Pričujoči tekst je nastal kot nekakšna "domača naloga" v okviru tečaja na postojnskem Radiu 94, kjer se, ako bo imela sreča mlade, pripravljam za (honorarno) delo radijskega voditelja. Treba je bilo namreč napisati krajši oseben tekst v smislu komentarja na aktualno temo. In ali bi morebiti kdo pričakoval, da mi bo v hipu padlo na misel kaj drugega kot glasba?! :-)* * * * *
Sem velik avdiofil in izdatki za nove CD plošče pogosto predstavljajo pomemben, če ne celo pretežen del mojih mesečnih odhodkov. V lasti imam zbirko blizu 1000 originalnih CD plošč, med katerimi je kar nekaj raritet, ki že danes na zbirateljskem trgu prinašajo čedne vsote. Enega največjih užitkov mi predstavlja brskanje po glasbenih trgovinah in na račun tega se pogosto odpovem tudi kakšnemu sobotnemu izletu na morje ali v kino.
Zadnje čase pa vedno bolj opažam, da CD plošče kar nekako izginjajo s prodajnih polic. To je žal najbolj opazno ravno pri zvrsteh, ki me najbolj zanimajo – pri filmski in klasični glasbi ter jazzu. Ponudba je vedno bolj revna, CD-jev, ki so na izbiro, pa vedno manj. Pogosto se dogaja celo, da nove plošče omenjenih zvrsti sploh ne pridejo na naše prodajne police.
Če stopim k policam, na katerih so plošče pop in rock glasbenikov, je izbira boljša. Cene so ugodnejše, nove CD-je se da kupiti kmalu po izidu. Seveda bi bilo utopično pričakovati avdiofilsko usmerjeno družbo, v kateri bi skupinsko bojkotirali nove plošče Atomik harmonik ali Turbo angels in na veliko kupovali plošče "deficitarnih" zvrsti, a vendar s(m)o del vsake družbe tudi ljudje s takim okusom in preferencami. Ker tega, kar nas zanima in kar si želimo, pri nas ne moremo dobiti, smo se prisiljeni znajti po svoje.
Sam se enkrat na leto odpravim v London, nemara največjo glasbeno prestolnico sveta, in se dodobra oskrbim s CD-ji (in si osušim denarnico). V Londonu namreč najdemo glasbene trgovine, ki so v primerjavi z našim največjim Big Bangom kot nogometno igrišče v primerjavi z mizo za namizni nogomet. Za avdiofila so taki prostori hkrati nebesa in pekel – prvo, ker je izbira takorekoč neomejena in drugo, ker je mogoče v taki trgovini zapraviti BDP manjše države, kar pa si seveda lahko privoščijo le h'woodski zvezdniki in arabski naftni šejki.
Največji fetiš avdiofilu predstavlja CD plošča v vsej svoji lepoti in popolnosti, nekateri – in ni jih tako malo – pa še vedno prisegajo celo na vinilne LP plošče. Z užitkom, ki ga zapriseženi, ortodoksni avdiofil doživlja ob tem, ko prime v roko nov CD, ga odvije iz folije, globoko vdahne barvo tiska knjižice CD-ja, natančno prebere spremno besedilo in seznam sodelujočih pri snemanju plošče, se ne more primerjati takorekoč nič. Morda bi le še seks kotiral podobno visoko.
In točno ti in takšni avdiofili s(m)o zadnja leta pri nas popolnoma zapostavljeni. Morda se še kje najde kakšna zakotna, zaprašena trgovina, kjer delajo nam podobni fanatični ljudje, ki nas razumejo in se ob naših jadkovanjih ne držijo za glavo, nas ne gledajo zabodeno in ne kličejo psihiatrične pomoči, temveč smo od njih deležni razumevajočih pogledov, toplih besed in popustov pri nakupih nam tako ljubih magičnih srebrnih ploščkov, s katerih v binarnih nizih ničel in enic zahvaljujoč moderni tehnologiji blagodejno zvenijo čudovite note Bacha, Mozarta, Milesa Davisa in še marsikoga.
Zadnje čase pa vedno bolj opažam, da CD plošče kar nekako izginjajo s prodajnih polic. To je žal najbolj opazno ravno pri zvrsteh, ki me najbolj zanimajo – pri filmski in klasični glasbi ter jazzu. Ponudba je vedno bolj revna, CD-jev, ki so na izbiro, pa vedno manj. Pogosto se dogaja celo, da nove plošče omenjenih zvrsti sploh ne pridejo na naše prodajne police.
Če stopim k policam, na katerih so plošče pop in rock glasbenikov, je izbira boljša. Cene so ugodnejše, nove CD-je se da kupiti kmalu po izidu. Seveda bi bilo utopično pričakovati avdiofilsko usmerjeno družbo, v kateri bi skupinsko bojkotirali nove plošče Atomik harmonik ali Turbo angels in na veliko kupovali plošče "deficitarnih" zvrsti, a vendar s(m)o del vsake družbe tudi ljudje s takim okusom in preferencami. Ker tega, kar nas zanima in kar si želimo, pri nas ne moremo dobiti, smo se prisiljeni znajti po svoje.
