Slovenija ima talent - prvo soočenje

Zgodilo se je bilo, da smo se s FOLK Etc odločili, da se gremo pokazat na znameniti licenčni šov Slovenija ima talent, ki se bo letos zgodil (pravzaprav se že dogaja) tudi pri nas. Mašinerija, ki ima za enega od očetov zajebanca Simona Cowella (za katerega Wikipedia še kako upravičeno trdi, da je "notorious as a judge for his blunt and often controversial criticisms, insults and wisecracks about contestants and their abilities", se je začela s predizbori po več slovenskih mestih, pred kratkim pa se je vse skupaj preselilo na avdicije v ljubljansko Dramo, kjer smo se preteklo nedeljo znašli tudi "Irci".

Tam je bilo treba biti točno ob 13h, kar smo tudi udejanili in Špela je nemudoma cinično pripomnila, da se je tako stroga točnost verjetno pripetila prvič v desetinvečletni zgodovini banda. :-) Do 17h, ko smo končno stopili na oder pred žirijo, smo imeli štiri ure časa, ki smo ga zabili za posedanje, WC, kavo/čaj, snemanje intervjuja, vežbanje ter pomenkovanje in opazovanje ostalih (anti)talentov. Po čakanju pa je naposled le napočil usodni trenutek ... :-)

Skoraj točno pet je bila ura, ko smo zasedli prostor na odru ljubljanske Drame in z irskim Kesh jigom poskusili navdušiti žirijo v sestavi Brane Kastelic, Lucienne Lončina in Branko Čakarmiš ter publiko v dvorani (parter + dva balkona; vse skupaj je bilo precej polno). Kar nekaj vaj, ki smo jih namenili za nastop na SIT, se je več kot očitno obrestovalo, saj smo odigrali optimalno (Tomažu še en velik BRAVO za solo na bodhránu!) in navdušili vse zbrane (na zgornji uradni fotki POP TV me vidite, kako maham navdušeni publiki). Najbolj mi je ostalo v spominu to, da so vsi trije člani žirije povedali, da so ob našem igranju uživali, čeprav se je potem seveda našel tudi kakšen toda. :P Lucienne je v nekoliko polomljeni slovenščini pripomnila, da se ji je zdelo, da igramo preveč "kot da bi bili na pogrebu", vendar jo je občinstvo takoj "zatrlo" z glasnim "Buuu!!!". OK, so far so good. Čakarmiš se je spotaknil ob note, ki sta jih imela na odru Špela in Ivan in rekel, da se mu "plonk listki" za SIT ne zdijo primerni. Brane Kastelic je bil pravzaprav brez pripomb, predstava se mu je zdela kul. Tone je šokiral Lucienne in nasmejal občinstvo, ko je Lucienne vprašal, če se spomni, da sta pred leti igrala skupaj v Bernardinu. :D

Tako kot pred sta se tudi po "špilu" z nami pozabavala z vsemi žavbami namazana voditelja Peter Poles (že dobro znana TV faca) in Vid Valič, naš vse prodornejši stendapovec in moj bivši sošolec iz OŠ. Predvsem je pomembno, da je bila avdicija za SIT za vse člane banda pozitivna izkušnja, konec koncev smo od žirije dobili tudi tri "da-je", kar je avtomatska vstopnica v naslednji krog, ki se bo zgodil 14. marca, ko bo žirija izločila še polovico vseh izbranih talentov in ko bo jasno, ali gremo v polfinale ali ne. S tem se sicer sploh ne obremenjujemo, saj cilj našega nastopa na SIT ni bil uvrstitev v polfinale ali še dlje, ampak bolj reklama za band - da ljudje (iz)vedo, da obstajamo in da se v Sloveniji v živo igra tudi tovrstna glasba, ki pa je med Slovenci vedno zelo toplo sprejeta.

