POZOR: Spodnje besedilo vključuje spoilerje, ki vam lahko
pokvarijo ogled filma, zato vam priporočam, da zapisa ne berete, če si filma še
niste ogledali.
Končno sem si ga ogledal – najnovejšega Bonda, kajpada.
Nekaj ljudi, ki me poznajo kot hardcore bondofila, je namreč že začelo izražati
presenečenje in nejevero, ko so iz tedna v teden ugotavljali, da še vedno nisem
šel gledal Skyfalla. S kolegom sva o
ogledu razmišljala med nedavnim obiskom Londona, a do realizacije vzlic kot
žafran dragih vstopnic (cca. 19 GBP!) v kombinaciji s pomanjkanjem časa in
razprodanostjo dvoran ni prišlo. Priložnost, ki smo jo naposled izkoristili, pa
se je pokazala prav na moj 31. rojstni dan. S Špelo sta se nama pridružila še
bivši sošolec in njegova punca in na petkov večer smo se skupaj odpravili v
ljubljanski Kolosej.
Filma ta trenutek še ne nameravam in ne želim podrobno
analizirati, ker se mi še ni pošteno usedel, poleg tega bo (po nakupu
Blu-rayja) potreben še kakšen ogled ali trije. Seveda pa je na zalogi kar nekaj
prvih vtisov. Nedvomno se ustvarjalci še nikoli niso tako intenzivno in na
takšen način odmaknili od konvencionalnosti ustaljene 007 formule, v kateri
s(m)o fani Bonda "varno zavetje" iskali in vedno znova tudi našli
pravzaprav zadnjih 50 let. Sproščenosti, šegavosti, komičnih elementov in
intenzivnejšega eskapizma, ki sta nam ga velikodušno servirala predvsem Moore
in Brosnan, skoraj ni več. 007 je zdaj zajeban, grdogled, mrtvo hladen in delno
zapit (z znamenitega vodka martini,
shaken not stirred je prešaltal kar na Budweiser) agent, s čimer se je zelo
približal dejanskemu Flemingovemu liku, kot ga poznamo iz romanov. Dvignil se
je nivo realistične komponente in po Casino
Royale in Quantum of Solace še
nadaljnje stopnjevanje radikalne preobrazbe Bondovega karakterja, s čimer se je
glavni junak približal bournovsko-ahilovskemu razpizdencu, ki mu dvojne igre,
nezaupanje, izdaje na vseh straneh in
laži na oči spuščajo vse gostejši mrak.
Craigova igra in interpretacija lika sta ob vsem povedanem
nedvomno vrhunski. Skyfall je film z
izjemnim režiserjem (Sam Mendes) in glavnim igralcem, ki sta potenciale drug
drugega izkoristila do zadnjega. (Tudi glavni negativec v podobi
Javierja Bardema je idealno prepričljiv in sočen.) Še noben film v franšizi ni
šel tako globoko v Bondovo preteklost; da je James sirota, je uspelo uganiti že
Vesper Lynd, tokrat pa uzremo tudi grob z imenoma njegovih krušnih staršev in
prisostvujemo popolnemu uničenju domačije, na kateri je preživel svoja otroška
leta. M-ina smrt je bila nepričakovana, šokantna in zame osebno nepotrebna,
razumem pa, da se je fenomenalna Judi Dench, definitivno najboljša M do sedaj,
pri svoji visoki starosti in težavah z vidom verjetno želela počasi umakniti.
Vsekakor je odšla v velikem slogu, saj še v nobenem filmu do sedaj ni imela
tako pomembne vloge (nekje daleč na 2. mestu je The World Is Not Enough, v katerem jo ugrabita Renard in Elektra
King). Če sem prav videl, Bondu ob njeni smrti po licu spolzi solza, kar je nov
"rekord" franšize; ko je solzo za umorjeno ženo Tracy v On
Her Majesty's Secret Service želel potočiti novoporočeni George Lazenby, so
mu to prepovedali, češ da Bond nikoli ne joče.
Nedvomno je Craigov Bond veliko bolj "človeški" –
je agent, ki ima tudi svoje napake in slabosti, občuti in svobodno izraža jezo,
razočaranje, žalost in bolečine. Njegove odločitve se ne izkažejo vedno za
pravilne, ob začetku filma kot neobriti zanemarjenec živi v samovoljnem
izgnanstvu in se zapija kot tisoči drugih slabičev, ki najdejo izhod v
alkoholu. Craigov 007 je svetlobna leta daleč od že omenjenih Moora in
Brosnana, a veliko bližje interpretaciji Daltona, ki je tudi sam stremel točno
k temu – da bi se s svojim Bondom približal Flemingovemu in da bi jasno
pokazal, da Bond ni supermanovski vsemogočnež.
