Srečno, dr. Janez Drnovšek.

Nikoli Te ne bomo pozabili. Ob Tvojem odhodu nam je v uteho, da je Tvojega tuzemskega trpljenja zdaj konec. Nekoč se nekje gotovo spet srečamo. Hvala Ti za vse. REQVIESCAS IN PACE SITQVE TIBI TERRA LEVIS.

Jenkins, de Meij, Say

Ti trije gospodje na moji listi najljubših skladateljev kotirajo zelo visoko. Karl Jenkins je avtor petih legendarnih projektov Adiemus in ogromno ostale odlične glasbe, Fazıl Say prihaja iz Turčije in je predvsem briljanten, genialen, virtuozen pianist (v živo sem ga imel veliko srečo slišati že trikrat, četrtič bo letos), a tudi odličen skladatelj, Johan de Meij pa je legendarni skladatelj glasbe za velike pihalne orkestre, nedvomno ena svetovnih skladateljskih avtoritet na tem področju, znan predvsem po svoji legendarni prvi simfoniji za veliki pihalni orkester, Symphony No. 1 'The Lord of the Rings' iz leta 1988 (ki je bila 12 let pozneje prirejena tudi za simfonični orkester). In zakaj danes pišem prav o njih? Ha, berite naprej. ;-)

Danes je namreč čisto poseben dan, saj sem si omislil nekaj super stvari vseh treh omenjenih muzikusov. Že dolgo sem si želel videti partituro prve plošče Adiemus - Songs of Sanctuary. Danes sem jo dobil (gl. zgoraj). Stvar je fascinantna; čeprav sem šel do zdaj čez partituro le enkrat, pa še to bolj na hitro, sem bil presunjen nad tem, kako enostavno je pravzaprav vse napisano, a kako izjemno efektivno zveni. (No, (tudi ali predvsem) v glasbi se je seveda že neštetokrat izkazalo, da so najpreprostejše rešitve najbolj genialne in učinkovite.) Seveda me je nemudoma zagrabilo, da bi napisal kratko priredbo prvega stavka za godalni orkester, tri flavte, blokflavto in tolkala in ... Nikoli se ne ve. :-)

Fazıl Say je leta 1997 napisal izjemno in nepozabno kompozicijo za solo klavir, ki jo je po popularni turški melodiji naslovil Black Earth (Kara Toprak). Zakaj je skladba tako zelo edinstvena, je treba kar slišati, zato priporočam ogled tule. Omislil sem si note te skladbe, ki je seveda nikoli ne bom znal zaigrati na klavir, a to je pač komad, ki ga je enostavno treba imeti. Morda mi ga pa kdaj le uspe podtakniti kakšnemu pravemu pianistu ... :-)

Še tretji današnji zaklad pa sta dva CD-ja tretje simfonije Johana de Meija, ki jo je podnaslovil Planet Earth. Poslušal sem zelo na hitro in površno, ker za kaj več še ni bilo časa, a kar sem slišal, je zvenelo zelo obetavno. Seveda od de Meija ne bi pričakoval nič manj, kot to. In zakaj dva CD-ja? Ker tudi ta simfonija že obstaja v dveh verzijah - za veliki pihalni orkester, okrepljen z godalno sekcijo violončel in kontrabasov, ter za simfonični orkester, in nabavil sem obe (itak).

Tako se z velikim veseljem in zadovoljstvom poslavljam od tako super dneva, naj mu sledi še mnogo takih! In naj bodo super tudi vaši dnevi, drage bralke in bralci. Če ne gre drugače, jim pa malo pomagajte. :-) Uživajte, se beremo!

Matineja 2008

Vsako leto okrog 8. februarja s pihalnim orkestrom priredimo matinejo za logaške osnovnošolce. Običajno gre za za dva zaporedna koncerta (vmes je slabo uro pavze), na katerih otrokom odigramo vsako leto zanimiv in posebej za njih pripravljen program. Tako je bilo tudi letos, ko je matineja "padla" na današnji dan. Publika je bila (glede na starost in siceršnje glasbene interese) še kar znosna in, ko je bilo treba, celo pripravljena sodelovati. Odigrali smo dobro, sicer brez kakšnih umetniških presežkov, a čisto spodobno. Poleg tega so bile nekatere skladbe tudi nekakšna generalka za sobotni koncert, ki ga imamo v Postojni (v sklopu praznovanja letošnje 200-letnice prijateljske Postojnske godbe) in bo precej napornejši, saj bomo ponovili skoraj celoten božično-novoletni program. Vsi, ki imate možnost in željo priti, ste seveda prijazno vabljeni (napoved je tudi tule).

