sreda, 19. marec 2008

Nov sonet

Šesti iz mojega cikla Bela črnina, črna belina. Koliko jih še sledi, ne vem ... Kolikor jih bo pač velela in narekovala muza ...

VI. NON NISI MORTE MVTOR

V pošastni megli senca se izriše,
krvavo koso nosi preko rame.
Utrip srcà poslednji zase vzame,
na vrata sleherne potrka hiše.

Nikoli grenke solze ne obriše,
ni mar ji za neskončnosti osame.
Pripelje žrtve le do gròba jame,
ime na kamen njihovo napiše ...

Pred starko s koso ni opravičila.
Njen strašni davek vsi še poravnamo,
nikdár ne sprejme drugega plačila ...

Poslednji klic trobente, v črno jamo
odide vsak, ki vzela mu je krila ...
Kam šel je, slejkoprej vsi spoznamo.

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Oo ta pesem mi je pa všeč =) čez par let se bo o tem govorilo, kot o znanem slovenskem poetu =D hihi
cheers

Tine pravi ...

Hvala :-) Je pa tvoja napoved precej optimisticna ... :D