Odvodil sem Literoadijo

Ja, in preživel. :-) Res veliko mi pomeni, da so me ljudje, ki mi veliko pomenijo in cenim njihovo mnenje, po prireditvi zaupali, da je bilo super. Da sem bil dober, sproščen in prijeten voditelj. Celo to sem slišal, da bi to moral početi večkrat. :-) No, rahlo dvomim, da bo iz te kruhe kaj moka, pa vendarle. Bilo je res kul, kar nekaj obiskovalcev je napisalo super pesmi (posebej pozitivno me je presenetila ga. Nada Skuk, ki je po nekem bogsigavedikakšnem naključju zajadrala na naš literarni večer). Tako zelo inovativen pri improvizaciji, kot fantje na zgornji fotki sicer nisem bil :D, mi je pa kar šlo. O tem razpredam zato, ker se sicer nikakor nimam za "galuničevsko-voditeljski" tip človeka, niti z vodenjem nimam pravzaprav nobenih izkušenj. Ampak hej, led je enkrat treba prebiti in dovolim si misliti, da mi je nocoj kar uspelo.

Ob tej priložnosti sem (tudi letos) napisal novo pesem na rime, po katerih so morali pisati tudi nocojšnji obiskovalci.

PRED SONČNIM ZAHODOM

V široki reki od izvira do izliva
oči se tvojih zrcali modrina.
Za njo se vroče hrepenenje skriva,
večera naju skrije pelerina.

Jesensko listje že šumi nemirno
in v stene se zaganjajo valovi.
V spomin si žgem veduto to večerno,
če moreš, jo za mano kdaj ponovi ...

Zdaj pojdem sam za daljno tja obzorje
kjer roka tvoja več me ne poišče ...
Med nama bo nepremostljivo morje,
ki vseh stisk, bolečin bo skrivališče.

Prelepa si, ko z vročih solz mokroto
priviješ se v objema mi bližino.
Ko srkam neizmerno to lepoto,
kalijo solze mi oči sinjino.

Na koncu sva s kitaristom Bojanom, ki je sicer oblikoval glasbeno podobo večera, skupaj zapela Octopus's Garden legendarnih Beatlesov (njen avtor je sicer Richard Starkey, verjetno bolj znan kot Ringo Starr). Tudi ta "podvig" je bil zelo zanimiv, saj je bila to prva priložnost, ob kateri sem pred zbrano publiko prvič javno zapel - in preživel tudi to! :D

Skratka, danes je bil res super dan, če bi malo zapretiraval in zdramatiziral, bi morda lahko rekel celo, da je bil to dan presežnikov. :-) Naj mu sledi še veliko podobnih. Jutri pa imam DPD in se s tokalskim kolegom iz orkestra odpravljam v italijanski Essemusic, kjer še nisem bil, so pa menda tako cene kot ponudba zelo zanimivi. Se že veselim. Ha, če pomislim, bo pravzaprav tudi jutrišnji dan brez dvoma dan presežnikov, ker greva z Urško zvečer na ljubljanski koncert legendarnega Ennia Morriconeja. To legendo filmske glasbe (prek vez mi je podpisal celo dva CD-ja!) pa enostavno moram videti in slišati v živo, dokler je še toliko pri močeh, da hodi naokrog in koncertira.

Prejle sem slučajno ujel Košakov blog, v katerem je neusmiljeno skurcal našo nacionalno TV. Tako kot večina komentatorjev, se tudi sam v veliki meri strinjam z njim. Nič ni več tako, kot je bilo in nobena (včasih dobra ali celo odlična) stvar se danes ne dela več tako dobro, kot se je včasih. "Danes so moderni cajti, merimo jih z megabajti," je nekoč zapel Adi Smolar.

Toliko za danes, želim vam lepe, po vašem okusu doživete dni iztekajočega se poletja. Uživajte, se beremo.

