Jadralno padalstvo

Leteti ... je že od nekdaj želja človeštva! Poletel boš tudi TI!

Ja, v zadnjem času je moj blog praktično zamrl. Nekako sem izgubil voljo do pisanja, pa še takrat, ko se mi je zazdelo, da bi vendarle lahko kaj napisal, ko me je kaj zbodlo in mi dalo misliti, me pač ni bilo pred računalnikom ali pa sem imel za početi "kaj pametnejšega", npr. odigrati multiplayer rundo tega ali onega dela Call of Duty (večinoma MW ali MW3). Jebi ga, zavedam se, da sem že tako imel malo bralcev, pa še tisti, ki so mi bili zvesti, so verjetno že zdavnaj obupali nad mano. Škoda, kajti začetek je bil še kar obetaven; če prav pomislim, je moj blog pred kakšnim mesecem praznoval svoj peti rojstni dan - kar pa tudi ni tako zelo slabo, kajti videl sem že kar nekaj blogov, ki so jih lastniki odprli v začetnem navdušenju in ker je bilo to nekaj časa pač v modi (daj ne vem - a je še?), potem pa so po nekaj zapisih in/ali mesecih na zadevo preprosto pozabili (ZELO svetla izjema je tu npr. Gartner, ki še kar vzdržuje svoj nori tempo po par objav na dan, svaka mu čast!). No, sam kljub vsemu ne mislim odnehati tako zlahka, tole je npr. tretji letošnji zapis in če je šlo rado v tretje, bo šlo tudi naprej! :-) Pa tudi za to, koliko ljudi (če sploh kdo) me bere, se ne sekiram preveč. Konec koncev littera scripta manet in če ne drugega, je to moj glavni credo, ko gre za blogopisje.

OK, toliko za uvodni diskurz, zdaj pa ad rem oz. kaj neki mi je bilo, da sem se spravil blog oživiti od mrtvih?! Hja, odgovor je in ni presenetljiv: pred kratkim sem z jadralnim padalom v tandemu poletel z Vogla v Bohinj oz. na obalo Bohinjskega jezera. Zadeva me je čakala že nekaj časa, saj sem darilni bon za omenjeni polet za 30. rojstni dan od družine dobil že lanskega novembra, zato so mojega odlašanja imeli počasi že vsi (predvsem VGM in Shpelish) poln kurac in me neumorno spraševali, kdaj bom že šel letet. Po svoje razumljivo, vendar če kdo misli, da sem bon šparal, ker bi me bilo strah letenja, ga moram grenko razočarati. Letenja me nikakor ni (in me nikoli ni bilo in ne bo) strah, višine prav tako, mi je pa bilo bona žal. Zdaj sem bonus pač porabil in za naslednjo rundo bo treba izkašljati € ali pa iti na tečaj. Ampak gremo lepo po vrsti ...

Na darilnem bonu, ki sem ga dobil za RD (in se ga neskončno razveselil), je lepa in idilična slika padalca, ki ob sončnem zahodu počasi pluje proti hribovju, obdanemu z meglicami. Skoraj kičasto, saj veste, tisti tip fotke, ki ga pogosto vidiš v kakšnih katalogih ali reklamah. Ampak zdaj, po poletu, se mi zadeva sploh ne zdi več tako patetična, poleg tega se mi svita, da je fotko verjetno posnel moj tandemski pilot, Matic Erbežnik, izjemen model, huda faca in, kot sem spoznal oz. dognal pozneje, velik mojster jadralnega padalstva in en najbolj izkušenih, utrjenih in prekaljenih pilotov jadralnega padala (solo in tandem) pri nas. Erbo leti že več kot 13 let, odletel je že blizu 1000 tandemov, trenutni rekord v preletu pa ima menda 238 km (letel je iz Slovenije nad Italijo in nazaj in bil v zraku 8-10 ur). Pravi norec - v najbolj pozitivnem smislu besede seveda! Tip, par let mlajši od mene, nabit s pozitivno energijo in optimizmom, s katerima te popolnoma okuži, pa če to hočeš ali ne. Ne vem, zakaj me je spomnil na Nejca Zaplotnika. Sumim, da živi Matic po podobni filozofiji, kot je nekoč Nejc: kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi ...

Na avgustovsko nedeljo sva se tako s Špelo odpeljala v Bohinj. Zadeva je zahtevala veliko usklajevanja in klicarjenja, kajti letenje s padalom je pač neizbežno močno odvisno od vremenskih razmer in vetra (moči in smeri). Vreme je bilo na tisto nedeljo še bolj kislo, iz Ivančne Gorice sva se sicer odpeljala v prijaznem soncu, toda bolj ko sva se bližala Gorenjski, več oblakov je bilo na nebu. Nisem se preveč sekiral, saj so bile že v planu tudi naslednje priložnosti, če se polet tisti dan ne bi posrečil. Z Maticem smo se tako okrog 9h zjutraj dobili pred hostlom pod Voglom in se pod oblačnim nebom strinjali, da vsaj zaenkrat zadeva odpade, obenem pa smo se zmenili, da se spet slišimo ob 13:30. S Špelo sva imela tako kar nekaj ur "prostega časa" - šla sva na sprehod ob jezeru, poležavala na travi, opazovala pristanke drugih padalcev, ki so leteli z Vogarja in naposled pojedla dobro pico. Ko sem se spet slišal z Maticem, so se "vremena Krajncam zjasnila" in možnost poleta je postala precej realna. Tako sem se ob 14h znašel na vrhu Vogla, Špela pa je v "stand-by-ju" za fotkanje in snemanje padala v zraku in pristanka ostala v dolini. 

