Dream Theater v Ljubljani

Kdo bi si mislil, da je od njihovega koncerta minil že en mesec?! Mater, kako čas beži. Dream Theater, ob Symphony X moji najljubši progresivni metalci, so v Sloveniji nastopili tretjič, v Hali Tivoli pa drugič in to prvič na večer noči čarovnic oz. Halloween Night - na 31. oktober.

Bilo je seveda res hudo, kajti Dreami na koncertih pač nikoli ne razočarajo (da o ploščah sploh ne govorimo); zgoraj gl. žaganje na The Rite of Passage. Poleg brezhibnih izvedb komadov, izvrstnih solaž in pirotehnike predvsem Petruccija in Portnoyja smo bili tokrat deležni še nekaterih drugih presenečenj, seveda povezanih predvsem s Halloweenom. To kajpada ni bilo nepričakovano; sam sem pričakoval vsaj glavno (glasbeno) témo iz legendarnega Halloweena, dobili pa smo še Williamsov The Imperial March, pevca ene od predskupin, oblečenega v majico z naslovnico filma The Omen, nekoga, ki je bil na odru oblečen v morilca iz filma Scream in še kaj bi se našlo. Osebno pa me je vsekakor najbolj presenetil klaviaturist Jordan Rudess, ki je v eno od solaž nenadoma vključil citat iz Avsenikove Golice; do njega je, kot sem izvedel pozneje, prišel tako, da je šel na dan koncerta na sprehod po centru Ljubljane, na cesti ustavil dva tipa, vprašal, kateri je najpopularnejši slovenski komad, ga v mislih snel na licu mesta and the rest is history, kot radi rečemo. Fak no, res je kralj, ta Rudess. :-)

Kot lahko vidite na zgornji fotki, pa se je zame vrhunec tokratnega koncerta DT zgodil že pred samim koncertom oz. preden so fantje sploh prišli na oder. Letos sem si namreč po dobrih desetih letih zaprisežene DT-obsedenosti resnično privoščil in si nabavil t. i. Meet and Greet paket, ki v grobem rečeno pomeni, da se s člani banda pred koncertom osebno srečaš, se z njimi fotkaš, dobiš nekaj daril, izmenjaš nekaj besed, podpišejo ti en tvoj najljubši kos DT merchandisa (lahko je tudi karkoli po lastni želji - kitara, bobnarska opna, činela ...) in to je to. Izkušnja sama po sebi ni bila "bogvekaj", je pa bil vsekakor nek poseben feeling že samo biti v prisotnosti teh tipov, ki jih sicer leta in leta gledaš, poslušaš in občuduješ samo na ploščah, videoposnetkih in spletnih straneh.

Evo, na tejle fotki pa je moj bolj "materialni" izkupiček z M & G sessiona: z leve na desno lahko vidite moj Sabian B8Pro 10" China Splash, ki mi ga je podpisal Mike Portnoy, na sredini vsega kraljuje huda DT ruta, potem totalno hud tiskan program letošnje Progressive Nation turneje, majhen Black Clouds & Silver Linings patch, najnovejša uradna fotka banda z originalnimi podpisi vseh članov in - last, but most certainly not least - moj največji zaklad, originalna plošča Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory, moja definitivno najljubša DT plošča in IMHO ena najboljših plošč vseh časov, ki so mi jo podpisali vsi člani banda. YEAH! :-)

Skratka, M & G je bil nora izkušnja, ki jo vsekakor kanim še kdaj ponoviti; konec koncev je bil med tokratnimi udeleženci tudi tip z Madžarske, ki je bil na M & G že sedmič. Hehe, mogoče pa kdaj podrem njegov rekord?! :D Aja, pozabil sem, da nas je za added bonus ob prihodu Jordan še posnel s svojim iPhonom in baje posnetek celo že naložil nekam na net, pa ga zaboga ne najdem in čakam kolega z Radia 94, da mi pošlje link, potem ga seveda takoj objavim! ;-)

Tako, toliko za danes od mene, do konca leta sicer planiram še kar nekaj objav, ampak če me zdaj kakšen teden ne bo, nikarte zamere, s simfoničnim orkestrom se namreč v četrtek odpravljamo na drugo koncertno turnejo v Rim (spet bomo igrali v cerkvi Sancta Maria sopra Minerva, noro!); o vsem slejkoprej bolj ali manj izčrpno poročam, morda pa se lahko zgodi celo kakšen live update iz Rima, kajti hotel Sheraton, kjer bomo v Rimu spali, ima v vseh sobah tudi internet - za doplačilo, seveda. :P Va fancullo! :D Uživajte, se beremo.