Nov operater, nov telefon

V petek se mi je bilo zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Moj SonyEricsson K610i, ki je bil dosihmal obratoval precej zgledno in zanesljivo, je naenkrat poginil. Bilo je pravzaprav tako, da se mi je baterija tekom dneva popolnoma izpraznila - telefon je dokončno crknil okrog 16h. To seveda ni nič nenavadnega, kajti človek je navajen, da popolnoma prazen telefon pač priklopi na polnilec, malo počaka in to je to. Ampak ko sem to v petek poskusil sam, nisem bil uspešen. Telefon se enostavno ni hotel več prebuditi - še več, niti polniti se ni hotel začeti. Poskusil sem ga nekajkrat priklopiti in odklopiti, čez noč sem ga pustil priključenega na polnilec - nič. Zadeva je očitno meni nič tebi nič hin.

Zares nenavadno, pa tudi dokaj neprijetno, kajti v času, ko smo vsi navajeni, da smo bolj ali manj non-stop dosegljivi, pač ne moreš biti off-line. Sam sicer niti slučajno nisem tak manijak, da bi me jako motilo, ako sem dan ali tri mobilno nedosegljiv, večji problem nastane, ko bi kdo rad prišel do tebe, pa ne more - in tudi če imaš čisto spodoben in opravičljiv razlog za to, mu to ne bo preprečilo tega, da bi si dal duška vsaj s kakšno krepko na tvoj račun. Poleg tega pa tudi gospod Murphy ne počiva in kot nalašč, ti telefon vedno crkne ravno takrat, ko ga zaradi kakšnih bližajočih obveznosti in sprotnih dogovarjanj, ki jih le-te obveznosti terjajo, najbolj potrebuješ.

Kakorkoli že, naključje pa je hotelo tudi, da sem že nekaj časa razmišljal o menjavi operaterja, saj sem pri Mobitelu vztrajal več kot 9 let, poleg tega pa vedno več naroda množično prehaja k Si.mobilu (volens nolens je treba priznati, da Mobitel, ki očitno spi na lovorikah monopolnega položaja, že nekaj časa peljejo scat v ponudbi telefonov, zanimivih akcijah in ugodnostih, prijaznosti spletne strani in še v čem) in pred kratkim se je med njim znašla tudi moja Urška. Crknjen SE K610i, Urškin prehod in želja po novem telefonu - po možnosti po kakšni super Nokii - so bili tako trije več kot prepričljivi razlogi, da sem se včeraj zjutraj nebodigalen usedel v avto in se odpeljal naravnost v Si.mobilov center na ljubljanski Čopovi. Čez pičlih 15 minut pri prijazni gospodični v centru sem bil že nov Si.mobilov uporabnik in ponosni lastnik čisto nove Nokie N73, zaradi katere še zdaj cedim sline in se trudim poštekati, da sem dejansko za ne tako veliko denarja (80 €) dobil tako super telefon.
N73 je torej res čudovita zadeva, vsekakor en najboljših, pa tudi mojim očem najlepših mobilnih telefonov, kar sem jih videl do sedaj (na znani in ugledni spletni strani GSMArena.com so zapisali celo takole: Being the best equipped handset ever Nokia N73 has managed to overrun the king of all mobiles - the slider Nokia N80.). Zdaj sem torej mobilno nedvomno preskrbljen za lep čas, poleg tega pa mi pri Si.mobilu zaradi akcije prvih 9 mesecev ne bo treba plačevati naročnine (vzel sem paket Orto Smart, ekvivalent Mobitelovega Itak paketa, ki sem ga bil uporabljal poprej). Čisti zadetek v črno torej. Seveda sem obdržal oz. prenesel tudi staro številko, tako da jo vsi prijatelji in znanci, ki jo že imate in tole berete, lahko obdržite v imeniku táko, kot je. :-)

Teži pa me nekaj drugega. Svojega starega crknjenega sonieriksona ne morem kar tako zabrisati v smeti, saj imam v njem še cel kup podatkov, ki jih še rabim, predvsem telefonskih številk, saj zadnja leta - tako se mi vsaj zdi - prevladuje trend, da novih telefonskih številk ne shranjujemo več na SIM kartico, ampak kar naravnost v pomnilnik telefona (večina telefonov ima to možnost tudi privzeto). Ker nisem pomislil na to, da bi občasno naredil back-up vseh številk iz pomnilnika telefona na SIM kartico, sem zdaj ostal brez kar nekaj telefonskih številk, pa tudi brez fotk v telefonu in še česa. Tako da bom moral zdaj porabiti nekaj časa in denarja še za to, da dam K610i vsaj toliko na servis, da ga obudijo nazaj v življenje in bom lahko dostopil do teh potrebnih informacij. Vsekakor upam, da se bo tudi to srečno končalo in da pri Si.mobilu ne bom imel problemov, kot jih je imel npr. blogerski kolega Iztok Gartner, ki je Si.mobil najprej rahlo pokoval v zvezde in jih kmalu potem grdo ok(u)rcal. Bomo videli.

