Nekaj je narobe

A mi lahko prosim nekdo pove, kaj je narobe s to kurčevo državo?! Zadnje čase se dogajajo takšne kretenarije, da polovico dni v tednu ne vem, ali sanjam ali pa je vse, kar se dogaja, res. Kot v The Matrix:
Neo: You ever have that feeling where you're not sure if you're awake or still dreaming?
Choi: All the time. It's called mescaline. It's the only way to fly.

Prvi primer: pijan tip zapelje v nasprotno smer po avtocesti. Kmalu povzroči prometno nesrečo, v kateri umrejo trije mladi, 21-letni ljudje, ki so se židane volje in celim življenjem pred sabo vračali z absolventa. Epilog: čeprav je prekleti prasec dobesedno ubil tri ljudi, ga policija pridrži do iztreznitve, nato pa ga "izpusti, ker ni pravne podlage za nadaljnje pridržanje" (sic!).

Drugi primer: nenadoma in bombastično aretirajo Bavčarja in Šrota, spet nastane cela senzacionalistična medijska pizdarija. Epilog: vsakemu zasežejo po nekaj kil papirjev, ki sta jih itak "prostovoljno izročila, ker da je njuno poslovanje popolnoma transparentno in nimata česa skrivati", čez nekaj ur pa se po stari dobri navadi že ponovno zmagoslavno nastavljata kameram in si mislita: "Dobro sva jih, fakerje!"

Tretji primer: v pizdi so Mura, Gorenje, Elan in še marsikatera legendarna, takorekoč "avtohtono slovenska" firma, ki je bila nekdaj v ponos tako v očetnjavi, kot tudi daleč izven njenih meja. Na cesti ostane na stotine ljudi, mnogo mladih družin, ki ne morejo več normalno preživljati majhnih in/ali šolskih otrok in mnogo ljudi 50+, ki zlepa ne bodo dobili drugega šihta. Bunijo se javni uslužbenci, penzionisti in še marsikdo. Epilog: ob vsem naštetem vlada razmišlja o še enem referendumu (sc. o pravici istospolnih parov do posvojitve), ki bo davkoplačevalce spet koštal nekaj sto milijonov evrov, kajti denarja imamo očitno preveč.

Komentarja nimam. Zdi se mi, da tudi ni potreben. Mogoče samo tole: če bo šlo tako naprej, smo ga vsi skupaj pošteno najebali. Tako ali drugače.

Slike z razstave

TABLEAUX D'UNE EXPOSITION

(SLIKE Z RAZSTAVE)

pesnitev po Modestu Petroviču Musorgskem

UVOD
Slike z razstave je Modest Petrovič Musorgski dovršil leta 1874 in jo posvetil preminulemu prijatelju, slikarju Viktorju Hartmannu, s katerim sta se spoznala leta 1870, že tri leta pozneje pa je Hartmann pri samo 39 letih umrl zaradi razpočene anevrizme. Njegova smrt je mnoge ruske ljubitelje umetnosti močno prizadela in v Sankt Petersburgu so organizirali posthumno razstavo več kot 400 njegovih del, od katerih jih je iz svoje lastne zbirke za rasztavo precej posodil tudi sam Musorgski.
Prav ta razstava je skupaj s spominom na prezgodaj umrlega prijatelja Musorgskega navdihnila, da je v pičlih treh tednih skomponiral 10-stavčno suito za solo klavir. Dandanes je zelo priljubljena predvsem zaradi Ravelove barvite orkestracije iz leta 1922, v kateri jo takorekoč vedno izvajajo, le malokdo pa ve, da je bil istega leta 1922 slovenski violinist in dirigent Leo Funtek prvi, ki je suito orkestriral v celoti (Ravel je izpustil eno Promenado). Suita še dandanašnji velja za izziv vsakemu koncertnemu pianistu, je pa med njimi postala priljubljena šele potem, ko je Ravelova orkestracija dosegla svoj silen uspeh.
Ker je glasba izjemno sugestivna in barvita, sem se odločil, da sledim zgledu Musorgskega, se tudi sam sprehodim po razstavi in jo "prepišem v verze". Kako – če sploh – mi je to uspelo, pa presodita sama, draga bralka, dragi bralec. Naj pripomnim, da bo delo še mnogo lažje, če imata ob branju verzov v ušesih vsaj daljen odmev Modestovih not ... ;-)

I. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi

in vsako radovedno si ogledam,

ko platno kritično oko presodi,

prepuščam vtise rimanim besedam.

