Slovenija ima talent - drugo (in zadnje) soočenje

Zdi se mi, kot bi še prejšnji vikend pisal o prvem soočenju, pa je zdaj minil že več kot en teden od "usodnega" drugega soočenja, tako da z zapisom pravzaprav kar malo zamujam, a nič ne dé. Prejšnjo nedeljo smo se s FOLK Etc namreč drugič odpravili v ljubljansko Dramo - na razglasitev oz. razkritje, ali smo na avdiciji tako razturili, da se je žirija odločila, da spadamo med top 50 slovenskih talentov, ki s(m)o se prijavili na SIT. Odgovor je bil seveda NE. Po še enem nekajurnem čakanju smo vendarle spet prišli na znameniti oder (ki ste ga včeraj lahko prvič videli tudi po TV) in z zanimanjem prisluhnili Čakarmišu, (citiram po spominu): "Na oder Talenta ste prinesli drugačnost ... [nekajsekundna dramatična tišina] ... a žal drugačnost ni dovolj. Ne greste naprej. Adijo."

Žalovali nismo niti za minuto, kajti avdicijo smo opravili zelo uspešno, uspelo nam je namreč nadušiti tako publiko v dvorani, kot (naposled) tudi žirijo, saj smo od vseh treh dobili "da". Če pa pomislim na naravo tega šova in na to, kakšen talent verjetno v končni fazi iščejo, popolnoma štekam, da nas niso vtaknili med 50 polfinalistov, ki bodo naslednjič nastopili že v živo. Naši sotekmovalci, ki so z nami stopili na razglasitveni oder in doživeli isto "usodo", kot mi, so slabo novico sprejeli precej slabše, a več ne povem, ker ne smem, pa tudi užitek ob morebitnem ogledu oddaje bi vam s spoilerjem pokvaril ... :-)

Pa tudi če bi hoteli žalovati, ne bi imeli praktično nič časa, saj smo se takoj po razglasitvi odpravili k Tonetu na vajo za nastopa v Celici in rezidenci irskega veleposlanika, ki smo ga imeli prav na največji irski praznik, St. Patrick's Day. Ker je teden svetega Paddyja za band vsako leto najbolj naporen (logično) - a roko na srce, tudi najbolj donosen, smo imeli v soboto še tretji špil v hotelu Golf na Bledu. S Špelo sva izkoristila možnost, da se pozno po špilu ne voziva domov in prespala kar v Alp penzionu na Bledu (toplo priporočava!), naslednji dan pa si skupaj s Tonetom in Ksenijo privoščila še sprehod okrog blejskega jezera.

Toliko imam še povedati - npr. o predstavitvi novega, že petega zbornika Literarnega društva Zeleni oblaki (Čas besed v oblak ujet 5), pa o letošnjih poletnih počitnicah, ki jih že pridno načrtujeva s Špelo, o nakupu novega kolesa in še o marsičem, pa imam kronično tako malo časa, saj razumete ... :P V sredo zgodaj zjutraj se službeno namreč že tretjič odpravljam na največji glasbeni sejem na svetu, frankfurtski Musikmesse, s katerega se vrnem v noči s petka na soboto, potem pa upam, da najdem kaj več časa tudi za blog ... Skratka, saj veste - potrpljenje je božja mast in all good things come to those who wait. ;-) Uživajte, se beremo!

Do not stand at my grave and weep ...

Na fotoblogu Tamare Bizjak, ki živi v Dublinu (in ki je posnela tudi zgornjo fotko), sem odkril prečudovito irsko pesem o smrti (o kateri kanim v prihodnosti še kaj zapisati ...). Čeprav pesem ni posebno vesela (kot je bil včerajšnji St. Patrick's Day), pa vendarle nosi pozitivno - optimistično noto, nekako tako kot moja 22:29 oz. Nikoli jaz zares ne umrem ...

Do not stand at my grave and weep

Do not stand at my grave and weep,
I am not there, I do not sleep.
I am the thousand winds that blow,
I am the diamond's glint on snow,
I am the sunlight on ripened grain,
I am the gentle autumn rain.
When you waken in the morning's hush,
I am the swift uplifting rush
Of gentle birds in circling flight ...
I am the soft star that shines at night.
Do not stand at my grave and cry -
I am not there, I did not die ...