Sicer je nova glasbena sezona že v polnem zamahu, saj smo s pihalnim orkestrom danes igrali na zaključku Avsenikovega festivala v Begunjah, naslednji koncert pa imamo že 6. septembra v Logatcu (in teden kasneje zasluženi piknik ob "začetku nove sezone"). Jutri imamo s kolegi iz Zelenih oblakov tudi še zadnje kratko usklajevanje pred torkovim Literoadijem (gl. prejšnjo objavo - vabilo!), kjer bom - upam, da uspešno - odigral voditeljsko vlogo, čeprav mi take zadeve niso ravno najbolj pisane na kožo in v tem smislu npr. Maria Galuniča občudujem ravno toliko, kot mi gre včasih že pošteno na živce. :P O vseh teh dogajancijah pa več v kakšni od naslednjih (verjetno že v naslednji) objav. Uživajte, se beremo!

Pridite na Literoadijo!

Vsi toplooo (in mokrooo :D) vabljeni! :-) Torek, 26. avgusta ob 19h v Grajskem parku. Uživajte, se vidimo, se beremo!

Kroksi? Ne, hvala!

"Znameniti" plastični natikači so očitno eden največjih - če ne the biggest of 'em all - hitov letošnjega poletja. Kar naenkrat jih prodajajo na vsakem vogalu, sploh na morju, kjer seveda ne manjka cenenih ponaredkov, in kar naenkrat jih nosijo vsi, od 1-99 let, kot je bilo včasih pisalo na škatlah kakšnih družabnih iger.

Če bom užalil kakšnega zapriseženega fana, se mu/ji že vnaprej globoko opravičujem, a teh papuč nikakor ne prenesem. Delujejo mi social(istič)no, umetno, plastično in ceneno, da ne naštevam še ostalih pridevnikov. Kot bi jih delala dobra stara Jugoplastika. Še posebno butasta pogruntavščina pa se mi zdijo nekakšne priponkice, ki se jih pripenja v luknje, ki so namenjene zračenju, kot je videti na tejle fotki. Halooo?!

Zato zadnje tedne zelo trpim, ko moram omenjena obuvala kar naprej gledati na nogah mimoidočih. Danes, ko sem si šel kot vsak dan nič hudega sluteč v Mercator po malico, sem naletel na mlado mamico s kakšni dve leti starim otrokom v vozičku. Seveda sta imela oba obute kroxe in še posebna groza me je zagrabila, ko sem videl, da jih ima mali "okrašene" s kupom lila rožic, želvic in kaj ti jaz vem s čim še vse. Da sem malico potem komaj spravil vase, mi verjetno ni treba razlagati.

No, malo za šalo, malo zares, a dejstvo je, da je to obuvalo, ki se ga kanim izogibati bistveno bolj, kot belcebub križa in ostajam zvest svojim ljubljenim all-starkam in tevicam. To so idealni poletni čevlji! :-) Uživajte, se beremo.

Hailstorm

Tako se po angleško reče neurju s točo (sama toča pa je hail). Če pomislim, se pravzaprav sploh ne spomnem, da bi se kdaj v OŠ ali gimnaziji pri angleščini učili, kako povemo, da pada toča. To pišem, ker je hudo petkovo neurje s točo ujelo tudi mene, ko sem se popoldne peljal iz službe v Logatec. Najhuje je bilo na Brezovici (kot so potem poročali tudi mediji) in še enkrat malo pred Logatcem. Dvakrat ali trikrat sem se kar pošteno prestrašil, saj je po avtu tako zelo razbijalo (zrna velikosti 4-5 cm), da sem bil 100 % prepričan, da mi bo razbilo vetrobransko steklo, pa se to na srečo ni zgodilo (avta tudi nimam več zavarovanega za tak primer). Dobil sem "samo" nekaj novih grdih vdrtin po strehi in pokrovu motorja ter razbito rdeče plastično steklo tretje zavorne luči, ki ga moram iti čimprej zamenjati na servis.

