četrtek, 29. januar 2009

Že dolgo nismo pili ga, pili ga, pili gaaa


Ko sem danes prebral tale zapis blogerskega kolega Bradypusa, sem se nemudoma našel v njem. Tudi sam imam namreč dolgoletne izkušnje s tem, kako slovenska mokra kultura tolerira tiste, ki pijejo prekomerno in kako nikakor ne more sprejeti "drugačnosti" tistih, ki smo se odločili za nepitje alkohola.

Seveda sem nekoč, res dolgo že tega tudi sam poskusil kakšen pir in kakšno vino, a oboje me je tako zelo odvrnilo, da mi je alkohol zelo hitro zasmrdel do te mere, da sem se pač odločil, da ga ne bom pil oz. da bom, če hočete, "prostovoljno abstiniral". Ta odločitev pa je v premnogih družbah, kjer sem se znašel, vztrajno dvigovala neštete obrvi in izzivala nebroj začudenih pogledov in komentarjev.

"A res ne bi nič spil?"
"Daj no, samo en mali pirček, je super hladen, veš!"
"A si imel kdaj probleme z alkoholom?"
"A ti doma ne pustijo?"
"Daj samo malo probaj, no!"

Slovenci očitno popolnoma razumejo vse tiste, ki "občasno nekoliko pregloboko pogledajo v kozarec", pijani ležijo na tleh, bruhajo v kotu ali sekretu in z neznosno težkim pijanskim modrovanjem težijo vsem in vsakomur okrog sebe. Vsi ti so normalni, sprejemljivi in sprejeti. Toda tisti reveži, ki iz kateregakoli razloga ne pijemo nič alkoholnega, smo znova in znova tarče začudenja, nerazumevanja in neredko tudi posmeha.

"Le počakaj, Vučko, te bomo že še napili!" (poslušam že najmanj 10 let)

Stvar, ki mi gre s tem v zvezi daleč najbolj na kurac, pa so obupne slovenčkarsko-slovenceljske fešte, primitivne do zadnjega. Mislim seveda predvsem na razne jebene ohceti, abrahame in podobne bedarije, kjer je običajno poanta predvsem (ali pač zgolj) v nažiranju, napijanju, plesanju in igranju neskončno bebavih igric, ki se jih ponavadi spomnejo genialni harmonikarji, kitaristi, klaviaturisti in podobna kvaziglasbena zalega, ob katerih mi postane slabo, ker ne znajo tako, kot bi se spodobilo, bilo pravično, primerno in zveličavno, zaigrati niti enega samega fucking komada in ki bi jih bilo treba vse prebičati, da ne rečem česa hujšega. Takim glasbenim imbecilom bi jaz plačeval za to, da NE BI igrali - da sploh ne govorimo o tem, kako je, ko se začnejo iti zafukane humoriste oz. kar "povezovalce programa". (Seveda, seveda, tudi tu najdemo svetle izjeme, ki potrjujejo pravilo, a žal jih je zanemarljivo malo.) Posebna pika na i je seveda še vlakec, ki se običajno nekje po polnoči oblikuje iz večine prisotnih, ki so ravno dovolj pod gasom, da so še sposobni stati na nogah, ostali pa tako ali tako komirajo za mizami, polnimi obranih kosti, mastnih flekov, politega vina in prevrnjenih kozarcev in čakajo na kislo župo ob treh zjutraj, da jih spet vsaj za silo strezne.

V svojih dobrih 27 letih sem bil žal prisiljen obiskati že cel kup takšnih in drugačnih fešt (če komu še vedno ni jasno, o čem govorim, naj si ogleda odlični depikciji v SLO filmih Kajmak in marmelada in Petelinji zajtrk), kar mi je pustilo cel kup travm, saj sem vedno skrajno trpel in vsaka minuta se je vlekla kot ura. But no more. Prisegel sem si, da se teh zadev NE BOM VEČ udeleževal. Komur je taka oblika preživljanja dragocenega prostega časa ljuba in pri srcu, naj to le izkorišča, toda mene na takšnih feštah ne boste več videli, zato me prosim ne vabite na svoje poroke, obletnice, okrogle rojstne dneve in podobno. Vem, da je to neskončno težko razumeti (ampak to ni moj problem, pač pa problem tistega, ki ne razume; jaz čisto razumem vse, ki na take zadeve radi hodijo, le mene naj pustijo na miru!), vsem želim vse dobro in dobro zabavo, kajti hej, tudi sam se imam rad fajn - toda ne tako in ne na tak način. Moje ideje imeti se fajn so npr. moja Špela, hud koncert klasike ali jazza, dober film, dobra knjiga, dobra partitura in dobra plošča. Jebeš zafukane slovenceljske fešte.

