ponedeljek, 13. julij 2009

Mi contra fa, diabolus in musica

Opozorilo: tole bo zapis, posvečen samo meni podobnim glasbenim manijakom, vsi ostali od njega žal (ali pa na srečo) ne boste imeli kaj veliko. Za morebitne nevšečnosti se NE opravičujem. :D

Že odkar se intenzivneje ukvarjam z glasbo in odkar sem pobliže spoznal umetnost glasbene teorije, me fascinira tritonus, glasbeni interval zvečane kvarte ali zmanjšane kvinte (primer na sličici zgoraj - C-F#). Tritonus, slikovito imenovan tudi diabolus in musica (hudič v glasbi), naj bi bil nekje v srednjem veku celo prepovedan oz. izgnan iz glasbe, ker je visoko disonančen in ker naj bi ga bilo takorekoč nemogoče zapeti (LOL). Dandanes se večina muzikologov strinja, da je ta prepoved in/ali "izgon" večja ali manjša izmišljotina, je pa gotovo res, da je bila njegova uporaba nekaj časa zelo nepriljubljena, sploh pod dominacijo RKC, od koder je verjetno tudi prišla primerjava s hudičem.

Tritonus, kot pove njegovo ime, obsega tri cele tone (primera C-F# ali F-H). V glasbi je že lep čas v uporabi kot glavni disonančni interval, sicer pa se čisto lepo razveže v veliko terco (npr. iz H-F v E-C) ali pa njegov drugi ton služi kot prehodni ton do čiste kvinte (npr. F-H-C; cf. Maria iz Bernsteinovega musicla West Side Story). Predvsem skladatelji filmske in klasične glasbe ga pogosto uporabljajo kot znanilca suspenza, nevarnosti ali strašljivosti. Poglejmo nekaj meni najljubših primerov uporabe tritonusa v moderni glasbi.

1. Gustav Holst - The Planets Op. 32
Angleški skladatelj Gustav Holst je leta 1916 dokončal svojo največjo mojstrovino (čeprav sam nanjo nikoli ni tako gledal), orkestralno suito v sedmih stavkih, naslovljeno The Planets. Planeti so tudi moje najljubše klasično delo in lastim si že pravo malo zbirko izvedb - od simfonične, aranžmaja za veliki pihalni orkester, sintisajzerske izvedbe Isaa Tomite do izvedbe za dva klavirja, kot je suita tudi izvirno nastala. O Planetih bi lahko pisal še in še, a vam to "veselje" zaenkrat še prihranim za kdaj drugič. :D
Moj najljubši stavek Holstove suite je peti stavek - Saturn, the Bringer of Old Age. In glej ga zlomka - Saturn se začne s solom treh flavt (tudi alt flavte) in dveh harf, ki skupaj intonirajo dva tritonusa, ki ponazarjata zlovešče počasno odštevanje časa: F-H in Eb-A. Odličen primer lahko slišite in vidite tule:



2. Jerry Goldsmith - Alien
Izjemni in leta 2004 žal preminuli skladatelj filmske glasbe Jerry Goldsmith je leta 1979 za Scottov kultni space-horror Alien (se kdo spomne večnega taglina In space, no one can hear you scream.) napisal eno svojih največjih mojstrovin. Dan pred mojim rojstnim dnevom leta 2007 je ameriška založba Intrada izdala izjemno edicijo tega atonalnega soundtracka na dveh CD-jih, ki sem si jo seveda nemudoma naročil. Na prvem CD-ju je score za Aliena zastopan točno tako, kot si ga je zamislil Goldsmith (kar potem v filmu seveda ni bilo uporabljeno, kot se žal vse prepogosto zgodi) in prvo skladbo, prikladno naslovljeno Main Title, začne zlovešč, disonančen akord v godalih s strukturo C-D-E-Gb-Ab-Hb, ki v osnovi ni nič drugega, kot trije tritonusi v razmaku enega celtona: C-Gb, D-Ab in E-Hb. Kako izjemno to zveni, mi verjetno ni treba posebej razlagati, če kliknete semkaj, pa se lahko prepričate tudi sami.

3. Karl Jenkins - Adiemus V: Vocalise
Valižanski skladatelj Karl Jenkins je leta 2003 izdal svoj zaenkrat zadnji album iz izjemno uspešne serije Adiemus (najbolj priljubljeni in znani prvi album Songs of Sanctuary je izšel leta 1995) in ga naslovil Vocalise. In verjeli ali ne - 14. skladbi na tej plošči je naslov točno tako, kot temu mojemu zapisu - Mi contra fa, diabolus in musica. :-) V tej skladbi prvi dve noti, ki ju zapoje ženski zbor, formirata interval tritonusa (torej je tritonus daleč od unsingable, kot zapiše tudi Jenkins). Da bi se obvaroval pred "nadebudnimi akademiki" in prepotentnimi muzikologi, je Jenkins v spremnem besedilu previdno, a šegavo dopisal: "For you budding academics who are going to query the theory here, they jumped modes in those days [sc. v srednjem veku], so the 'mi' comes from the G mode and the 'fa' from the C mode." :-)

Takole, tile sijoči trije primeri genialne uporabe tritonusa morajo biti dovolj, da o njegovi učinkovitosti prepričajo še tako zaprisežene nejeverne Tomaže. :D Upam, da ste uživali v tem majhnem muzikološko-avdiofilskem diskurzu; z veseljem vam v bližnji prihodnosti serviram še kakšnega! ;D Uživajte, se beremo.

5 komentarjev:

spela pravi ...

Lepo si to analiziral. Kaj če bi šel študirat glasbo? Se še kdo z mano strinja? :)

Aljoša pravi ...

se strinjam s Špelo :D

Drugače so pa meni planeti tudi zelo všeč :) kot pozavnistu mi je všeč Mars, nasplošno pa Jupiter

Žiga J, pravi ...

Mogoče najbolj znan tritonus iz sveta šovbiznisa se nahaja v uvodni glasbi risanke Simpsonovi. The(c ton) Siiiiimp(fis)sooooons(g)..

Tine pravi ...

Res je, ampak morda je še kanček bolj znan tisti iz Bernsteinove Marie (iz West Side Story), kjer v bistvu služi zgolj kot prehodni ton do čiste kvinte.

AnžeG pravi ...

Supper zapis. In ja, če smo že pri soundtrackih, Alien je resnično najboljše delo Jerrya Goldsmitha, čeprav seveda ne gre zanemariti njegovih drugih mojstrovin (The Omen, Damien:Omen 2, Omen 3:The final conflict (deluxe editions-vsak teden zaživijo v mojem predvajalniku)). In potem so tu še seveda Star trek, kot si že omenil in zelo, vsaj po mojem mnenju, spregledani Psycho 2. Genij, prav pogrešam ga.
Sicer pa si mi nekaj mesecov nazaj na Gartnerjevem blogu dal super informacijo, da je izšel deluxe edition soundtrack za Gremlins. Moram ti povedati, da je fantastičen (čeprav si ga verjetno že poslušal), pa me prav zanima, če se govori kaj o novi izdaji za Gremlins 2. Glasba je seveda zopet Goldsmithova.