V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".
Kot bi rekel Jonas: "Takle mamo." in kot bi zapel Iztok Mlakar: "Je taku, taku tu je, je res taku, kej se če." Uživajte, se beremo.
Evo, že spet to počnem. Kako tipično in meni podobno. :P Aja, a kaj? Jah, saj veste - po skoraj celomesečni odsotnosti z bloga (itak, bilo je tisoč dobrih razlogov, kot vedno) napišem dva vnosa v dveh dneh. :P Jebi ga, tako pač je. Tako pride in nič ne morem narediti za to, da ne bi. Tako prišlo, namreč. :D Mogoče pa jutri napišem še tretjega, kdo bi vedel.
Kakorkoli že, le kaj mi danes leži na duši?! Heh, pravo vprašanje bo prejkone kdo, ne kaj. Stric na zgornji fotki seveda. Kdo pa je to, porečete? In z veseljem vam odgovorim: francoski skladatelj filmske glasbe Alexandre Desplat.
"Ja, in?!" poreče neučakani bralec. Okej, bom vse razložil. Verjetno se marsikomu od vas, če me le malo bolje pozna, še kako dobro sanja, da sem obseden s filmsko glasbo (okej, z glasbo na splošno itak) - da o glasbi mojega najljubšega skladatelja Johna Williamsa sploh ne govorimo (trenutno moja zbirka njegove filmske in ostale glasbe obsega okrog 1oo CD plošč). In srečno naključje je hotelo, da je JW napisal tudi glasbo za prve tri filme o Harryju Potterju. Sploh čisto prvi soundtrack (za film Harry Potter and the Philosopher's Stone) je res genialen, saj je Williams v njem genialno ustvaril Harry's Wondrous World, kot se imenuje tudi ena od skladb, ki je pravzaprav povzetek celotnega soundtracka. Evo, tule jo dirigira sam maestro:
No, JW-ja sta pri naslednjih filmih nasledila Patrick Doyle (ki sem ga lani v Londonu srečal tudi osebno) in Nicholas Hooper, vendar je vesoljna JW-fanovščina bolj ali manj tiho, vselej pa iskreno upala, da se bo Williams vrnil za zadnji film (ki bo predvajan v dveh delih, prvega bomo videli konec tega leta). Ko je bilo v torek uradno objavljeno, da bo glasbo za prvi film napisal Desplat (klik), je na John Williams Fan Network forumu, katerega zelo aktiven član sem, pošteno završalo in izluščil se je generalni konsenz, da nam je sicer zelo žal, da potrjeni skladatelj ni Williams (moram priznati, da sem bil tudi sam pošteno razočaran), da pa nas, ker se je Desplat s svojimi dosedanjimi dosežki (npr. The Queen - že tu se mi je zdelo zelo zanimivo, da so za pisanje glasbe za film o angleški kraljici izbrali francoskega skladatelja) zelo izkazal, zelo zanima, kako mu bo uspel Harry in da smo pravzaprav prepričani v njegov uspeh. Niti Doylu niti Hooperju namreč Williamsovih čudovitih tém ni uspelo najbolje integrirati v svoje kompozicije, zato iskreno upam, da se bo Desplat izkazal vsaj na tem področju - če ne tudi na vseh drugih. Alexandre, you better deliver now, pal!:-)
No ja, še vedno pa ostaja upanje, da se JW vrne za drugi del filma, ki bo obenem tudi res zadnji film o Harryju Potterju. A verjetno je to bolj a fool's hope, že z vidika glasbene kontinuitete bi bilo namreč precej hecno, če bi glasbo za drugi del istega filma pisal drug skladatelj ... :P
Ja ja, saj vem, da vas prav malo briga, kdo bo pisal glasbo za zadnjega Herija, mene pa zelo. :P Poleg tega me daje še rahla depresija, ker je pred mano še delovni vikend, skoraj celo soboto in nedeljo (pa še del naslednje nedelje) bom namreč preživel na letošnji Saksistri v GŠ Koper. :-/ Ma, bo že, greje me misel na teden dopusta in takega ali drugačnega uživanja s Špelo, ki me čaka februarja. :-) Uživajte, se beremo - pa privoščite si vikend še namesto mene!
P. S.: Na IMDb sem danes prebral, da je Leonardo diCaprio daroval milijon dolarjev za žrtve potresa na Haitiju. Way to go, Leo! Ostali zvezdniki, milijonarji in tajkuni, sledite njegovemu zgledu!
