Ja, časi se spreminjajo. Denar danes kupi vse (samo zdravja ne, kot nas žal ponovno uči in opominja eden zadnjih primerov - Steve Jobs) in kar se tiče fotografije, si lahko danes vsak običajen smrtnik - če ima seveda dovolj debelo denarnico - lahko privošči mašine, objektive in ostalo opremo, kot je včasih niso imeli top fotografi National Geographica. Ob takih idealnih pogojih se je amaterska/polprofesionalna fotografija v zadnjih letih silno razmahnila, oziroma, kot bi bilo morda še bolje ali bolj realno reči, prerasla v nekakšno modno muho. Posledično se danes skoraj že vsak kurac (forgive my French an' all :P) kar "poklicno" ukvarja s fotografijo - prebere kakšno knjigo in naredi tečaj za začetnike (ali pa še to ne), potem pa že kar začne objavljati na svojem fotoblogu, fotkati poroke za keš in podobno. Nikakor nočem delati krivice vsem dobrim fotografom (ja, tudi sam jih poznam kar nekaj), a tako kot lahko dandanes vsakdo posname in objavi svojo lastno ploščo, pa če se izkaže za mojstrovino ali pač (kot žal v večini primerov glasbene hiperprodukcije) za (pod)povprečno sranje, lahko danes že kar vsakdo z dobrim DSLR-jem in osnovnim fotografskim znanjem postane fotograf - pardon, fotografski blefer.
Ker sva si s Špelo oba že nekaj časa želela dobrega DSLR fotoaparata, sva si pred časom omislila mašino na zgornji fotki. Nikon D90 je vsekakor izpolnitev mojih fotografskih sanj, v vseh primerih izjemen aparat in popolnoma neprimerljiva nadgraditev mojega prvega digitalnega trotla (Olympus Camedia C-350 Zoom) in precej boljšega Sonyja Cyber-shot DSC-H50, ki mu je sledil. D90 sva po ugodni ceni v posebni fotografski akciji nabavila kar na mimovrste=) in ga dobila v kompletu z objektivom (Nikkor 18-105/3,5-5,6 AF-S DX), dodatno baterijo, HDMI kablom in torbico. Dodatno sem nabavil še UV in C-PL filtra za objektiv in veselo škljocanje se je lahko začelo ...
Ko imaš enkrat v rokah tak fotoaparat, izginejo vse omejitve razen kreativnih, ki pa so, glej ga zlomka, najpomembnejše. Moje mnenje je namreč, da fenomenalnih fotografij ne delajo aparati, ampak ljudje, ki jih držijo v rokah. Pravi izziv je že najti tisti pravi, nepozabni motiv, potem pa ga je treba še znati pravilno kadrirati, ga fotkati pod tistim točno pravim kotom, ob tistem točno pravem času ... V vsem tem je zame osebno pravi čar (in največji izziv!) fotografije, ne pa v tehnikalijah in neskončnih seznamih funkcij, ki jih premorejo posamezni modeli. Seveda, brez aparata ne gre, pomaga tudi, če je boljši in bolj kakovosten, zelo pomembno vlogo ima tudi pravilna izbira objektiva, zaslonke, goriščnice itd., a v končni fazi je za rezultat odgovoren izključno fotograf sam. Verjemite, noben fotoaparat ne bo fotkal namesto vas, tudi tisti za 10.000 in več EUR ne. Res je, da je tehnika napredovala do te mere, da zna avtomatika namesto fotografa postoriti vse nemogoče, a imate približno enake možnosti, da bo fotko dejansko zajebala, kot za to, da jo bo oplemenitila. :-) Ni kaj, brez človeškega faktorja ne gre in prav je tako!
Raising the flag on Iwo Jima, ena najznamenitejših fotografij vseh časov, ki prihaja iz časa II. svetovne vojne. Avtor Joe Rosenthal ni imel na razpolago niti približno tako napredne fotografske tehnologije, kot jo poznamo danes, a napravil je kultno fotografijo, ki se nepozabno vtisne v spomin že po prvem ogledu.
Sicer si sam niti slučajno ne domišljam, da o fotografiji že kaj vem in znam, sem se pa vsekakor o tej témi v času od nakupa D90 že kar dobro podučil iz mnogih spletnih in tiskanih virov. Zelo všeč mi je pri nas dobro znan in prodajan komplet treh knjig Scotta Kelbyja, o katerem sem že od mnogih (poklicnih in ljubiteljskih) fotografov slišal kar nekaj pozitivnih besed, zato ga tudi sam toplo priporočam vsakomur, ki se želi v fotografijo nekoliko bolj poglobiti. A da ne bo pomote - v teh knjigah vam avtor ne razlaga osnovnih pojmov fotografskega žargona (zaslonka, blenda, goriščnica, bokeh, globinska ostrina, DOF, čas osvetlitve, zoom, makro, konverter ...), ampak pričakuje, da jih že poznate in veste, kako si lahko z njimi (ne) pomagate. Sicer pa tri knjige v svojem predgovoru idealno opiše naš svetovni popotnik in izjemen fotograf Arne Hodalič: "Še posebno dragoceni so drobni nasveti in triki za vse sklope fotografiranj, ki se jih profesionalni fotografi tako radi poslužujemo in za njih nikoli ni časa ali priložnosti, da bi jih posredovali še komu drugemu. Kljub kar nekaj zahtevnim podrobnostim, pa knjiga ostaja relativno lahkotno branje, ki ni oteženo s preobilico tehnike ali nepotrebnih razlag. Lahko rečem, da sem ob branju Digitalne fotografije zelo velikokrat pomislil: »Ej, to je pa točno tisto, kar skušam svojim študentom ali tečajnikom povedati in razložiti tudi sam!«"
Še ena kultna in brezčasna fotka, Afghan Girl, ki jo je fotograf in popotnik Steve McCurry posnel v Pakistanu leta 1985. Način, na kakršnega ta fotografija in oči tedaj 12-letne begunke pripovedujejo o vojnih grozotah je ganljiv in po svoje grozljiv. Predirni pogled teh čudovitih oči je postal simbol tedanje sovjetske okupacije Afganistana in begunskih grozot po vsem svetu.
Če vas torej zanima fotografija, le pogumno - to je zelo lep hobi, ki omogoča ogromno kreativne širine in zadovoljstva ob ustvarjanju, vendar je treba stremeti po dvigu iz sivega povprečja tisočev amaterskih fotografov in se predvsem zavedati dejstva, da fotografij ne dela fotoaparat, ampak tisti, ki ga drži v rokah. Za zgled in v vzpodbudo pa za konec še nekaj fotografov, ki jih poznam tudi osebno, jih jemljem za zgled in cenim njihovo delo. Uživajte, se beremo.
- Andrej Korenč
- Bojan Stepančič - spletna stran in blog
- Tamara Bizjak in Benjamin Kralj
- Iva Novak
- Janez Marolt
