Radix relicta dentis 15

Tako se je glasila diagnoza ob mojem današnjem obisku oralnega in maksilofacialnega kirurga mag. Boruta Sotoška, dr. med. na Tbilisijski (v neposredni bližini Spara na Viču). Pred časom sem namreč ostal brez krone na zgornji desni petici in v dlesni je ostala korenina, ki je zadnje čase semtertja malo zaskelela in malo zakrvavela, zato sem se odločil, da v dlesni nima več kaj iskati in da jo je treba izklesati. Tovrstnih prijetnih opravil pri nas garantirano nihče ne opravlja bolje od dr. Sotoška, za katerega sem sicer že večkrat slišal, vedno v izrazito pozitivnem tonu pripovedovalca.

OK, ker klesanje korenine ali zoba iz čeljusti ni ravno poseg, ki bi se ga človek veselil skakaje od veselja, sem v ordinacijo ob 14h prišel nekoliko presran, kajpada, kajti še nikoli nisem bil "žrtev" kirurškega oralnega posega. Po enournem čakanju (očitno z nesrečnico pred menoj ni šlo tako gladko, kot potem na srečo z mano) sem naposled prišel na vrsto in najprej dobil špric Xylocaina (lokalni topični anestetik v obliki spreja), čez nekaj minut pa še dve injekciji Ultracaina, po eno na vsako stran na nič kaj prijetno usodo obsojene korenine. Ko je zadeva čez kakšnih 10 minut po prijetnem klepetu z doktorjem pošteno prijela (tako zelo, da nisem čutil takorekoč nič vse tja nekam do leve zgornje trojke), se je igra "razfukaj mi čeljust" lahko začela. :D

Dobil sem kirurško zelene krpe čez prsi in glavo (tako, da sploh nisem nič videl!) in začelo se je. Čez režo v kirurškem pregrinjalu sem še videl doktorja in njegovo orokavičeno roko, ki je držala instrument, ki mu nočem vedeti imena, in v trenutku sem se spomnil stavka, ki ga v Hannibalu izreče Mason Verger, ko Clarice Starling pripoveduje, kako se je srečal z dr. Hannibalom Lecterjem: "The good doctor approached me with a piece of broken mirror. "Try this," "Try peeling off your face..." "... and feeding it to the dogs." :-) Sam postopek operacije je v izvidu, ki sem ga dobil, tako lepo opisana, da nima smisla, da nakladam po svoje: Naredimo marginalni rez in razbremenilni rez ob zobu mezialno, dvignemo trikotni reženj, naredimo osteotomijo marginalno in lateralno ob zaostali korenini, jo nato eleviramo in ekstrahiramo. Alveolo izkiretiramo, rano izperemo in reženj vrnemo na mesto. Rano zašijemo v plasteh. Tamponada.

In tako je tudi bilo, dragi moji. Vso to grozoto je dr. Sotošek opravil v slabih 15 minutah (če ne štejemo priprave - anestezije), kot bi jaz zaflikal kolesarsko zračnico. Res je mojster - če boste kdaj potrebovali kakršenkoli oralno kirurški ali maksilofacialni poseg, ga najtopleje priporočam! (Ima pa za koncesijske paciente najmanj 10 mesecev čakalne dobe; samoplačniki s(m)o seveda na vrsti takoj. :P) Ko sem prišel k Špeli, sem takoj začel z mrzlimi obkladki in jih do večera fural tako uspešno, da sem (bil) praktično ves čas brez otekline, za dobro mero pa sem požrl še par lekadolov, čeprav na bolečino do določene mere gledam kot na očiščevalno sredstvo. :-) Naslednji petek grem pobrat še šive in to je to.

Skratka, operacija je v celoti uspela, pacient pa preživel. :D Tegale za marsikoga verjetno notorično natančnega opisa sem se delno lotil zaradi tega, ker sem kljub vsemu vesel, da je za mano, po drugi strani pa bo morda komu pomagal premagati strah pred kakšnim tovrstnim posegom. Če bo tako, bom še toliko bolj vesel. Verjemite, ni tako grozno, kot se zdi. Sploh če greš k Sotošku. :-)

Toliko za nocoj; uživajte, se beremo.

