Vignette

Takšno je izvirno črkovanje imena znamenitih zelenih nalepk, ki gredo, če je verjeti takšnim in drugačnim statistikam, te dni za med, malo bolj med Slovenci (včeraj sem jo na Petrolu kupil tudi sam in "zadel" številko A0328004) in malo manj med tujci. Vinjete nam bodo, kot kaže, v prihodnosti krojila vozniška življenja na avtocestah. Sam na srečo spadam med tiste, ki se jim bo nakup vinjete konkretno izplačal, saj bom njeno polletno vrednost dobil povrnjeno po 15,9 vožnjah na relaciji Logatec-Ljubljana-Logatec ali v manj kot enem mesecu (ki ima povprečno 22 delovnih dni). Vsi pa seveda nimajo te sreče. Drugi velik problem je tudi to, da bo "prilagoditev" cestninskih postaj trajala še lep čas in terjala obilo kolon, časa in živcev. Vsekakor se strinjam z blogerskim kolegom Alešem Prelogom - Volkom, ki je zapisal, kako so nas z vinjetami nategnili oz. kakšna totalna kretenarija je to, da bodo cestninske postaje ostale tudi še po uvedbi vinjet. DARS in Ministrstvo za promet seveda vehementno zatrjujeta, da je glavni cilj vinjet "izboljšati pretočnost prometa". Ja, my ass. Sicer ne bom pametoval vnaprej, ampak žal se mi zdi, da se bodo gospodje s kravatami prekleto osmešili. Upam le, da se bodo kdaj tudi sami za kakšno uro znašli v nekajkilometrski koloni in kleli lastno in tujo neumnost.

Ker me je zadnjič tako šokirala smrt Stana Winstona, sem se pozabil pokloniti še trem velikanom, ki so odšli prezgodaj: genialnemu švedskemu jazzovskemu pianistu in skladatelju Esbjörnu Svennsonu, našemu izjemnemu literarnemu zgodovinarju in teoretiku Tarasu Kermaunerju in legendarnemu ameriškemu TV-voditelju Timu Russertu. Naj jim bo lahka zemlja, sploh Svenssona bom(o) zelo pogrešal(i), saj je bil večji del nedvomno izjemne jazzovske kariere še pred njim; še okoli novega leta sem se spraševal, če ga bomo imeli možnost slišati na letošnjem jazz festivalu v LJ ali Cerknem ... Žal, Esbjörn, se slišimo kdaj drugič in kje drugje ...

V začetku tedna me je poklical dirigent Godbe Medvode in me zaradi pomanjkanja tolkalcev poprosil za pomoč na nastopu, ki ga imajo v soboto na nekakšnem srečanju godb (menda bo celo mednarodno) v Bakovcih v Prekmurju. Seveda sem z veseljem pristal in se včeraj zapeljal na vajo v Medvode (nazaj grede sem si kupil tudi omenjeno vignette). Delo tam poteka precej drugače, kot pri nas, saj gre za približno 30-članski orkester, ki ne tekmuje in igra večinoma preprostejše, lahkotne, zabavne skladbe, kar pa seveda ni nič slabega, da so le odigrane s srcem. Žal bom zaradi nastopa zamudil bombastični koncert SF z gosti v Zvezda-parku, a kaj moremo, morda pa se bodo topovi z gradu na koncu Uverture 1812 slišali vse do Bakovec. :D Če bo kdo šel, naj mi vsekakor sporoči, kako je bilo!

Za vikend sledi pravi vremenski zasuk, saj je vse do ponedeljka ali še dlje napovedano sončno in vroče vreme. Uživajte vikend & držite se sence, se beremo!

