Krutex

To besedo boste zaman iskali po raznih slovarjih, saj si jo je izmislila Urškina sestrična Maja (Urška pa jo je seveda nemudoma in z veseljem posvojila) in je v uporabi namesto običajnega vzklika "Kruto!", za katerega mi menda ni treba pojasnjevati, kaj želimo z njim povedati. :-)

Gotovo veste, da s(m)o mnogi ljudje ljubitelji in mojstri črnega humorja in da slejkoprej po vseh mogočih svetovnih katastrofah začnejo naokrog (po mailih itd.) krožiti najrazličnejši štosi na to témo, nekateri bolj, nekateri manj okusni. Enega od takih sem odkril včeraj med brskanjem po kupih starih papirjev, in sicer gre za skopirano stran z vici iz Delove priloge Polet z dne 5. junija 2003. Na njej je, kot je v Poletu v navadi, nekaj vicev, večino strani pa zaseda imaginarna kompilacija, narejena na témo katastrofe ruske jedrske podmornice Kursk, ki se je potopila 12. avgusta 2000 in na kateri je umrlo vseh 118 članov posadke.

CD "ABSOLUTE KURSK"
Seznam skladb:
01. Oxygen (Jean Michel Jarre)
02. Sink to the Bottom (Fountains of Wayne)
03. Under Pressure (Queen & David Bowie)
04. Yellow Submarine (The Beatles)
05. The Water Is Over My Head (Rockin' Berries)
06. Keep the Pressure Down (John Farnham)
07. Das Boot (U96)
08. Nowhere to Run (Martha & The Vandellas)
09. The Air That I Breathe (Hollies)
10. In Too Deep (Genesis)
11. Underwater (Harry Thumann)
12. Too Late For Goodbyes (Julian Lennon)
13. Waiting For the Rain to Come In (Peggy Lee)
14. In the Navy (Village People)
15. Hello (Lionel Richie)
16. Keep On Knockin' But You Can't come In (Little Richard)
17. Is There Anybody Out There (Pink Floyd)
18. Sailing (Rod Stewart)
19. Enjoy the Silence (Depeche Mode)
20. S.O.S. (ABBA)
21. Deep Deep Trouble (The Simpsons)
22. Torpedo Girl (KISS)
23. Bonus Track (Europe only): Knockin' on Heaven's Door (Bob Dylan)

Seveda je odveč omenjati, da so vsi našteti komadi in izvajalci resnični. Uživajte, se beremo.

Videl sem Quantum of Solace

Včeraj sva z Urško ob 11h vstopila v dvorano št. 7 ljubljanskega Koloseja in si naposled le ogledala najnovejšo bondiado Quantum of Solace. V Kolosej daleč najraje hodim gledat filme nekaj časa po začetku pričakovanja, ko so največje množice že mimo, poleg tega pa ima Kolosej ob vikendih dopoldne dve ogromni prednosti - nižje cene vstopnic za predstave, ki se začnejo pred 14h, in skoraj prazne dvorane. Včeraj nas je bilo v največji dvorani, v kateri je sicer prostora za okrog 500 gledalcev, morda 20. Jackpot! :-) Sem pa včeraj prvič opazil novo Kolosejevo cenovno politiko - vstopnice za filme, ki trajajo pod dve uri, so cenejše od tistih za filme, daljše od dveh ur. Svašta. Je taka praksa tudi v tujini? Jaz še nisem slišal zanjo. :P

Torej - Daniel Craig strikes again. Marsikdo (npr. Gartner ;-)) se ne bo nikoli strinjal z mano, toda meni osebno je Craig najljubši Bond, v bistvu si prvo mesto delita z Rogerjem Moorom. Zdaj pa še druga "bogokletna" izjava - meni osebno (pa tudi Urški) se je Quantum of Solace zdel super. Ne sicer izjemen ali odličen, kar je definitivno bil Casino Royale, vsekakor pa super. Če bi na lestvici 1-10 Casino Royale dobil 10, bi Quantum of Solace pri meni dobil 7-8, ne pa npr. 2-3, ko so ga ocenili (pre)mnogi. Res je to najkrajši Bond do sedaj in res je zelo akcijski (a ravno na robu tega, da bi bil preveč), a še vedno mi je bil zelo všeč.