Sledi še nekaj foto-utrinkov z današnjih dveh koncertov.

Pogled na zbrano publiko (ni vsa, nekaj je je bilo še na levi in desni strani).

Naš legendarni pozavnist Branko "Božo" Mrak je igral posebej za pozavno prirejeno Nessun dorma. Učinek je bil prav zanimiv! :-)

Moje "delovno mesto" s koncerta. :-)

Tako je bilo letos, naslednje leto pa bo gotovo ravno tako prijetno. Danes sem na Kanalu A pogledal še izvrstno akcijsko dramo, pravzaprav odlično karakterno študijo človeka, ki se mu od kaosa urbane džungle 20. stoletja popolnoma "strga", z naslovom Falling Down (prevedeno v Prosti pad). V glavnih vlogah blestita Michael Douglas (da, včasih mu uspe :P) in Robert Duvall. Odličen film, vsekakor toplo priporočam.

Tako, do konca spijem metin čaj z medom, se umijem in počasi v posteljo, kajti jutri je nov (delovni) dan ... Ker sem imel danes dopust, bo moj tokratni delovni teden za dan krajši, kar seveda nikakor ni slabo. :-) Se bo pa gotovo zgodilo še kaj zanimivega, o česar več v prihodnjih zapisih. Uživajte, se beremo!

In memoriam - Jože Maček

V tehle zadnjih minutah današnjega dne posvečam ta zapis godbeniški legendi, Jožetu Mačku, ki je v logaškem orkestru brez enega samega tedna ali meseca izjeme aktivno sodeloval polnih 47 let (sic!). Od njega smo se poslovili na čudovito sončen zadnji dan lanskega leta in namesto, da bi napisal, da je za njim "jokalo še nebo", kot lahko pogosto preberemo, če na dan pogreba dežuje, lahko rečem, da je bilo vreme na tisti dan prav tako čudovito, kot je bil Jože čudovit človek.

Čeprav sva z Jožetom v orkestru skupaj preživela skoraj deset let, nisva nikoli ravno tičala skupaj. Saj veste, kako je to - "tamladi" se v orkestru družimo bolj med seboj, "tastari" (no, se opravičujem - tisti "v (naj)boljših letih" - pa med seboj. Seveda pa se v muzikantarsko-prijateljskem duhu neprestano tudi prepletamo in tako je bilo tudi z Jožetom. Že to, da sva bila pravzaprav oba člana ritem sekcije (Jože je namreč igral tubo), nekaj pomeni. Jože je bil resnično prava glasbena legenda in mislim, da si vsi želimo, da bi godbeništvu dali in v njem dosegli toliko kot on.