Srečno pot, Stan Winston

Danes me je popolnoma presenetila in zelo užalostila novica, da je predvčerajšnjim za rakom umrl eden največjih mojstrov posebnih učinkov vseh časov, special effect wizard Stan Winston, ki je že za časa življenja v filmski industriji postal živa legenda. Za svoje izjemno delo je bil kar štirikrat (!) nagrajen z oskarjem, na h'woodskem "pločniku slavnih" pa ima tudi svojo zvezdo. Nedvomno si ga bomo najbolj zapomnili po genialnih (večinoma pošastnih) kreacijah, ki jih je ustvaril za filme, kot so Terminator 1-3, Aliens, Edward Scissorhands, serija o Predatorju, serija o Jurskem parku in za mnoge druge (kompletno Winstonovo filmografijo najdete tukaj).

Zame osebno sta dve Winstonovi največji mojstrovini, ki bosta zagotovo ostali nepreseženi, kiborg T-800 iz Terminatorjev in alieni iz Aliens (oba filma je režiral James Cameron, ki je bil tudi Winstonov dober prijatelj in stalni sodelavec); oboje vidite na zgornjih slikah. Njegov izjemen prispevek je v veliki meri slonel na tem, da je vedno ustvarjal "žive" (tudi ali celo predvsem v naravni velikosti) modele, ki so tudi v resnici delovali tako, kot na platnu in to jih je vedno poneslo svetlobna leta pred še tako dodelano digitalno tehnologijo. Stan, počivaj v miru, zelo te bomo pogrešali! Kot je dejala znamenita producentka (in bivša žena Jamesa Camerona in Briana de Palme) Gale Anne Hurd: "It's so shocking when it's someone so alive, with such joie de vivre and with so much more to contribute to our industry."

Welcome to Facebook!

Takole prijazno me je po včerajšnji prijavi pozdravila ena največjih svetovnih social networking spletnih galerij - znamenita "knjiga obrazov", bolje znana kot Facebook ali kar fejsbuk. :-) Tako kot pri blogu, ki sem ga začel pisati pred slabim letom (že?!), sem tudi pri Facebooku pošteno pozen, saj me je kar nekaj prijateljev in prijateljic (ter seveda moja draga) že mesece, da ne rečem leta, vztrajno nadlegovalo in nagovarjalo, npr. takole: "Stari, če dons nisi na fejsbuku, pol sploh ne obstajaš!" in s podobnimi grožnjami in ostalimi modrostmi, vrednimi imena kralja Salomona. Tako sem lep čas živel v blaženi ignoranci in na fenomen, Facebook imenovan še pomislil nisem.

Zgodilo pa se je, da sem nekega dne iz čiste zdolgočasenosti prisurfal na omenjeno spletno stran in najprej odkril, da nikogaršnjega profila ne moreš videti, če nisi registriran tudi sam. Suxx. OK, pa poskusimo drugače - narod, ki je prijavljen, pa vendarle lahko iščeš in tako se je začelo. Ko sem odkril, da je na zadevo prijavljenih skoraj polovica mojih bivših gimnazijskih sošolcev (da o ostalih sploh ne govorim), ki bi jih rad še kdaj videl in z njimi kakšno rekel, je odločitev padla. Registracijo sem končal v nekaj minutah, dodal še fotko profila in nekaj podrobnosti in potem se je lahko začelo veselje - prosjačenje že vpisanih znancev, da te blagovolijo sprejeti za svojega prijatelja. :-)
No, bil sem kar uspešen, tako da imam dosihmal že 38 potrjenih prijateljev. Ni slabo za en dan, kaj?! :-) Nekatere pa še čakam - če se bodo seveda usmilili moje ponižne prošnje in me sprejeli v svoje fejsbukovsko kraljestvo. (Nina, ki sem ji nekoč - pametnjakovič - smrtno resno zatrjeval, da me Facebook ne bo videl, je seveda takoj cinično pripomnila, da gredo štruce zarečenega kruha daleč najbolje v promet. Hja, takle mamo.) Zdaj se moram kot nepopravljiv računalniški frik pošteno držati nazaj, da ne bom zaradi te zadeve doživel nesreče, ki jo je doživel (in jo doživlja) marsikdo in ki jo je najlepše ubesedila bivša sošolka Ana Jurc, ki je na svojem FB profilu zapisala: "Pimping this thing has become an obsessive-compulsive disorder." Ana, get a life! :-))) Aja, pa še tole: na FB sem odkril tudi povezavo do zanimivega bloga bivše sošolke Kaje Steinbuch. Berete jo lahko tule.