No, po 14. 3. seveda lahko pričakujete poročilo o odločitvi žirije, že precej prej, predvidoma v naslednjem tednu, pa izide naša prva CD plošča z naslovom Brst. Stay tuned, takoj ko bo, sporočim, interesenti pa mi seveda lahko neizmerno željo po njej sporočite že zdaj! :-) Zadovoljstvo ob/po nakupu zagotovljeno. Uživajte, se beremo.

LSO tudi letos v Ljubljani

V soboto me je zagrabila silna evforija, ko sem si ogledal letak s highlighti letošnje izdaje Festivala Ljubljana, ki je prišel s sobotnim Delom (letak, ne festival :D) in ugotovil, da je na seznamu ponovno tudi imenitni London Symphony Orchestra (LSO), moj najljubši simfonični orkester, ki po lanskem gostovanju v Ljubljani ponovno prihaja v Cankarjev dom. Očitno je bilo Gergijevu pri nas lani zelo všeč, kajti zdi se mi zelo zanimivo - skorajda neverjetno - da takšen orkester prihaja k nam v goste že drugo leto zapored, zato svaka čast Brleku ali kdorkoli se je pač že "zmenil", da bo LSO spet igral v Gallusovi dvorani.

Zame to seveda pomeni veliko veselje, saj bom LSO tudi letos slišal kar dvakrat - prvič konec aprila v Londonu, kamor se odpravljava s Špelo (to bo moj že četrti obisk britanske prestolnice) in drugič konec avgusta v Ljubljani. Program ljubljanskega koncerta sicer še ni znan, bo pa nedvomno super. Zdaj manjka samo še to, da LSO enkrat pride v Ljubljano s koncertom filmske glasbe! ;-)

Kar me seveda spomne - nikakor ne morem mimo tega, da prav danes, na naš kulturni praznik, praznuje svoj 78. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov in najboljši skladatelj filmske glasbe ever, maestro John Williams. O njem na blogu pišem precej pogosto, zato se ne bi preveč ponavljal, vsekakor pa zdaj in za vekomaj velja: JOHN WILLIAMS IS THE MAN! :-) Ad multos annos, Ioannes! :-)
Danes pa je bil še en "prelomen" dan - po 5 ali 6 letih "abstinence" sem se namreč spet spravil na smučarijo in s Špelo in še dvema kolegoma sva odsmučala dopoldansko smuko na smučišču Cerkno, ki je poleg Krvavca in Rogle moje najljubše (še iz časov, ko sem na smučarijo hodil vsako leto). Nič posebnega - bilo je sicer precej megleno in zelo mrzlo, vendarle pa sem odkril, da smučati še nisem pozabil in da tudi moja oprema še ni za v staro šaro. :-) Bomo videli, morda se po kakšnem čudežu še v tej sezoni spravim še kam ...

Pred mano pa je zdaj še slab teden zimskega dopusta, ki ga bom preživel predvsem umirjeno in na toplem z mojo Špelo. Najprej se nama jutri obeta vaja Folk etc., kako naprej, pa bomo še videli. Vem samo to, da bom danes ZELO dobro spal - po smučariji in obilnem kosilu drugače skoraj ne more biti ... :-) Uživajte, se beremo.

Kako zelo je kovačeva kobila bosa

V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".

Kot bi rekel Jonas: "Takle mamo." in kot bi zapel Iztok Mlakar: "Je taku, taku tu je, je res taku, kej se če." Uživajte, se beremo.

John Williams? Ne, Alexandre Desplat.

Evo, že spet to počnem. Kako tipično in meni podobno. :P Aja, a kaj? Jah, saj veste - po skoraj celomesečni odsotnosti z bloga (itak, bilo je tisoč dobrih razlogov, kot vedno) napišem dva vnosa v dveh dneh. :P Jebi ga, tako pač je. Tako pride in nič ne morem narediti za to, da ne bi. Tako prišlo, namreč. :D Mogoče pa jutri napišem še tretjega, kdo bi vedel.

