Slaba je letos, slaba. Tako slaba, da sem do danes v letošnjem letu skupaj spravil pičlih sedem (7; sic!) zapisov, čeprav bi jih nedvomno lahko več. Poleg tega sem v "predbarbariški" mrzlici pozabil na 4. rojstni dan, ki ga je bLogaboječnost "praznovala" 22. julija. A več o tem nekoliko pozneje.
Ni kaj, jebi ga, a ko se dogaja toliko drugih stvari, je blog kaj enostavno potisniti na stranski tir. To seveda ne pomeni, da se kljub temu ne da cele dneve in ure viseti na netu (FB itd.), ampak se človeku enostavno ne da po zajebanem dnevu v službi ali napornem vikendu napenjati možganov še doma pred PC-jem v upanju, da boš skupaj spravil kolikor toliko soliden, intelektualno zabeljen in berljiv zapis, ki ga bodo potem itak prebrali samo trije ljudje, komentiral pa nihče.
22. julija 2007 sem v svojem prvem zapisu na tedaj novorojenem blogu zapisal: "Blog je tukaj in semtertja bom celo kaj napisal. Glede (ne)rednosti pisanja nič ne obljubljam - pač, kolikor pogosto bo 1. sedlo in 2. zneslo. :P Tudi glede bralcev se ne sekiram preveč, če bom pisal samo zase, so be it, če se bo kdaj našel še kdo in kaj prebral in pokomentiral, pa seveda še toliko lepše." Evo, in besede so se izkazale za preroške, saj semtertja celo kaj napišem! :D (Ne)rednost pisanja dandanes obljubljam še toliko manj, kot pred štirimi leti, glede bralcev in komentarjev se pa tudi ne sekiram – sem pa vsekakor vseh zelo vesel! :-)
In zdaj poglejmo, zakaj vraga se več kot tri mesece nisem nič oglasil. Zadnji zapis o GameBoyju je datiral s 26. aprilom in z veseljem vam zaupam, da GB-ja še danes veselo nažigam, pa tudi Špela se je okužila z virusom in s Tetrisom sta postala zelo dobra prijatelja. :D Legendarna konzola žanje nostalgično navdušenje povsod, kjer se pojavim z njo, marsikdo se z vzdihom spomni dobrih starih časov in dahne tisto iz otroških let tako znano koprneče vprašanje: "A daš še men za en špil?"
Zdaj pa res – kaj se je dogajalo? Kar nekajkrat sem delal na Radiu 94 (in na svoje veliko veselje prejel lepi pohvali poslušalke in glavne urednice), poslušal koncert pihalnega orkestra KGBL, se namakal v Atlantisu, s FOLK Etc nastopal na Radiu Slovenija (na 1. programu oz. programu A1), kamor nas je osebno povabil nad nami zelo navdušeni glasbeni urednik Jane Weber, v Idriji poslušal izvedbo Jenkinsove kantate Adiemus II (in za glasbeni portal Nova Muska napisal recenzijo – klik), s simfoničnim orkestrom GŠ Logatec odigral zaključni koncert letošnjega festivala Veris, odšel na nekajdnevno sproščanje v prekmurske Terme 3000, s PPO Vevče prvič obiskal Stožice, vevške godbenike dvakrat poslušal (in še večkrat fotkal) na koncertu Legende rocka na KGBL in z njimi igral na ohceti njihovega predsednika Ivana, poslušal pa sem jih tudi na koncertu na Prešernovem trgu v Ljubljani (in se neposredno pred tem z njimi na ladjici peljal po Ljubljanici).
Tu pa se zgodba zadnjih mesecev še niti približno ne konča, saj sem dva koncerta (v Ljubljani in v Logatu) odigral tudi s Simfoničnim orkestrom Cantabile, se po službeni dolžnosti udeležil tekmovanja saksofonistov v Novi Gorici in naposled ob začetku dopusta za 10 dni odšel v avstrijski Bischofshofen, kjer sva s Špelo tudi letos zaigrala v svetovnem mladinskem pihalnem orkestru WYWOP. Ker je zaradi masovnih (in masivnih!) priprav na smučarsko SP 2013 Schladming razkopan, smo letos vadili v B'hofnu (kar je imelo svoje pluse in minuse), smo pa odigrali kar dva koncerta in se imeli RES super, poleg tega je bil WYWOP letos RES mednaroden, saj smo imeli med člani Japonko, Avstralko, Američane in Kubanko. :-) Zadnji dan sva se s Špelo med vrnitvijo domov spet ustavila na ledeniku Dachstein in ponovno uživala na fenomenalnem Skywalku, kjer pogled skozi steklo pod nogami na 250-metrski prepad stene Hunerkogla marsikomu požene adrenalin v žile.
Po vrnitvi iz Avstrije sva nekaj sproščenih dni preživela doma, potem pa sva se z mojim bivšim sošolcem iz gimnazije in dobrim prijateljem ter njegovo boljšo polovico za nekaj dni odpravila uživat morski zrak (in vodo!) v Barbarigo, kjer smo se imeli super, se nasmejali, naplavali in najedli dobrot z žara. Ampak ker je vsega lepega (pre)hitro konec, sem te dni že nazaj v službi in lahko samo še takole nostalgično (+ s pomočjo fotk) obujam lepe dopustniške spomine. Pa nič ne de – zmeraj je treba imeti nekaj, kar te drži pokonci, kar imaš rad in česar se veseliš – jaz imam poleg moje Špele še potovanje v New York, ki me (+ družbo) čaka konec oktobra, a za danes bodi dovolj, pa svaka čast vsakomur, ki je tale zapis brez preskakovanja, godrnjanja in zavijanja z očmi prebral do konca! :-)
Raje ne obljubljam, da se "kmalu spet beremo", se pa definitivno, slejkoprej! Ali kot pravi stara fora, da vreme nedvomno bo ... :-) Uživajte preostanek poletja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar