wise ...

The most important things are the hardest things to say. They are the things you get ashamed of, because words diminish them - words shrink things that seemed limitless when they were in your head to no more than living size when they're brought out. But it's more than that, isn't it? The most important things lie too close to wherever your secret heart is buried, like landmarks to a treasure your enemies would love to steal away. And you may make revelations that cost you dearly only to have people look at you in a funny way, not understanding that you've said it all, or why you thought it was so important that you almost cried when you were saying it. That's the worst, I think. When the secret stays locked within not for want of a teller but for want of an uderstanding ear.

-- Stephen King, The Body, 1982

***

In še prevod, ki si ga je zaželela moja redna bralka Ana Balantič:

Najpomembnejše stvari je najtežje povedati. To so stvari, zaradi katerih te postane sram, ker jim besede odvzamejo pomembnost – stvari, ki so se v tvoji glavi zdele brezmejne, besede skrčijo na nič več kot življenjsko velikost, ko jih izrečeš. Ampak to ni vse, kajne? Najpomembnejše stvari ležijo preblizu kraja, kjer je zakopano tvoje skrito srce, kot znamenja do zaklada, ki bi ga tvoji sovražniki z veseljem odtujili. In zgodi se, da žrtvuješ razodetja, ki te zelo drago stanejo, samo za to, da te ljudje topo gledajo in ne razumejo, da si povedal vse ali zakaj si mislil, da je nekaj tako pomembno, da si skoraj jokal, ko si to izrekel. Zdi se mi, da je to najhujše. Ko skrivnost ostane zakopana globoko v tebi ne zato, ker bi ti tako hotel, ampak zato, ker ni razumevajočega ušesa, ki bi ti prisluhnilo.

-- Stephen King, Truplo, 1982

OK, prevod sem sicer naredil bolj ad hoc in na hitro, tako da - ja, seveda bi bil lahko boljši, ampak mislim, da mi je bistvo tega čudovitega odlomka, ki res da misliti, le uspelo ujeti.

Berlusconiju so razbili gobec

Če bi bil malo bolj zloben in privoščljiv, bi dodal še 'končno'. Rekli bi namreč lahko, da je italijanski premier že leta, če ne desetletja, "prosil za batine", saj mu je uspelo pridelati spodobno "zakladnico" kretenskih izjav, laži, kurbarije in podobnih incidentov (na Wikipedii je moč najti kilometrski seznam, ki pa seveda niti zdaleč ni popoln). Čeprav mi nikoli ni (bilo) jasno, kako so lahko Italijani tako slepo zaljubljeni vanj, da mu odpuščajo en spodrsljaj za drugim, je še kako očitno, da je Silvio zelo nevzgojen in neotesan burkež, ki v politiki nima kaj iskati, a je očitno ravno v tem ključ do njegovega uspeha, kajti večje bedarije ko počne, bolj ga italijanski plebs ljubi.

Ampak vsake toliko se vendar najde kdo, ki mu ob Berlusconiju zavre kri in to tudi odločno demonstrira. Gospod Massimo Tartaglia je včeraj Berlusconiju v obraz namreč zabrisal maketo milanske katedrale in mu posledično zlomil nos in izbil dva zoba (klikni, kdor si želiš osvežiti spomin). Zabavna se mi zdi dikcija, ki so jo uporabili na MMC RTV: "je bil italijanski premier Berlusconi včeraj tepen s spominsko repliko milanske katedrale". Tale 'tepen' se precej zabavno sliši. :-)

Kakorkoli že, revež je zdaj v bolnišnici, menda je "izgubil precej krvi", "okreval bo več tednov", seveda pa mu je "po napadu priljubljenost še narasla" (povzemam naslove z raznih novičarskih portalov). OK, razumem, zlomljen nos je zoprna in boleča stvar, tudi razbiti zobje niso mačji kašelj, a g. Berluskoni si je vsaj malo tudi zaslužil, kar je dobil. In priznati moram, da se mi zdi, da je tudi pri nas kar nekaj politikov, ki bi jih bilo treba na gobec zaradi cinizma, nesramnosti, predrznosti, laži, ošabnosti in egocentričnosti, da ne naštevam naprej. Kdo so to, pa gotovo najbolje veš sam(a), preljuba bralka, predragi bralec. ;-) Toliko na hitro za današnji preblisk; uživajte, se beremo.

Faking "veseli december" me spravlja ob živce

Tako je ime skupini na Facebooku (link bo deloval samo, če ste ob kliku prijavljeni v FB), ki sem jo ustvaril pred kakšnima dvema tednoma. Vse argumente za zgornjo trditev pa najdete v tekstu, ki je sprva sicer nastal kot ena mojih sobotaž za Radio 94 in NTR, popolnoma pa je primeren tudi za objavo na blogu. Komentirajte, kritizirajte, izražajte (ne)strinjanje - toda lepo prosim, tudi argumentirajte! :-) Uživajte, se beremo.

* * * * * * * * * *

Pa se je spet začel – veseli december. Spet je tu čas novoletnih jelk, obdarovanja, treh dobrih mož, z lučkami osvetljenih mestnih središč in podobnih pred- in poprazničnih užitkov. Ko zunaj naletava sneg, se je v družbi okrašene smrečice prav lepo stiskati pred toplim kaminom in srkati jabolčni čaj s cimetom.

Žal pa se je v zadnjih letih veseli december pošteno izrodil. Če smo se nekoč veselili okusno okrašenih izložb, zmerno praznično razsvetljenih ulic in podarjenih drobnih pozornosti, smo dandanašnji priča (pred)praznični mrzlici ali bolje rečeno norišnici, ko ljudje s prenapolnjenih parkirišč divjajo po nakupovalnih središčih in kupujejo darila z nespametno kombinacijo razmišljanja, ki jo je prinesel materialistični kapitalizem – malo srca in veliko denarja. Vsemu temu se pridružijo še preobložene police v trgovinah, da človeka popolnoma zmedejo in sploh ne ve več, kaj bi izbral ter milijoni lučk po mestnih središčih in okolici, ki jih vsako leto prižigajo bolj zgodaj, ko smo še daleč od pravega prazničnega vzdušja in pomembno prispevajo k ogromni porabi elektrike in k svetlobnemu onesnaženju. Seveda pa nikakor ne smemo mimo cenenih in šlampasto oblečenih Božičkov in Dedkov Mrazov, ki jih po mestih in trgovinah srečujemo na vsakem drugem koraku, iz zvočnikov pa se neusmiljeno kot pokvarjena plošča ponavljajo razne Bele snežinke in podobne pesmice, ob katerih te ob petnajstem poslušanju v enem dnevu popade slabost.

Ko je Peter Mlakar v Studiu City dejal: "Če je uživanje ukazano, lahko postane huda mora," je dobro vedel, kaj govori. Že stari Rimljani so vedeli, da moramo znati v vseh stvareh uživati zmerno in z ničemer pretiravati. Tako je tudi z veselim decembrom; vse skupaj bi bilo veliko bolj smiselno in učinkovito, če bi lučke prižigali po 20. decembru in bližnje obdarovali z darili, v katera bi vložili predvsem svojo izvirnost, pozornost in ljubezen do obdarovane osebe, ne pa samo "finančna sredstva". Predvsem pa bi se morali v ponorelem življenjskem tempu 3. tisočletja naučiti umirjenosti in zmernosti, ki bi nam še posebej v tem času prišli zelo prav. Dajte nam mir, december je samo eden od mesecev v letu!