Kakorkoli že, le kaj mi danes leži na duši?! Heh, pravo vprašanje bo prejkone kdo, ne kaj. Stric na zgornji fotki seveda. Kdo pa je to, porečete? In z veseljem vam odgovorim: francoski skladatelj filmske glasbe Alexandre Desplat.

"Ja, in?!" poreče neučakani bralec. Okej, bom vse razložil. Verjetno se marsikomu od vas, če me le malo bolje pozna, še kako dobro sanja, da sem obseden s filmsko glasbo (okej, z glasbo na splošno itak) - da o glasbi mojega najljubšega skladatelja Johna Williamsa sploh ne govorimo (trenutno moja zbirka njegove filmske in ostale glasbe obsega okrog 1oo CD plošč). In srečno naključje je hotelo, da je JW napisal tudi glasbo za prve tri filme o Harryju Potterju. Sploh čisto prvi soundtrack (za film Harry Potter and the Philosopher's Stone) je res genialen, saj je Williams v njem genialno ustvaril Harry's Wondrous World, kot se imenuje tudi ena od skladb, ki je pravzaprav povzetek celotnega soundtracka. Evo, tule jo dirigira sam maestro:



No, JW-ja sta pri naslednjih filmih nasledila Patrick Doyle (ki sem ga lani v Londonu srečal tudi osebno) in Nicholas Hooper, vendar je vesoljna JW-fanovščina bolj ali manj tiho, vselej pa iskreno upala, da se bo Williams vrnil za zadnji film (ki bo predvajan v dveh delih, prvega bomo videli konec tega leta). Ko je bilo v torek uradno objavljeno, da bo glasbo za prvi film napisal Desplat (klik), je na John Williams Fan Network forumu, katerega zelo aktiven član sem, pošteno završalo in izluščil se je generalni konsenz, da nam je sicer zelo žal, da potrjeni skladatelj ni Williams (moram priznati, da sem bil tudi sam pošteno razočaran), da pa nas, ker se je Desplat s svojimi dosedanjimi dosežki (npr. The Queen - že tu se mi je zdelo zelo zanimivo, da so za pisanje glasbe za film o angleški kraljici izbrali francoskega skladatelja) zelo izkazal, zelo zanima, kako mu bo uspel Harry in da smo pravzaprav prepričani v njegov uspeh. Niti Doylu niti Hooperju namreč Williamsovih čudovitih tém ni uspelo najbolje integrirati v svoje kompozicije, zato iskreno upam, da se bo Desplat izkazal vsaj na tem področju - če ne tudi na vseh drugih. Alexandre, you better deliver now, pal! :-)

No ja, še vedno pa ostaja upanje, da se JW vrne za drugi del filma, ki bo obenem tudi res zadnji film o Harryju Potterju. A verjetno je to bolj a fool's hope, že z vidika glasbene kontinuitete bi bilo namreč precej hecno, če bi glasbo za drugi del istega filma pisal drug skladatelj ... :P

Ja ja, saj vem, da vas prav malo briga, kdo bo pisal glasbo za zadnjega Herija, mene pa zelo. :P Poleg tega me daje še rahla depresija, ker je pred mano še delovni vikend, skoraj celo soboto in nedeljo (pa še del naslednje nedelje) bom namreč preživel na letošnji Saksistri v GŠ Koper. :-/ Ma, bo že, greje me misel na teden dopusta in takega ali drugačnega uživanja s Špelo, ki me čaka februarja. :-) Uživajte, se beremo - pa privoščite si vikend še namesto mene!

P. S.: Na IMDb sem danes prebral, da je Leonardo diCaprio daroval milijon dolarjev za žrtve potresa na Haitiju. Way to go, Leo! Ostali zvezdniki, milijonarji in tajkuni, sledite njegovemu zgledu!