Maše po jazzovsko, rockovsko in še kako

Jebi ga, toda tole bo še en iz vrste muzikološko-avdiofilskih diskurzov, če jim smem tako reči, ki pa bo menda bolj "poljudnoznanstveno" usmerjen od nedavnega nakladanja o njegovi visokosti tritonusu. ;-) Govora bo namreč o mašah - tistih uglasbenih, ki, kot je lepo izpostavil Peter Schindler (h kateremu se bom še vrnil), s svojimi petimi ali šestimi stavki po običajnem evhariastičnem bogoslužju (Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus, Agnus Dei) že stoletja navdihujejo skladatelje od Guillauma Dufayja (15. stoletje) do Igorja Stravinskega (20. stoletje) in seveda še mnoge skladatelje za njim.

Raznih čisto klasično komponiranih maš je seveda na stotine in človek se poslušanja (razen seveda nekaterih biserov) hitro naveliča, zato pa so toliko bolj kul v glasbenem smislu nekoliko bolj "nekonvencionalne" maše, kot npr. jazz-rock maše, maše za otroke in "črne maše". Tovrstne glasbene poslastice sem začel odkrivati pred nekako desetimi leti, do danes ugotovil, da jih je zelo malo in da jih je zelo težko najti, a tiste, ki obstajajo, so prave mojstrovine. Naj jih nekaj delim z vami, cenjena blogopublika. :-)

Na zgornji fotki je leta 1947 rojeni danski skladatelj zborovske glasbe Bent Peder Holbech (ne smejte se njegovemu srednjemu imenu, pri Dancih je to pač čisto običajni Peter, kot Pedro pri Špancih in Mehičanih), ki je leta 1978 napisal totalno hudo jazz-rock mašo in jo naslovil Missa Rotna. Sam sem jo spoznal nekako okrog leta 2001, ko jo je pel in posnel logaški MePZ Adoramus pod vodstvom Marjana Grdadolnika. Maša je napisana za običajni SATB mešani zbor, dva solista (sopranistko in baritonista) ter spremljevalni band, ki ga sestavljajo pianist, basist in bobnar. Zaželjeno je, da zna celotna zasedba dobro groovati, sopranistka peti "po jazzovsko-rockovsko" (kakšen bel canto je tu nezaželjen in bi deloval smešno!) in baritonist obvladati scat petje. Pri logaški izvedbi je bilo vse omenjeno 100 % doseženo, saj je bil zbor izvrsten, solista prav tako (zdaj že dobro znana in izvrstno samostojno uveljavljena Eva Hren ter Janez Gostiša ml.), da o članih banda (klavir - Jaka Pucihar, bas kitara - Vid Sark, bobni - Gašper Peršl) sploh ne govorim. Maša je posneta na plošči Naj se te s pesmijo dotaknem, ki jo je zbor izdal ob svoji 15. obletnici leta 2002. Kyrie je v D-duru, Gloria se začne v F-duru in se vanj po vmesni modulaciji v Eb-dur tudi povrne, Credo je v Gb-duru, Sanctus/Benedictus v D-duru in sklepni Agnus Dei v E-duru. :-) Kyrie in Agnus Dei sta prikladno umirjena, ostali stavki pa so bolj poskočni, sploh Gloria in Credo sta pravi rockovski fešti, Sanctus/Benedictus pa ritmično spominja na zlata 70. in 80. leta disco glasbe. :-) Najboljše pri vsem skupaj, ki celoti da pravi gušt, pa so seveda genuine jazzovski harmi. Ena najbolj kul glabenih maš vseh časov, ki bi jo v poslušanje priporočil vsakomur, ne glede na siceršnjo versko in glasbeno pripadnost.

Evo, nadaljujemo z nemškim skladateljem Petrom Schindlerjem, letnik 1960, ki je leta 2001 mašo uglasbil po svoje in jo zgovorno naslovil Missa in Jazz. Delo je komponirano za mešani SATB zbor ter spremljevalni band v zasedbi organist (za katerega je zaželjeno, da uporablja kakšne bolj pop-rock-jazz orgle, kot npr. dobri stari hammond B-3), saksofonist in bobnar (itak, brez bobnov ne gre ;D). Medtem, ko znam Holbechovo Rotno že popolnoma na pamet, je ta maša zame večja noviteta, saj sem jo spoznal šele pred mesecem ali dvema, ko sem jo opazil v programu nove abonmajske sezone (2009-2010) Slovenskega komornega zbora, ki bo mašo v okviru svojega vokalnega abonmaja izvedel v nedeljo, 20. septembra v SF, kar bo tudi prva izvedba te maše pri nas (klik). Ker me je zadeva seveda močno "zazanimala", sem si nebodigalen takoj naročil partituro in posnetek maše, tako da bom na koncert (ki se ga definitivno nameravam udeležiti), prišel 100 % pripravljen. :-) Maša, ki je sicer tudi kul, atraktivno napisana in fajn zveni, me ni tako pritegnila, kot Rotna, ker je kljub občasnim divjim improvizacijam orgel in saksofona in živahnim ritmom bobnov bolj klasično usmerjena, tudi poje se jo očitno bolj "belkantistično". Njena nekonvencionalnost se skriva v tem, da ni komponirana v običajnih petih ali šestih stavkih, temveč v kar devetnajstih (sic!) in dolga več kot uro in četrt, saj je Schindler posamezne sekvence "razbil" na več stavkov (Credo npr. na šest). Me prav zanima, kaj bo z mašo pri nas naredil zborovodja SKZ dr. Mirko Cuderman.