II. GNOM

Zlovešči škrat naenkrat se prikaže –

kar skočil iz podzemne je votline!

V zlobi svoji krade, ubija, laže,

povzroča le solzé in bolečine!

Čeprav le slika, s strahom me navdaja

hudobec, ki v nočeh ne da mi spati

in sanjam, da krvava sled ostaja

za njim, ki umóril je še lastno mati …

III. PROMENADA

Odšel je škrat. In nova slika kaže

na steni vsa ponosna se pred mano.

Ker videl že premnoge sem pejsaže,

naenkrat melodijo zaigrano

zaslišim: kot iz davnih, davnih časov

zvenenje čujem oddaljènih glásov –

G-F-Bb-c-f-d-c-f-d-Bb-c-G-F …

IV. STARI GRAD

Pred gradom trubadur samotni poje,

zidovje le mogočno ga posluša,

prenaša v pesem žalost, solze svoje,

mu ranjena osamljena je duša …

Nekoč mogočen grad – zdaj ruševina

le stežka še kljubuje zobu časa.

Pod senco klone davnega spomina –

in več ne čuješ pevčevega glása …

V. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi,

odpravim do naslednje se podobe.

V prijetni domišljija je zablodi,

dopušča vsakršne mi prispodobe …

VI. TUILERIES

Prelep je dan, na nebu sonce vroče

pripeka na vrtove razcvetene.

Potoček skozi travnike cvetoče

brzi, napaja jase vse zelene.

Otroške igre smeh zdaj zazveni,

zasliši petje se razposajeno

in kar nenadoma se mi zazdi,

da našel sem vso srečo izgubljeno …

VII. BYDŁO

Težak je voz, počasi se vrtijo

kolesa črna po ledeni poti.

Kopita zemljo kopljejo, škropijo,

nevihte grom vprege te ne zmoti …

Vse trese se od težkega koraka

in voz počasi se odpelje mimo.

Usoda išče tistega junaka,

ki bi spopadel se z ledeno zimo …

VIII. PROMENADA

Od slike pa do slike se sprehajam,

zamišljen posedim, si odpočijem,

potem pa po razstavi spet pohajam

in v vsaki sliki novo čud odkrijem …

IX. BALET NEIZVALJENIH PIŠČET

Začivkalo 'spod jajčne je lupine,

v njej pišče čuti že svetlobo dneva.

Še malo, pa na prosto se prerine

in loti čivkajočega se speva.

X. SAMUEL GOLDENBERG IN SCHMUŸLE

Dva Žida – eden reven, en bogat,

prepirata se zaradi zaklada,

en časa je, drugi življenja tat,*

nad enim drugi nikdar ne prevlada.

Kaj bolje je – preveč imeti ali pač premalo?

Denar hudič je – níkdar z njim ni prav,

le komu kdaj preveč ga je ostalo?

Če manj imaš ga, v glavi bolj si zdrav!

XI. LIMOGES – TRŽNICA

Živahna tržnica na tejle sliki

spominja me na pravcato mravljišče!

Povsod odzvanjajo trgovcev kriki,

tu najde vsak, karkoli pač že išče.

Tam spričkale so štiri se babure,

katera lepšo glavo bo solate

domov odnesla, a do hude ure

ne bo prišlo, ker so možje copate!

XII. KATAKOMBE

Po teh hodnikih se šepet razlega

premnogih, ki trobenta zaklicala

poslednje jim slovo je. Več nadlega

nobena jim v življenju ni ostala.

Zdaj spijo večni spanec, ne prekine

nihče ga več in nič in vsak še človek

pridruži se jim, ko še sam premine …

XIII. CUM MORTUIS IN LINGUA MORTUA

Strašljivo v poltemì žari lobanja,

le kdo je bil, ki šel je v večno tèmo?

Pogrebni zvon odzvanja še, odzvanja,

na zadnjo pot, ki vsi po njej še grèmo …

V jeziku mrtvem z mrtvimi porečem

le tisto, kar od nékdaj je očitno –

o, Smrt, vem, da nikoli ti ne utečem,

če kaj, je to edino neizpodbitno …

XIV. KOČA NA KURJIH NOGAH – JAGA BABA

Hudobna coprnica v tejle hiši

prebiva in počenja grdobije,

vsa družba so ji pajki, žabe in miši,

vsiljivce vse na pragu že pobije.

Z veseljem zlobnim v kotel duše nese –

posebej še otroške so ji drage –

če pot te mimo koče té prinese,

le pazi se, le pazi babe jage!