Craig je nedvomno najboljši Bond do sedaj – da, zame osebno
vsekakor boljši tudi od (precenjenega) Conneryja. Toda Skyfall ni najboljša bondiada do sedaj. Casino Royale (2006) jo namreč pusti kar nekaj korakov za seboj. A
ker je na sceno prišel novi M in ker je 007 ob zaključku Skyfalla videti zelo motiviran in pripravljen na akcijo, bo
vsekakor zanimivo videti, ali bo kateri od Craigovih prihodnjih dveh filmov
(naslednji naj bi prišel v kina jeseni 2014) Casino Royale vendarle uspel
preseči.
Če smo že videli boljše bondiade, pa morda še nismo slišali
boljšega naslovnega komada, kot je Skyfall, ki ga je za film spisala in zapela
Adele. Z njim se (moj okus) lahko kosa le še Nobody Does It Better (iz The Spy Who Loved Me) in kakšen komad iz
naveze Barry-Bassey. Po povprečnosti naslovnih komadov zadnjih filmov (če
izpostavim skrajno svetlo izjemo You Know My Name in največje skrpucalo v
Bondovi zgodovini, Madonnin Die Another Day) je Adelin Skyfall popoln breath of fresh air, kot bi dejal Simon
Cowell, in vrhunski komad, ki bi si ga zaslužila vsaka bondiada. Filmska
glasba, tokrat izpod peresa Mendesovega hišnega skladatelja Thomasa Newmana je žal zgolj povprečna in
Arnoldovemu najboljšemu dosežku Tomorrow
Never Dies seže morda do kolen. Glasbena akcija je preveč generična in
neizvirna, da bi vzbudila višji interes ali fascinirala povprečnega
gledalca-poslušalca do te mere, da bi si po ogledu filma kupil (ali vsaj z neta
snel) še soundtrack.
Največje razočaranje filmskega večera v Koloseju je bil žal
Kolosej sam. Morda bo najbolj zgovorno, če kopiram kar svoj nedavni status s
Facebooka: Spoštovani
Kolosej, ne boste me več videli. Vhodna avla kot svinjak, dotrajane dvorane,
znucan filmski trak, crap resolucija slike, sedeži, na katerih se zaradi obrabe
ne vidi več številk in človek posledično ne ve, kam bi se usedel in folk, ki v
kino ne hodi gledat filme, ampak debatirat, kašljat, čekirat telefon vsakih 10
minut in šumet z vrečkami bonbonov in čipsa (OK, za primitiven folk niste krivi
vi). NE, HVALA. Raje imam udobje in mir domačega kavča, Blu-ray in 1080p Full
HD sliko. Adijo, kino! […] Čas jih je TOTALNO povozil. Pa kdo danes še vrti
najnovejše filme s trakov?! Katerega leta pa smo, 1960?! Kristalno jasno je, da
že leta in leta samo kasirajo in ne vlagajo NIČ v posodabljanje ali vsaj redno
vzdrževanje in ohranjanje opreme v top kondiciji!
Stanje v Koloseju je resnično porazno
in žalostno, po domače rečeno, totalen poden. Pred Skyfallom je bil moj zadnji film v Koloseju Quantum of Solace pred štirimi leti, zdaj pa sem se trdno odločil,
da tja ne grem več. V filmu namreč lahko zdaj, ko so cene Blu-ray diskov že
tako padle (in še bolj bodo), za praktično isti denar v precej bolj idealnih
pogojih uživam v domači dnevni sobi, in to ne samo enkrat, pač pa znova in
znova, kolikor mi srce poželi. V kakšen kino se morda znova odpravim, ko bodo
filme začeli vrteti v digitalnem formatu in polni ločljivosti 1080p. Trenutno
stanje je namreč takšno, da leta 2012 v kinu gledamo filme z isto kakovostjo
slike, kot pred 20 in več leti, ko sem kot smrkavec v kinu gledal npr.
Burtonovega Batmana ali Spielbergov Jurassic Park.
Kot 007 tradicionalist še vedno ne morem razumeti, da se gunbarrel zavrti na koncu filma, vseeno pa najslajši stavek odjavne
špice ostaja James Bond Will Return.
Komaj čakam.