Današnji Pa še to

Ena najsimpatičnejših rubrik Dela mi je bila ob Iskrici vedno Pa še to, ki je običajno kakšna pikra - takorekoč aforizem - na račun aktualnega dogajanja, najdete pa jo vedno v skrajnem desnem spodnjem kotu zadnje strani časopisa. Avtor je vedno neznan (tako kot ima Dnevnik istonamensko rubriko NN (< lat. nomen nescio - "imena ne vem")), in prav je tako. :-)

In zakaj mi je današnji Pa še to tako všeč? Preberite sami: Zdravnik, zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru, je prejel pisno opozorilo vodstva centra, naj pazi, kaj govori v javnosti, saj je zaradi svojih besed lahko ob službo. Zdravnik je vendarle plačan za to, da zdravi, in ne za to, da na glas razpravlja. Kam bomo pa prišli, če bo vsakdo govoril, kar mu pade na pamet! To je vendar domena politike.

Kaj pa ti misliš, Špela? ;-)

Uživajte, se beremo.

Zaključni koncert OrkesterkamPa 2009

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki je izšla 16. novembra, pa ni bila, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

ZAKLJUČNI KONCERT ORKESTERKAMPA 2009 Z DOUGLASOM BOSTOCKOM
Festivalna dvorana, Ljubljana, 29. 8. 2009

