Welcome to Facebook!

Takole prijazno me je po včerajšnji prijavi pozdravila ena največjih svetovnih social networking spletnih galerij - znamenita "knjiga obrazov", bolje znana kot Facebook ali kar fejsbuk. :-) Tako kot pri blogu, ki sem ga začel pisati pred slabim letom (že?!), sem tudi pri Facebooku pošteno pozen, saj me je kar nekaj prijateljev in prijateljic (ter seveda moja draga) že mesece, da ne rečem leta, vztrajno nadlegovalo in nagovarjalo, npr. takole: "Stari, če dons nisi na fejsbuku, pol sploh ne obstajaš!" in s podobnimi grožnjami in ostalimi modrostmi, vrednimi imena kralja Salomona. Tako sem lep čas živel v blaženi ignoranci in na fenomen, Facebook imenovan še pomislil nisem.

Zgodilo pa se je, da sem nekega dne iz čiste zdolgočasenosti prisurfal na omenjeno spletno stran in najprej odkril, da nikogaršnjega profila ne moreš videti, če nisi registriran tudi sam. Suxx. OK, pa poskusimo drugače - narod, ki je prijavljen, pa vendarle lahko iščeš in tako se je začelo. Ko sem odkril, da je na zadevo prijavljenih skoraj polovica mojih bivših gimnazijskih sošolcev (da o ostalih sploh ne govorim), ki bi jih rad še kdaj videl in z njimi kakšno rekel, je odločitev padla. Registracijo sem končal v nekaj minutah, dodal še fotko profila in nekaj podrobnosti in potem se je lahko začelo veselje - prosjačenje že vpisanih znancev, da te blagovolijo sprejeti za svojega prijatelja. :-)
No, bil sem kar uspešen, tako da imam dosihmal že 38 potrjenih prijateljev. Ni slabo za en dan, kaj?! :-) Nekatere pa še čakam - če se bodo seveda usmilili moje ponižne prošnje in me sprejeli v svoje fejsbukovsko kraljestvo. (Nina, ki sem ji nekoč - pametnjakovič - smrtno resno zatrjeval, da me Facebook ne bo videl, je seveda takoj cinično pripomnila, da gredo štruce zarečenega kruha daleč najbolje v promet. Hja, takle mamo.) Zdaj se moram kot nepopravljiv računalniški frik pošteno držati nazaj, da ne bom zaradi te zadeve doživel nesreče, ki jo je doživel (in jo doživlja) marsikdo in ki jo je najlepše ubesedila bivša sošolka Ana Jurc, ki je na svojem FB profilu zapisala: "Pimping this thing has become an obsessive-compulsive disorder." Ana, get a life! :-))) Aja, pa še tole: na FB sem odkril tudi povezavo do zanimivega bloga bivše sošolke Kaje Steinbuch. Berete jo lahko tule.

Zdaj pa šibam, imam še veliiiko dela s pimpanjem (le kaj bi Tofsi porekel na tale glagol?!) svojega FB profila. :-))) Neee, saj ne, samo hecam se. Pravzaprav moram napisati še dve recenziji za novo številko Muske. Vesel bom tudi, če kdo pride poslušat zaključni koncert letošnjega Verisa - s PO Logatec bomo ob 19.30 igrali v logaškem Narodnem domu (ker bo vreme žal 100 % slabo).

Tako, toliko za danes. Aja - če bi si kdo rad ogledal moj brand new profil na Facebooku, lahko to stori tule (seveda samo prijavljeni). Morda bom sprejel celo vaše vabilo med prijatelje. :-))) Uživajte, se beremo.