Še nekaj besed, ki smo jih Jožetu ob zadnjem slovesu (od njega smo se seveda poslovili tudi z godbeniško častno stražo in igranjem na pogrebu) namenili godbeniki:
Šele ko smrt zareže globoko rano, se zavemo, kako kratko je življenje, kako škoda je vsakega trenutka, ki ga nismo izkoristili. Zadnji dan minulega leta smo se poslovili od človeka, ki je z veliko delovne in ustvarjalne energije trenutke svojega življenja znal in želel polno izkoristiti, tako za svojo družino, kakor tudi za interese širše skupnosti predvsem na področju kulture. Glasba ga je pritegnila že v rani mladosti. S svojim žametnim glasom je več let prepeval kot član Logaškega okteta, cela tri desetletja je vodil cerkveni pevski zbor. Neizmerna pripadnost in prispevek logaški godbi pa so povsem zaznamovale celo njegovo življenje. Pihalnemu orkestru Logatec je Jože posvetil neprekinjenih 47 let svojega udejstvovanja. V vsem tem obdobju skorajda ni bilo nastopa orkestra brez njegovega nepogrešljivega zvestega "basa", brez prepoznavnih sivih brkov in brez njegovega dobrodušnega nasmeha. Generacije godbenikov so se menjale, prihajali so mladi, šolani glasbeniki. Spreminjal se je program in njegova zahtevnost. Le redki veterani so lahko sledili hitremu razvoju in napredku. S svojim zanosom in popolno predanostjo je bil Jože vedno svetel vzor in vzgled vsem, mladim in starim, ter neusahljiv izvir ustvarjalne energije, ki smo jo lahko občudovali in črpali vsi, ki smo ga poznali in skupaj z njim imeli čast soustvarjati godbeništvo in kulturno življenje v občini in zunaj nje. Za svoj prispevek logaški kulturi je Jože prejel zlato Gallusovo značko, visoko mednarodno priznanje – medaljo CISM za posebne zasluge na področju godbeništva ter občinsko Februarsko priznanje za življenjsko delo na področju kulture. Ostajajo mnoge nedokončane misli, velik, ne do konca popisan list papirja. Nastala je praznina, ki je tudi čas še dolgo ne bo zapolnil. Dragi Jože, pogrešali te bomo. Obljubljamo ti, da bomo tvoje delo nadaljevali, tebi in vsem ostalim v čast. Verjamemo, da nam bo tvoj duh pri tem trdno stal ob strani in da boš naše igranje še naprej poslušal tudi tam, kamor si odšel. Jože, za ves tvoj trud in prispevek iskrena hvala.

IOSEPH, REQVIESCAS IN PACE SITQVE TIBI TERRA LEVIS. DOMINVS TE IN REGNVM SVVM ACCIPIET, VBI NOS OMNES QVONDAM ITER CONVENIAMVR.

Rekord!

Resnično, rekorden in unikaten dogodek, kajti ne vem, če mi je že kdaj (v sicer kratki) zgodovini tega bloga uspelo napisati dve objavi v dveh zaporednih dneh. :-) Ampak ker je ravno podaljšan vikend, ker imam ravno nekaj časa (ja, tudi to se zgodi! :P) in ker se mi je včerajšnji zapis, ko sem ga končal, zazdel kot nekakšen unfinished business, bom še danes napisal par stavkov.

Urška mi je dopoldne pobegnila na nekajdnevno smučarijo na Kope, predvidoma pride nazaj v sredo. Tako bom po kar nekaj časa spet preživel cel vikend doma v Logatcu. Saj ne, da mi bo dolgčas, kajti precej imam dela s prevodi tekstov o tolkalih Adams za novo spletno stran firme, ki je v pripravi, poleg tega pa moram napisati še recenzijo londonskega koncerta za novo Musko. Podaljšan vikend, ki sem ga omenjal že včeraj, pa je posledica včerajšnjega praznika in ponedeljka, ko imam dopust, saj z orkestrom igramo vsakoletno matinejo za osnovnošolce ob kulturnem prazniku. Ko sem ravno pri orkestru - danes sem čisto po naključju odkril zelo zanimiv blog slepe kure (kako ji je ime v resnici, (še) ne vem) iz Lokavščka, ki tudi igra v pihalnem orkestru (je saksofonistka), ne vem pa še, v katerem, verjetno v Cerknici. Kul, smo blizu in se bomo verjetno kdaj videli, kajti do Cerknice se z našim orkestrom odpeljemo ponavadi vsaj enkrat na leto.
Evo, še ena fotka z božično-novoletnega koncerta:

Ljudje moji, timpani so zakon! Definitivno eden najbolj fascinantnih inštrumentov, sploh med tolkali. Zelo zgovoren je tale odlomek iz Wikipediinega članka: "In his book Anatomy of the Orchestra, Norman Del Mar writes that the timpanist is "king of his own province", and that "a good timpanist really does set the standard of the whole orchestra."" Ja, res je tako. Če imate v orkestru 99 odličnih glasbenikov in enega samega slabega timpanista, bo koncert polomija. Sad but true.

