Mnogi kolegi glasbeniki, ki berete moj blog, pa tudi ostali, ste gotovo že vsaj slišali za ljubljanski
Jazz Club Gajo, če ga že niste kdaj obiskali. To takorekoč edino ljubljansko jazzovsko svetišče in zadnje pribežališče premnoglih slovenskih (in tujih) jazzofilov sam obiskujem že vsaj 10 let, kar je kar lepa doba, glede na to, da je Gajo klub odprl leta 1994 (naslednje leto bo JCG torej upihnil 15 svečk). V Gaju sem doživel že nešteto čudovitih trenutkov, nepozabnih nastopov in prijetnih srečanj s prijatelji glasbeniki in/ali ljubitelji jazza.
Posebno poglavje zase so v Gaju
tradicionalni študentski jam sessioni, ki se že leta in leta odvijajo vsak ponedeljek (razen izjem - prazniki itd.) zvečer okrog 21.30 pa tja do polnoči ali še čez, odvisno pač od feelinga, ki se razvije. :-) Za glasbeno bolj nepoučene naj razložim, da je jam session skupinsko muziciranje skupine glasbenikov, ki temelji na čisti improvizaciji (zvrst glasbe ni pomembna, je pa res, da je bila od začetka večina jam sessionov jazzovska in tako je še danes, vsaj z organizirano večino). Kar pogosto se namreč zgodi celo to, da se glasbeniki do trenutka, ko stojijo skupaj na odru, še nikoli niso niti srečali, kaj šele, da bi kdaj igrali skupaj. In ravno v tej nepredvidljivosti sta nemara največja čar in magija jam sessiona, saj vse poteka popolnoma spontano - dejansko "se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo". Jazzovski jam sessioni se ponavadi začnejo z oblikovano zasedbo, ki odigra prvi set -
opening večera; ta na nek način ustvari atmosfero in ostale glasbenike navdihne oz. opogumi. Po kratki pavzi je jam session "uradno odprt", kar pomeni nekako to, kar ima Gajo zapisano na svoji spletni strani: "Everybody who can and wants to play is invited to perform."
Ponedeljkovi jami v Gaju so idealni predvsem za nabiranje dragocenih izkušenj v skupni jazzovski igri in improvizaciji pred občinstvom (sessioni so vedno odlično obiskani). Session ne nosi zastonj pridevnika "študentski", saj je namenjen v prvi vrsti mladim, še neuveljavljenim glasbenikom, ki se šele opogumljajo za javno nastopanje. Nedvomno je v Gaju svoje prve resnejše jazzovske nastope doživelo kar nekaj danes že dodobra uveljavljenih mladih jazzistov; še posebej dobro se izpred let spomnem tedaj še neznane izvrstne pianistke in skladateljice Kaje Draksler, ki je s svojim odličnim igranjem na sessionih odpirala usta marsikateremu poslušalcu, saj je bila toliko večja senzacija videti tako mlado smrkljo, kako neusmiljeno žge jazz klavir. :-) Čez leta sem na odru JCG poleg Kaje poslušal (in še poslušam) mlade jazzovske mojstre, kot so Jani Moder, Cene Resnik, Gašper Peršl, Gal Gjurin, Aleš Kajtna, Mateja Dolšak, Igor Matkovič, Jure Pukl, Marko Petrušič, Kristina Oberžan in še in še bi lahko našteval ... Mnogi so potem slovensko sceno hitro prerasli in se odpravili osvajat Evropo in še dlje, z mnogimi pa se v Gaju srečujem še danes in vsakogar je vedno lepo spet videti - in slišati.
Kot mladega bobnarja, obsedenega z jazzom, me je seveda tudi samega vedno vleklo na oder JCG. Toda tu se pojavi težava - oder v JCG namreč ni kar katerikoli oder. Na tem odru se enostavno
nikoli ne sliši slabega glasbenika ali kapitalnega glasbenega zajeba. It just doesn't happen. Zato oder v Gaju vliva veliko mero strahospoštovanja, morda celo tako zelo veliko, da se kdo nikoli ne znajde na njem. Večina mladih in nadebudnih glasbenikov nas je vendarle takih, da smo kakšno leto ali dve samo pridno hodili na sessione, poslušali in srkali note in jazzovske
harme z odprtimi usti, ovohavali teren in se klanjali mojstrom na odru, ki smo jih imeli skoraj za bogove, potem pa je naenkrat meni nič tebi nič prišel
tisti usodni ponedeljkov večer, ko smo se odločili, si rekli: "Jebi ga, to je to!" in zasedli svoj prostor na odru. Ko prideš do te faze, da sprejmeš to odločitev, je naenkrat vse neznosno preprosto. Toda do te odločitve lahko minejo leta. Lahko sploh nikoli ne pride. Pri meni je pač prišla in nikoli ne bom pozabil tistega jesenskega večera leta 2002, ko sem na sessionu v Gaju prvič sedel za bobne. Roke so se mi tresle in srčni utrip povečal na tempo kakšnega ubijalsko hitrega be-bop jazz standarda, a izbire in rešitve ni bilo več - padla je odločitev o komadu, nekdo je tleskaje odštel tista dva takta tempa (
A one, a two, a you know what to do!) in to je bilo to. Zaprl sem oči in igral in ko je bilo konec komada, sem bil še vedno živ, publika pa je ploskala. Tak je bil moj prvi session v Gaju.
Seveda sem odsihmal še vedno dokaj reden gost na sessionih. Za bobne se sicer ne spravim ne vem kako pogosto, a vsakič, ko se, je to užitek, ki se ga ne da opisati na tem blogu ali kjerkoli drugje. Treba ga je
doživeti. Moraš biti tam, sedeti na odru, zapreti oči, dihati z bandom in igrati, kot da je to tvoj zadnji dan in zadnji komad, ki ga boš v življenju odigral. To je Glasba, to je Jazz in to je Srce. To je to, to je jam session v Jazz Clubu Gajo na Beethovnovi 4 v Ljubljani. :-) Bil in igral sem ta ponedeljek, bom in igral bom verjetno še mnogokrat. Upam, da se kdaj srečamo!
Želim vam karseda lepe zadnje dni '08! Uživajte, se beremo.
Prav danes, na zadnji dan v letu, 71. rojstni dan praznuje legendarni igralec Sir Anthony Hopkins, ki je poustvaril že ničkoliko odličnih vlog, a za moj okus bo ostala večno absolutno nepresežena njegova izjemna vloga dr. Hannibala "Cannibala" Lecterja, ki ga je upodobil trikrat (v filmih The Silence of the Lambs (1990), Hannibal (2001) in Red Dragon (2002). V vlogi dr. Lecterja je Hopkins tako srhljivo izjemen, tako neizmerno odličen in tako strašljivo prepričljiv, da bi se posral od strahu, če bi ga kdaj srečal na cesti. Zato je velika sreča, da je lahko odigral (in to večkrat) tisto vlogo, za katero je bil rojen, tako kot npr. Marlon Brando in Don Vito Corleone, Arnold Schwarzenegger in T-800 ter Chris Reeve in Superman.
