Big Brother "slavnih"

Evo ga, here we go again. Kar nekaj časa je bil mir, včeraj pa se je spet začelo. Štartala je tretja sezona slovenskega Big Brotherja, tokrat v VIP izdaji, oz. kot pravi uradni naziv, Big Brother slavnih. Čestitke, POP TV, že dolgo nismo dobili svoje dnevne doze "resničnostnega" sranja, kreganja, cmizdenja, fukanja in ostalih priljubljenih človeških aktivnosti v živo. Nedvomno so bile abstinenčne krize marsikje že (pre)hude, saj predvsem nadebudna, ukaželjna mladina, na kateri stojita svet in prihodnost, v prime timu ni imela česa gledati, pa tudi na samem POP-u se očitno kopajo v kešu, saj bodo 150 jurjev zapravili samo za glavno nagrado stanovalcu, ki bo v hiši ostal do konca (naj spomnem - zmagovalec prve sezone, avstralski Slovenec Andrej, je dobil pičlo polovico tokratne nagrade?). Kurc gleda brezposelne in poplavljene, naj jim pomagajo drugi, mi pa posnemimo novo sezono BB!

Kakorkoli že, seveda smo vsi krvavi pod kožo in ne bom se pretvarjal, da tudi mene ni vsaj zmerno zanimalo, kdo se bo naselil v hišo in naslednjih deset tednov pridno poslušal in ubogal, kar mu "govori big bradr". Kar se tiče dnevne doze potešitve mojih lastnih bolj ali manj bolnih voajerskih potreb in fantazij, zaradi česar je BB po celem svetu tako silen hit, vas lahko pomirim, da z ogledom oddaj ne mislim zapraviti niti minute, kajti že po gledanih treh minutah današnje "otvoritve" z N. O. v glavni vlogi se mi je um zmračil do te mere, da sem od cele oddaje videl samo še Stojkota Ajvarja, ki je odurno patetično zatrdil, kako da je njegova Sandra najslajša hčerkica na svetu. Seveda, lokalne volitve se bližajo in le kateri pravi Mariborčan ne bi obkrožil številke pred imenom ex-TV zvezdnika, očka krasne punčke, ki mu je Kangler že grozil s smrtjo?!

Po kratkem diskurzu se vračam k bistvu - mojemu priznanju, da me je matral firbec glede tega, kdo od naših VIP-ovcev premore dovolj jajc in norosti, da bo šel delat klovna iz sebe v BB. Paradoks, ki je pravzaprav srž tega zapisa ("Ay, there's the rub!"), je seznam SLAVNIH (tako POP TV) inmejtov hiše:

1. Borut Činč
2. Sandra Auer
3. Rok Kosmač
4. Nena Muršič
5. Igor Misdaris
6. Ines Juranovič
7. Zlatan Čordič - Zlatko
8. Ida Vesel - Pia
9. Gena Zeneli
10. Nana Zeneli

Okej. Še NIKOLI v življenju nisem slišal za naslednje SLAVNE: Sandra Auer, Nena Muršič, Ida Vesel - Pia, Gena Zeneli, Nana Zeneli. (Za Boruta Činča sem slišal samo enkrat - seveda takrat, ko je dobil viktorja, prej in potem pa nikoli več.) To je pet (5) oseb oz. polovica stanovalcev. Pa kdo the fuck so ti ljudje?! In to naj bi bil BB slavnih?! Jebi ga, očitno mnogi naši celebrityji, ki jih je POP nedvomno snubil za oddajo, vendarle še premorejo toliko soli v glavi, da so očitno v takem številu zavrnili mamljivo ponudbo, da je bil POP TV v hišo prisiljen vseliti nekakšne kvazi celebrity-wannabeje, za katere verjetno 99 % ali več Slovencev še nikoli ni slišalo.

Sicer se ne morem načuditi, kako da v hiši namesto Roka Kosmača ni Damjana Murka, Fredija Milerja ali obeh, Misdarisu gre očitno krepko na otročje (škoda), Ines Juranovič pa lahko poskrbi še za kakšen pornič v živo, da nadgradi svoji kariero (v času od nastanka znamenitih fotk, ki jih še vedno lahko v minuti najdete na netu, je bivša Miss Hawaian Tropic in ex-Plejbojeva zajčica, tako uradna spletna stran BB, menda "zaradi številnih pridobljenih poznanstev hitro napredovala v uspešno poslovno žensko").

