Slovenija ima talent - prvo soočenje

Zgodilo se je bilo, da smo se s FOLK Etc odločili, da se gremo pokazat na znameniti licenčni šov Slovenija ima talent, ki se bo letos zgodil (pravzaprav se že dogaja) tudi pri nas. Mašinerija, ki ima za enega od očetov zajebanca Simona Cowella (za katerega Wikipedia še kako upravičeno trdi, da je "notorious as a judge for his blunt and often controversial criticisms, insults and wisecracks about contestants and their abilities", se je začela s predizbori po več slovenskih mestih, pred kratkim pa se je vse skupaj preselilo na avdicije v ljubljansko Dramo, kjer smo se preteklo nedeljo znašli tudi "Irci".

Tam je bilo treba biti točno ob 13h, kar smo tudi udejanili in Špela je nemudoma cinično pripomnila, da se je tako stroga točnost verjetno pripetila prvič v desetinvečletni zgodovini banda. :-) Do 17h, ko smo končno stopili na oder pred žirijo, smo imeli štiri ure časa, ki smo ga zabili za posedanje, WC, kavo/čaj, snemanje intervjuja, vežbanje ter pomenkovanje in opazovanje ostalih (anti)talentov. Po čakanju pa je naposled le napočil usodni trenutek ... :-)

Skoraj točno pet je bila ura, ko smo zasedli prostor na odru ljubljanske Drame in z irskim Kesh jigom poskusili navdušiti žirijo v sestavi Brane Kastelic, Lucienne Lončina in Branko Čakarmiš ter publiko v dvorani (parter + dva balkona; vse skupaj je bilo precej polno). Kar nekaj vaj, ki smo jih namenili za nastop na SIT, se je več kot očitno obrestovalo, saj smo odigrali optimalno (Tomažu še en velik BRAVO za solo na bodhránu!) in navdušili vse zbrane (na zgornji uradni fotki POP TV me vidite, kako maham navdušeni publiki). Najbolj mi je ostalo v spominu to, da so vsi trije člani žirije povedali, da so ob našem igranju uživali, čeprav se je potem seveda našel tudi kakšen toda. :P Lucienne je v nekoliko polomljeni slovenščini pripomnila, da se ji je zdelo, da igramo preveč "kot da bi bili na pogrebu", vendar jo je občinstvo takoj "zatrlo" z glasnim "Buuu!!!". OK, so far so good. Čakarmiš se je spotaknil ob note, ki sta jih imela na odru Špela in Ivan in rekel, da se mu "plonk listki" za SIT ne zdijo primerni. Brane Kastelic je bil pravzaprav brez pripomb, predstava se mu je zdela kul. Tone je šokiral Lucienne in nasmejal občinstvo, ko je Lucienne vprašal, če se spomni, da sta pred leti igrala skupaj v Bernardinu. :D

Tako kot pred sta se tudi po "špilu" z nami pozabavala z vsemi žavbami namazana voditelja Peter Poles (že dobro znana TV faca) in Vid Valič, naš vse prodornejši stendapovec in moj bivši sošolec iz OŠ. Predvsem je pomembno, da je bila avdicija za SIT za vse člane banda pozitivna izkušnja, konec koncev smo od žirije dobili tudi tri "da-je", kar je avtomatska vstopnica v naslednji krog, ki se bo zgodil 14. marca, ko bo žirija izločila še polovico vseh izbranih talentov in ko bo jasno, ali gremo v polfinale ali ne. S tem se sicer sploh ne obremenjujemo, saj cilj našega nastopa na SIT ni bil uvrstitev v polfinale ali še dlje, ampak bolj reklama za band - da ljudje (iz)vedo, da obstajamo in da se v Sloveniji v živo igra tudi tovrstna glasba, ki pa je med Slovenci vedno zelo toplo sprejeta.

No, po 14. 3. seveda lahko pričakujete poročilo o odločitvi žirije, že precej prej, predvidoma v naslednjem tednu, pa izide naša prva CD plošča z naslovom Brst. Stay tuned, takoj ko bo, sporočim, interesenti pa mi seveda lahko neizmerno željo po njej sporočite že zdaj! :-) Zadovoljstvo ob/po nakupu zagotovljeno. Uživajte, se beremo.

LSO tudi letos v Ljubljani

V soboto me je zagrabila silna evforija, ko sem si ogledal letak s highlighti letošnje izdaje Festivala Ljubljana, ki je prišel s sobotnim Delom (letak, ne festival :D) in ugotovil, da je na seznamu ponovno tudi imenitni London Symphony Orchestra (LSO), moj najljubši simfonični orkester, ki po lanskem gostovanju v Ljubljani ponovno prihaja v Cankarjev dom. Očitno je bilo Gergijevu pri nas lani zelo všeč, kajti zdi se mi zelo zanimivo - skorajda neverjetno - da takšen orkester prihaja k nam v goste že drugo leto zapored, zato svaka čast Brleku ali kdorkoli se je pač že "zmenil", da bo LSO spet igral v Gallusovi dvorani.

Zame to seveda pomeni veliko veselje, saj bom LSO tudi letos slišal kar dvakrat - prvič konec aprila v Londonu, kamor se odpravljava s Špelo (to bo moj že četrti obisk britanske prestolnice) in drugič konec avgusta v Ljubljani. Program ljubljanskega koncerta sicer še ni znan, bo pa nedvomno super. Zdaj manjka samo še to, da LSO enkrat pride v Ljubljano s koncertom filmske glasbe! ;-)

Kar me seveda spomne - nikakor ne morem mimo tega, da prav danes, na naš kulturni praznik, praznuje svoj 78. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov in najboljši skladatelj filmske glasbe ever, maestro John Williams. O njem na blogu pišem precej pogosto, zato se ne bi preveč ponavljal, vsekakor pa zdaj in za vekomaj velja: JOHN WILLIAMS IS THE MAN! :-) Ad multos annos, Ioannes! :-)
Danes pa je bil še en "prelomen" dan - po 5 ali 6 letih "abstinence" sem se namreč spet spravil na smučarijo in s Špelo in še dvema kolegoma sva odsmučala dopoldansko smuko na smučišču Cerkno, ki je poleg Krvavca in Rogle moje najljubše (še iz časov, ko sem na smučarijo hodil vsako leto). Nič posebnega - bilo je sicer precej megleno in zelo mrzlo, vendarle pa sem odkril, da smučati še nisem pozabil in da tudi moja oprema še ni za v staro šaro. :-) Bomo videli, morda se po kakšnem čudežu še v tej sezoni spravim še kam ...

Pred mano pa je zdaj še slab teden zimskega dopusta, ki ga bom preživel predvsem umirjeno in na toplem z mojo Špelo. Najprej se nama jutri obeta vaja Folk etc., kako naprej, pa bomo še videli. Vem samo to, da bom danes ZELO dobro spal - po smučariji in obilnem kosilu drugače skoraj ne more biti ... :-) Uživajte, se beremo.

Kako zelo je kovačeva kobila bosa

V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".

Kot bi rekel Jonas: "Takle mamo." in kot bi zapel Iztok Mlakar: "Je taku, taku tu je, je res taku, kej se če." Uživajte, se beremo.