Mogoče bo za cenjeno bralko/bralca bolj zanimivo, če namesto dolgoveznega nakladanja zapišem nekaj prebliskov, ki so se mi utrnili ob ogledu filma in po njem (pozor - spoilerji, če kdo filma še ni videl!):
- Po Moonrakerju (1979) je to prva bondiada, v kateri 007 pade iz letala brez padala.
- Filmmakerjem zamerim, ker so (spet) skenslali Bondovo znamenito predstavitev ("The name's ...") in naročilo najljubše pijače ob šanku; tudi Moneypenny in Q sta še očitno še vedno na (prisilnem?) dopustu.
- Bejbo, s katero spi Bond, spet "prebarvajo do smrti", le da tokrat s črnim (in ne pravim) zlatom.
- Zelo zanimiva je bila logika direktnega sequela prejšnjega filma in kar malo nenavaden občutek je gledati fotke ljudi iz prejšnjega filma in poslušati debate o njih. Je bilo pa vsekakor zanimivo - daleč od tega, da bi bilo slabo.
- Filmmakerjem zamerim tudi igračkanje z gunbarrelom, ki je tokrat na koncu - že v prejšnjem filmu so z njim neposrečeno "povezali" uvodno špico in uvodno pesem - in si želim, da bi ga v naslednjem filmu končno uporabili tako, kot se spodobi.
- Uvodna pesem Another Way to Die mi ni všeč. Mislim, da je to po Madonninem Die Another Day naslabši 007 song. Enostavno nima bondovskega feelinga in kvalitet. Uvod je kul in obetaven, ko pa se začnejo vokali in refren, pa je veselja konec. Mojstrskega komada, kot je uspel Chrisu Cornellu z You Know My Name verjetno še lep čas ne bo.
- Všeč mi je bilo, da na koncu odjavne špice piše James Bond will return (toda žal šele čez kakšna tri leta).

Skratka, kar se mene tiče, je bilanca zadnjega 007 zelo pozitivna, zato komaj čakam izid DVD-ja, verjetno pa ga bom šel v kratkem še enkrat gledat tudi v kino, da nadoknadim še za Casino Royale, ki ga iz bebavih razlogov ("ČUDAK!", bi porekla Anja H. ;-)) nisem šel niti enkrat.

Ja, bil je lep vikend - včeraj Bond in shopping v Cityparku (kar mi sicer ni bilo v nikakršen užitek, a treba je bilo porabiti rojstnodnevne bone in nabaviti nove tople čevlje, hlače in suknjič), danes pa čudovito vreme, obisk sestre Ane, ki je prišla k nama na kosilo v obliki neprekosljivega racletta ter lep sprehod z Gajo po hotenjskih travnikih in pašnikih (zraven bi se čudovito podala Smetanova simfonična pesnitev Z českých luhů a hájů :D). Jutri pa spet ponedeljek ... In nov teden, v katerem me verjetno čaka koncert SF, pisanje novih člankov za Musko, nove vaje s simfoničnim in pihalnim orkestrom, kakšno prijetno srečanje s prijatelji in še kaj. Naredite si lep in prijeten teden tudi sami, uživajte & se beremo.

Nov sonet

VII. SLOVO

In šla si. Veš, ledena rosa pala
je na srcà krvavo mi rdečino.
Ves up poletel v daljno je sivino
na to, da morebiti boš ostala ...

Prekleta bodi ti in ta obala,
kjer mešala ljubezensko sva slino!
Krvavo sonce gre v morjà sinjino,
ki pekla grozo kmalu bo spoznala ...

Izgine naj ves svet, ponikne v temo,
globoko, da ne more razsvetliti
je sonce, če gori z največjo vnemo.

Spoznanje 'z krempljev noče me spustiti -
da proti peklu vsi počasi gremo,
da sam pred sabo se ne morem skriti ...

