Mnogi kolegi glasbeniki, ki berete moj blog, pa tudi ostali, ste gotovo že vsaj slišali za ljubljanski Jazz Club Gajo, če ga že niste kdaj obiskali. To takorekoč edino ljubljansko jazzovsko svetišče in zadnje pribežališče premnoglih slovenskih (in tujih) jazzofilov sam obiskujem že vsaj 10 let, kar je kar lepa doba, glede na to, da je Gajo klub odprl leta 1994 (naslednje leto bo JCG torej upihnil 15 svečk). V Gaju sem doživel že nešteto čudovitih trenutkov, nepozabnih nastopov in prijetnih srečanj s prijatelji glasbeniki in/ali ljubitelji jazza.
Posebno poglavje zase so v Gaju tradicionalni študentski jam sessioni, ki se že leta in leta odvijajo vsak ponedeljek (razen izjem - prazniki itd.) zvečer okrog 21.30 pa tja do polnoči ali še čez, odvisno pač od feelinga, ki se razvije. :-) Za glasbeno bolj nepoučene naj razložim, da je jam session skupinsko muziciranje skupine glasbenikov, ki temelji na čisti improvizaciji (zvrst glasbe ni pomembna, je pa res, da je bila od začetka večina jam sessionov jazzovska in tako je še danes, vsaj z organizirano večino). Kar pogosto se namreč zgodi celo to, da se glasbeniki do trenutka, ko stojijo skupaj na odru, še nikoli niso niti srečali, kaj šele, da bi kdaj igrali skupaj. In ravno v tej nepredvidljivosti sta nemara največja čar in magija jam sessiona, saj vse poteka popolnoma spontano - dejansko "se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo". Jazzovski jam sessioni se ponavadi začnejo z oblikovano zasedbo, ki odigra prvi set - opening večera; ta na nek način ustvari atmosfero in ostale glasbenike navdihne oz. opogumi. Po kratki pavzi je jam session "uradno odprt", kar pomeni nekako to, kar ima Gajo zapisano na svoji spletni strani: "Everybody who can and wants to play is invited to perform."
Ponedeljkovi jami v Gaju so idealni predvsem za nabiranje dragocenih izkušenj v skupni jazzovski igri in improvizaciji pred občinstvom (sessioni so vedno odlično obiskani). Session ne nosi zastonj pridevnika "študentski", saj je namenjen v prvi vrsti mladim, še neuveljavljenim glasbenikom, ki se šele opogumljajo za javno nastopanje. Nedvomno je v Gaju svoje prve resnejše jazzovske nastope doživelo kar nekaj danes že dodobra uveljavljenih mladih jazzistov; še posebej dobro se izpred let spomnem tedaj še neznane izvrstne pianistke in skladateljice Kaje Draksler, ki je s svojim odličnim igranjem na sessionih odpirala usta marsikateremu poslušalcu, saj je bila toliko večja senzacija videti tako mlado smrkljo, kako neusmiljeno žge jazz klavir. :-) Čez leta sem na odru JCG poleg Kaje poslušal (in še poslušam) mlade jazzovske mojstre, kot so Jani Moder, Cene Resnik, Gašper Peršl, Gal Gjurin, Aleš Kajtna, Mateja Dolšak, Igor Matkovič, Jure Pukl, Marko Petrušič, Kristina Oberžan in še in še bi lahko našteval ... Mnogi so potem slovensko sceno hitro prerasli in se odpravili osvajat Evropo in še dlje, z mnogimi pa se v Gaju srečujem še danes in vsakogar je vedno lepo spet videti - in slišati.
Kot mladega bobnarja, obsedenega z jazzom, me je seveda tudi samega vedno vleklo na oder JCG. Toda tu se pojavi težava - oder v JCG namreč ni kar katerikoli oder. Na tem odru se enostavno nikoli ne sliši slabega glasbenika ali kapitalnega glasbenega zajeba. It just doesn't happen. Zato oder v Gaju vliva veliko mero strahospoštovanja, morda celo tako zelo veliko, da se kdo nikoli ne znajde na njem. Večina mladih in nadebudnih glasbenikov nas je vendarle takih, da smo kakšno leto ali dve samo pridno hodili na sessione, poslušali in srkali note in jazzovske harme z odprtimi usti, ovohavali teren in se klanjali mojstrom na odru, ki smo jih imeli skoraj za bogove, potem pa je naenkrat meni nič tebi nič prišel tisti usodni ponedeljkov večer, ko smo se odločili, si rekli: "Jebi ga, to je to!" in zasedli svoj prostor na odru. Ko prideš do te faze, da sprejmeš to odločitev, je naenkrat vse neznosno preprosto. Toda do te odločitve lahko minejo leta. Lahko sploh nikoli ne pride. Pri meni je pač prišla in nikoli ne bom pozabil tistega jesenskega večera leta 2002, ko sem na sessionu v Gaju prvič sedel za bobne. Roke so se mi tresle in srčni utrip povečal na tempo kakšnega ubijalsko hitrega be-bop jazz standarda, a izbire in rešitve ni bilo več - padla je odločitev o komadu, nekdo je tleskaje odštel tista dva takta tempa (A one, a two, a you know what to do!) in to je bilo to. Zaprl sem oči in igral in ko je bilo konec komada, sem bil še vedno živ, publika pa je ploskala. Tak je bil moj prvi session v Gaju.