50 jurjev za Haiti

Nekje na netu sem prebral, da bo Republika Slovenija kot pomoč Haitiju, kjer se je, kot nedvomno vsi že veste, 12. januarja zgodila grozljiva katastrofa (ki pravzaprav še traja), namenila 50.000 EUR pomoči. 50 jurjev evrov! Pa folk, WTF?! Ob tem znesku se mi zdi, kot da se delamo norca iz nesrečnih Haitijcev! Okej, štekam - vsaka pomoč je dobrodošla, ampak tale je malo huda. Lepo vas prosim, 50 jurjev zbere Galunič v dveh ali treh svojih jebenih oddajah! 50 jurjev sta dve plači generalnega direktorja Krke. Danes, ko sem bil v BTC-ju, sem s pogledom ošinil štant Loterije Slovenije in videl, da je pred kratkim nekdo v Domžalah zadel skoraj 900.000 EUR. Človek je zadel 900 jurjev evrov, mi pa bomo Haitiju pomagali s petdesetimi?! Za kurčeve patrie, vladna letala in podobne kretenarije gredo milijoni in milijarde, ko pride do človekoljubnosti, pa smo kot posrane riti?! O tempora, o mores!

Kakorkoli že, upam, da si bodo ubogi ljudje tam doli čimprej opomogli in na novo postavili tudi slikoviti Port-au-Prince, za katerega sem prvič slišal (vem, sram me je!) zaradi tega, ker so tam snemali Quantum of Solace. Kot v meni zelo ljubem filmu Deep Impact pove ameriški predsednik Tom Beck (v podobi odličnega Morgana Freemana): Cities fall, but they are rebuild, and heroes die ... but they are remembered.

Aja, pa srečno novo leto.

A word to the wise ... Part 2

Human aggression is instinctual. Humans have not evolved any ritualised aggression-inhibiting mechanisms to ensure the survival of the species. For this reason man is considered a very dangerous animal.

-- Konrad Lorenz

A word to the wise ...

The most important things are the hardest things to say. They are the things you get ashamed of, because words diminish them - words shrink things that seemed limitless when they were in your head to no more than living size when they're brought out. But it's more than that, isn't it? The most important things lie too close to wherever your secret heart is buried, like landmarks to a treasure your enemies would love to steal away. And you may make revelations that cost you dearly only to have people look at you in a funny way, not understanding that you've said it all, or why you thought it was so important that you almost cried when you were saying it. That's the worst, I think. When the secret stays locked within not for want of a teller but for want of an uderstanding ear.

-- Stephen King, The Body, 1982

***

In še prevod, ki si ga je zaželela moja redna bralka Ana Balantič:

Najpomembnejše stvari je najtežje povedati. To so stvari, zaradi katerih te postane sram, ker jim besede odvzamejo pomembnost – stvari, ki so se v tvoji glavi zdele brezmejne, besede skrčijo na nič več kot življenjsko velikost, ko jih izrečeš. Ampak to ni vse, kajne? Najpomembnejše stvari ležijo preblizu kraja, kjer je zakopano tvoje skrito srce, kot znamenja do zaklada, ki bi ga tvoji sovražniki z veseljem odtujili. In zgodi se, da žrtvuješ razodetja, ki te zelo drago stanejo, samo za to, da te ljudje topo gledajo in ne razumejo, da si povedal vse ali zakaj si mislil, da je nekaj tako pomembno, da si skoraj jokal, ko si to izrekel. Zdi se mi, da je to najhujše. Ko skrivnost ostane zakopana globoko v tebi ne zato, ker bi ti tako hotel, ampak zato, ker ni razumevajočega ušesa, ki bi ti prisluhnilo.

-- Stephen King, Truplo, 1982

OK, prevod sem sicer naredil bolj ad hoc in na hitro, tako da - ja, seveda bi bil lahko boljši, ampak mislim, da mi je bistvo tega čudovitega odlomka, ki res da misliti, le uspelo ujeti.