Po uri sprehajanja, fotkanja in izogibanja ovcam, ki jih je bil Vogel poln, je ob 15h za mano z ogromnim ruzakom, v katerem so bili tandemsko padalo in dva letalna sedeža, prišel še Matic. Usedla sva se na sedežnico, ki pelje na Orlove glave, čvekala in se od zgornje postaje sedežnice sprehodila nekaj minut do glavnega vzletišča na Voglu. Matic je tam razprostrl in pripravil padalo in oba sedeža, naju vpel in mi dal nekaj kratkih navodil. Potem sva na "Tri, štiri, ZDAJ!" oba konkretno zalaufala po pobočju navzdol in po nekaj dodatnih korakih je zmanjkalo tal pod nogami. Letela sva!

Občutek v zraku je težko opisati, nedvomno pa boste vsi, ki ste že kdaj poleteli s padalom, v hipu razumeli, o čem govorim. Počutiš se popolnoma svobodno in sproščeno, nad teboj se pne kupola padala, vse naokrog tebe se ponujajo sapo jemajoči razgledi, pod teboj pa so stotine metrov ničesar do tal. Veter žvižga okrog ušes, oči se iskrijo, zavoji in ostali manevri padala, ki jih telo, nevajeno letenja po zraku, ne pričakuje, pa vsake toliko želodec pustijo nekje zadaj. Za podvig sem bil seveda polno opremljen - z zvestim Nikonom D90 okrog vratu in s PMR radijsko postajo, zataknjeno za padalsko solato iz trakov letalskega sedeža. S to malo postajo sva bila s Špelo srečno na zvezi zrak-zemlja vse do hipa, ko sem postajico direktno nad jezerom z neprevidnim gibom s fotoaparatom nesrečno poslal na kakšen kilometer prostega pada vse do vodne gladine. Kurc, bomo pa nov komplet nabavili, saj ni bilo drago! :-) Kakorkoli, pogovor kilometer nad jezerom je šel nekako takole:

T: Ooop!

M: O fak, no!

T: O, jeba!

M: Lej, k bo padla u vodo!

T: Ja, ja, zdej ga vidm ... Ou, ja, šou je.

M: O, fak!

T: Pa sm ga ... Dobr, da ni komu na glavo ... Pa sm ga smle zapeu, pizda ...

M: O, pizda!

T: Viš, prej ga pa nism mogu odpet! Ja, zdej pa Špela ...

M: Ojoj!

T: Mogoče je vidla.

M: Ja, najbrž, ja.

No, nesrečna postaja Brondi FX-200 je bila na srečo edini balast, ki sva ga z Maticem odvrgla, kajti že čez kakšnih 10 minut sva (po skupno kakšnih 20 minutah letenja) srečno pristala na pristajališču Pri Kramarju, direktno na plaži jezera. Špela je posnela tudi filmček najinega pristanka, sam pa sem med letenjem posnel še dva kratka filmčka; vse skupaj si zdaj redno ogledujem na PC-ju in podoživljam nepozabne trenutke v zraku. Kako je band ABBA v znameniti baladi Eagle dobro zadel ta nori feeling ...

Flying high, high, I'm a bird in the sky, I'm an eagle that rides on the breeze
High, high! What a feeling to fly over mountains and forests and seas
And to go anywhere that I please ...

Doživetje me je popolnoma zastrupilo in se me dotaknilo na način, ki ga do tedaj še nisem občutil. Situacija je tako "huda", da sem si prisegel, da bom nekoč poletel tudi sam. Zato se slejkoprej odpravim v začetni tečaj jadralnega padalstva (treba bo našparati ...), potem bomo pa videli, kako naprej. Priskrbel sem si že nekaj literature, ki jo zdaj navdušeno prebiram, iščem dodatne vire po internetu in gledam posnetke poletov na YouTubu. Ja, ko te zagrabi, te zagrabi, tole padalstvo je bilo pri meni ljubezen na prvi pogled in samo upam lahko, da bo romanca uspešna in dolgotrajna ... :-) Za konec pa še video, ki nemara najlepše od vseh, ki sem jih odkril do zdaj, s posnetkom (če imate le možnost, si ga oglejte v ločljivosti Full HD) vse skupaj prikaže veliko bolje, kot jaz lahko na tem mestu razložim s še nekaj stranmi dodatnega filozofiranja. Toliko, uživajte in menda ... se beremo.