Elanke tudi v Bowling for Columbine

Pred kakšnima dvema letoma sem že pisal o legendarnih elankah, ki so se leta 1985 pojavile v bondiadi A View to a Kill. Ko pa sem zadnjič po kar dolgem času spet pogledal legendarni dokumentarec Michaela Moora Bowling for Columbine (2002), sem jih opazil tudi v njem (v deseti minuti filma režiser pokaže koledar Michiganske milice za leto 2002 z naslovom Militia Babes in na eni od fotk so poleg bejbe tudi elanke. Oglejte si spodnjo fotko (če jo kliknete, se poveča).

Poesis

Prebliski I
VEČERJA
(po resnični zgodbi)

"to je ćevap sa pancetom pa sa sirom"
je natakar pojasnil starejši gospe
ki je sedela v srbski restavraciji
kamor sem šel na večerjo po službi
dan je bil dolg in naporen
in bil sem lačen, pa sem šel
in bilo je veliko ljudi
veliko lačnih
in fant pri sosednji mizi je povedal dekletu
(jedla sta mešano na žaru)
da ima sodelavko iz Romunije
medtem ko je mimo tulil rešilec
ona pa je srkala rdeče vino
in mu rekla, da je že videla trailer nekega filma
(imela je simpatične črne kodre
in spomnim se, da sem se spraševal
ali so naravni)
in čeprav je bila ura že skoraj sedem
je fant nekomu po telefonu dejal
"zdele sm glih na kosilu"
moj drugi sosed pa je pripovedoval
o USB ključu in CD playerju in hudih zvočnikih
imel je čisto pobrito glavo
z ogromno brazgotino na temenu
potem pa je spet prišel natakar
in mi rekel: "vse pojedel!"
in jaz sem rekel, da je bilo odlično
in nisem se zlagal
čeprav nisem jedel
ćevapa sa pancetom pa sa sirom

Vse najboljše, John Williams!

Danes praznuje svoj 79. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov, izjemni mojster filmske in klasične glasbe John Williams, ki se je rodil na današnji dan leta 1932 v New Yorku. Ne bom našteval njegovih del, oskarjev in ostalih dosežkov, ker sem o vsem tem že večkrat pisal in nima smisla, da ponavljam dobro znana dejstva. Če ga kdo še ne pozna ali bi si rad osvežil spomin, lahko ogromno informacij najde tu in/ali tu. Osebno mu želim predvsem, da bi ga zdravje in vitalnost, s katero navdušuje v svojih zrelih letih, spremljala tudi v prihodnje in da bi napisal še veliko odlične filmske glasbe, tako zelo odlične, kot lahko pride samo izpod njegovega peresa. Ad multos annos, maestro!

Dnevi, ko joče tudi 007

Barry, John Barry.

Odšel je skladatelj filmske glasbe, ki je Bondu podaril kvintesencialni glasbeni karakter, ki z Jamesom ostaja še danes in so se mu spoštljivo poklonili vsi skladatelji, ki so v zadnjih 49 letih pisali glasbo za franšizo, še posebej David Arnold, ki za Bondovo glasbeno plat skrbi zadnjih 14 let. Barry je nenadoma doživel infarkt, čeprav je bil pri 77 letih še precej vitalen in čvrstega zdravja. A očitno je prišel njegov čas in na veliko žalost mnogih ljubiteljev filma in filmske glasbe se je 30. januarja 2011 poslovil. Naj se sliši še tako klišejsko, a zame ne bo nikoli umrl, saj ostaja njegova glasba večna in neminljiva. Poleg soundtrackov za 11 bondiad je Barry seveda napisal še na desetine drugih (npr. Dances With Wolves, Out of Africa,The Lion in Winter …), a meni osebno so najljubši prav njegovi 007 soundtracki, še posebej npr. Diamonds Are Forever, Moonraker in The Living Daylights, njegov izjemni 007 glasbeni labodji spev iz leta 1987.

Še vedno težko verjamem, da ga ni več. Sem zelo žalosten, saj sem že od otroštva velik oboževalec Bonda in vsega, povezanega z njim in spomnem se, da sem se že kot 10-letni smrkavec začel zavedati, kako odlična je glasba v vseh teh starih filmih o Bondu, ki sem jih vedno gledal z navdušenjem in odprtimi usti. Ko je bila ena mojih največjih strasti, zbiranje CD-jev z orkestralno filmsko glasbo, še v povojih, sem si zelo od začetka (ob soundtrackih Johna Williamsa) najbolj želel prav Bondovih soundtrackov. Danes, ko jih imam vse, so že leta in leta v samem vrhu mojih najbolj poslušanih CD-jev. In tako bo tudi ostalo, nedvomno najbolj ravno po Barryjevi zaslugi.

