Quantum of Solace

Ko je pred slabima dvema letoma v kina prišel Casino Royale, sem naredil eno največjih neumnosti v svojem življenju. Kljub temu, da sem že od otroštva zaprisežen bondofil, saj znam vse filme z njihovimi soundtracki vred takorekoč na pamet in jih imam tudi vse doma na DVD-jih in CD-jih, Casina Royale nisem šel gledat v kino. "Razlog za" to je bil Daniel Craig, saj mi je žena pogled deloval precej antipatično, sploh zaradi svetle barve las (spomnimo se udarnih naslovov v smislu "Bond je blond!"), po drugi strani pa sem bil "užaljen", da Bonda ne bo več igral odlični Pierce Brosnan. Potem, ko je Casino Royale prišel v kina in se tudi že odvrtel, sem seveda slišal in bral ogromno odličnih kritik Craigove interpretacije vloge, ki pa jim še vedno kar nisem hotel verjeti.

Tako sem se kar nekaj časa pozneje - pol leta ali še več - dobesedno prisilil, da sem si vendarle kupil DVD s filmom, ki pa me je še naprej tako odbijal, da je doma najprej nekaj časa nabiral prah, preden sem ga končno le vtaknil v računalniški DVD pogon. Rezultat je bil seveda tak, kot si lahko mislite - Craig me je tako presenetil in fasciniral, da mi še lep čas po ogledu filma "ni bilo nič jasno" :D Res je odličen, izjemen, izvrsten, verjetno najboljši Bond vseh časov - in to piše dolgoletni hardcore bondofil, ki sicer prisega na filme Rogerja Moora in Pierca Brosnana! :-)

Kakorkoli že, po tej grozljivi napaki in neprijetni izkušnji vsekakor KOMAJ ČAKAM, da v kino 6. novembra pride težko pričakovani Quantum of Solace, pri nas (IMHO neposrečeno :P) preveden v Kvantum sočutja. Seveda bom zdržal še toliko, da se poleže začetni naval v Koloseju, potem pa akcija in če bo film vsaj tako zelo dober, kot je Casino Royale, ga bom šel gledal tudi dvakrat ali trikrat, če bo treba. :D

Nocoj je edna lüštna noč, saj je Halloween, "sparjen" s podaljšanim vikendom. :-) Sam se najprej odpravljam na vajo pihalnega orkestra, zvečer pa si bom (ali bova z Urško) ogledala kakšno dobro grozljivko ali triler, npr. The Exorcist, ki ga že nekaj časa nisem gledal.

Za lepši vikend na koncu še Riverdancing Violinist, meni absolutno najljubši video neprekosljivih glasbenih šaljivcev in virtuozov Igudesmana in Jooja. Izjemna sta! :-) Marsikdo ju je verjetno že videl, ostali si ju oglejte zdaj.



Zaželim vam samo še lep praznični večer; oglejte si kakšen dober h'weenski film in ne prestrašite se preveč. :-) Uživajte, se beremo!

Maske padajo

Tale tekst je na svoji spletni strani objavila največja poraženka letošnjih parlamentarnih volitev, Janševa SDS. Gre seveda na zdaj (po dveh, treh dneh!) že razvpiti, da ne rečem notorični seznam povabljencev, katerih prisotnost na slovesni večerji z angleško kraljico Elizabeto II. je požegnal predsednik Türk. O (ne)primernosti posameznih ljudi s seznama za udeležbo na tej večerji ne bom razpravljal, ker za to nisem kompetenten niti me tematika posebej ne zanima (simpatičen blog na témo strogega britanskega protokola pa je napisal Marko Jenšterle), toda zelo žolčna in cinična reakcija SDS-a mi da misliti in vedeti, kakšen sore loser je ta stranka. Ker ne prenesejo, da jih je na volitvah tako tesno premagal Pahor s svojimi SD, so živčni in razpizdeni in samo iščejo vsako priložnost, kjer bodo lahko nekoga zaradi kakšne bolj ali manj banalne zadeve zjebali in mu na veliko zamorili. To je do neke mere pričakovano - a le do neke mere; modum tenere debemus. To, kar se gre SDS (in verjetno še kdo), je nešportno, bedno in primitivno. Maske definitivno padajo, toda čigave?!

In še a word to the wise: če ste pametni, ne zapravljajte denarja za detergente za pomivanje posode znamke Luna, ki jo zadnje čase precej agresivno oglašujejo (TV, obcestni jumbo plakati, revije in časopisi ...) in mi deluje precej elitistično wannabejevsko (tudi glede na cene). Urška mi pravi, da je sicer prašek za perilo čisto OK, ampak prašek za posodo je po mojih izkušnjah - kot se temu lepo po slovensko reče - en kurac vreden, forgive my French an' all. Nočem jim a priori delati negativne reklame, ampak tako izkušnjo pač imam. Kupite si rajši dobri stari Pril. :-) (Napisano seveda velja samo za tiste, ki ste, tako kot jaz, še vedno v kameni dobi v smislu, da nimate lastnega pomivalnega stroja. :P) Uživajte, se beremo.