Tudi letos se je v organizaciji Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana (UPOL) konec avgusta odvila glasbena delavnica OrkesterkamP, namenjena "mladim glasbenikom s ciljem izvajanja vrhunske in privlačne literature za pihalni orkester ter individualnega in komornega glasbenega izobraževanja". UPOL-u in njegovemu umetniškemu vodji Simonu Perčiču je letos uspelo v Ljubljano (oz. sploh prvič v Slovenijo) pripeljati verjetno ta hip najbolj cenjenega strokovnjaka in dirigenta za pihalne orkestre Douglasa Bostocka; za ta podvig si organizatorji nedvomno zaslužijo posebno pohvalo. Maestro Bostock, ki je bil šest let dirigent vrhunskega, verjetno najboljšega pihalnega orkestra na svetu Tokyo Kosei Wind Orchestra, je cel teden vodil mojstrski tečaj za dirigente, vse skupaj pa je bilo kronano s koncertom velikega pihalnega orkestra, ki se je zaradi slabega vremena z načrtovanega Mestnega trga preselil v Festivalno dvorano.
Žal moram vtise začeti z grajo, ob koncertu s tako eminentnim dirigentom bi namreč kot prvo in osnovno potezo pričakovali eleganten in informativen koncertni list, dobili pa smo neugleden, črnobelo skopiran listič A5 formata, kjer so zmanjkale najmanj navedbe koncertnega mojstra in stavkov določenih (večstavčnih) skladb. Prav nič ni koncertu koristila tudi izvedba v akustično in arhitekturno zelo neprijazni Festivalni dvorani; škoda, da organizatorji za primer dežja niso poiskali kakšne koncertno ustreznejše rešitve. Posledice so bile za orkester ali nemara še bolj za publiko namreč precej neprijetne – glasbeniki so bili "stisnjeni" med stebre dvorane, nekateri (obe tubi, kontrabas, klavir, zvonovi, delno timpani) pa so morali igrati pod nizkim "stropom" balkona, kar je povzročilo precej razmazano in nejasno zvočno sliko. Vseskozi smo slišali premalo klarinetov in timpanov (kljub npr. uporabi najtrših palic) ter preveč saksofonov in občasno klavirja. Morda bi dinamična nesoglasja vsaj delno odpravili, če bi glasbeniki cel koncert igrali "eno dinamiko manj" (npr. zgolj f namesto ff). Nekoliko komično so v orkestru delovala raznobarvna notna stojala, neprimerno pa pitje ustekleničene vode med igranjem, celo med solistično kadenco saksofona. Tudi nekoncertna publika, sestavljena verjetno predvsem iz "atov, mam, tet in stricev" nastopajočih je bila dokaj nemirna, priča smo bili tudi ploskanju med stavki.
Na splošno lahko rečemo, da smo bili priča zglednemu in visokemu nivoju orkestrskega muziciranja, skupne igre, ritma in intonacije, k čemur je nedvomno največ pripomogel prav Bostock, ki je orkester vodil z odločno, a elegantno roko in kar malo presenetil s precej "ziheraškim" pristopom zelo nazornega nakazovanja (skoraj) vseh vstopov. Do določene mere razumljivo – vendarle je imel pred seboj mlade ljudi, s katerimi so se pred koncertom na vajah srečevali le nekaj dni; orkester je bil tako sestavljen precej priložnostno, iz glasbenikov z različnimi nivoji glasbene izobrazbe in umetniških spretnosti. Delo s tovrstnim orkestrom od dirigenta vedno zahteva obilo spretnosti v odrekanju in sklepanju kompromisov in v tem smislu je ljubljanski koncert gotovo uspel na zavidljivi umetniški ravni. Kot tolkalec z veseljem posebej pohvalno omenim tolkalsko sekcijo, ki so jo zelo uspešno dopolnjevala kar tri dekleta (ki smo jih še pred nekaj leti med tolkali videvali precej redkeje, kot dandanes).
Bostock sicer ni izbral posebej fascinantnega programa; ta je temeljil predvsem na glasbeni in programski tematiki daljnega vzhoda (Japonska, Koreja). Po priljubljeni Reedovi Četrti suiti za pihalni orkester smo slišali Barnesove Variacije na korejsko ljudsko pesem, potem pa je v vrhuncu večera naša izvrstna saksofonistka Betka Bizjak Kotnik brezhibno izvedla tehnično zelo zahteven part Swertsovega Plesa Uzume; orkester je solistko občasno (verjetno iz prej navedenih razlogov) dinamično precej "povozil". Sledili sta še Graingerjeva koračnica Children's March, v osnovi variacije na témo Čuk se je oženil, in Mashimova suita Les trois notes du Japon, ki se je končala z zares virtuozno izvedbo sklepnega tretjega stavka. Ker je imel orkester pripravljen le en dodatek (Privškov Slovenski venček št. 2), so ga morali naposled ponoviti, kar pa je navada, ki si je na koncertih pihalnih in ostalih orkestrov želimo čim manj.

Igor Lukšič je faca

To soboto, 21. novembra sem pri delu na Radiu 94 in NTR v Postojni doživel zanimivo izkušnjo, ki jo kanim deliti z vami. :-) Ena od velikih privlačnosti dela na radiu je ravno relativna nepredvidljivost, ki jo prinaša delo v živo v etru. OK, zadeve imaš kot voditelj - moderator seveda do določene mere splanirane, tu sta programska in glasbena shema itd. Vedno pa se lahko zgodi kaj, česar nisi načrtoval in kar te lahko bolj ali manj vrže s tira.

Eno takih presenečenj se mi je, kot rečeno, zgodilo preteklo soboto. V Postojni je namreč cel vikend potekal kongres Fitnes zveze Slovenije, katerega častni gost in pokrovitelj je bil minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Sam naj s tem ne bi imel prav nič, saj vsebine o tem kongresu v mojem poznopopoldanskem sobotnem terminu od 16h do 19h niso bile načrtovane. A že ko sem prišel na radio, me je voditeljski kolega Peter seznanil s tem, da se je program precej zamaknil oz. zavlekel in da lahko v studiu pričakujem visok obisk - dr. Igorja Lukšiča.