Je naključje, da JB lahko pomeni James Bond ali John Barry? Če vprašate mene, nikakor. Srečno, maestro!

Poesis

Z VLAKOM

včasih, ko se peljem z vlakom
se mi zdi, da se peljem skozi življenje
pogledam skozi okno
(NAGNITI SE VEN JE NEVARNO)
danes je zunaj sonce
jutri bo pa že dež
mogoče celo sneg
ali poledica (!)
včasih se nimaš kam usesti
spet drugič imaš pa cel vagon
samo ZASE
danes se ti neznanec nasmehne
jutri se delajo, kot da te ni
pogledam skozi okno
in slike bežijo mimo
polja in ceste in gozdovi in hiše
in v teh hišah ljudje
vsak od njih piše svojo zgodbo
in teh hiš je na tisoče
ljudi pa na stotisoče
pogledam skozi okno
in res je kot življenje
vse lahko samo okusim
samo oplazim s pogledom
za sekundo
in že vlak odpelje mimo
kot so pred njim odpeljali že mnogi
pravzaprav nešteti
in če ga zamudiš
te nikoli ne počaka
tako kot življenje
in potem zadnja postaja
in vlak naredi
ksssssssssssssss
tako kot življenje

Big Brother "slavnih"

Evo ga, here we go again. Kar nekaj časa je bil mir, včeraj pa se je spet začelo. Štartala je tretja sezona slovenskega Big Brotherja, tokrat v VIP izdaji, oz. kot pravi uradni naziv, Big Brother slavnih. Čestitke, POP TV, že dolgo nismo dobili svoje dnevne doze "resničnostnega" sranja, kreganja, cmizdenja, fukanja in ostalih priljubljenih človeških aktivnosti v živo. Nedvomno so bile abstinenčne krize marsikje že (pre)hude, saj predvsem nadebudna, ukaželjna mladina, na kateri stojita svet in prihodnost, v prime timu ni imela česa gledati, pa tudi na samem POP-u se očitno kopajo v kešu, saj bodo 150 jurjev zapravili samo za glavno nagrado stanovalcu, ki bo v hiši ostal do konca (naj spomnem - zmagovalec prve sezone, avstralski Slovenec Andrej, je dobil pičlo polovico tokratne nagrade?). Kurc gleda brezposelne in poplavljene, naj jim pomagajo drugi, mi pa posnemimo novo sezono BB!

Kakorkoli že, seveda smo vsi krvavi pod kožo in ne bom se pretvarjal, da tudi mene ni vsaj zmerno zanimalo, kdo se bo naselil v hišo in naslednjih deset tednov pridno poslušal in ubogal, kar mu "govori big bradr". Kar se tiče dnevne doze potešitve mojih lastnih bolj ali manj bolnih voajerskih potreb in fantazij, zaradi česar je BB po celem svetu tako silen hit, vas lahko pomirim, da z ogledom oddaj ne mislim zapraviti niti minute, kajti že po gledanih treh minutah današnje "otvoritve" z N. O. v glavni vlogi se mi je um zmračil do te mere, da sem od cele oddaje videl samo še Stojkota Ajvarja, ki je odurno patetično zatrdil, kako da je njegova Sandra najslajša hčerkica na svetu. Seveda, lokalne volitve se bližajo in le kateri pravi Mariborčan ne bi obkrožil številke pred imenom ex-TV zvezdnika, očka krasne punčke, ki mu je Kangler že grozil s smrtjo?!

Po kratkem diskurzu se vračam k bistvu - mojemu priznanju, da me je matral firbec glede tega, kdo od naših VIP-ovcev premore dovolj jajc in norosti, da bo šel delat klovna iz sebe v BB. Paradoks, ki je pravzaprav srž tega zapisa ("Ay, there's the rub!"), je seznam SLAVNIH (tako POP TV) inmejtov hiše:

1. Borut Činč
2. Sandra Auer
3. Rok Kosmač
4. Nena Muršič
5. Igor Misdaris
6. Ines Juranovič
7. Zlatan Čordič - Zlatko
8. Ida Vesel - Pia
9. Gena Zeneli
10. Nana Zeneli