(Irish poem)

Javne pohvale

Saj ne morem verjeti. Slovenci, ta zajeban, zadrgnjen in zavrt narod (OK - vsaj v večji meri, da ne bi Bog ne daj komu od mnogih čudovitih ljudi, ki jih poznam, naredil krivice), ki ima za svoj nacionalni šport šimfanje, fovšijo in škodoželjnost (naivneži, ki ste imeli za naš nacionalni šport fuzbal in smučarijo - zdaj je čas, da se streznete), smo dobili svoj spletni portal za JAVNE POHVALE. Pazi ti to! To se je zgodilo pri nas, v deželi, kjer med seboj tradicionalno kar tekmujemo, kdo bo bolj pošimfal, skritiziral in skurcal aktualno vlado (OK, priznam, da nam ta najpogosteje niti ne daje izbire) in njene odločitve, ali pa nov film, zmagovalno skladbo EME, novo ploščo tega ali onega banda, novo knjigo, skladbo ali you name it ...

Pri nas, kjer so po bitki vsi vedno generali in post festum vsi vedno točno vedo, kako bi bilo treba neko stvar opraviti drugače in/ali bolje - da, dragi moji, v tem raju na Zemlji se je, kot rečeno, rodil spletni portal javnih pohval, kamor se lahko zatečete v tistih redkih trenutkih življenja, ko vas ravno ne navdajata bes in neizmerna potreba po tem, da bi koga pošteno napizdili. Ko bi radi koga za njegovo ravnanje, storitev ali uslugo radi javno pohvalili, se torej le odpravite tja in svoje pozitivne občutke priobčite vesoljnemu slovenstvu. Sam zase že dobro vem, da bom portal občasno nedvomno z veseljem uporabil. Sledite mojemu zgledu, prosim. ;-) Uživajte, se beremo.

Prišel je Brst

Ja, kmalu bo pomlad, pri nas so zvončki že skoraj razcveteni, tudi snežena odeja se (hvala Bogu!) nezadržno topi in letošnja ostra zima naposled umirja (če ne štejemo včerajšnjih snežnih ploh v Ljubljani), pa vendarle tokrat ne bo govora o spomladanskem brstenju. Brst smo namreč z irskim bandom FOLK Etc naslovili svoj glasbeni prvenec - našo prvo CD ploščo (gl. naslovnico zgoraj), ki je po več kot desetletju obstoja skupine (sic!) izšla pred slabima dvema tednoma, natanko 23. februarja 2010.

Na CD-ju, ki je izšel v nakladi 1000 izvodov v samozaložbi, za distribucijo pa bo skrbela založba Dallas Records, je 18 irskih komadov - jigov, reelov, polk, balad itd.; večina je tradicionalnih melodij, nekaj pa je tudi avtorskih. Pri dveh (Molly Mallone in Whiskey in the Jar) lahko slišite tudi vokal by yours truly. ;-) Skratka - skupaj za 56 minut in 20 sekund ušesom prijetne in prijazne irske muzike živahne, vesele in plesne narave, da kar zasrbijo peté in zaigra srce. :-) Snemali smo konec lanskega aprila v veliki predavalnici MF v Ljubljani, snemalec je bil Aleksander Govekar, za postprodukcijsko obdelavo je poskrbel vselej izvrstni Martin Žvelc, super fotke je posnel naš dober prijatelj in odličen fotograf Bojan Stepančič, vse skupaj pa je v paketek, pripravljen za prodajo, oblikoval Žiga Culiberg. Ah, seveda, da ne pozabim - igrali in peli pa smo Špela, Tone, Ivan, Tomaž in Tine. :-)

Zdaj, ko se bliža največji irski praznik, St. Patrick's Day (17. marec), je pred nami največ špilov v celem letu, saj je band ravno v tednu sv. Patricka vsako leto najbolj zaseden. Tako imamo že potrjene štiri špile: 10. marca v Knjižnici Otona Župančiča v LJ (klik), 16. marca v hostlu Celica na Metelkovi (klik), 17. marca - na sam St. Patrick's Day - v rezidenci irskega veleposlanika v Hruševem in 20. marca na Bledu, čisto možno pa je, da se jim bo pridužil še kakšen. Toplo vabljeni k obisku kakšnega od špilov! Za nas pa je seveda sreča, da je ta naš najbolj busy čas skoraj popolnoma sovpadel z izidom CD-ja, ki ga bomo seveda aktivno promovirali in prodajali na vseh špilih.