Uživajte (na omenjenih feštah ali kjerkoli drugje), se beremo.

sreda, 21. januar 2009

Good luck, Mr. President!

Včeraj je v Washingtonu slovesno zaprisegel 44. predsednik ZDA, 47-letni Barack Hussein Obama II. (na fotki z ženo Michelle Obama, novo ameriško First Lady). Inavguracijsko slovesnost je v živem TV-prenosu spremljal dobršen del svetovne populacije, zanjo pa so zapravili "solidnih" 150 milijonov dolarjev (Svetovna recesija?! Finančno-gospodarska kriza v ZDA?! No, Sir!)

V kakšnem stanju je Obama od svojega predhodnika Georga W. Busha prevzel državo in zunanjo politiko, ki in kakor jo je furala Busheva administracija, je vsakomur nedvomno kristalno jasno. Obama je nedvomno zelo fejst fant - mlad, lep (kot bi se nedvomno strinjal Berlusconi), poln elana, upanja in dobre volje. Skrbi me le to, da od njega pričakujejo čudeže. Mislim, da veliko (in upam, da ne preveč) Američanov in svetovne javnosti gleda na Obamo kot na Tolkienovega Gandalfa - dobrohotnega čarodeja z nadnaravnimi močmi, ki bi iz zla ves čas delal dobro, iz sovraštva ljubezen in iz obupa srečo in blaginjo. Toda tega tudi Obama ne bo zmogel - vsaj ne v celoti (ker se bodo nedvomno našli taki, ki mu bodo te plemenite namene - tako kot Gandalfu - oteževali in/ali onemogočali). Nočem biti pesimist, zgolj realist. Obama ne bo mogel delati čudežev in ne zdi se mi prav, da imajo ZDA in svet do njega tako neprikrito visoka pričakovanja.

V Obamo verjamem tudi sam, tudi sam sem navdušen nad tem, da je postal predsednik in če bi bil Američan, tudi sam ne bi niti za trenutek pomislil o tem, koga bom volil za predsednika. Želim si samo, da ne bi oz. da ne bo klonil pod težo ameriških, svetovnih in nenazadnje lastnih pričakovanj. Good luck, Mr. President!

torek, 13. januar 2009

Das Neujahrskonzert der Wiener Philharmoniker

Kot vsako leto sem si seveda tudi letos ogledal legendarni tradicionalni novoletni koncert dunajskih filharmonikov, ki se vsako leto začne 1. januarja natanko ob 11 uri in 15 minut. Koncert, ki se obvezno sklene z valčkom An der schönen blauen Donau Op. 314 ter s koračnico Radetzky Marsch, Op. 228, je bil tudi letos, ko mu je dirigiral Daniel Barenboim (naslednje leto ga bo nasledil Georges Prêtre), zelo prijetno doživetje. Dosihmal sem se prav vsako leto spraševal, kdo neki so vsi srečneži, ki jim uspe priti na koncert in bil trdno prepričan, da so karte za ta koncert razprodane že za leta naprej in da so njihove cene itak tako astronomske, da bi si jih sam nikoli ne mogel privoščiti. A ugotovil sem, da temu ni čisto tako.