Okej. Še NIKOLI v življenju nisem slišal za naslednje SLAVNE: Sandra Auer, Nena Muršič, Ida Vesel - Pia, Gena Zeneli, Nana Zeneli. (Za Boruta Činča sem slišal samo enkrat - seveda takrat, ko je dobil viktorja, prej in potem pa nikoli več.) To je pet (5) oseb oz. polovica stanovalcev. Pa kdo the fuck so ti ljudje?! In to naj bi bil BB slavnih?! Jebi ga, očitno mnogi naši celebrityji, ki jih je POP nedvomno snubil za oddajo, vendarle še premorejo toliko soli v glavi, da so očitno v takem številu zavrnili mamljivo ponudbo, da je bil POP TV v hišo prisiljen vseliti nekakšne kvazi celebrity-wannabeje, za katere verjetno 99 % ali več Slovencev še nikoli ni slišalo.

Sicer se ne morem načuditi, kako da v hiši namesto Roka Kosmača ni Damjana Murka, Fredija Milerja ali obeh, Misdarisu gre očitno krepko na otročje (škoda), Ines Juranovič pa lahko poskrbi še za kakšen pornič v živo, da nadgradi svoji kariero (v času od nastanka znamenitih fotk, ki jih še vedno lahko v minuti najdete na netu, je bivša Miss Hawaian Tropic in ex-Plejbojeva zajčica, tako uradna spletna stran BB, menda "zaradi številnih pridobljenih poznanstev hitro napredovala v uspešno poslovno žensko").

Pa veliko užitkov ob ogledu spektakla, cenjena publika. Uživajte, se beremo.

Mike Portnoy je skenslal Dream Theater

Ko sem po mailu kot naročnik e-novičnika o enem mojih najljubših bandov, ameriških kraljih prog metala Dream Theater, izjemnih glasbenih perfekcionistih, ki sem jih dvakrat že poslušal v živo v LJ in se lani z njimi tudi srečal iz oči v oči, dobil mail z novico iz naslova tega zapisa, sem najprej mislil, da gre za zajebancijo. Da je to nateg, da se je nekdo butasto pošalil, čeprav je od/do 1. aprila še daleč. Ampak ne, stvar je kruto resnična - Mike Portnoy je prejšnjo sredo, 8. septembra zapustil Dream Theater, band, ki ga je soustanovil in v njem igral 25 let (!).

Strani medalje sta zdaj seveda dve, Mikova in tista ostalih štirih članov banda. Tako Mike kot preostanek DT so objavili svoji izjavi, ker sta precej obširni in argumentirani, ju tu ne bom ponavljal, preberite si ju sami. Vem samo, da sem bil - in sem še - popolnoma šokiran, da na koncertih DT ne bo več Mika, ki bi sedel za gigantsko baterijo, za katero bi se jaz z biciklom vozil od enega konca do drugega, z neusahljivo in neskončno energijo desetih bobnarjev skupaj gnal band skozi celoten izjemen špil, po katerih slovi(jo) DT. Mike je bil zadnji član DT, za katerega bi rekel, da bo kdaj zapustil skupino. Prej bi to pripisal tihemu, umirjenemu in introvertiranemu basistu Johnu Myungu ali pevcu Jamesu LaBrieju, nikoli pa Miku (ali Petrucciju). Jeba, res. Tudi kot bobnar sem Mika neskončno oboževal in zelo sem bil počaščen, ko mi je lani pred koncertom ta fant, ki spada med najboljših 10 bobnarjev na svetu, podpisal moj Sabian china splash, ki ga zdaj z veseljem in ponosom igram v lastni bateriji.

Tako Mike kot Dream Theater so seveda nemudoma zatrdili, da to nikakor ne pomeni konec njihove glasbene poti - Mike bo seveda še vedno tako vrhunsko šopal bobne, le da v drugih bandih, Dream Theater pa bo nemoteno delal naprej - dokončal snemanje nove plošče in se odpravil na novo svetovno turnejo (in seveda me - tako kot nedvomno na tisoče ostalih fanov po celem svetu - ZELO zanima, kdo ga bo nadomestil). A kljub vehementnemu leporečenju obeh "strani" je kristalno jasno, da ne bo nikoli več isto. Ne z Mikom, ne v Dream Theatru. Tudi če se Mike kdaj vrne v band, ne bo nikoli več isto, kot je bilo. Lahko bo zelo podobno in spet odlično, ne bo pa več isto. A vseeno si želim, da bi se Mike vrnil v band. Ko bi se vsaj ...
Uživajte, se beremo.