Pa veliko užitkov ob ogledu spektakla, cenjena publika. Uživajte, se beremo.

Mike Portnoy je skenslal Dream Theater

Ko sem po mailu kot naročnik e-novičnika o enem mojih najljubših bandov, ameriških kraljih prog metala Dream Theater, izjemnih glasbenih perfekcionistih, ki sem jih dvakrat že poslušal v živo v LJ in se lani z njimi tudi srečal iz oči v oči, dobil mail z novico iz naslova tega zapisa, sem najprej mislil, da gre za zajebancijo. Da je to nateg, da se je nekdo butasto pošalil, čeprav je od/do 1. aprila še daleč. Ampak ne, stvar je kruto resnična - Mike Portnoy je prejšnjo sredo, 8. septembra zapustil Dream Theater, band, ki ga je soustanovil in v njem igral 25 let (!).

Strani medalje sta zdaj seveda dve, Mikova in tista ostalih štirih članov banda. Tako Mike kot preostanek DT so objavili svoji izjavi, ker sta precej obširni in argumentirani, ju tu ne bom ponavljal, preberite si ju sami. Vem samo, da sem bil - in sem še - popolnoma šokiran, da na koncertih DT ne bo več Mika, ki bi sedel za gigantsko baterijo, za katero bi se jaz z biciklom vozil od enega konca do drugega, z neusahljivo in neskončno energijo desetih bobnarjev skupaj gnal band skozi celoten izjemen špil, po katerih slovi(jo) DT. Mike je bil zadnji član DT, za katerega bi rekel, da bo kdaj zapustil skupino. Prej bi to pripisal tihemu, umirjenemu in introvertiranemu basistu Johnu Myungu ali pevcu Jamesu LaBrieju, nikoli pa Miku (ali Petrucciju). Jeba, res. Tudi kot bobnar sem Mika neskončno oboževal in zelo sem bil počaščen, ko mi je lani pred koncertom ta fant, ki spada med najboljših 10 bobnarjev na svetu, podpisal moj Sabian china splash, ki ga zdaj z veseljem in ponosom igram v lastni bateriji.

Tako Mike kot Dream Theater so seveda nemudoma zatrdili, da to nikakor ne pomeni konec njihove glasbene poti - Mike bo seveda še vedno tako vrhunsko šopal bobne, le da v drugih bandih, Dream Theater pa bo nemoteno delal naprej - dokončal snemanje nove plošče in se odpravil na novo svetovno turnejo (in seveda me - tako kot nedvomno na tisoče ostalih fanov po celem svetu - ZELO zanima, kdo ga bo nadomestil). A kljub vehementnemu leporečenju obeh "strani" je kristalno jasno, da ne bo nikoli več isto. Ne z Mikom, ne v Dream Theatru. Tudi če se Mike kdaj vrne v band, ne bo nikoli več isto, kot je bilo. Lahko bo zelo podobno in spet odlično, ne bo pa več isto. A vseeno si želim, da bi se Mike vrnil v band. Ko bi se vsaj ...
Uživajte, se beremo.

WYWOP 2010 - potem

O WYWOP-u, Svetovnem mladinskem pihalnem orkestru v okviru Mid Europe, največjega evropskega festivala pihalne glasbe, sem že pisal v dveh zapisih (enem pred in enem med samim dogajanjem), žal pa do danes nisem našel časa za "glavno rundo", v kateri bi strnil vtise. Res škoda, kajti do sedaj so se (vtisi, namreč) že nekoliko porazgubili oz. zameglili, ampak štofa za nekaj vrstic je menda še ostalo. :-)

Izkušnja WYWOP-a je resnično unikatna in mislim, da bi jo moral vsak pravi godbenik izkusiti vsaj enkrat. Način dela je takorekoč špartanski, zelo zahteven, in tudi letos ni bilo nič drugače, saj smo vsak dan vadili ure in ure, poleg sekcijskih so bile tu vaje s tremi različnimi dirigenti, od katerih je vsak (razumljivo) od orkestra želel maksimum. Z Vereno in Johannom Mösenbichlerjem, ki sta oba takorekoč že dolgoletna dirigenta orkestra, nismo imeli pravzaprav nikakršnih problemov, saj sta vajena dela z mladinskim orkestrom, nekoliko pa se je zapletlo pri Henrieju Adamsu.