V četrtek sem imel sestanek glede letošnjega literarnega natečaja za mlade, ki smo ga tokrat naslovili "barvito" - Rdeča, rumena, modra, organizira pa ga logaška OI JSKD, ki je k sodelovanju že drugič povabila Literarno društvo Zeleni oblaki, katerega član sem. Na prejšnjem natečaju smo bili selektorji trije in ocenjevali preko 100 kratkih zgodb (ki pa so bile v resnici vse prej, kot to), tokrat pa smo trije selektorski pari in z društvenim kolegom Timom Uršičem (ki je poleg pesnikovanja tudi zelo obetaven dramatik in igralec) sva bila zadolžena za selekcijo 27 pesmi, ki so jih prispevali učenci in učenke 8. razreda logaških OŠ (sicer so sodelovali še učenci 7. in 9. razredov). Nalogo sva super opravila, saj sva popolnoma spontano izbrala iste favorite in potrdilo se je moje pričakovanje, da se bova v selektorskem paru odlično ujela. Kaj več zdaj ne smem razkriti, ker bo zaključna prireditev natečaja s podelitvijo nagrad šele konec tega meseca, bom pa po tem gotovo napisal še kaj na to témo. Izkušnja je bila vsekakor tudi tokrat prijetna in zanimiva.

Zadnjič sem po dobrem mesecu spet obiskal BTC (prav nič ga nisem pogrešal), kjer sva se po moji službi dobila z Urško, ki je šla v Clarusa po kontaktne leče; zdaj jih bo nekaj časa nosila namesto očal, da vidi, kako ji bodo ustrezale. Na hitro sva skočila še v Big Bang, kjer sem si za nekaj € omislil odlično akcijo Ronin iz leta 1998 z Robertom De Nirom v glavni vlogi. Včeraj sem ga tudi že pogledal in ugotovil, da si moram omisliti tudi odličen soudtrack (no, glasbeno gledano ne gre za noben presežek, v filmu pa funkcionira fenomenalno), delo Elie Cmirala (zanimivo, rodil se je na Češkem). Verjetno ga bom naročil kar direktno od Varese Sarabande.

Sicer pa se obeta še nekaj solidnih filmsih doživetij: Troy nocoj na POP TV, Meet the Parents jutri na taisti televiziji, Falling Down v ponedeljek na Kanalu A in še kaj bi se našlo, še najbolj pa me je razveselilo, da bodo na SLO 1 začeli ponavljati odlična angleška sitcoma Keeping Up Appearances in Only Fools And Horses. Super, komaj čakam! :-)

Tako, bodi dovolj za danes, pa še južina že diši iz spodnjega nadstropja. :-) No, me prav zanima, kdaj mi bo uspelo napisati novo objavo ... :P Pustimo se presenetiti. Uživajte, se beremo!

Končno o Londonu

Iz britanske prestolnice smo se vrnili pred dobrim mesecem, ampak do zdaj nekako ni bilo prave priložnosti za pisanje o tem. :P Na dolgo in široko o tem, kako je bilo in kaj vse smo doživeli in videli, ravno ne bom razkladal, ker gre pogosto tudi meni na živce, ko začne nekdo bolestno detajlirano razlagati o tem, kako je bilo, ko je nekje bil. Splošni vtis in mnenje sta, da smo se imeli fenomenalno in da bo obisk vsekakor treba še kdaj ponoviti.

Glavni cilj obiska Londona je bil tudi tokrat koncert filmske glasbe v izvedbi fenomenalnega London Symphony Orhestra. "Tudi tokrat" zato, ker sem se v London že pred tremi leti odpravil s prav takim namenom. Februarja 2005 so sicer igrali samo glasbo Johna Williamsa, 6. januarja letos pa se je zgodil bolj "splošen" koncert filmske glasbe. Izvajanje je bilo spet tako neverjetno dobro, da smo po koncertu kar obsedeli na sedežih, ker vse skupaj sploh še ni "prišlo za nami". :-) Res, gre za neverjetno dober orkester in že ko odigrajo skladbo ali dve, postane jasno, zakaj so po mnenju mnogih kritikov in še več poslušalcev najboljši simfonični orkester na svetu. Več o koncertu zaenkrat ne bi, preberite recenzijo koncerta, ki bo objavljena v marčevski Muski (v njej bo mimogrede objavljen tudi moj obsežen članek o pihalnih orkestrih). Morda jo potem objavim še tu na blogu.