Najprej sem mislil, da me Peter malo zajebava, že nekoč prej bi me morala ob neki priložnosti namreč po telefonu poklicati obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič, da bi se potem pogovarjala v etru, a iz tega potem ni bilo nič. No, tokrat pa je malo čez 18h usodno potrkalo na vrata studia in pred njimi sta stala dr. Lukšič in predsednik FZS Dušan Gerlovič. O, fak. Ja nič, ohranil sem mirno kri in se z ministrom kmalu zaprl v studio, kjer sva čisto fajn poklepetala (na srečo sem imel pripravljenih vsaj nekaj vprašanj), v drugem delu pa se nama je pridružil še g. Gerlovič. Čeprav fitnes sicer ni ravno moje področje (kot sta to npr. glasba in film), mi je uspel čisto spodoben intervju, kot mi je malo pozneje po telefonu vzpodbudno zaupala naša glavna urednica. :-) Dr. Lukšič je bil res sogovornik, kakršnega si lahko samo želiš - sproščen, prijeten in prav nič vzvišen, zato mi je bil intervju v užitek, pa tudi led sem veliko lažje prebil - to je bil namreč moj prvi intervju z gosti v studiu v živo.

In kakšno zvezo ima vse omenjeno zdaj z Mačkom Murijem?! Hej, zelo zanimivo. Ob koncu prvega dela pogovora sem, kot je pri intervjujih praksa, da vse skupaj ni predolgo in premonotono, ministra Lukšiča povprašal, če mu lahko izpolnem kakšno glasbeno željo, če ima kakšen posebej priljubljen komad, ki ga je rad poslušal v mladih letih ali ki ga rad posluša zdaj. In verjeli ali ne - zaželel si je Mačka Murija Kajetana Koviča, Nece Falk in Jerka Novaka in me s tem zelo prijetno presenetil in neizmerno navdušil, saj sem tudi sam velik fan te izvrstne muzike. Ko je šel komad že v eter, mi je zaupal, da je tudi njemu zelo všeč in da je bil celo na 25-letnici (sam sem bil na 20-letnici septembra 2004 v Križankah).

Skratka, dr. Lukšič je totalna faca in vesel in ponosen sem, da sem ga lahko intervjuval in da je bil moj prvi gost v radijskem studiu. Upam, da še kdaj pride mimo! :-) Sicer pa - ko že pišem o radiu - nikakor ne smem mimo tega, da je moja Špela postala moja redna spremljevalka na radijske "šihte". Je zelo pridna, saj mi vestno pripravlja sobotno kino oddajo Kino kotiček in/ali nedeljski napovednik prireditev Kam v prihajajočem tednu. Špela, hvaaalaaa za vso pomoč in super družbo, pa seveda tudi za vzpodbudne poglede med "ministrskim intervjujem", se priporočam tudi v prihodnje! <3 ;-)

Jao, v zadnjih dneh in tednih se je zgodilo toliko tega ... Spet sem bil na Levstikovem pohodu (Špela, hvala za družbo!), praznoval rojstni dan, s Folk etc. smo igrali v logaškem Klubu Grajski park, na Halloween sem se odpravil na koncert Dream Theatra in fante tudi v živo spoznal, včeraj smo v Logatcu s simfoničnim orkestrom odigrali generalko pred drugo koncertno turnejo v Rim in tako naprej brez konca ... Več o vsem (ali vsaj o večini) kmalu, stay tuned! :-) Uživajte, se beremo.

PSVT

PSVT je kratica, za katero vam, preljubi mi bralci, iskreno želim, da bi je nikoli ne spoznali od blizu. Pomeni namreč paroksizmalno supraventrikularno tahikardijo ali v izvirniku paroxysmal supraventricular tachycardia. In zakaj hudiča vam to razlagam? Ker sem jo včeraj, 3. novembra v letu Gospodovem MMIX, doživel.

Tahikardija, oblika srčne aritmije ali disritmije je aritmija, med katero je srčni utrip bistveno hitrejši od običajnega, ki se pri zdravem odraslem človeku povprečno giblje med 60 in 90 utripov na minuto. Pri tahikardiji srce navadno pospeši na utrip med 100 in 250 utripov na minuto; moja včerajšnja epizoda PSVT je mojo ubogo črpalko pognala najmanj tja na 230 bpm. :P