Maestro Henrie Adams je sicer Nizozemec, a že okrog 20 let živi in deluje v Španiji, kjer vodi enega vidnejših pihalnih orkestrov na svetu, La artistica Bunol. Normalno je, da se je v vseh teh letih Adams navzel tudi nekoliko španskega temperamenta, ki smo mu bili priča tudi na vajah in koncertu. Do tu vse lepo in prav, do zapleta pa je prišlo predvsem zaradi Adamsovega odnosa do orkestra in načina dela z njim. Maestro je namreč že na vajah zahteval popolnost in se nam kar malo zameril s slabo toleranco do napak in z zelo "individualnim" pristopom, saj se je na vajah tudi po 5-10 minut ukvarjal samo s posameznimi sekcijami orkestra ali celo samo s posameznimi glasbeniki (ja ja, tudi z mano :P), čemur skupne vaje nikakor niso namenjene. Zdi se mi, da se je preslabo zavedal dejstva, da bo delal z mladinskim orkestrom, ki ga v veliki meri sestavljajo zelo zagnani in predani, a vendarle ljubiteljski glasbeniki. Ali je bila to napaka organizatorja, ki ga je preslabo seznanil s tem, kaj lahko pričakuje, ali le problem njegovega lastnega ega, bi zdaj težko sodil, konec koncev pa tudi ni (več) pomembno. Saj smo se potem čisto v redu ujeli in tudi v redu igrali pod njegovim vodstvom, a mislim, da s samim koncertom ni bil preveč zadovoljen; tudi na večerjo po koncertu ga ni bilo. Dvomim, da ga bodo še kdaj privabili v Schladming, razen če bo prišel s svojim orkestrom.

Sicer smo z orkestrom odigrali super program, predvsem suita Paris Sketches (Martin Ellerby), simfonična skica El atardecer de los inocentes (Teo Aparicio-Barberán) in mistična Alchemy in Silent Spaces Stevena Bryanta, ki je res super fant, so mi ostale v prijetnem spominu, Adams pa me (ponovno) ni pretirano navdušil z izbiro enega od svojih komadov, fanfarične uverture Twefty, ki se je izkazala za slabo kopijo Summon the Heroes, Williamsove glasbe, napisane ob 100-letnici modernih olimpijskih iger oz. za POI v Atlanti leta 1996.

Vsekakor sem se v Schladmingu počutil super, nedvomno lahko isto rečem tudi za Špelo in ostale Slovence, ki nas je bilo letos v orkestru kar sedem. Bilo je naporno, a tudi zelo lepo in predvsem zelo poučno, saj sem se naučil veliko novega, sploh kar se tiče tehnike igranja in skupne igre. Zato človek hitro pozabi na zgodnje vstajanje po (pre)kratki noči, dolge ure napornih vaj, kronično pomanjkanje časa za prehranjevanje (da o prostem času sploh ne govorimo) in še kaj bi se našlo. Kakorkoli že, WYWOP je zakon in skoraj gotovo se bova s Špelo prijavila tudi naslednje leto. :-)

Še tole: ena najbolj nepozabnih izkušenj letošnjega WYWOP-a je zame prišla zadnji dan, v nedeljo, ko smo se vračali domov. Ker smo se odločili, da čimbolj izkoristimo zastonjski SommerCard, ki ga dobi vsak član orkestra, (kartica, ki omogoča brezplačen ali vsaj cenovno zelo ugoden do mnogih turističnih storitev v Schladmingu in okolici, od prevozov z žičnicami do kopanja v bazenih in ene runde mini golfa na dan), smo se zapeljali na ledenik Dachstein, kjer nas je na 2.700 metrov nad morjem pripeljala nihalka, ki jo vidite na zgornji fotki. Veličasten razgled s Skywalka, ki ga prav tako vidite na sliki in pod katerim se razprostira 250-metrski prepad, je pokvarila gosta megla, ki nas je v družbi s temperaturo okrog 1 °C, mrzlim vetrom in metrom snega pričakala na vrhu. Po devetih dneh kuhanja v Schladmingu pri povprečni temperaturi okrog 30 °C in precejšnji soparnosti je bila to res prava osvežitev in premraženi smo si z veseljem privoščili močno vročo govejo juho v restavraciji, zgrajeni v stilu 007 Piz Glorie. :-)

Tako, to je to, uživajte & se beremo in ... Šladmink 2010, prihajamooo! :D

MacGyver z ljubljansko tablico?!