Znameniti angleški zborovski skladatelj in dirigent John Rutter je konec leta 2002 z delom (dejansko gre za misso brevis) Mass of the Children svojevrstno prispeval v bogato zakladnico (u)glasbenih maš. Svojo mašo je, kot je jasno že iz naslova, v prvi vrsti posvetil otrokom, zato je tako tudi napisana - za mešani zbor, otroški zbor, dva solista (sopranistko in baritonista), spremljevalni komorni orkester in orgle.

Ima sicer običajnih pet stavkov, vendar je Credo izpuščen, Agnus Dei pa razdeljen na dva stavka. Teksti tokrat niso samo običajni latinski, ampak tudi angleški - odlomki iz pesmi in molitev nekaterih pesnikov (npr. Williama Blaka). Tu seveda ne gre za jazzovsko ali rockovsko vzdušje, mi je pa zelo všeč Gloria, ki je v 5/4-taktu (3+2/4) napisana tako super, da vseeno prav konkretno groova. :-) Dodatek otroškega zbora in temu primerne kompozicijske in orkestracijske tehnike naredi delo neizmerno privlačno.

In za konec še pokojni Jerry Goldsmith, odlični, nepozabni skladatelj filmske glasbe, ki sem ga zavoljo uporabe tritonusa v Alienu omenil že zadnjič. Goldsmith je namreč leta 1976 za Donnerjev film The Omen skomponiral pravo mini črno mašo z naslovom Ave Satani, ki je postala glavna téma filma in edinega soundtracka, za katerega je skladatelj prejel oskarja (sic!), komada pa si še zdaj ne upam poslušati pozno zvečer ali ponoči, če sem sam doma, tako zelo deeply unnerving je glasba - kot seveda tudi mora biti, saj je napisana za film, v katerem se na zemljo rodi antikrist.

Zbor v (sicer polomljeni) latinščini ob spremljavi simfoničnega orkestra in orgel zapoje: Sanguis bibimus, corpus edimus, tolle corpus Satani, ave! Ave, ave, Versus Christus, ave Satani! Kako strašljiva in visceral je zadeva, lahko tule slišite kar sami:



Tako, s tem naj zaključim današnjo "glasbeno učno uro"; ura je že pozna in jutri me čaka zajebana operacija oz. izklesanje korenine zgornje desne petice pri Sotošku, aaa! :o :P Samo da bo hitro mimo in da bo pred tem potem mir, morebitno postoperativo pa mi bo gotovo z veseljem nudila moja dr. Baznikova. ;-) Uživajte, se beremo.

Mi contra fa, diabolus in musica

Opozorilo: tole bo zapis, posvečen samo meni podobnim glasbenim manijakom, vsi ostali od njega žal (ali pa na srečo) ne boste imeli kaj veliko. Za morebitne nevšečnosti se NE opravičujem. :D

Že odkar se intenzivneje ukvarjam z glasbo in odkar sem pobliže spoznal umetnost glasbene teorije, me fascinira tritonus, glasbeni interval zvečane kvarte ali zmanjšane kvinte (primer na sličici zgoraj - C-F#). Tritonus, slikovito imenovan tudi diabolus in musica (hudič v glasbi), naj bi bil nekje v srednjem veku celo prepovedan oz. izgnan iz glasbe, ker je visoko disonančen in ker naj bi ga bilo takorekoč nemogoče zapeti (LOL). Dandanes se večina muzikologov strinja, da je ta prepoved in/ali "izgon" večja ali manjša izmišljotina, je pa gotovo res, da je bila njegova uporaba nekaj časa zelo nepriljubljena, sploh pod dominacijo RKC, od koder je verjetno tudi prišla primerjava s hudičem.