Naj komentator

Anton Borkovič. Verjetno ste ga večinoma videli že zdavnaj, sam pa sem link do posnetka z njegovim "komentiranjem" nogometne tekme dobil šele pred kratkim. Kakorkoli že, kolega iz orkestra mi je povedal, da so na internetu menda naredili peticijo in zbrali 20.000 (da, dvajset tisoč!) podpisov za to, da bi g. Borkovič komentiral vsaj eno tekmo Eura 2008. Forgive them, Father, for they know not what they do.

Her Majesty

Her Majesty

Her Majesty's a pretty nice girl,
but she doesn't have a lot to say.
Her Majesty's a pretty nice girl
but she changes from day to day.

I want to tell her that I love her a lot
But I gotta get a bellyful of wine.
Her Majesty's a pretty nice girl,
someday I'm gonna make her mine, oh yeah,
someday I'm gonna make her mine.

- The Beatles

Nepotešenega avdiofila tožba

Pričujoči tekst je nastal kot nekakšna "domača naloga" v okviru tečaja na postojnskem Radiu 94, kjer se, ako bo imela sreča mlade, pripravljam za (honorarno) delo radijskega voditelja. Treba je bilo namreč napisati krajši oseben tekst v smislu komentarja na aktualno temo. In ali bi morebiti kdo pričakoval, da mi bo v hipu padlo na misel kaj drugega kot glasba?! :-)

* * * * *

Sem velik avdiofil in izdatki za nove CD plošče pogosto predstavljajo pomemben, če ne celo pretežen del mojih mesečnih odhodkov. V lasti imam zbirko blizu 1000 originalnih CD plošč, med katerimi je kar nekaj raritet, ki že danes na zbirateljskem trgu prinašajo čedne vsote. Enega največjih užitkov mi predstavlja brskanje po glasbenih trgovinah in na račun tega se pogosto odpovem tudi kakšnemu sobotnemu izletu na morje ali v kino.
Zadnje čase pa vedno bolj opažam, da CD plošče kar nekako izginjajo s prodajnih polic. To je žal najbolj opazno ravno pri zvrsteh, ki me najbolj zanimajo – pri filmski in klasični glasbi ter jazzu. Ponudba je vedno bolj revna, CD-jev, ki so na izbiro, pa vedno manj. Pogosto se dogaja celo, da nove plošče omenjenih zvrsti sploh ne pridejo na naše prodajne police.
Če stopim k policam, na katerih so plošče pop in rock glasbenikov, je izbira boljša. Cene so ugodnejše, nove CD-je se da kupiti kmalu po izidu. Seveda bi bilo utopično pričakovati avdiofilsko usmerjeno družbo, v kateri bi skupinsko bojkotirali nove plošče Atomik harmonik ali Turbo angels in na veliko kupovali plošče "deficitarnih" zvrsti, a vendar s(m)o del vsake družbe tudi ljudje s takim okusom in preferencami. Ker tega, kar nas zanima in kar si želimo, pri nas ne moremo dobiti, smo se prisiljeni znajti po svoje.
Sam se enkrat na leto odpravim v London, nemara največjo glasbeno prestolnico sveta, in se dodobra oskrbim s CD-ji (in si osušim denarnico). V Londonu namreč najdemo glasbene trgovine, ki so v primerjavi z našim največjim Big Bangom kot nogometno igrišče v primerjavi z mizo za namizni nogomet. Za avdiofila so taki prostori hkrati nebesa in pekel – prvo, ker je izbira takorekoč neomejena in drugo, ker je mogoče v taki trgovini zapraviti BDP manjše države, kar pa si seveda lahko privoščijo le h'woodski zvezdniki in arabski naftni šejki.
Največji fetiš avdiofilu predstavlja CD plošča v vsej svoji lepoti in popolnosti, nekateri – in ni jih tako malo – pa še vedno prisegajo celo na vinilne LP plošče. Z užitkom, ki ga zapriseženi, ortodoksni avdiofil doživlja ob tem, ko prime v roko nov CD, ga odvije iz folije, globoko vdahne barvo tiska knjižice CD-ja, natančno prebere spremno besedilo in seznam sodelujočih pri snemanju plošče, se ne more primerjati takorekoč nič. Morda bi le še seks kotiral podobno visoko.
In točno ti in takšni avdiofili s(m)o zadnja leta pri nas popolnoma zapostavljeni. Morda se še kje najde kakšna zakotna, zaprašena trgovina, kjer delajo nam podobni fanatični ljudje, ki nas razumejo in se ob naših jadkovanjih ne držijo za glavo, nas ne gledajo zabodeno in ne kličejo psihiatrične pomoči, temveč smo od njih deležni razumevajočih pogledov, toplih besed in popustov pri nakupih nam tako ljubih magičnih srebrnih ploščkov, s katerih v binarnih nizih ničel in enic zahvaljujoč moderni tehnologiji blagodejno zvenijo čudovite note Bacha, Mozarta, Milesa Davisa in še marsikoga.