Kot velik oboževalec TV-nadaljevanke o neskončno iznajdljivem MacGyverju sem si do sedaj že uspel nabaviti prvih pet sezon serije na DVD-jih (ker so jih posneli sedem, mi torej manjkata še dve). Ker pa sem vzlic svojih filmofilskih nagnenj pri ogledih filmov po dolgoletni "praksi" postal tudi zelo ostrook in mi marsikateri detajl ne uide, sem v enem od delov "Meka" opazil prizor, ki ga vidite na zgornji sliki. Če sem natančen, gre za zadnji del 2. sezone z naslovom For Love or Money, ki je bil prvič predvajan 4. maja 1987. V njem se MacGyver preganja po (tedaj še) Češkoslovaški republiki in nekje na poti naleti na starega belega, zjajcanega hrošča, ki pa ima, tako vsaj izgleda, ljubljansko tablico LJ 427-638.

Seveda je zelo mogoče, da v resnici ne gre za ljubljansko tablico in da je oznako LJ imel tudi kateri od krajev bivše ČSR, tako kot na cesti pogosto vidimo tuje avtomobile s tablicami, ki se začnejo s KR, CE ... Pa tudi druge sezone niso snemali nikjer v Evropi, ampak kar lepo v Los Angelesu. Obstaja pa kljub vsemu tudi majhna verjetnost, da so nekje v kakšnem skladišču ali zapuščeni garaži imeli starega hrošča iz Slovenije, ki so ga uporabili za snemanje tega prizora. :-)

Sicer pa sem v enem od delov MacGyverja zasledil tudi QSL-kartico enega od slovenskih radiomaterjev, ki prihaja z Vrhnike in je tedaj uporabljal še jugoslovanski pozivni znak. Ko sem mu poročal o tem odkritju, za katerega dosihmal še ni vedel, je bil navdušen, le še DVD z dotičnim delom mu moram posoditi v ogled. :-)

Za konec je tule še stran za vse prave "mkgajverofile" z množico zanimivih in uporabnih podatkov. Danes pa sem prebral tudi, da so na dražbi za cca. 11.600 € prodali bivši sekret Johna Lennona. Čestitke srečnemu lastniku. :D Uživajte, se beremo.

Memento mori

Danes mineva en teden, odkar je mojemu zelo dragemu prijatelju, somišljeniku in sorodni duši umrl oče. Pred nekaj meseci je izvedel, da ima raka, prejšnji ponedeljek s(m)o ga pokopali. Nisem ga (še) dobro (s)poznal, le nekajkrat sva se srečala, a takoj sem začutil, da je izjemen, dober in plemenit človek, ki je imel še neskončno življenjske energije in nešteto neuresničenih načrtov. Zato sem bil zelo prizadet, ko sem izvedel za njegovo smrt in veliko mislim na svojega prijatelja, njegovo mamo in babico, ki jih je pustil za seboj. Star je bil 54 let. Premlad, veliko premlad ... Requiescat in pace!

Pomnite in pomnimo: zelo smo minljivi. Danes smo živi, srečni in zaljubljeni, jutri, čez teden, mesec ali leto se bo morda za drobno žaro za nami vila črna kača žalujočih. Človeku se pogosto zdi, da bi lahko premikal gore, svoje lastne minljivosti pa se ne zaveda ali pa jo (ne)vede pometa daleč pod preprogo lastne zaslepljenosti. Preljuba bralka, dragi bralec: uživaj, ljubi in zajemaj s polno žlico življenje danes, ne jutri. Danes si, jutri te ni.