Zdaj pa šibam, imam še veliiiko dela s pimpanjem (le kaj bi Tofsi porekel na tale glagol?!) svojega FB profila. :-))) Neee, saj ne, samo hecam se. Pravzaprav moram napisati še dve recenziji za novo številko Muske. Vesel bom tudi, če kdo pride poslušat zaključni koncert letošnjega Verisa - s PO Logatec bomo ob 19.30 igrali v logaškem Narodnem domu (ker bo vreme žal 100 % slabo).

Tako, toliko za danes. Aja - če bi si kdo rad ogledal moj brand new profil na Facebooku, lahko to stori tule (seveda samo prijavljeni). Morda bom sprejel celo vaše vabilo med prijatelje. :-))) Uživajte, se beremo.

Blogger je prehlajen

Že nekajkrat sem slišal od blogerskih kolegov in kolegic, ki za bloganje prav tako uporabljajo Blogger, da je zadeva na trenutke nezanesljiva, svojeglava in nepredvidljiva (saj, saj, čisto človeške lastnosti). Te dni sem to prvič "resneje" občutil tudi sam, saj je glava bloga z napisoma "bLogaboječnost" in "vsega po malem in malo o vsem", kot lahko vidite, nenadoma izginila z vrha spletne strani bloga in se preselila levo spodaj pod naslovno fotografijo, kjer pa je naslovu bloga odrezalo zadnji dve črki. Zadeva je estetsko precej zoprna in moteča in seveda sem poskušal vse mogoče, da jo odpravim, pa nikakor ne gre. Zato prijazno prosim vsakogar, ki bi mi znal in bil pripravljen pomagati, da to stori, najbolje kar pod komentarji. Neizmerno bom hvaležen! Če ne bo šlo, pa mi tako ali tako ne preostane nič drugega kot ponižno čakati, da Bloggerjeva programerska ekipa omenjenega hrošča odpravi, če bo do tega seveda prišlo. Hope springs eternal. :P

Uživajte, se beremo.

Indiana Jones strikes back

Končno sva z Urško po dolgih mesecih spet uspela obiskati kino - prejšnji torek (na kinodan, kaj pa drugega :-)) sva se namreč odpravila v znameniti Kolosej in si ogledala zadnjo avanturo naveze Lucas-Spielberg-Williams - Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull. Že teden ali dva pred tem mi je uspelo stakniti tudi sountrack omenjenega filma, kar je bila moja absolutna dolžnost v vlogi hardcore John Williams fan(atik)a. :-) Za novo številko Muske, ki izide sredi julija, moram napisati recenzijo soundtracka, tako da zdajle o njem ne bom napletal preveč, radovedni pa se lahko na ure in ure branja na to témo pripravite ob obisku foruma John Williams Fan Networka. Vsekakor gre za še en zelo soliden izdelek izpod Williamsovega peresa, kar je tudi lepo in prav, saj si je maestro po (sicer precej napornem) letu 2005 vzel kar tri leta odmora. No ja, pri njegovih letih (8. februarja letos je praznoval 76. rojstni dan) je tudi to precej razumljivo.

