Hepi brzdej!

Prav na današnji dan bLogaboječnost praznuje svoj prvi rojstni dan. Vse najboljše in da bi ji šlo tudi v prihodnje vsaj tako dobro, kot do sedaj! :-) Mislim, da je najlepše darilo ob prvi obletnici prav šesttisoči (da, 6.000.!) obiskovalec bloga, ki se je na njem oglasil prav danes. Ni slabo, to pomeni, da blog obišče okrog 500 ljudi na mesec, kar je slabih 17 na dan. No, drugo vprašanje je, koliko - če sploh kaj - preberejo, ampak to niti ni bistveno. Kot sem zapisal že pred letom v svojem prvem zapisu, blog pišem predvsem v lastno veselje in zadovoljstvo in se s številom bralcev niti ne obremenjujem preveč. Mi je pa v veliko veselje, da sem v tem letu dobil tudi kar nekaj pohval prijateljev in znancev, ki blog redno spremljajo in to mi daje zagona za naprej. Vem, da eno leto ni še takorekoč nič, sem (si) pa vsaj dokazal, da bloganje pri meni ni bilo muha enodnevnica kot pri prenekaterih, ki so blog odprli in po mesecu ali dveh pozabili nanj.

Današnja novica dneva je seveda nedvomno aretacija Radovana Karadžića, ki bi se morala zgoditi že pred julijem 1995, da bi vsaj preprečili pokol v Srebrenici. Žal do aretacije ni prišlo, do zverinskega množičnega umora 8.000 nedolžnih otrok in moških pa. Zdaj je pravici končno zadoščeno, oz. ne, to se bo zgodilo šele, ko bodo prijeli (in seveda obsodili) tudi Mladića. Verjamem v modrost starih ljudi, ki še dandanes vedo povedati, da v gozdu raste palica za prav vsako rit. Še sreča, da imamo Slovenci tako veliko gozdov. :P

Kot marsikateri redni bralec/bralka verjetno že ve, že lep čas (od januarja 2007) pišem za revijo Muska, ki jo izdaja Glasbena mladina Slovenije. Pisati za tako eminentno glasbeno publikacijo, za katero gotovo lahko rečemo, da jo delajo/-mo glasbeni sladokusci za glasbene sladokusce, mi je vedno znova veliko čast in zadovoljstvo, še toliko bolj pa od zadnje številke (julij-avgust 08), v kateri sem prvič naveden tudi v kolofonu kot stalni sodelavec. Do sedaj je bilo v Muski objavljenih že 13 mojih člankov (pišem recenzije aktualnih CD plošč, koncertov in knjig, napisal pa sem tudi obširen članek o sceni pihalnih orkestrov pri nas in po svetu), za naslednjo številko (izide 15. septembra) pa že pripravljam recenzije treh novih CD plošč. Za Musko bom vsekakor z veseljem in najboljšo možno pozitivno energijo pisal tudi v prihodnje.

S prvim obiskom Londona si nakoplješ rahel problem. Problem je ta, da se hočeš vedno znova vračati. V britanski prestolnici sem bil dosihmal dvakrat, prvič februarja 2005 in drugič januarja 2008. Danes sva se z Urško zmenila, da se januarja 2009 tja podava še tretjič. In če je bil leta 2005 in 2008 glavni razlog za obisk fenomenalni London Symphony Orchestra, ki je igral filmsko glasbo in katerega logotip vidite zgoraj, potem greva 2009 tja predvsem zaradi Londona samega. OK, nima smisla, da blefiram - sam grem tja predvsem zaradi neprekosljive izbire CD in DVD plošč ter spet zaradi tega koncerta LSO. Samo še letalske karte pri easyJetu (danes sem preveril cene za januarski termin, ki me zanima - let tja je 23 €, let nazaj pa 33 €, hura!) in karte za koncert moram rezervirati, verjetno že danes ali jutri. London calling! :-)

Za konec dovolite še, da vam priporočim izjemno trojno ploščo tria Jarrett-Peacock-DeJohnette Setting Standards - New York Sessions (izšla seveda pri založbi ECM Records). Zares izjemno! Uživajte, se beremo.