XV. VELIKA KIJEVSKA VRATA

Obok o veličastni, daj, odpri mi

široke, težke duri na stežaj,

da trudnemu se níkdar ne zgodi mi,

da bi pred njimi tuhtal: "O, zakaj?"

Odpró se zdaj široke, težke duri

in skoznje stopam v polzavestnem snu,

da danes, jutri in ob zadnji uri

močan, ponosen bom in brez strahu!

---

[*] cf. F. Prešeren – Zabavljivi napisi, Préd pevcu, pôtlej homeopátu

Forumi donosen posel.

Konec preteklega tedna je na e-mail naslov firme prišla pošta z zadevo Forumi donosen posel. in z naslednjo vsebino:

IZ: G. Patrick Chan K. W
(Izvrљni direktor in glavni financni direktor)
Hang Seng Bank Limited
83 Des Voeux Road, Central
Hong Kong SAR.

Razumljivo je, da vam je morda malce zaskrbljenih, ker ne poznaљ me, ampak imam predlog dobickonosen poslovni skupnem interesu deliti z vami. Imam svoje reference v mojem iskanju nekoga, ki ustreza moji predlagani poslovni odnos.

Jaz sem G. Patrick Chan K. W izvrљni direktor in glavni financni uradnik za Hang Seng Bank Ltd imam zakrita poslovni predlog za vas. Bom Potrebujem te, da mi pomagajo pri izvajanju dejavnosti projekta iz Hong Konga, da vaљi drћavi. To vkljucuje prenos velike vsote denarja. Vse v zvezi s to transakcijo, se opravi brez pravno kljuko. Prosimo, si prizadeva upoљtevati kar najvec zaupnosti v vseh zadevah v zvezi s tem vpraљanjem.

Ko so bila uspeљno prenesena sredstva na vaљ racun, se delimo v razmerju, ki se dogovorita oba

Jaz raje ne pridete na moj zasebni e-poљtni naslov (ppkchan75@yahoo.com.hk) in na koncu, ko se bom, da predloћi dodatne informacije vam je o tej operaciji.

Prosim, ce vas ne zanimajo izbrisati to e-poљto in se ne lovijo mene, ker sem dajanje mojo kariero in ћivljenje moje druћine na kocki pri tem projektu. Ceprav nic upati ni nic gained.Do mi poљljite naslednje podatke, kadar se odzivajo nazaj k meni.

Vaљa Full Names:
Telefon in faks:
Drћava.

Vaљ prvi odgovor na to pismo bo cenjeno.

Kind Regards,
Mr.Patrick K. W Chan.

Da crkneš. Google Translate res dela čudeže. :D Najbolj smešno in žalostno obenem pa je dejstvo, da se še vedno najde precej ljudi, ki nasedejo tovrstnim nategom, ob katerih se vsakemu normalnemu človeku cum grano salis v glavi sproži alarm po treh sekundah branja.

Skratka - jebi se, Mr. Patrick K. W Chan. Vi pa uživajte & se beremo.

Odšel je Patrick Swayze

Predvčerajšnjim je po skoraj dveh letih boja z rakom na trebušni slinavki umrl igralec Patrick Swayze, ki se ga bom večno spominjal po zgornjem prizoru oz. po celotni vlogi v filmu Dirty Dancing, pa seveda Ghost, Point Break in še po kakšnem filmu. Rak na TS je sicer zelo zajeban, po 5 letih od diagnoze je smrtnost več kot 95 %, primeri, ki tega raka preživijo, pa so ekstremno redki. Patrick, naj ti bo lahka zemlja!

G. Murphy ne počiva

O, ne. Nikoli. Včeraj sem se menda prvič po pol leta spet peljal po stari cesti vso pot od Logatca do Ljubljane, kajti zadnji hip pred odhodom proti LJ sem se spomnil čekirati promet na netu in seveda odkril, da se je pred cestninsko postajo Log spet zgodila nesreča in da med Vrhniko in omenjeno postajo nastajajo daljši zastoji. OK, gremo po tastari cesti, pomislim rahlo nejevoljno, ampak jebi ga, vsaj v koloni ne bom stal. In tako lepo nič hudega sluteč vozim proti Lajbahu, ko pri Drenovem Griču naenkrat pomaha lizika. O, fak.