Sledi še nekaj fotk; točo sem fotkal takoj po prihodu domov v Logatec.

Ja, ni kaj, proti Naravi smo kljub stoletjem tehnološkega razvoja in napredka še vedno popolnoma brez moči. Naj se vam nikoli ne zgodi! Uživajte, se beremo.

Drnovškov kip

Našega pokojnega predsednika, Bog mu daj večni mir in pokoj, so ravno dobro pokopali, pa se verjetno že obrača v grobu. Včeraj so mu namreč v Zagorju odkrili doprsni kip, ki pa mu ni niti najmanj podoben. Izgleda kot kip človeka, starega najmanj 80 let in ko sem v jutranjih poročilih na Valu 202 slišal, da naj bi imel kip (ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić) tudi "Drnovškov tipični nasmešek", sem mislil, da gre za prvoaprilsko šalo. Čeprav so morda župan Matjaž Švagan in njegovi somišljeniki izvirno imeli plemenit namen, se zadeva po mojem mnenju ni iztekla niti najmanj pietetno, prej pretenciozno in senzacionalistično. Toda, kaj bi si belil(i) glavo; tudi pokojni Janez D. si je gotovo ne, ampak še naprej zasluženo počiva v miru. Tako ali tako je bil tip človeka, ki mu nedvomno ne bi nič pomenilo dejstvo, da je dobil svoj kip, trg ali ulico.

Glede podobnosti pa lahko na spodnji fotografiji (foto: STA) presodite še sami.

Lahko noč, se beremo.

Prodam ročni GPS

Drage bralke, dragi bralci, stalni in naključni,

ker imam že nekaj časa GPS v avtu in ker trenutno nimam potrebe po ročnem GPS-u, sem se odločil, da tega, ki ga imam zdaj, prodam in si eventuelno omislim kakšnega zmogljivejšega, ko/če se bo pokazala potreba po njem. Zatorej prodajam ročni GPS Magellan eXplorist 100 (kliknite na link za podrobne informacije in specifikacije). Star je leto in pol, lepo ohranjen in brezhibno delujoč. Cena je 85 € (nov vas ta hip košta med 120 in 140 €). Kako izgleda, vidite spodaj. GPS pride v kompletu z originalno škatlo, dokumentacijo in CD-jem.

Če zadeva koga resno zanima, ga prijazno vabim, da se mi oglasi s komentarjem na ta zapis. Prevzem GPS-a bi bil po dogovoru možen v Ljubljani ali Logatcu, lahko pa ga (na stroške kupca) pošljem tudi po pošti. To je to! :-) Uživajte, se beremo.

Projekt bobni

Bobni oz. tolkala na splošno so moja velika glasbena ljubezen, o čemer sem na blogu že večkrat pisal. Nižjo glasbeno šolo sem obiskoval v Logatcu v letih 1997-2002, učila pa sta me prof. Janez Gostiša ml. in prof. Matjaž Albreht, kakšna ura se je zgodila tudi pri Gašperju Peršlu. Svoje prve bobne (tedaj še nizkocenovne in tudi precej nizkokvalitetne znamke Basix (kako je z njo danes, ne vem)) sem dobil leta 1996 za vseh osem odličnih osnovnošolskih let (činele Zildjian, kakšno stojalo in še kakšna malenkost so sledili kasneje), v GŠ pa sem se vpisal takoj naslednje leto, ker nisem hotel biti samouk, ampak sem si želel formalne glasbene izobrazbe (tudi kar se tiče glasbene teorije in uspešnega branja notnih zapisov), kar se mi še do današnjih dni zelo obrestuje (čeprav imam zaenkrat narejeno samo NGŠ). Leta 1998 sem kot precej obetaven, zagnan in hitro napredujoč učenec že prišel tudi v KD Pihalni orkester Logatec, katerega član sem - poleg raznih drugih zasedb in nastopov - še danes.

