Zaključni koncert OrkesterkamPa 2009

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki je izšla 16. novembra, pa ni bila, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

ZAKLJUČNI KONCERT ORKESTERKAMPA 2009 Z DOUGLASOM BOSTOCKOM
Festivalna dvorana, Ljubljana, 29. 8. 2009

Tudi letos se je v organizaciji Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana (UPOL) konec avgusta odvila glasbena delavnica OrkesterkamP, namenjena "mladim glasbenikom s ciljem izvajanja vrhunske in privlačne literature za pihalni orkester ter individualnega in komornega glasbenega izobraževanja". UPOL-u in njegovemu umetniškemu vodji Simonu Perčiču je letos uspelo v Ljubljano (oz. sploh prvič v Slovenijo) pripeljati verjetno ta hip najbolj cenjenega strokovnjaka in dirigenta za pihalne orkestre Douglasa Bostocka; za ta podvig si organizatorji nedvomno zaslužijo posebno pohvalo. Maestro Bostock, ki je bil šest let dirigent vrhunskega, verjetno najboljšega pihalnega orkestra na svetu Tokyo Kosei Wind Orchestra, je cel teden vodil mojstrski tečaj za dirigente, vse skupaj pa je bilo kronano s koncertom velikega pihalnega orkestra, ki se je zaradi slabega vremena z načrtovanega Mestnega trga preselil v Festivalno dvorano.
Žal moram vtise začeti z grajo, ob koncertu s tako eminentnim dirigentom bi namreč kot prvo in osnovno potezo pričakovali eleganten in informativen koncertni list, dobili pa smo neugleden, črnobelo skopiran listič A5 formata, kjer so zmanjkale najmanj navedbe koncertnega mojstra in stavkov določenih (večstavčnih) skladb. Prav nič ni koncertu koristila tudi izvedba v akustično in arhitekturno zelo neprijazni Festivalni dvorani; škoda, da organizatorji za primer dežja niso poiskali kakšne koncertno ustreznejše rešitve. Posledice so bile za orkester ali nemara še bolj za publiko namreč precej neprijetne – glasbeniki so bili "stisnjeni" med stebre dvorane, nekateri (obe tubi, kontrabas, klavir, zvonovi, delno timpani) pa so morali igrati pod nizkim "stropom" balkona, kar je povzročilo precej razmazano in nejasno zvočno sliko. Vseskozi smo slišali premalo klarinetov in timpanov (kljub npr. uporabi najtrših palic) ter preveč saksofonov in občasno klavirja. Morda bi dinamična nesoglasja vsaj delno odpravili, če bi glasbeniki cel koncert igrali "eno dinamiko manj" (npr. zgolj f namesto ff). Nekoliko komično so v orkestru delovala raznobarvna notna stojala, neprimerno pa pitje ustekleničene vode med igranjem, celo med solistično kadenco saksofona. Tudi nekoncertna publika, sestavljena verjetno predvsem iz "atov, mam, tet in stricev" nastopajočih je bila dokaj nemirna, priča smo bili tudi ploskanju med stavki.
Na splošno lahko rečemo, da smo bili priča zglednemu in visokemu nivoju orkestrskega muziciranja, skupne igre, ritma in intonacije, k čemur je nedvomno največ pripomogel prav Bostock, ki je orkester vodil z odločno, a elegantno roko in kar malo presenetil s precej "ziheraškim" pristopom zelo nazornega nakazovanja (skoraj) vseh vstopov. Do določene mere razumljivo – vendarle je imel pred seboj mlade ljudi, s katerimi so se pred koncertom na vajah srečevali le nekaj dni; orkester je bil tako sestavljen precej priložnostno, iz glasbenikov z različnimi nivoji glasbene izobrazbe in umetniških spretnosti. Delo s tovrstnim orkestrom od dirigenta vedno zahteva obilo spretnosti v odrekanju in sklepanju kompromisov in v tem smislu je ljubljanski koncert gotovo uspel na zavidljivi umetniški ravni. Kot tolkalec z veseljem posebej pohvalno omenim tolkalsko sekcijo, ki so jo zelo uspešno dopolnjevala kar tri dekleta (ki smo jih še pred nekaj leti med tolkali videvali precej redkeje, kot dandanes).
Bostock sicer ni izbral posebej fascinantnega programa; ta je temeljil predvsem na glasbeni in programski tematiki daljnega vzhoda (Japonska, Koreja). Po priljubljeni Reedovi Četrti suiti za pihalni orkester smo slišali Barnesove Variacije na korejsko ljudsko pesem, potem pa je v vrhuncu večera naša izvrstna saksofonistka Betka Bizjak Kotnik brezhibno izvedla tehnično zelo zahteven part Swertsovega Plesa Uzume; orkester je solistko občasno (verjetno iz prej navedenih razlogov) dinamično precej "povozil". Sledili sta še Graingerjeva koračnica Children's March, v osnovi variacije na témo Čuk se je oženil, in Mashimova suita Les trois notes du Japon, ki se je končala z zares virtuozno izvedbo sklepnega tretjega stavka. Ker je imel orkester pripravljen le en dodatek (Privškov Slovenski venček št. 2), so ga morali naposled ponoviti, kar pa je navada, ki si je na koncertih pihalnih in ostalih orkestrov želimo čim manj.