Seveda sem odsihmal še vedno dokaj reden gost na sessionih. Za bobne se sicer ne spravim ne vem kako pogosto, a vsakič, ko se, je to užitek, ki se ga ne da opisati na tem blogu ali kjerkoli drugje. Treba ga je doživeti. Moraš biti tam, sedeti na odru, zapreti oči, dihati z bandom in igrati, kot da je to tvoj zadnji dan in zadnji komad, ki ga boš v življenju odigral. To je Glasba, to je Jazz in to je Srce. To je to, to je jam session v Jazz Clubu Gajo na Beethovnovi 4 v Ljubljani. :-) Bil in igral sem ta ponedeljek, bom in igral bom verjetno še mnogokrat. Upam, da se kdaj srečamo!
Želim vam karseda lepe zadnje dni '08! Uživajte, se beremo.
Posebno poglavje zase so v Gaju tradicionalni študentski jam sessioni, ki se že leta in leta odvijajo vsak ponedeljek (razen izjem - prazniki itd.) zvečer okrog 21.30 pa tja do polnoči ali še čez, odvisno pač od feelinga, ki se razvije. :-) Za glasbeno bolj nepoučene naj razložim, da je jam session skupinsko muziciranje skupine glasbenikov, ki temelji na čisti improvizaciji (zvrst glasbe ni pomembna, je pa res, da je bila od začetka večina jam sessionov jazzovska in tako je še danes, vsaj z organizirano večino). Kar pogosto se namreč zgodi celo to, da se glasbeniki do trenutka, ko stojijo skupaj na odru, še nikoli niso niti srečali, kaj šele, da bi kdaj igrali skupaj. In ravno v tej nepredvidljivosti sta nemara največja čar in magija jam sessiona, saj vse poteka popolnoma spontano - dejansko "se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo". Jazzovski jam sessioni se ponavadi začnejo z oblikovano zasedbo, ki odigra prvi set - opening večera; ta na nek način ustvari atmosfero in ostale glasbenike navdihne oz. opogumi. Po kratki pavzi je jam session "uradno odprt", kar pomeni nekako to, kar ima Gajo zapisano na svoji spletni strani: "Everybody who can and wants to play is invited to perform."
Ponedeljkovi jami v Gaju so idealni predvsem za nabiranje dragocenih izkušenj v skupni jazzovski igri in improvizaciji pred občinstvom (sessioni so vedno odlično obiskani). Session ne nosi zastonj pridevnika "študentski", saj je namenjen v prvi vrsti mladim, še neuveljavljenim glasbenikom, ki se šele opogumljajo za javno nastopanje. Nedvomno je v Gaju svoje prve resnejše jazzovske nastope doživelo kar nekaj danes že dodobra uveljavljenih mladih jazzistov; še posebej dobro se izpred let spomnem tedaj še neznane izvrstne pianistke in skladateljice Kaje Draksler, ki je s svojim odličnim igranjem na sessionih odpirala usta marsikateremu poslušalcu, saj je bila toliko večja senzacija videti tako mlado smrkljo, kako neusmiljeno žge jazz klavir. :-) Čez leta sem na odru JCG poleg Kaje poslušal (in še poslušam) mlade jazzovske mojstre, kot so Jani Moder, Cene Resnik, Gašper Peršl, Gal Gjurin, Aleš Kajtna, Mateja Dolšak, Igor Matkovič, Jure Pukl, Marko Petrušič, Kristina Oberžan in še in še bi lahko našteval ... Mnogi so potem slovensko sceno hitro prerasli in se odpravili osvajat Evropo in še dlje, z mnogimi pa se v Gaju srečujem še danes in vsakogar je vedno lepo spet videti - in slišati.