Iz Londona, največji svetovni raj nakupovanja, se seveda ne da priti tako "bogat", kot si vanj prišel. Zapravil sem kar lep kup funtov, vendar sem si izpolnil dve zelo veliki in stari želji, tako da bo zdaj nekaj časa mir. :-) Prva želja, ki ima že res dolgo zgodovino, verjetno kakšnih 15 ali še več let, je bila popolna kolekcija filmov o Jamesu Bondu. Lani izdani James Bond Ultimate Collector's Set je bil prava rešitev mojega "problema". Črna škatla z 42 DVD-ji (vsaka bondiada se nahaja na dveh DVD-jih; na prvem je film z dodanimi avdio komentarji, na drugem pa razni dokumentarci o snemanju in ostale dobrote) je največja poslastica, ki si jo lahko privošči bondofil. Posebej je treba poudariti predvsem to, da so za vsak film do vključno Die Another Day naredili frame-by-frame digital restoration (kako so to počeli, je šokantno (v pozitivnem smislu, seveda), kot je moč videti v posebnem dokumentarcu), tako da sedaj vsi filmi od Dr. No iz leta 1962 naprej izgledajo, kot bi bili posneti včeraj. Res fenomenalno in izjemno. Bondi še nikoli niso izgledali tako dobro. Takole izgleda ta zaklad:

Res super zadeva, seveda toplo priporočam vsakemu bondofilu. No, cena se na prvi pogled zdi nekolikanj zasoljena, a če preračunate, koliko vas je stal en DVD, gre dejansko za odlično ponudbo.
Najbolj zanimivo pa je, in to me je kar malo šokiralo, da je od nakupa tega boxa tudi Urška postala 007 fanica. Če hoče, naj zadevo na svojem blogu razloži sama, meni se vsekakor zdi super, saj sva do sedaj že kar nekaj filmov pogledala skupaj in ravno za današnji večer je v planu A View To a Kill. Ni ga čez Bonda. Kot je rekel Pierce Brosnan: "Bond. You know the rest." :-)

Druga dragocenost, ki sem si jo omislil v Londresu, pa je Garminov GPS za v avto nüvi 250W. Do sedaj sem ga že kar temeljito preizkusil in zadeva funkcionira brezhibno. Izgubiti se je resnično nemogoče. Najboljše pri vsem skupaj pa je to, da je na zadnji verziji navigatorjev naložena že tako popolna karta Evrope, da je na njej tudi cela Slovenija pokrita do natančnosti hišnih številk, tako da sploh ni potrebno dokupiti dodatne podrobne karte Slovenije, kar je bilo doslej neizogibno in ki stane še dodatnih 100 €. Poleg tega sem za zadevo v Londonu odštel 60 € manj, kot bi ta hip pri nas. Čista zmaga. :-) Evo še fotko tega lepotca:

Zdaj pa še nekaj londonskih foto-utrinkov (klik na fotko za večjo verzijo):

OK, priznam, precej kičasta, ampak mi je lepo uspela. :P Fotkano seveda z Westminster Bridga.

S prej omenjenim gospodom (umetnim, seveda :P) v prodajalni vstopnic za znamenito Londonsko oko.

Prizor, nedvomno znan vsem ljubiteljem znamenite sage Star Wars. Na srečo je bila v Londonu (pravzaprav pod "očesnim kolesom") v času našega obiska še odprta Star Wars Exhibition in seveda sem si jo moral ogledati, čeprav sem moral požreti zasoljeno ceno vstopnice. Bilo je nepozabno in za filmofila nepozabno doživetje. Sploh če ves čas obiska razstave v ozadju neusmiljeno nažiga JW. Powerful with you the Force is, my friend! :-)

Končno na koncertu. Brez besed. Predobro je bilo. ;-)

Tako, toliko "na kratko" za danes, moram res končati, ker se dragi že mudi na današnjo dozo 007. ;-) Upam, da mi uspe še kaj napisati med podaljšanim vikendom, ki me še čaka. Aja, še to - danes so na izhodni strani angleške Wikipedie v rubriki On this day ... posebej izpostavili: February 8: Prešeren Day in Slovenia. Kul in lepo od njih! :-) Uživajte, se beremo!