Zato na koncu (last but certainly not least) pozivam tudi vse cenjene bralke in bralce tega bloga, da se mi brez odlašanja oglasite, če si zaželite našega CD-ja. Prijazna cena je 12 EUR, lahko vam ga pošljemo tudi po pošti ali kakorkoli pač že. Skupin, ki igrajo tradicionalno irsko glasbo, je v Sloveniji moč prešteti na prste ene roke in le zakaj ne bi izkoristili edinstvene možnosti nakupa plošče ene od njih?! ;-) Zadovoljstvo ob in po nakupu je zagotovljeno, posvet z zdravnikom ali farmacevtom ni potreben! :D Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - prvo soočenje

Zgodilo se je bilo, da smo se s FOLK Etc odločili, da se gremo pokazat na znameniti licenčni šov Slovenija ima talent, ki se bo letos zgodil (pravzaprav se že dogaja) tudi pri nas. Mašinerija, ki ima za enega od očetov zajebanca Simona Cowella (za katerega Wikipedia še kako upravičeno trdi, da je "notorious as a judge for his blunt and often controversial criticisms, insults and wisecracks about contestants and their abilities", se je začela s predizbori po več slovenskih mestih, pred kratkim pa se je vse skupaj preselilo na avdicije v ljubljansko Dramo, kjer smo se preteklo nedeljo znašli tudi "Irci".

Tam je bilo treba biti točno ob 13h, kar smo tudi udejanili in Špela je nemudoma cinično pripomnila, da se je tako stroga točnost verjetno pripetila prvič v desetinvečletni zgodovini banda. :-) Do 17h, ko smo končno stopili na oder pred žirijo, smo imeli štiri ure časa, ki smo ga zabili za posedanje, WC, kavo/čaj, snemanje intervjuja, vežbanje ter pomenkovanje in opazovanje ostalih (anti)talentov. Po čakanju pa je naposled le napočil usodni trenutek ... :-)

Skoraj točno pet je bila ura, ko smo zasedli prostor na odru ljubljanske Drame in z irskim Kesh jigom poskusili navdušiti žirijo v sestavi Brane Kastelic, Lucienne Lončina in Branko Čakarmiš ter publiko v dvorani (parter + dva balkona; vse skupaj je bilo precej polno). Kar nekaj vaj, ki smo jih namenili za nastop na SIT, se je več kot očitno obrestovalo, saj smo odigrali optimalno (Tomažu še en velik BRAVO za solo na bodhránu!) in navdušili vse zbrane (na zgornji uradni fotki POP TV me vidite, kako maham navdušeni publiki). Najbolj mi je ostalo v spominu to, da so vsi trije člani žirije povedali, da so ob našem igranju uživali, čeprav se je potem seveda našel tudi kakšen toda. :P Lucienne je v nekoliko polomljeni slovenščini pripomnila, da se ji je zdelo, da igramo preveč "kot da bi bili na pogrebu", vendar jo je občinstvo takoj "zatrlo" z glasnim "Buuu!!!". OK, so far so good. Čakarmiš se je spotaknil ob note, ki sta jih imela na odru Špela in Ivan in rekel, da se mu "plonk listki" za SIT ne zdijo primerni. Brane Kastelic je bil pravzaprav brez pripomb, predstava se mu je zdela kul. Tone je šokiral Lucienne in nasmejal občinstvo, ko je Lucienne vprašal, če se spomni, da sta pred leti igrala skupaj v Bernardinu. :D