Tritonus, kot pove njegovo ime, obsega tri cele tone (primera C-F# ali F-H). V glasbi je že lep čas v uporabi kot glavni disonančni interval, sicer pa se čisto lepo razveže v veliko terco (npr. iz H-F v E-C) ali pa njegov drugi ton služi kot prehodni ton do čiste kvinte (npr. F-H-C; cf. Maria iz Bernsteinovega musicla West Side Story). Predvsem skladatelji filmske in klasične glasbe ga pogosto uporabljajo kot znanilca suspenza, nevarnosti ali strašljivosti. Poglejmo nekaj meni najljubših primerov uporabe tritonusa v moderni glasbi.

1. Gustav Holst - The Planets Op. 32
Angleški skladatelj Gustav Holst je leta 1916 dokončal svojo največjo mojstrovino (čeprav sam nanjo nikoli ni tako gledal), orkestralno suito v sedmih stavkih, naslovljeno The Planets. Planeti so tudi moje najljubše klasično delo in lastim si že pravo malo zbirko izvedb - od simfonične, aranžmaja za veliki pihalni orkester, sintisajzerske izvedbe Isaa Tomite do izvedbe za dva klavirja, kot je suita tudi izvirno nastala. O Planetih bi lahko pisal še in še, a vam to "veselje" zaenkrat še prihranim za kdaj drugič. :D
Moj najljubši stavek Holstove suite je peti stavek - Saturn, the Bringer of Old Age. In glej ga zlomka - Saturn se začne s solom treh flavt (tudi alt flavte) in dveh harf, ki skupaj intonirajo dva tritonusa, ki ponazarjata zlovešče počasno odštevanje časa: F-H in Eb-A. Odličen primer lahko slišite in vidite tule:



2. Jerry Goldsmith - Alien
Izjemni in leta 2004 žal preminuli skladatelj filmske glasbe Jerry Goldsmith je leta 1979 za Scottov kultni space-horror Alien (se kdo spomne večnega taglina In space, no one can hear you scream.) napisal eno svojih največjih mojstrovin. Dan pred mojim rojstnim dnevom leta 2007 je ameriška založba Intrada izdala izjemno edicijo tega atonalnega soundtracka na dveh CD-jih, ki sem si jo seveda nemudoma naročil. Na prvem CD-ju je score za Aliena zastopan točno tako, kot si ga je zamislil Goldsmith (kar potem v filmu seveda ni bilo uporabljeno, kot se žal vse prepogosto zgodi) in prvo skladbo, prikladno naslovljeno Main Title, začne zlovešč, disonančen akord v godalih s strukturo C-D-E-Gb-Ab-Hb, ki v osnovi ni nič drugega, kot trije tritonusi v razmaku enega celtona: C-Gb, D-Ab in E-Hb. Kako izjemno to zveni, mi verjetno ni treba posebej razlagati, če kliknete semkaj, pa se lahko prepričate tudi sami.

3. Karl Jenkins - Adiemus V: Vocalise
Valižanski skladatelj Karl Jenkins je leta 2003 izdal svoj zaenkrat zadnji album iz izjemno uspešne serije Adiemus (najbolj priljubljeni in znani prvi album Songs of Sanctuary je izšel leta 1995) in ga naslovil Vocalise. In verjeli ali ne - 14. skladbi na tej plošči je naslov točno tako, kot temu mojemu zapisu - Mi contra fa, diabolus in musica. :-) V tej skladbi prvi dve noti, ki ju zapoje ženski zbor, formirata interval tritonusa (torej je tritonus daleč od unsingable, kot zapiše tudi Jenkins). Da bi se obvaroval pred "nadebudnimi akademiki" in prepotentnimi muzikologi, je Jenkins v spremnem besedilu previdno, a šegavo dopisal: "For you budding academics who are going to query the theory here, they jumped modes in those days [sc. v srednjem veku], so the 'mi' comes from the G mode and the 'fa' from the C mode." :-)

Takole, tile sijoči trije primeri genialne uporabe tritonusa morajo biti dovolj, da o njegovi učinkovitosti prepričajo še tako zaprisežene nejeverne Tomaže. :D Upam, da ste uživali v tem majhnem muzikološko-avdiofilskem diskurzu; z veseljem vam v bližnji prihodnosti serviram še kakšnega! ;D Uživajte, se beremo.