Nekje na netu sem prebral, da bo Republika Slovenija kot pomoč Haitiju, kjer se je, kot nedvomno vsi že veste, 12. januarja zgodila grozljiva katastrofa (ki pravzaprav še traja), namenila 50.000 EUR pomoči. 50 jurjev evrov! Pa folk, WTF?! Ob tem znesku se mi zdi, kot da se delamo norca iz nesrečnih Haitijcev! Okej, štekam - vsaka pomoč je dobrodošla, ampak tale je malo huda. Lepo vas prosim, 50 jurjev zbere Galunič v dveh ali treh svojih jebenih oddajah! 50 jurjev sta dve plači generalnega direktorja Krke. Danes, ko sem bil v BTC-ju, sem s pogledom ošinil štant Loterije Slovenije in videl, da je pred kratkim nekdo v Domžalah zadel skoraj 900.000 EUR. Človek je zadel 900 jurjev evrov, mi pa bomo Haitiju pomagali s petdesetimi?! Za kurčeve patrie, vladna letala in podobne kretenarije gredo milijoni in milijarde, ko pride do človekoljubnosti, pa smo kot posrane riti?! O tempora, o mores!
Kakorkoli že, upam, da si bodo ubogi ljudje tam doli čimprej opomogli in na novo postavili tudi slikoviti Port-au-Prince, za katerega sem prvič slišal (vem, sram me je!) zaradi tega, ker so tam snemali Quantum of Solace. Kot v meni zelo ljubem filmu Deep Impact pove ameriški predsednik Tom Beck (v podobi odličnega Morgana Freemana): Cities fall, but they are rebuild, and heroes die ... but they are remembered.
Human aggression is instinctual. Humans have not evolved any ritualised aggression-inhibiting mechanisms to ensure the survival of the species. For this reason man is considered a very dangerous animal.
The most important things are the hardest things to say. They are the things you get ashamed of, because words diminish them - words shrink things that seemed limitless when they were in your head to no more than living size when they're brought out. But it's more than that, isn't it? The most important things lie too close to wherever your secret heart is buried, like landmarks to a treasure your enemies would love to steal away. And you may make revelations that cost you dearly only to have people look at you in a funny way, not understanding that you've said it all, or why you thought it was so important that you almost cried when you were saying it. That's the worst, I think. When the secret stays locked within not for want of a teller but for want of an uderstanding ear.
-- Stephen King, The Body, 1982
***
In še prevod, ki si ga je zaželela moja redna bralka Ana Balantič:
Najpomembnejše stvari je najtežje povedati. To so stvari, zaradi katerih te postane sram, ker jim besede odvzamejo pomembnost – stvari, ki so se v tvoji glavi zdele brezmejne, besede skrčijo na nič več kot življenjsko velikost, ko jih izrečeš. Ampak to ni vse, kajne? Najpomembnejše stvari ležijo preblizu kraja, kjer je zakopano tvoje skrito srce, kot znamenja do zaklada, ki bi ga tvoji sovražniki z veseljem odtujili. In zgodi se, da žrtvuješ razodetja, ki te zelo drago stanejo, samo za to, da te ljudje topo gledajo in ne razumejo, da si povedal vse ali zakaj si mislil, da je nekaj tako pomembno, da si skoraj jokal, ko si to izrekel. Zdi se mi, da je to najhujše. Ko skrivnost ostane zakopana globoko v tebi ne zato, ker bi ti tako hotel, ampak zato, ker ni razumevajočega ušesa, ki bi ti prisluhnilo.
-- Stephen King, Truplo, 1982
OK, prevod sem sicer naredil bolj ad hoc in na hitro, tako da - ja, seveda bi bil lahko boljši, ampak mislim, da mi je bistvo tega čudovitega odlomka, ki res da misliti, le uspelo ujeti.
Če bi bil malo bolj zloben in privoščljiv, bi dodal še 'končno'. Rekli bi namreč lahko, da je italijanski premier že leta, če ne desetletja, "prosil za batine", saj mu je uspelo pridelati spodobno "zakladnico" kretenskih izjav, laži, kurbarije in podobnih incidentov (na Wikipedii je moč najti kilometrski seznam, ki pa seveda niti zdaleč ni popoln). Čeprav mi nikoli ni (bilo) jasno, kako so lahko Italijani tako slepo zaljubljeni vanj, da mu odpuščajo en spodrsljaj za drugim, je še kako očitno, da je Silvio zelo nevzgojen in neotesan burkež, ki v politiki nima kaj iskati, a je očitno ravno v tem ključ do njegovega uspeha, kajti večje bedarije ko počne, bolj ga italijanski plebs ljubi.