Zgodbo naprej veste - končalo se je pri 250 EUR kazni in treh kazenskih točkah, ker sem na tablo naselja Drenov Grič pripeljal s 75 km/h "v riti" namesto s 50, kot se seveda spodobi in je pravično, primerno in zveličavno. No, vsaj to "srečo" imam, da bom v roku 8 dni državni proračun lahko dopolnil s "pičlimi" 125 EUR. Prečudovito. Policista (ki je bil sicer strokoven, prijazen in korekten, svaka mu čast) seveda ni brigalo, da se po tej cesti vozim dvakrat do trikrat na leto (sicer absolutno vedno po vzporedni avtocesti), da sem veliko prepozno zagledal zelo slabo osvetljeno in vidno omenjeno tablo, da bi lahko učinkovito zažlajfal in da se mi je mudilo k bejbi, s katero sem še pol minute, preden me je "osrečila" lizika, govoril po telefonu; seveda mu nič od tega niti nisem razlagal. Jebi ga, enkrat moraš izgubiti nedolžnost; po dobrih štirih letih in pol, odkar imam vozniški iSpit in po cca. 80.000 prevoženih kilometrih je to moja prva kazen - in upam, da za kar lep čas (za vedno zelo verjetno ne, bodimo no realni) tudi zadnja. :P

Kakorkoli že, pridem potem do godbenega doma PPO Vevče, kjer so se odvijali zadnji zdihljaji njhovega godbenega piknika, tam sedem za mizo, Špela mi natoči plastičen kozarec Mercatorjevega jabolčnega soka iz tetrapaka in vsem prisotnim (od desetih poznam dva oz. dve) se potožim o pravkar storjeni mi "krivici" s strani represivnega organa. Prisotni sočutno kimajo, pomodrujejo in skupaj pridemo do salomonskega zaključka: "Ja nič, plačat bo treba." Hej, jebi ga, sam sem kriv, zakaj sem pa prehitro vozil in ogrožal prometno varnost v naselju, v katerem je v nedeljo ob osmih zvečer ob kislem vremenu mrgolelo pešcev, sploh nedolžnih prvošolčkov (na varnost katerih me je ob vročitvi plačilnega naloga prav tako prijazno opomnil policist).

Pretekli teden me je neznosno razveselilo odkritje v Big Bangu, da so 9. septembra na novo izšli vsi albumi legendarnih The Beatles, katerih ortodoksni fan sem že od malih nog. Plošče so digitalno obdelali, jim dodali PC mini-dokumentarce, nove knjižice in jih nasploh v nulo spimpali. Nebodigalen sem si nemudoma omislil Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, White Album in Yellow Submarine, seveda pa niso imeli ravno moje najljubše plošče, legendarne Abbey Road, katere legendarno naslovnico vidite zgoraj. Ko sem bil februarja 2005 prvič v Londonu, sem Abbey Road seveda tudi sam prečkal prav na tej zebri, pred dnevi pa na netu odkril še webcam, ki taisti prehod za pešce snema 24/7. Res kul. Ko smo ravno pri Londonu - danes sva s Špelo ugotovila, da ga bo treba obiskati med 22. in 26. aprilom 2010 in v tem času iti poslušat tale in tale koncert. Tudi HMV bo seveda na moj račun spet precej zaslužil; najbolje, da kar začnem resno šparati. :P :-)

Sicer pa se je kulturna sezona že kar pošteno začela; v četrtek s Folk etc. otvarjamo novo sezono v Patrick's Irish Pubu (vabljeni!), v petek greva s Špelo v Cankarja poslušat Ireno Grafenauer in SF, v nedeljo grem v SF na Schindlerjevo Missa in Jazz, naslednji četrtek je prvi koncert letošnjega abonmaja Simfonikov RTV, naslednji petek pa imamo z Zelenimi oblaki v knjižnici OŠ Tabor prvi literarni večer nove sezone (vabljeni!), na katerem bom premierno prebral svojo novo pesnitev Slike z razstave (itak, napisano po Musorgskem), ki sem jo bil dovršil prav danes. :-)

Za konec še hepi brzdej: danes 62. rojstni dan praznuje Sam Neill, ki se ga z veseljem spominjam iz filmov Jurassic Park, Memoirs of an Invisible Man, The Final Conflict in The Hunt for Red October. Fak, ne morem verjeti, da je star dvainšestdeset let!? Takoj bi mu dal najmanj 10 let manj. Have a great one, Sam.