Vekejšn 2009

Evo, končno sem tudi letos prišel do težko pričakovanih in zasluženih dveh tednov poletnega dopusta. Glede na to, da je danes nedelja, sem ravno nekako na polovici, dobršen del prvega tedna pa sem tako kot lani preživel v Prekmurju, natančneje v Moravskih Toplicah oz. Termah 3000, spal in jedel pa sem pri Aleksandru (takisto tako kot lani). Bilo je super, kot je v Prekmurju vedno - super toplice, izvrstna hrana, lepa namestitev in Smodiševi Nada, Aleksander in Igor, najprijaznejša družina na svetu, kamor se vedno z veseljem vračam. Le dejstvo, da Špela z mano ni mogla biti ves čas, mi je nekoliko zagrenilo dopust, se pa toliko bolj veselim poletja 2010, ko bova, če bo vse tako, kot mora biti, skupaj preživela precej več dopusta, kot letos.

Dejansko bi lahko v Moravskih Toplicah ostal še dlje, pa sem imel za četrtek, 9. julija zvečer že kupljeno karto za koncert Praškega simfoničnega orkestra z dirigentom Jiříjem Koutom in solistom violončelistom Gautierjem Capuçonom v okviru letošnjega Festivala Ljubljana. Izvrstni francoski glasbenik je z orkestrom zaigral Dvořákov priljubljeni Koncert za violončelo in orkester v h-molu in se izkazal s predstavo, izjemno v vseh pogledih. Capuçona sem prvič slišal, ko sem poslušal njegovo izvedbo koncerta za violončelo in pihalni orkester Friedricha Gulde in odsihmal sem si ga vedno želel slišati v živo, a moram priznati, da me je na tokratni koncert skoraj bolj od njega pritegnila Dvořákova znamenita deveta simfonija v e-molu ('Iz novega sveta'), ki je bila prav tako uvrščena v program.

Glede na to, da je v Ljubljano prišel vodilni češki simfonični orkester z eno najznamenitejših in najpogosteje izvajanih simfonij nasploh, ki jo je, glej ga zlomka, napisal češki skladatelj, so bila moja pričakovanja - menim, da upravičeno - visoka. Očitno žal previsoka, kajti orkester in dirigent me s svojo interpretacijo in izvedbo niso prepričali. Vse skupaj je bilo nekam anemično, nonšalantno in šlampasto. Kot da bi si bili dirigent in orkestraši rekli: "Kurc, bomo bolj na easy, saj je poletje, pa itak smo to igrali že tisočkrat in ne bo panike." Jebi ga, žal res ni bilo preveč dobro. To simfonijo sem v živo nazadnje slišal pred nekaj leti, ko jo je pri nas v okviru zlatega abonmaja odigral nek francoski simfonični orkester, in takrat je bila slika popolnoma drugačna. Morda pa imajo Čehi do lastne glasbe preveč jebivetrski odnos, kajti tudi ko smo bili s pihalnim orkestrom leta 2001 na mednarodnem tekmovanju v češki Ostravi, smo v močni mednarodni konkurenci, v kateri je bilo tudi kar nekaj domačih, čeških orkestrov, pobrali priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe Mateník, ki je v osnovi češki narodni ples in jo je napisal češki skladatelj Petr Zdeněk.

Kakorkoli že, na zgornji fotki je Mate Bekavac, en najodličnejših klarinetistov vseh časov. Poslušat ga grem jutri, ko bo prav tako v okviru letošnjega Festivala Ljubljana nastopil z združenima simfoničnima orkestroma naše RTV in francoskega Orchestre de Picardie nastopil s Coplandovim Koncertom za klarinet in orkester, poleg njega pa se obetata še izvedbi Ravelovega Boléra in Musorgskijevih Slik z razstave, enega mojih najljubših klasičnih del, zato se koncerta že zelo veselim. Če bo tole kdo prebral dovolj zgodaj, se kakšno karto še da dobiti; koncert bo jutri - v ponedeljek, 13. julija ob 20h v Cankarjevem domu.

Tako, grem naprej uživat tole prijetno nedeljsko popoldne, ki se počasi že preveša v večer, dokler sem še na dopustu, pa bo več časa tudi za pričujoči blog, tako da morebitni zvesti bralci v prihodnjih dneh gotovo lahko pričakujete še kakšno objavo. :-) Uživajte, se beremo.