Ampak vsake toliko se vendar najde kdo, ki mu ob Berlusconiju zavre kri in to tudi odločno demonstrira. Gospod Massimo Tartaglia je včeraj Berlusconiju v obraz namreč zabrisal maketo milanske katedrale in mu posledično zlomil nos in izbil dva zoba (klikni, kdor si želiš osvežiti spomin). Zabavna se mi zdi dikcija, ki so jo uporabili na MMC RTV: "je bil italijanski premier Berlusconi včeraj tepen s spominsko repliko milanske katedrale". Tale 'tepen' se precej zabavno sliši. :-)
Kakorkoli že, revež je zdaj v bolnišnici, menda je "izgubil precej krvi", "okreval bo več tednov", seveda pa mu je "po napadu priljubljenost še narasla" (povzemam naslove z raznih novičarskih portalov). OK, razumem, zlomljen nos je zoprna in boleča stvar, tudi razbiti zobje niso mačji kašelj, a g. Berluskoni si je vsaj malo tudi zaslužil, kar je dobil. In priznati moram, da se mi zdi, da je tudi pri nas kar nekaj politikov, ki bi jih bilo treba na gobec zaradi cinizma, nesramnosti, predrznosti, laži, ošabnosti in egocentričnosti, da ne naštevam naprej. Kdo so to, pa gotovo najbolje veš sam(a), preljuba bralka, predragi bralec. ;-) Toliko na hitro za današnji preblisk; uživajte, se beremo.
Tako je ime skupini na Facebooku (link bo deloval samo, če ste ob kliku prijavljeni v FB), ki sem jo ustvaril pred kakšnima dvema tednoma. Vse argumente za zgornjo trditev pa najdete v tekstu, ki je sprva sicer nastal kot ena mojih sobotaž za Radio 94 in NTR, popolnoma pa je primeren tudi za objavo na blogu. Komentirajte, kritizirajte, izražajte (ne)strinjanje - toda lepo prosim, tudi argumentirajte! :-) Uživajte, se beremo.
* * * * * * * * * *
Pa se je spet začel – veseli december. Spet je tu čas novoletnih jelk, obdarovanja, treh dobrih mož, z lučkami osvetljenih mestnih središč in podobnih pred- in poprazničnih užitkov. Ko zunaj naletava sneg, se je v družbi okrašene smrečice prav lepo stiskati pred toplim kaminom in srkati jabolčni čaj s cimetom.
Žal pa se je v zadnjih letih veseli december pošteno izrodil. Če smo se nekoč veselili okusno okrašenih izložb, zmerno praznično razsvetljenih ulic in podarjenih drobnih pozornosti, smo dandanašnji priča (pred)praznični mrzlici ali bolje rečeno norišnici, ko ljudje s prenapolnjenih parkirišč divjajo po nakupovalnih središčih in kupujejo darila z nespametno kombinacijo razmišljanja, ki jo je prinesel materialistični kapitalizem – malo srca in veliko denarja. Vsemu temu se pridružijo še preobložene police v trgovinah, da človeka popolnoma zmedejo in sploh ne ve več, kaj bi izbral ter milijoni lučk po mestnih središčih in okolici, ki jih vsako leto prižigajo bolj zgodaj, ko smo še daleč od pravega prazničnega vzdušja in pomembno prispevajo k ogromni porabi elektrike in k svetlobnemu onesnaženju. Seveda pa nikakor ne smemo mimo cenenih in šlampasto oblečenih Božičkov in Dedkov Mrazov, ki jih po mestih in trgovinah srečujemo na vsakem drugem koraku, iz zvočnikov pa se neusmiljeno kot pokvarjena plošča ponavljajo razne Bele snežinke in podobne pesmice, ob katerih te ob petnajstem poslušanju v enem dnevu popade slabost.
Ko je Peter Mlakar v Studiu City dejal: "Če je uživanje ukazano, lahko postane huda mora," je dobro vedel, kaj govori. Že stari Rimljani so vedeli, da moramo znati v vseh stvareh uživati zmerno in z ničemer pretiravati. Tako je tudi z veselim decembrom; vse skupaj bi bilo veliko bolj smiselno in učinkovito, če bi lučke prižigali po 20. decembru in bližnje obdarovali z darili, v katera bi vložili predvsem svojo izvirnost, pozornost in ljubezen do obdarovane osebe, ne pa samo "finančna sredstva". Predvsem pa bi se morali v ponorelem življenjskem tempu 3. tisočletja naučiti umirjenosti in zmernosti, ki bi nam še posebej v tem času prišli zelo prav. Dajte nam mir, december je samo eden od mesecev v letu!
Strasten glasbenik, filmofil, glasbeni kritik, ljubitelj filmske in klasične glasbe ter jazza, zbiralec CD in DVD plošč, ljubiteljski pesnik, publicist in prevajalec, bivši radijski voditelj, 007 in Tolkien/LotR fan, radioamater, zaljubljenec in uživalec življenja. Carpe diem!
V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".