Formalna glasbena izobrazba mi je vsekakor dala ogromno in veliko pomagala, veliko pa sem se zahvaljujoč svoji zagnanosti in vedoželjnosti naučil tudi sam in se seveda učim še danes, kajti nihče nikoli ne zna vsega. :-) Mislim, da je za bobnarja vsaj od začetka zelo pomembno, da posluša druge bobnarje (svoje vzornike itd.) in jih poskuša posnemati. Sam sem dobil veliko prakse tudi s preprosto strategijo, da sem radio "nabil do konca" in ob originalnih posnetkih na bobnih spremljal skladbe, ki so mi bile všeč. Tako se vsekakor veliko naučiš in na nek način tudi ostajaš v formi.
V dvanajstih letih igranja se je nabralo že ogromno takih in drugačnih koncertov in nastopov. Kot marsikateri mlad glasbenik sem se tudi sam preizkusil v več različnih zvrsteh - od rock banda Karies in dixieland zasedbe Jazzy Brothers do big banda, pihalnega in simfoničnega orkestra, pa občasnih nastopov na jam sessionih v Gaju, občasnih sodelovanj s pevskimi zbori in ostalih priložnostnih nastopov. Moja filozofija je, da je za mladega glasbenika pomembno, da se seznani s čim več različnimi glasbenimi okolji in si potem za svoje najbolj aktivno delovanje izbere tisto, kjer se najbolje počuti in kjer je potencial za njegov razvoj najboljši. Sam sem se definitivno zelo našel v jazzu in orkestralni glasbi in tu bom vztrajal vse dokler bom imel moč držati bobnarske palice. :-)

Že precej utrujene Basixe sem pred kakšnima dvema letoma prodal nekim ljubljanskim garažnim metalcem in si tedaj obljubil, da si v kratkem kupim boljše bobne, ki mi bodo služili vsaj desetletje ali še dlje. Ker so želje vse prepogosto zelo nesorazmerne z možnostmi in ostalimi okoliščinami, se je to zgodilo šele zdaj. Omislil sem si namreč odlično jazzovsko baterijo, ki jo sestavljajo:
1. Bobni Sonor Force 3007; baterija je zelo podobna tej na spodnji fotki, le da je snare (mali boben) malo večji, barva pa je naraven les. Velikosti bobnov: bas boben 18" × 16", floor tom 14" ×14", tom-tom 10" × 8" in snare 14" × 5,5".
2. Glavna ride činela Zildjian 22" K Custom Dark Ride. Zildjianove činele serij K Custom, Constantinople in K, čeprav zelo drage, imajo zame tisti definitiven jazzovski sound, ki ga iščem in imam rad.
3. Sekundarna ride činela Istanbul 20" Traditional Jazz Ride. Našel sem jo precej po naključju in izvrstno služi kot sekundarni (levi) ride in ima svetlejšo barvo zvoka od K-ja.
4. Hi-hat Zildjian 14" A New Beat Hi-Hat. Je zelo vsestranski in ima super "chick" in odziv na palice. Uporablja ga npr. tudi Gajo (ki sicer tudi sam prisega na Zildjian K činele).
5. Stojala za činele, hi-hat in mali boben ter pedal za bas boben Tama. Zelo stabilna in kakovostno izdelana stojala, sploh serija Roadpro je izvrstna.
6. Opne Remo - zgornje Ambassador Coated in spodnje Diplomat Clear. Skrbijo za izvrsten, pravi jazzovski sound bobnov.
7. Udoben in stabilen bobnarski stol K&M. Mogoče ob priliki za še udobnejše in anatomsko bolj pravilno igranje dokupim še naslonjalo.
8. Bobnarske palice Vic Firth American Custom SD10 Swinger. Nomen est omen! :-)

Tako, to je to. Seveda pa dobra oprema še ne naredi dobrega glasbenika; tako kot povsod drugje, je tudi tu za uspeh potrebno veliko "kilometrine" v obliki vaj, igranja in poslušanja. Sam se vedno, ko sem na odru, trudim po najboljših močeh in poskušam v glasbo, ki jo po-/soustvarjam, preliti svojo najbolj pozitivno energijo. Tako bo tudi v prihodnje. Uživajte, se beremo!