Na svoji zemlji

Kdo od tistih nekaj rednih bralcev, ki jih še imam, me vsake toliko časa prijazno opomne, da sem z blogom precej zaspal in me pobara, ali kanim napisati kaj novega. Hej, saj vas razumem, tudi sam bi rad več pisal, da slabe vesti, ki mi jo povzročate, sploh ne omenjam! :-) A saj veste, kot poteče Joker v prvem (Burtonovem, 1989) Batmanu - So much to do, and so little time ... Je že tako, da je vedno več želja, opravkov in obveznosti, kot pa časa. Po drugi strani pa seveda drži tudi priljubljena krilatica, ki nas uči, da je časa vedno dovolj, le vzeti si ga je treba. Odtrgam si torej na današnji praznični velikonočni ponedeljek, ko je uboga Špela cel dan v službi :-(, nekaj časa za blog, poprimem za tipkovnico in rezultat, preljuba bralka, cenjeni bralec, pravkar čitata ...

Zakaj sem po nekaj precej "plodovitih" blogerskih letih pred nekako pol leta res kar zadremal, zakaj se je na blogu nabralo toliko prahu? Treba je bilo veliko postoriti, kajpada. A projekt, ki je od naju s Špelo v zadnjem letu terjal največ časa, živcev in (PREDVSEM!) denarja, je bil nakup stanovanja. Ja, po kakšnih dveh letih neprestanega prevažanja med Logatcem in Ljubljano in včasih bolj, včasih manj prijetnega šlepanja pri mamah, atih, babicah in ostali žlahti je v začetku lanskega leta padla za večino mladih težka, a slejkoprej neizogibna odločitev, da si omisliva lastno, čisto in samo najino stanovanje.

Po dolgem in včasih kar mučnem iskanju v krogu 30 km od Ljubljane sva svoj idealni brlog odkrila na dolenjskem koncu - v Ivančni Gorici (med Višnjo Goro in Trebnjim), prijetnih in obvladljivih 25 km iz Ljubljane po avtocesti, kjer zdaj uživava v razkošju 58 kvadratov velikega 3-sobnega flata z ogromnim, 20 kvadratov velikim balkonom, ki ga je veselje pogledati, na njem pojesti zajtrk, obesiti perilo ali se preprosto naužiti svežega zraka in lepega razgleda. Imava tudi lastno garažo (z daljincem! :D) in klet. Ravno v teh dneh je minilo pol leta, odkar sva se vselila; 300 kosmatih, kako čas beži ... Imava se krasno, TOTALNO uživava in iz dneva v dan bolj ugotavljava, kako lepo je biti na svoji zemlji in imeti lasten mir. Seveda s tem, ko sva od mamic in atov odšla pri 29 letih starosti, nikakor ne štrliva iz slovenskega povprečja (ki je menda nekje okrog 30. leta), uspelo nama je pa vendarle - kar je v teh časih in razmerah in pri cenah stanovanj, kakršne so, vsekakor OGROMEN dosežek in uspeh za vse, ki nimamo menedžerskih, poslanskih in podobnih plač. O projektu bi seveda lahko napisal cel elaborat, kot je bil to nekoč na témo prenove lastnega stanovanja storil prof. Miran Hladnik, a bom kratek in jedrnat; konec koncev vsi, ki ste že kdaj kupili stanovanje (ali celo zgradili hišo), še predobro veste, o čem govorim, vsi ostali pa boste verjetno slejkoprej izvedeli ... ;-) Če pa kdo ravno kupuje stanovanje in bi rad izvedel več o mojih oz. najinih izkušnjah, naj se le oglasi, z veseljem bom pomagal po lastnih močeh!

Ko uživaš v lastnem stanovanju, si res kralj, a pot do njega je trnova. Seveda, per aspera ad astra, a faktorjev, ki bi ti nakup olajšali, res ni veliko. Cene so res vrtoglave in niti najmanj me ne preseneča podatek, da za isti denar kot pri nas lahko kupiš podobno ali celo večje stanovanje npr. v Londonu ali New Yorku. Svašta, res. Jebeš statistične podatke - še dobro, da so določeni mladi pri plačah od 500 do 1000 EUR sploh kdaj sposobni iti od doma! Seveda, ko kupiš stanovanje, se štorija šele začne, saj ga je treba še npr. zavarovati in opremiti z nešteto različnimi stvarmi - dobesedno od krtačke za WC do kompletne spalnice in aparatov bele tehnike ... Takrat vidiš, za kako samoumevno si vse jemal, dokler si bil pri starših in šele ko doma po kosilu (ki si si ga seveda skuhal sam) pogruntaš, da (še) nimaš zobotrebcev ali po tuširanju, da si pozabil kupiti vatirane paličice za čiščenje ušes, resnično dojameš, da si na svojem ... :-)

Take in podobne misli so me torej obhajale ves čas mojega dlje od zime trajajočega zimskega spanja na blogu, zato ponižno prosim za razumevanje in obljubljam, da bom odsihmal, ko so se tudi stvari že precej umirile, bolj priden! :-) Upam, da me kmalu (mogoče že danes?!) spet zagrabi stara strast, ko sem na dan v blog prispeval tudi po dva vpisa ... Ja, nič ni nemogoče - na svoji zemlji! ;-) Uživajte, se beremo.