V tehle zadnjih minutah današnjega dne posvečam ta zapis godbeniški legendi, Jožetu Mačku, ki je v logaškem orkestru brez enega samega tedna ali meseca izjeme aktivno sodeloval polnih 47 let (sic!). Od njega smo se poslovili na čudovito sončen zadnji dan lanskega leta in namesto, da bi napisal, da je za njim "jokalo še nebo", kot lahko pogosto preberemo, če na dan pogreba dežuje, lahko rečem, da je bilo vreme na tisti dan prav tako čudovito, kot je bil Jože čudovit človek.Čeprav sva z Jožetom v orkestru skupaj preživela skoraj deset let, nisva nikoli ravno tičala skupaj. Saj veste, kako je to - "tamladi" se v orkestru družimo bolj med seboj, "tastari" (no, se opravičujem - tisti "v (naj)boljših letih" - pa med seboj. Seveda pa se v muzikantarsko-prijateljskem duhu neprestano tudi prepletamo in tako je bilo tudi z Jožetom. Že to, da sva bila pravzaprav oba člana ritem sekcije (Jože je namreč igral tubo), nekaj pomeni. Jože je bil resnično prava glasbena legenda in mislim, da si vsi želimo, da bi godbeništvu dali in v njem dosegli toliko kot on.
Še nekaj besed, ki smo jih Jožetu ob zadnjem slovesu (od njega smo se seveda poslovili tudi z godbeniško častno stražo in igranjem na pogrebu) namenili godbeniki:
Šele ko smrt zareže globoko rano, se zavemo, kako kratko je življenje, kako škoda je vsakega trenutka, ki ga nismo izkoristili. Zadnji dan minulega leta smo se poslovili od človeka, ki je z veliko delovne in ustvarjalne energije trenutke svojega življenja znal in želel polno izkoristiti, tako za svojo družino, kakor tudi za interese širše skupnosti predvsem na področju kulture. Glasba ga je pritegnila že v rani mladosti. S svojim žametnim glasom je več let prepeval kot član Logaškega okteta, cela tri desetletja je vodil cerkveni pevski zbor. Neizmerna pripadnost in prispevek logaški godbi pa so povsem zaznamovale celo njegovo življenje. Pihalnemu orkestru Logatec je Jože posvetil neprekinjenih 47 let svojega udejstvovanja. V vsem tem obdobju skorajda ni bilo nastopa orkestra brez njegovega nepogrešljivega zvestega "basa", brez prepoznavnih sivih brkov in brez njegovega dobrodušnega nasmeha. Generacije godbenikov so se menjale, prihajali so mladi, šolani glasbeniki. Spreminjal se je program in njegova zahtevnost. Le redki veterani so lahko sledili hitremu razvoju in napredku. S svojim zanosom in popolno predanostjo je bil Jože vedno svetel vzor in vzgled vsem, mladim in starim, ter neusahljiv izvir ustvarjalne energije, ki smo jo lahko občudovali in črpali vsi, ki smo ga poznali in skupaj z njim imeli čast soustvarjati godbeništvo in kulturno življenje v občini in zunaj nje. Za svoj prispevek logaški kulturi je Jože prejel zlato Gallusovo značko, visoko mednarodno priznanje – medaljo CISM za posebne zasluge na področju godbeništva ter občinsko Februarsko priznanje za življenjsko delo na področju kulture. Ostajajo mnoge nedokončane misli, velik, ne do konca popisan list papirja. Nastala je praznina, ki je tudi čas še dolgo ne bo zapolnil. Dragi Jože, pogrešali te bomo. Obljubljamo ti, da bomo tvoje delo nadaljevali, tebi in vsem ostalim v čast. Verjamemo, da nam bo tvoj duh pri tem trdno stal ob strani in da boš naše igranje še naprej poslušal tudi tam, kamor si odšel. Jože, za ves tvoj trud in prispevek iskrena hvala.
IOSEPH, REQVIESCAS IN PACE SITQVE TIBI TERRA LEVIS. DOMINVS TE IN REGNVM SVVM ACCIPIET, VBI NOS OMNES QVONDAM ITER CONVENIAMVR.
Šele ko smrt zareže globoko rano, se zavemo, kako kratko je življenje, kako škoda je vsakega trenutka, ki ga nismo izkoristili. Zadnji dan minulega leta smo se poslovili od človeka, ki je z veliko delovne in ustvarjalne energije trenutke svojega življenja znal in želel polno izkoristiti, tako za svojo družino, kakor tudi za interese širše skupnosti predvsem na področju kulture. Glasba ga je pritegnila že v rani mladosti. S svojim žametnim glasom je več let prepeval kot član Logaškega okteta, cela tri desetletja je vodil cerkveni pevski zbor. Neizmerna pripadnost in prispevek logaški godbi pa so povsem zaznamovale celo njegovo življenje. Pihalnemu orkestru Logatec je Jože posvetil neprekinjenih 47 let svojega udejstvovanja. V vsem tem obdobju skorajda ni bilo nastopa orkestra brez njegovega nepogrešljivega zvestega "basa", brez prepoznavnih sivih brkov in brez njegovega dobrodušnega nasmeha. Generacije godbenikov so se menjale, prihajali so mladi, šolani glasbeniki. Spreminjal se je program in njegova zahtevnost. Le redki veterani so lahko sledili hitremu razvoju in napredku. S svojim zanosom in popolno predanostjo je bil Jože vedno svetel vzor in vzgled vsem, mladim in starim, ter neusahljiv izvir ustvarjalne energije, ki smo jo lahko občudovali in črpali vsi, ki smo ga poznali in skupaj z njim imeli čast soustvarjati godbeništvo in kulturno življenje v občini in zunaj nje. Za svoj prispevek logaški kulturi je Jože prejel zlato Gallusovo značko, visoko mednarodno priznanje – medaljo CISM za posebne zasluge na področju godbeništva ter občinsko Februarsko priznanje za življenjsko delo na področju kulture. Ostajajo mnoge nedokončane misli, velik, ne do konca popisan list papirja. Nastala je praznina, ki je tudi čas še dolgo ne bo zapolnil. Dragi Jože, pogrešali te bomo. Obljubljamo ti, da bomo tvoje delo nadaljevali, tebi in vsem ostalim v čast. Verjamemo, da nam bo tvoj duh pri tem trdno stal ob strani in da boš naše igranje še naprej poslušal tudi tam, kamor si odšel. Jože, za ves tvoj trud in prispevek iskrena hvala.
IOSEPH, REQVIESCAS IN PACE SITQVE TIBI TERRA LEVIS. DOMINVS TE IN REGNVM SVVM ACCIPIET, VBI NOS OMNES QVONDAM ITER CONVENIAMVR.
Ni komentarjev:
Objavite komentar