SPOILER ALERT!!! - POZOR, ČE SI FILMA ŠE NISTE OGLEDALI, VAM LAHKO NASLEDNJI ODSTAVEK POKVARI VESELJE - SPOILER ALERT!!!
Glede filma bom rekel takole - nisem bil ravno razočaran, pa tudi neizmerno navdušen ne. Od premnogih zapisov, mnenj in ocen, ki sem jih prebral na spletu, se še najbolj strinjam z Godlerjevim "odprtim pismom Stevenu". "Mali zeleni" res ne spadajo v avanturističen indyjevski blockbuster in konec, v katerem v modro nebo grandiozno odleti gigantski disco volante (kaj morem, ravno včeraj sem po dolgih letih spet gledal Thunderball), je zame prej antiklimaks kot kaj drugega (vsekakor pa nič kaj katarzično dejanje). :P Če bi Spielberg v času stare trilogije (1981-1989) posnel Indyja z "vesoljskim priokusom", mislim, da bi precej neslavno propadel, kajti indyjevski feeling, ki ga gradijo klobuk, bič, starodavni legendarni artifakti (skrinja zaveze, sveti gral ...) in glasba Johna Williamsa, enostavno ne prenese tovrstnih aditivov. No ja, prenese jih že, a rezultat je film, kot je KTCoS. :P Kar se tiče igralcev - Ford je bil klasično soliden, Cate Blanchett me ni posebej navdušila (mislim, da ji vloge villainov niso pisane na kožo), še največji highlight je bil relativno neznani Shia LaBeouf, Indyjev in Marionin izgubljeni sin, ki je zelo sveže odigral prepotentnega, naspidiranega mulca back in the good ole fifties. :-) John Hurt, fenomenalni Kane iz Scottovega Aliena se (žal) pojavi zgolj v malo daljši cameo vlogi.
Če zaključim - denarja za karto mi ni bilo žal, konec koncev je bila dvorana precej prazna in mirna (kar je v Koloseju zadnja leta pravi božji blagoslov), toda filma si vsekakor ne bom zapomnil kot ene Spielbergovih boljših stvaritev.

Za lahko noč pa še tole: danes praznuje svoj 45. rojstni dan nihče drug kot Edward Scissorhands, kapitan Jack Sparrow, Sweeney Todd, Gilbert Grape, Roux in še marsikdo, v prostem času znan tudi kot Johnny Depp, definitivno meni osebno en najljubših in najboljših igralcev svoje generacije in današnjega časa nasploh, poleg tega pa tudi en najlepših moških našega planeta. :-) Želim mu dobro fešto in da bi se kdaj (npr. namesto Georgea W. in Laure Bush) oglasil tudi v naših krajih. :P

EDIT: Danes, 10. junija, ko dopolnjujem tale zapis, pa je 25 let stara Leelee Sobieski, zelo simpatična in še ne preveč opažena bejba, ki se je prvič resneje "pokazala" leta 1998 v filmu Deep Impact ob Elijahu Woodu. Vse najboljše, Lili! :-)

Ker je ura že pozna, bom še kakšen odstavek k temu blogu pripisal v bližnji prihodnosti [EDIT: narejeno 10. 6. ;-)]. Uživajte, se beremo.

Nulla dies sine linea!

Zadnje dni in tedne se res ogromno dogaja. V ponedeljek zjutraj me je denimo popolnoma šokirala novica, da je pri 43 letih umrl naš izjemen psihiater, strokovnjak svetovnega formata prof. dr. Andrej Marušič (marsikdo ga verjetno pozna po njegovem posvečanju samomorilskim nagnjenjem in po vodenju Inštituta za varovanje zdravja RS (posvetili so mu tudi ta zapis)). Osebno dr. Marušiča sicer nisem poznal, je pa sodeč po tem, kar sem o njem (in od njega) slišal in prebral, bil nedvomno izjemen človek. Reqviescat in pace sitqve ei terra levis!