Hepi brzdej

You say it's your birthday
It's my birthday too, yeah
You say it's your birthday
We're gonna have a good time
I'm glad it's your birthday
Happy birthday to you

- The Beatles, Birthday

Danes sem natanko ob 16 uri in 17 minut vstopil v svoje 28. leto (kar pomeni, da sem zdaj star 27 let, da ne bo slučajno kdo mislil, da sem star že 28 :D). Tudi na tem mestu še enkrat en veeelik HVALA!!! vsem, ki ste mi (in mi morda še boste) čestitali; samo na Facebooku sem prejel okrog 50 čestitk, kakšnih 10 jih je prišlo še po SMS-ih, nekaj ljudi me je tudi poklicalo - skratka, zelo sem bil vesel, da se je toliko ljudi tako lepo spomnilo name. GRATIAS AGO OMNIBUS!!! :-)

No, dobil pa sem tudi nekaj "zanimivih" čestitk. Primer je tale Blaževa s Facebooka:

For he's a jolly good fellow, for he's a jolly good fellow

For he's a jolly good fellow, and so say all of us!

("For He's A Jolly Good Fellow" is a British and American song which is sung to congratulate a person on a significant event, such as a retirement.) :)

Sem res že za v penzion?! :D Kolega Lan pa me je prijazno opomnil na to, da je starost 27 let življenjsko precej nevarna - sploh za glasbenike (kar sem seveda tudi sam - ljubiteljski, seveda). Znameniti muzičisti Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison in Kurt Cobain so namreč vsi ugriznili v prah ravno pri tej starosti. Moja bivša gimnazijska sošolka Ana Jurc je na to témo napisala zanimiv (in strašljiv) članek, ki ga lahko preberete tule, o klubu 27 pa najdemo poseben članek tudi na Wikipedii. Res spooky. O_o Porkadrek, držite pesti, da preživim do 16. novembra 2009, potem sem dober! :P :D

Poleg čestitk sem od bližnjih seveda dobil tudi lepe darile, kot npr. določeno količino gotovine, za 100 EUR bonov za Citypark, kar nekaj sladkarij, uokvirjeno grozotno fotko iz otroštva, malo piksno Rio Mare v deviškem olivnem olju, malo Nutello, ratluk in še kaj bi se našlo. :-) Skratka, bil je super dan in še bolj popolno bi bilo le, če jutri ne bi bilo treba v službo, a saj veste - you can't have it all. :P :-) Uživajte, se beremo.

Sanjska ženska?

Onega dne sem bil na SiOL-ovem portalu prečital novico o mladi Britanki Terri Hunter, ki je po domače rečeno nimfomanka, njena uradna razlaga pa se glasi, da je "žrtev bolezni, ki od nje terja, da ima spolni odnos desetkrat na dan". Vsled omenjene bolezni se je dala dol z že več kot 1000 tipi.

Gotovo nam je vsem jasno, kako moški (sploh mladi) pogosto nakladamo, kako da nam ni seksa nikoli dovolj, kakšni nenasitni žrebci da smo in kako da bi seksali noč in dan, če bi le imeli nenasitno bejbo, ki bi nam to omogočala. Zato me zelo zanima, kako bi se tovrstni "pravi moški" v smislu young, dumb, full of cum, kot se slikovito izrazi Gene Hackman v odličnem filmu Heist, odrezali v morebitnem partnerstvu s tako bejbo. Bodite iskreni, fantje, in povejte, koliko časa bi zdržali tempo desetkratnega seksa na dan?! V članku sicer piše, da je Terri zdaj že dva meseca v zvezi z istim tipom, a nikakor nisem pripravljen verjeti, da seksata vsak dan po desetkrat. Še kakšnemu robotu bi se zmešalo. :D

Ko smo ravno pri bejbah - SiOL je te dni objavil tudi lestvico "dvajsetih najbolj seksi manekenk" po izboru spletne strani Models.com. Lestvico sem si pobliže ogledal tudi sam in ugotovil, da mi je na njej seksi zgolj ena sama bejba - Behati Prinsloo - vse ostale pa se me niti najmanj ne dotaknejo, zanimivo - sploh tiste na najvišjih mestih. Bog ve, ali je kaj zelo narobe z mojim okusom ali z okusom ljudi, ki so izbirali manekenke na lestvici. Seveda, vsake oči imajo svojega malarja, 100 ljudi 100 ćudi, non omnia eadem amant in kar je še takih priročnih izgovorov, ampak oprostite, tista lestvica se mi zdi res čudna. :P Normalno, še sreča, da nam niso vsem všeč iste bejbe, kajti to se ne bi dobro končalo. :-)