Tako kot pred sta se tudi po "špilu" z nami pozabavala z vsemi žavbami namazana voditelja Peter Poles (že dobro znana TV faca) in Vid Valič, naš vse prodornejši stendapovec in moj bivši sošolec iz OŠ. Predvsem je pomembno, da je bila avdicija za SIT za vse člane banda pozitivna izkušnja, konec koncev smo od žirije dobili tudi tri "da-je", kar je avtomatska vstopnica v naslednji krog, ki se bo zgodil 14. marca, ko bo žirija izločila še polovico vseh izbranih talentov in ko bo jasno, ali gremo v polfinale ali ne. S tem se sicer sploh ne obremenjujemo, saj cilj našega nastopa na SIT ni bil uvrstitev v polfinale ali še dlje, ampak bolj reklama za band - da ljudje (iz)vedo, da obstajamo in da se v Sloveniji v živo igra tudi tovrstna glasba, ki pa je med Slovenci vedno zelo toplo sprejeta.

No, po 14. 3. seveda lahko pričakujete poročilo o odločitvi žirije, že precej prej, predvidoma v naslednjem tednu, pa izide naša prva CD plošča z naslovom Brst. Stay tuned, takoj ko bo, sporočim, interesenti pa mi seveda lahko neizmerno željo po njej sporočite že zdaj! :-) Zadovoljstvo ob/po nakupu zagotovljeno. Uživajte, se beremo.

LSO tudi letos v Ljubljani

V soboto me je zagrabila silna evforija, ko sem si ogledal letak s highlighti letošnje izdaje Festivala Ljubljana, ki je prišel s sobotnim Delom (letak, ne festival :D) in ugotovil, da je na seznamu ponovno tudi imenitni London Symphony Orchestra (LSO), moj najljubši simfonični orkester, ki po lanskem gostovanju v Ljubljani ponovno prihaja v Cankarjev dom. Očitno je bilo Gergijevu pri nas lani zelo všeč, kajti zdi se mi zelo zanimivo - skorajda neverjetno - da takšen orkester prihaja k nam v goste že drugo leto zapored, zato svaka čast Brleku ali kdorkoli se je pač že "zmenil", da bo LSO spet igral v Gallusovi dvorani.

Zame to seveda pomeni veliko veselje, saj bom LSO tudi letos slišal kar dvakrat - prvič konec aprila v Londonu, kamor se odpravljava s Špelo (to bo moj že četrti obisk britanske prestolnice) in drugič konec avgusta v Ljubljani. Program ljubljanskega koncerta sicer še ni znan, bo pa nedvomno super. Zdaj manjka samo še to, da LSO enkrat pride v Ljubljano s koncertom filmske glasbe! ;-)

Kar me seveda spomne - nikakor ne morem mimo tega, da prav danes, na naš kulturni praznik, praznuje svoj 78. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov in najboljši skladatelj filmske glasbe ever, maestro John Williams. O njem na blogu pišem precej pogosto, zato se ne bi preveč ponavljal, vsekakor pa zdaj in za vekomaj velja: JOHN WILLIAMS IS THE MAN! :-) Ad multos annos, Ioannes! :-)
Danes pa je bil še en "prelomen" dan - po 5 ali 6 letih "abstinence" sem se namreč spet spravil na smučarijo in s Špelo in še dvema kolegoma sva odsmučala dopoldansko smuko na smučišču Cerkno, ki je poleg Krvavca in Rogle moje najljubše (še iz časov, ko sem na smučarijo hodil vsako leto). Nič posebnega - bilo je sicer precej megleno in zelo mrzlo, vendarle pa sem odkril, da smučati še nisem pozabil in da tudi moja oprema še ni za v staro šaro. :-) Bomo videli, morda se po kakšnem čudežu še v tej sezoni spravim še kam ...

Pred mano pa je zdaj še slab teden zimskega dopusta, ki ga bom preživel predvsem umirjeno in na toplem z mojo Špelo. Najprej se nama jutri obeta vaja Folk etc., kako naprej, pa bomo še videli. Vem samo to, da bom danes ZELO dobro spal - po smučariji in obilnem kosilu drugače skoraj ne more biti ... :-) Uživajte, se beremo.

Kako zelo je kovačeva kobila bosa

V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".

Kot bi rekel Jonas: "Takle mamo." in kot bi zapel Iztok Mlakar: "Je taku, taku tu je, je res taku, kej se če." Uživajte, se beremo.