V soboto, 24. maja smo s Pihalnim orkestrom Logatec dokaj uspešno odigrali slavnostni koncert ob naši 95. obletnici (o čemer sem že pisal). Najbolj vesel sem, da nam je solidno uspela tudi izvedba skladbe Die große Seefahrt 1492 - Kolumbus. Sicer moram še slišati posnetke, ampak gotovo ni bilo slabo, tudi glede na poznejše odzive in komentarje. (Nekaj fotk, ki jih je posnel Primož Sark, je moč videti tukaj.) Tista sobota je bila res pestra, saj sem nekaj ur pred koncertom igral še na neki poroki - s pevskim zborom in kolegoma na kitari in bas kitari smo "nažigali" na koru in naredili pravo fešto. :-) K temu je ogromno prispeval tudi Robi Friškovec, k je v sebi edinstvenem slogu poročil Magdo in njenega ženina, čigar ime mi je žal ušlo iz spomina. Pri orkestru kakšnega velikega počitka ne bo, saj imamo do poletja za odigrati še kar nekaj koncertov (prvi bo zaključni koncert letošnjega Verisa), žal pa so na obzorju tudi novi problemi, saj smo po novem pravilniku od občine dobili kar 60 % manj sredstev za redno delovanje, kar bo precej okrnilo naše delovanje. Vseeno sem optimist, res pa je velika škoda, da država in občinske oblasti tako malomarno podpirajo ljubiteljsko kulturo.

Še na predvečer dneva jubilejnega koncerta pihalnega orkestra sva se s kolegom podala v dvorec Zemono pri Vipavi, kjer sva Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec z zborovodjo Primožem Malavašičem pri dveh skladbah odličnega mladega italijanskega skladatelja Micheleja Josie spremljala s tolkali. Koncert je super uspel, dobila pa sva tudi vsak svoj izvod njihove nove plošče, ki sva jo pred časom pomagala posneti. Obetajo se tudi že prihodnja sodelovanja z zborom, ki se jih zelo veselim. Fantje, Trst je naš! :-)

Pretekli četrtek sem se odpravil na koncert OSF v Cankarjev dom; zanimali so me predvsem Respighijevi Rimski vodnjaki in Rimske pinije. Obe izvedbi sta bili za moje pojme odlični (sploh grandiozni zadnji stavek Pinij), orkester in maestro Pehlivanian sta se še enkrat dobro izkazala. SF pa je pripravila že tudi program nove abonmajske sezone 2008/2009 (knjižica je že na voljo v CD in SF). Obeta se kar nekaj zanimivih koncertov in z radovednostjo čakam, da bodo svoj program nove sezone obelodanili še Simfoniki RTV Slovenija (naslednji četrtek se bom potrudil iti poslušat njihov zadnji koncert te sezone).

V soboto pa sem si privoščil še en zelo zanimiv koncert - Papirniški pihalni orkester Vevče z dirigentom Aljošo Deferrijem na čelu je namreč pripravil koncert filmske glasbe. Ker so tovrstni koncerti pri nas (žal!) zelo redki, ga seveda nisem smel zamuditi. Igrali so glasbo iz Chaplinovih filmov, pa iz filmov Out of Africa, sage Indiana Jones, Pirates of the Caribbean: Dead Man's Chest, sage Star Wars, Independence Day, sage James Bond in sage Star Trek. Izvedbe so bile solidne z občasnimi spodrsljaji, čemur se pač ne da izogniti, a že slišati znamenite filmskoglasbene téme v živo je zmeraj velik užitek, ki je bil tokrat še toliko večji, ker so se pri orkestru zelo potrudili in filmom za spremljavo dodali še zmontirane posnetke, ki so jih projicirali na platno za orkestrom (kot vidite na zgornji fotki). Super! :-) Fotogalerijo s koncerta si lahko ogledate tukaj.

In kaj me čaka v bližnji prihodnosti? Ha, časa za počitek (še) ne bo, saj v nedeljo s Simfoničnim orkestrom GŠ Logatec otvarjamo letošnji Veris, še prej pa pojutrišnjem ponovno nastopam na jubilejnem koncertu ŽePZ KD Tabor Logatec, ki letos obhajajo 10. obletnico delovanja. Vmes bo še precej vaj, poleg tega pa si z Urško urejava še skupno stanovanje v Hotedršici, tako da je dela (in stroškov!) na pretek. :P Ni kaj, enkrat je pač treba izpustiti mamino krilo in si urediti samostojno življenje. :-)

Za konec še tole: kdor bi rad vedel, kaj pomeni naslov tokratnega zapisa, naj se o tem pouči tule. ;-) Uživajte, se beremo!