Mimogrede - od vseh "hudih" bejb na tisti lestvici mi je za nekaj deset svetlobnih let bolj všeč Brazilka Melanie Nunes Fronckowiak (očitno ima tudi kakšne poljske korenine?), ki je pred kratkim na izboru v Parizu dobila prvo nagrado za bejbo z najlepšo ritjo na svetu. Za razliko od vseh tistih bolj ali manj pathetic manekenk si je Melanie po mojem skromnem mnenju lovoriko definitivno zaslužila. Kliknite na tale link, si oglejte fotogalerijo in se prepričajte še sami. ;-) Uživajte, se beremo.

Odšel je Michael Crichton

Šokirala me je novica, da je včeraj nenadoma umrl genialni pisatelj (pretežno) sci-fi romanov Michael Crichton, avtor mnogih bestsellerjev kot npr. Jurassic Park z nadaljevanjem The Lost World, pa The Andromeda Strain, Timeline, Prey, Next in mnogih drugih, ustvaril pa je tudi izjemno priljubljeno zdravniško nadaljevanko ER (Urgenca). Michael je dva tedna po 66. rojstnem dnevu izgubil bitko z rakom, ki jo je bojeval v zasebnosti in intimi svoje družine. Hvala mu za vse odlične ideje in genialne zamisli ter za filme, ki so bili posneti po njegovih delih. Requiescat in pace!

Zlati časi Elana

Verjeli ali ne, toda bili so časi, ko je bil Elan, ki bo v kratkem odpustil okrog 180 svojih delavcev, eno najuspešnejših slovenskih (oz. tedaj še jugoslovanskih) podjetij. Bil je tako zelo uspešen, da so njegove smuči uporabljali vsi največji svetovni smučarski asi in da so elanke uporabili celo v enem od filmov o Jamesu Bondu. To sem včeraj pri ponovnem ogledu začetne sekvence bondiade A View to a Kill iz leta 1985 (vlogo agenta 007 je še zadnjič odigral Roger Moore) opazil popolnoma po naključju. Ko je Bond na misiji v Sibiriji, kjer mora najti truplo agenta 003 in z njega v London prinesti pomemben mikročip, ga seveda opazijo in preganjajo ruski vojaki. In glej ga zlomka - pri svojem nečednem početju uporabljajo nič drugega kot smuči Elan. :-) Dobro si oglejte naslednji fotki iz te sekvence:

Ja, to je to. Elanke v Bondu! :-)

Mimogrede pa še nekaj: za vse ljubitelje swinga kot glasbe, kot plesa ali oboje - v petek, 28. novembra bodo v Menzi pri koritu na Metelkovi nastopili odlični ameriški neo-swingerji Cherry Poppin' Daddies, znani predvsem po svoji odlični plošči (in istoimenskem hitu) Zoot Suit Riot iz leta 1997, ki si jo lastim tudi sam. Morda jim grem celo prisluhnit (v predprodaji so karte 18 EUR, potem 23), vsekakor pa jih toplo priporočam v poslušanje; če že ne na omenjenem koncertu, pa vsaj na kakšnem posnetku (lahko jih vpišete tudi v YouTubov iskalnik). Zasrbele vas bodo pete! :-)

Za konec pa še fenomenalni a capella tribute nekaterim najbolj znanim filmskim témam Johna Williamsa. :-) Uživajte, se beremo.

Zapis, ki da misliti

Minilo je sicer že skoraj dva meseca in pol, odkar je bloger Markovski na svojem blogu Norčeva beležka objavil tale zapis, a vam ga vseeno priporočam v branje. Kar brez strahu, je kratek in jedrnat. :-) Ko sem ga prebral sam, sem se - čeprav je zapisan šaljivo, šegavo in s pravo mero tongue-in-cheek - zamislil.

Zakaj kurca res prišemo bloge?!