P. S.: Včeraj, ko sva s Špelo naposled prišla domov, me je najprej 10 minut (kar malo preveč zaskrbljeno) tolažila zaradi izgubljenih 125 EUR in pridobljenih treh kazenskih točk, potem pa je jela sesti pred PC in molsti krave v fejsbuk igrici FarmVille. Pa svašta žena rodi! :D

Ubili so Niko Bohinc

Ne morem verjeti, da je ni več. Sicer je nisem dobro poznal, pa vendar me je današnja novica popolnoma šokirala in prizadela. Tudi kulturna ministrica Majda Širc ni mogla zadržati solz ... Nika je bila ena naših redkih mladih deklet, z dušo in srcem predanih filmski umetnosti, ki jo tako zelo ljubim tudi sam. Prasci so ubili simpatično, luštno in prijazno punco, ki v življenju nikomur ni storila žalega, zato iskreno upam, da jih bo doletela pravična kazen.

Jutri se je hotela vrniti v Slovenijo, da bi dokončala študij, vendar je morala prej umreti ... Nika, requiescas in pace sitque tibi terra levis. Hon hoi theoi philousin apothneskei neos!

Stvor

The Thing je naslov filmske mojstrovine, ki jo je znameniti John Carpenter posnel leta 1982 in ki je en mojih all-time najljubših horrorjev, saj je film, ki se dogaja v usodni osami in odmaknjenosti v večni led okovane Antarktike, tako zajebano strašljiv, da se ob njem še po n-tem ogledu vedno skoraj poserjem od strahu. Fak, že legendarni tagline je zajeban: Man is the Warmest Place to Hide.

Ampak še bolj kot sam film, v katerem kraljujejo odurni, odvratni in ogabni, a genialni posebni efekti Roba Bottina, ki je bil v času snemanja filma zgolj 22-letni smrkavec (sic!), me zjebe glasba. Filmska, seveda. Glasbo za film The Thing je prispevala ena največjih legend filmske glasbe vseh časov, maestro Ennio Morricone (to je eden zelo redkih Carpenterjevih filmov, za katere glasbe režiser ni prispeval kar sam, ideja, ki se je je pozneje oprijel tudi Clint Eastwood).

OK, o soundtracku, ki me je tako zadel, da ga zadnje čase poslušam tudi po večkrat na dan, bi lahko napisal cel doktorat (OK no, ali pa vsaj magisterij :D), a to ni ideja tega bloga, pa tudi dvomim, da bi se tak elaborat razen mene dalo brati komurkoli drugemu. :P Vseeno pa nikakor ne morem mimo genialnosti, s katero je Morricone pristopil h glasbi za ta film. Maestro se je namreč oprijel ideje "manj je več" in skomponiral izrazito minimalističen soundtrack, ki temelji na nekaj tonih, kratkih melodijah in ritmično-melodičnih repeticijah in ostinatih. Še posebej aktualen je v glavni témi filma, naslovljeni Humanity (Part I), interval male sekunde. Preprosteje ne gre. (John Williams? Jaws? Rings a bell? ;D) OK, preprost interval C-C# se potem neprijetno razširi v veliko terco Ab-C in močno disonančen in zlovešč akord G-G#-A-C#; to dvoje se potem v 7 minutah glavne téme ponavlja ad nauseam in da še kako jasno vedeti, da ga bodo vsi tisti, ki bodo imeli opraviti s stvorom, pošteno najebali. In kaj oklepa ta ultra-scary akord?! Ja, G-C# - tritonus vendar! ;-)

OK, seveda v Humanity (Part I) lahko poleg omenjenih dveh akordov slišimo še marsikaj drugega, a zadeva vendarle bazira prav na teh dveh akordih. Morricone z uporabo majhne zasedbe (večinoma samo pihala, godala, harfa in klavir), majhnih intervalov, disonanc in repetitivnosti hkrati naslika smrtonosen ledeni hlad in izolirano odmaknjenost Antarktike in v gledalca vsadi grozo pred tem, kaj sploh je The Thing in kakšna usoda čaka tiste, ki bodo stvoru prekrižali pot ...

Skratka, gre za eno nesporno največjih mojstrovin filmske glasbe, ki pa - tako kot je to uspelo filmu, ki ga spremlja - žal ni pridobila kultnega statusa, ampak je ostala prej zaprašena kurioziteta v zakladnici filmske (celo Morriconejeve!) glasbe, ki jo le redki tisti najbolj otrodoksni soundtrack junkieji znamo ceniti v vsej njeni veličini in genialnosti.

Humanity (Part I), o kateri sem pisal, lahko slišite spodaj, več o mojstrovinah, kot so Shape, Contamination, Bestiality, Solitude, Eternity, Wait, Sterilization, Despair in Humanity (Part II), pa morda kdaj prihodnjič. Uživajte, se beremo.