Izkušnja sicer ni bila ravno prijetna, konec koncev je moral pome priti rešilec, da me je odpeljal na urgenco, lahko pa se vsaj pohvalim, da sem ohranil prisebnost in mirno kri. :-) Vse skupaj se je - kot je to pri PSVT običaj - začelo iznenada; v službi sem ravno sedel v avto, da bi naredil dostavo, prevozil nekaj sto metrov in naenkrat začutil noro nabijanje srca. Hitro sem zavil v prvo ulico, parkiral in po spoznanju, da ne gre zgolj za nedolžne palpitacije (s pomočjo sekundnega kazalca na uri sem sklepal, da je utrip med 230 in 240 bpm), poklical Špelo, ki je na srečo takoj dvignila telefon in ko se po osnovnih vagalnih manevrih stanje ni izboljšalo, mi je Špela poslala rešilca. Ker sem bil na srečo v precej neposredni bližini KC in reševalne postaje, je prišel zelo hitro. Prijazna tehnika sta me nemudoma priklopila na EKG, ki je pokazal najprej 174 bpm, pozneje med prevozom pa spet 214. Špela je moj EKG gledala že medtem, ko so mene še "dostavljali" na urgenco in takoj ob prihodu me je sprejela pripravljena ekipa. Na srečo IV kanala, ki sta mi ga naredila že tehnika v rešilcu, ni bilo potrebno uporabiti za adenozin ali kaj podobnega, ker mi je srce "preskočilo" že po Valsalva manevru - tako močnem pihanju v prazno brizgalko, da sem bat potisnil popolnoma ven.

Tole na zgornji fotki je EKG krivulja PSVT (klik za večjo verzijo), ki je na las podobna tudi moji včerajšnji (tisti pri 214 bpm). Tudi na tem mestu se moram najlepše zahvaliti moji Špeli, ki je bila ves čas ob meni, dežurni vodji zdravniške ekipe dr. Nevenki Oblak-Piltaver in obema tehnikoma, ki sta pome prišla z rešilcem. Čeprav seveda nekoliko neprijetna, je bila PSVT zame vendarle precej zanimiva izkušnja, saj sem si (ob mojem živem zanimanju za medicino, ki ga je Špela seveda v zadnjem letu dodatno pošteno podkurila) prvič pobliže ogledal notranjost rešilca in delo na urgenci. Si pa seveda vsekakor želim, da se situacija ne bi več ponovila, kajti, kot mi je včeraj popoldne resno povedala Špela: "Lubi, za rešilca si še malo mlad!" :-) Uživajte (in nikakor ne doživljajte epizod PSVT - to je ukaz!), se beremo.

P. S.: Glede na to, da je PSVT, kot sem prebral v Špelini knjigi The Only EKG Book You'll Ever Need, daleč najpogostejša (in na srečo tudi benigna) aritmija, za konec za radovedne še malo o PSVT; tekst je iz Merckovega priročnika, 18. izdaja: Reentrant supraventricular tachycardias involve reentrant pathways with a component above the bifurcation of the His bundle. Patients have sudden episodes of palpitations that begin and terminate abruptly; some have dyspnea or chest discomfort. Diagnosis is clinical and by ECG. Treatment is with vagotonic maneuvers and, if they are ineffective, with IV adenosine or nondihydropyridine Ca channel blockers for narrow QRS rhythms, procainamide or amiodarone for wide QRS rhythms, or synchronized cardioversion for all cases. [...] AV nodal reentrant tachycardia occurs most often in otherwise healthy patients. It is most commonly triggered by an atrial premature beat. (Zelo verjetno je šlo tudi pri meni za ekstrasistolo ...) [...] Most patients present during young adulthood or middle age. They typically have episodes of sudden-onset, sudden-offset, rapid, regular palpitations often associated with symptoms of hemodynamic compromise (eg, dyspnea, chest discomfort, light-headedness). Attacks may last only a few seconds or persist for several hours (rarely, > 12 h). [...] Examination is usually unremarkable except for a heart rate of 160 to 240 beats/min. Diagnosis is by ECG showing rapid, regular tachycardia. Previous tracings, if available, are reviewed for signs of manifest WPW syndrome. P waves vary. In most cases of AV node reentry, retrograde P waves are in the terminal portion of the QRS complex (often producing a pseudo-R′ deflection in lead V₁); about ¹⁄₃ occur just after the QRS complex, and very few occur before. P waves always follow the QRS complex in orthodromic reciprocating tachycardia of WPW syndrome.