Sam se enkrat na leto odpravim v London, nemara največjo glasbeno prestolnico sveta, in se dodobra oskrbim s CD-ji (in si osušim denarnico). V Londonu namreč najdemo glasbene trgovine, ki so v primerjavi z našim največjim Big Bangom kot nogometno igrišče v primerjavi z mizo za namizni nogomet. Za avdiofila so taki prostori hkrati nebesa in pekel – prvo, ker je izbira takorekoč neomejena in drugo, ker je mogoče v taki trgovini zapraviti BDP manjše države, kar pa si seveda lahko privoščijo le h'woodski zvezdniki in arabski naftni šejki.
Največji fetiš avdiofilu predstavlja CD plošča v vsej svoji lepoti in popolnosti, nekateri – in ni jih tako malo – pa še vedno prisegajo celo na vinilne LP plošče. Z užitkom, ki ga zapriseženi, ortodoksni avdiofil doživlja ob tem, ko prime v roko nov CD, ga odvije iz folije, globoko vdahne barvo tiska knjižice CD-ja, natančno prebere spremno besedilo in seznam sodelujočih pri snemanju plošče, se ne more primerjati takorekoč nič. Morda bi le še seks kotiral podobno visoko.
In točno ti in takšni avdiofili s(m)o zadnja leta pri nas popolnoma zapostavljeni. Morda se še kje najde kakšna zakotna, zaprašena trgovina, kjer delajo nam podobni fanatični ljudje, ki nas razumejo in se ob naših jadkovanjih ne držijo za glavo, nas ne gledajo zabodeno in ne kličejo psihiatrične pomoči, temveč smo od njih deležni razumevajočih pogledov, toplih besed in popustov pri nakupih nam tako ljubih magičnih srebrnih ploščkov, s katerih v binarnih nizih ničel in enic zahvaljujoč moderni tehnologiji blagodejno zvenijo čudovite note Bacha, Mozarta, Milesa Davisa in še marsikoga.
4 komentarji:
Moram ti povedati, da ni cisto res, da je popularnejsa glasba pa tako lazje dosegljiva. Ne vem za MTV produkcijo ali slovenski turbo folk, ampak za metalsko plosco, ce ni res ne vem kak zadnji hit, moras pogosto lepo poslati narocilnico v tujino. Stacune, kjer so vcasih prodajali CD-je, se zapirajo, edina meni znana metalska trgovina v prestolnici pa vztrajno krci ponudbo - sedaj ima na voljo vso drugo saro, samo glasbe ne. Ta je stisnjena v en kot, za cisto vse, kar sem zadnje case sprasevala, pa sem dobila "nimamo".
Zal je tako, da brez povprasevanja ni ponudbe, in ceprav se po tleh mecemo zaradi tega, moras razumeti tudi prodajalce, da gredo raje na ziher produkte. Zdaj pri kaki glasbi za redke izbrance, kakrsna je vsec tebi, je pac problem, da je trg premajhen, da bi se narocanje prodajalcu izplacalo. Pri metalu (ce ni kaka rariteta) je pa problem v tem, da se ga da potegniti z neta in ceprav se strinjam s tabo o tistem posebnem obcutku, ko kupis original, je treba priznati, da vecina mladine glasbo danes preprosto potegne z neta in to je to. In potem so plate se drage in je vse skupaj en grd zacaran krog. Tudi jaz najprej ponavadi snamem kopijo, in ce mi je vsec, razmisljam o originalu - prevec je tudi ponudbe, da bi kupila vso, ki jo zelim.
Prodaja se torej tisto, kar se kupuje, in pri tem ni ogrozena le klasika in jazz.
Seveda, seveda, Meta. Vse, kar si napisala, je res in vse bi tudi napisal točno tako, kot si ti, pa se mi ni dalo, pa tudi tekst bi bil potem predolg (glede na naš dogovor na radiu). :-)
Osebno metala mogoče ne bi kategoriziral v "popularnejšo glasbo", ampak to je moj oseben pogled in še ta velja pretežno az progressive metal, ki ga sam veliko poslušam.
Ti pa niti najmanj ne zamerim raaahlo sitnega in žolčnega odziva, ker vem, da te je istega dne, kot moja objava "raaahlo" razkuril še določen Urškin mail ... ;-) :D
Hehe, sploh ni bilo misljeno tecno, tegale nisem pisala jezna. Samo hotela sem povedati, da tudi glasba, ki se po mnenju vecine bolj nanasa na mladino (ki naj bi bila danes najvecji potrosnik), ni nujno dobro zastopana.
Metal pa morda ni ravno popularnejsa glasba, ni pa spet neka blazna redka zadeva :)
Hehe, o tistem mailu pa ne bi. Nihce mi ne bo govoril, naj rojevam otroke ;) Torej, baje bosta ustanovila en klub, ki se mu lahko pridruzim? :D
Ja, glede kluba boš vsekakor na tekočem! :D
Objavite komentar