Kot mladega bobnarja, obsedenega z jazzom, me je seveda tudi samega vedno vleklo na oder JCG. Toda tu se pojavi težava - oder v JCG namreč ni kar katerikoli oder. Na tem odru se enostavno nikoli ne sliši slabega glasbenika ali kapitalnega glasbenega zajeba. It just doesn't happen. Zato oder v Gaju vliva veliko mero strahospoštovanja, morda celo tako zelo veliko, da se kdo nikoli ne znajde na njem. Večina mladih in nadebudnih glasbenikov nas je vendarle takih, da smo kakšno leto ali dve samo pridno hodili na sessione, poslušali in srkali note in jazzovske harme z odprtimi usti, ovohavali teren in se klanjali mojstrom na odru, ki smo jih imeli skoraj za bogove, potem pa je naenkrat meni nič tebi nič prišel tisti usodni ponedeljkov večer, ko smo se odločili, si rekli: "Jebi ga, to je to!" in zasedli svoj prostor na odru. Ko prideš do te faze, da sprejmeš to odločitev, je naenkrat vse neznosno preprosto. Toda do te odločitve lahko minejo leta. Lahko sploh nikoli ne pride. Pri meni je pač prišla in nikoli ne bom pozabil tistega jesenskega večera leta 2002, ko sem na sessionu v Gaju prvič sedel za bobne. Roke so se mi tresle in srčni utrip povečal na tempo kakšnega ubijalsko hitrega be-bop jazz standarda, a izbire in rešitve ni bilo več - padla je odločitev o komadu, nekdo je tleskaje odštel tista dva takta tempa (A one, a two, a you know what to do!) in to je bilo to. Zaprl sem oči in igral in ko je bilo konec komada, sem bil še vedno živ, publika pa je ploskala. Tak je bil moj prvi session v Gaju.
Seveda sem odsihmal še vedno dokaj reden gost na sessionih. Za bobne se sicer ne spravim ne vem kako pogosto, a vsakič, ko se, je to užitek, ki se ga ne da opisati na tem blogu ali kjerkoli drugje. Treba ga je doživeti. Moraš biti tam, sedeti na odru, zapreti oči, dihati z bandom in igrati, kot da je to tvoj zadnji dan in zadnji komad, ki ga boš v življenju odigral. To je Glasba, to je Jazz in to je Srce. To je to, to je jam session v Jazz Clubu Gajo na Beethovnovi 4 v Ljubljani. :-) Bil in igral sem ta ponedeljek, bom in igral bom verjetno še mnogokrat. Upam, da se kdaj srečamo!
Želim vam karseda lepe zadnje dni '08! Uživajte, se beremo.
4 komentarji:
Zelo lepo napisan prispevek. Sama nisem ljubiteljica jazza, poznam pa podobne "prve" trenutke in obcutek, ko se nekaj ne da opisati z besedami, tako da mi je tale zapis zelo blizu.
Imam pa eno vprasanje, ko si ze pri jazzu. Ti poznas ogromno pravih mladih jazzistov, tako da ne vem, ce si kdaj opazil, da se tudi pri "navadni" mladini rado zgodi, da recejo, da poslusajo jazz, ceprav ga niti ne poznajo in jih marsikdaj sploh ne zanima zares. Si kdaj ze naletel na tak primer?
Sprasujem zato, ker zadnje case opazam, da je "jaz poslusam jazz" postal pri mladini nekaksen statusni simbol. Slisi se namrec zelo umetnisko, vzviseno, "glasbeno", ce kdo rece, da poslusa *tudi* jazz.
Meni, podobno kot pri tebi jazz, dela kak hud štiklc, seveda predvsem v muski za PO, recimo, Give us this day in Dusk sta taka huda primera. :) To je zame glasba, to je zame srce glasbe. :)
@ Meta: Predvsem pogosto naletim na ljudi, ki pavšalno in vehementno trdijo, da "poslušajo vse". Potem jih povprašam, če to pomeni tudi npr. jazz, klasiko in podobno. Rečejo, da "seveda ne, kdo pa to posluša?!" Tako da se običajno ustavi že tukaj - precej daleč, preden sploh konkretno pridemo do jazza. :D
Vsekakor pa sem tudi sam že večkrat opazil izjave, da nekdo "posluša jazz", ker pač to "zveni kul" in ker naj bi bila to "elitistična glasbena zvrst". Ampak bleferje je tukaj zelo lahko razkrinkati, tako da na srečo nihče dolgo ne nateguje niti drugih, niti samega sebe. :D
@ Špela: Normalno, tudi pri meni je cel kup štiklcev za PO, ki povzočajo iste občutke, nedvomno tudi Give Us This Day, ki pa ga žal (še) nisem imel priložnosti igrati. Ampak tokrat sem bil še malo pod vtisom zadnjega sessiona (saj razumeš ;-) in sem si pač izvral jazz. :-) Seveda pa lahko take feelinge najdem v mnogih zvrsteh in tudi to je ena od stvari, ki naredijo Glasbo tako Čudovito.
Še večkrat pridi v Gajota. Upam, da bo čimveč "pravih" trenutkov.
Objavite komentar