Ker za koncert, ki ga vsako leto v živem televizijskem prenosu spremlja približno milijarda ljudi po vsem svetu (torej šestina svetovnega prebivalstva), seveda iz leta v leto vlada izjemno zanimanje (tudi poslušalci vsako leto pridejo z vsega sveta), je Dunajska filharmonija uvedla preprost sistem: vsako leto od 2. do 23. januarja prek interneta pobirajo prijave ljudi, ki bi radi prišli na koncert. Prijavijo se verjetno tisoči. Ob prijavi je potrebno izpolniti osnovne podatke (ime, priimek, naslov ...) in se odločiti za kategorijo vstopnice, ki seveda sledi dobri stari logiki, da je cena za boljši sedež višja. Za najdražjo vstopnico na koncertu 1. januarja boste tako odšteli 940 EUR (sic!), za najcenejšo pa pičlih 30 EUR (vendar gre za stojišče z omejenim razgledom na dogajanje). Sedežni načrt in cene vseh vstopnic si je mogoče ogledati tule. Kot pravijo na svoji spletni strani: Due to extremely high demand, tickets for the three traditional end of year concerts of the Vienna Philharmonic are drawn by lot over this website at the beginning of each year. In this way, music lovers from all over the world have an equal chance to purchase these highly desired tickets. Between January 2nd and 23rd of every year, registrations will be accepted to take part in the drawing for tickets to the following end of year concerts.

Ko sem to ugotovil, sem se letos za koncert nebodigalen nemudoma prijavil tudi sam. Udeležiti se dunajskega novoletnega koncerta je bila namreč že od nekdaj ena mojih najbolj norih (glasbenih) želja, o izpolnitvi katere si nisem upal niti sanjati. Zdaj sem doživetju teh sanj vsaj majhen korak bliže. Če bom dejansko izžreban, bom lahko skupaj s še enim srečnežem (prepričan sem namreč, da bi mi uspelo najti norca, ki bi mi delal družbo :D) 1. januarja 2010 sedel v dvorani dunajskega Musikvereina in poslušal njihov novoletni koncert. Občutki bi bili verjetno podobno neizrekljivi, kot tisti februarja 2005, ko sem londonske simfonike v Londonu prvič v živo slišal igrati filmsko glasbo Johna Williamsa. To so doživetja, ki se jih ne da opisati z besedami, ker so waaay beyond words.

Če mi "projekt" dejansko uspe, bo to kar drag hec, saj bi me/me (in mojega spremljevalca/-ko) bo vstopnica na koncert stala 240 EUR (to cenovno kategorijo sem si namreč izbral), plus seveda bencin, hrana in morebitna namestitev. A na tak koncert greš pač enkrat v življenju. Če me bodo izžrebali, bom to izvedel nekje konec marca, potem pa bom potreboval samo še sopotnika ... Špela? ;-)

Za konec pa še posnetek izvedbe Radetzky Marscha iz leta 2007, ko je koncert vodil znameniti Zubin Mehta. Tolkalci, bodite pozorni na izjemen lesen mali boben in na pravi dunajski einschlag! ;-)



Ah, kako se v teh polarno mrzlih in zasneženih dneh priležeta dva dneva dopusta ... :-) Uživajte, se beremo.

četrtek, 8. januar 2009

In še ena ...


odhajanja II


odšel bom daleč, daleč stran,
tja nekam v daljo neizrekljivo,
kjer noč je svetla, temen dan,
in vse, kar mine, neminljivo ...

prišel je čas, da grem na pot,
ki konca sploh ji ne poznam,
vem le, da daleč stran od tod
je cilj, ki najdem ga le sam ...

zlovešče krike sliši se,
po cesti grem, ki ledeni,
ne vem, da krokar črn je,
ki tam v višavah mi sledi ...

sledi in spremlja vsak moj gib
in v sneg rdeča kane kri,
ko srčni mi zamre utrip
se krokar črn pogosti ...

torek, 6. januar 2009

Še čisto sveža pesem


odhajanja


in roža vene. pade cvet,
ko slane noži pokosé ga,
umira listje spet in spet,
ga veter nosi v vodo z bréga.

kot sključen starec greš po poti,
tam v dalji temno bije zvon,
pozdrav te znanca več ne zmoti -
ti nisi ti in on ni on ...

odide še ljubezen - tista,
ki stavil nanjo si vse,
postane zla in ni več ista,
kot truplo črv jo razžre ...

izgine vse, za kar živel si,
izgineš kmalu tudi ti
in vse, kar misliš, da imel si,
bila je kletka iluzij ...