* * * * *

OB DNEVU SPOMINA
(sonet po pesmi Vande Lavrič)

S sposojenim obrazom nas obišče,
ne vpraša nič, na nič se ne ozira,
po ključu nepojasnjenem izbira –
otroke, starce, pride v gledališče ...

Izzà vogala udari in useka,
zdrobi, prerešeta in: gazi, gazi …
prestrašeni jo spremljajo obrazi
in tuja ji je vsakršna zapreka ...

Neskončna žalost s temo se preplete
in poje glásno žalno lacrimoso.
V od solz izprani duši tiho splete

spomin na tiste, ki šele pred njo so.
Kdor bereš, pomni: Smrt nekoč uzre te,
za voglom črnim si nabrusi koso.

WYWOP 2010 - medtem

Spoštovana publika, najprej lep pozdrav iz Schladminga, kjer je trenutno ura petnajst do enih zjutraj, vreme pa močno deževno, kar je pošteno pokvarilo načrte organizatorjem letošnjega 13. Mid Europe in predvsem današnji Lange Nacht, ki bi morala ob "normalnem" vremenu še trajati. Škoda.

Glede na to, da je danes že petek, bomo jutri zvečer (ŽE?!) z WYWOP-om izgledali na odru nekako tako, kot na zgornji fotki. Najprej pa seveda še en cel dan vaj z vsemi tremi letošnjimi dirigenti. Program je zelo zahteven, tako da kar pošteno garamo, ampak mislim, da bo jutri zvečer vse skupaj kronano z izjemnim koncertom, ki se ga že zelo veselim, takisto pa tudi CD-ja, ki bo ob isti priložnosti posnet v živo.

Aja, še to - ZELO komaj čakam tudi na koncert, na katerem bomo lahko slišali krstno izvedbo za pihalni orkester transkribirane Straussove Alpske simfonije (Eine Alpensinfonie), izjemnega simfoničnega dela, katerega vrhunec v fantastični izvedbi Berlinskih filharmonikov lahko slišite in vidite tule.

Evo, toliko na kratko iz Schladminga, več pa ... hm, kmalu. :-) Uživajte, se beremo.

WYWOP 2010 - prej

Letos sva bila na najino veliko veselje oba s Špelo sprejeta v svetovni mladinski orkester ali v izvirniku World Youth Wind Orchestra Project - WYWOP, ki se vsako leto zgodi v avstrijskem Schladmingu v sklopu enega največjih svetovnih festivalov pihalne glasbe Mid Europe, na katerem smo pred štirimi leti zelo uspešno nastopili tudi s Pihalnim orkestrom Logatec. Špela bo v WYWOP-u igrala že četrtič, sam pa se bom tega izziva lotil prvič.

Kot vsako leto bomo tudi tokrat izvajali vrhunsko literaturo za velike pihalne orkestre pod vodstvom izjemnih dirigentov - specialistov za pihalno glasbo; glavni dirigent bo letos Španec Henrie Adams (na zgornji fotki), ob njem pa še Johann Mösenbichler in njegova hči Verena Mösenbichler-Bryant. Kot pravi tekst na spletni strani Mid Europe: International conductors and composers will rehearse renowned literature for Symphonic Wind Orchestra during an intense musical week. Program vaj je precej naporen, saj se na dan vadi tudi po 10 ur, v kar so vključene sekcijske in skupne vaje, se pa za koncert, ki je vsako leto vrhunec celotnega festivala, v enem tednu naštudira koncertni program, ki ga npr. z našim orkestrom za kakšno tekmovanje vadimo pol leta ali še dlje.

Čeprav sta bila Mid Europe in WYWOP prvič prirejena že leta 1997, pa je začela udeležba Slovencev naraščati šele v zadnjih letih. Letos bomo postavili absolutni rekord slovenske udeležbe v WYWOP-u, saj nas bo v orkestru igralo kar 7 (sedem!) Slovencev: flavtistka, oboistka, klarinetist, trobentac, pozavnist, pianist in tolkalec. To bomo razturali! :-)

Toliko čisto na kratko kot "napoved", kaj bom zganjal do konca naslednjega tedna, če bosta natrpan urnik in dostop do interneta to omogočala, pa se morda kaj oglasim celo iz samega Schladminga in poročam, kako nam gre. Uživajte poletje, se beremo.