Ko sem danes prebral tale zapis blogerskega kolega Bradypusa, sem se nemudoma našel v njem. Tudi sam imam namreč dolgoletne izkušnje s tem, kako slovenska mokra kultura tolerira tiste, ki pijejo prekomerno in kako nikakor ne more sprejeti "drugačnosti" tistih, ki smo se odločili za nepitje alkohola.
Seveda sem nekoč, res dolgo že tega tudi sam poskusil kakšen pir in kakšno vino, a oboje me je tako zelo odvrnilo, da mi je alkohol zelo hitro zasmrdel do te mere, da sem se pač odločil, da ga ne bom pil oz. da bom, če hočete, "prostovoljno abstiniral". Ta odločitev pa je v premnogih družbah, kjer sem se znašel, vztrajno dvigovala neštete obrvi in izzivala nebroj začudenih pogledov in komentarjev.
"A res ne bi nič spil?"
"Daj no, samo en mali pirček, je super hladen, veš!"
"A si imel kdaj probleme z alkoholom?"
"A ti doma ne pustijo?"
"Daj samo malo probaj, no!"
Slovenci očitno popolnoma razumejo vse tiste, ki "občasno nekoliko pregloboko pogledajo v kozarec", pijani ležijo na tleh, bruhajo v kotu ali sekretu in z neznosno težkim pijanskim modrovanjem težijo vsem in vsakomur okrog sebe. Vsi ti so normalni, sprejemljivi in sprejeti. Toda tisti reveži, ki iz kateregakoli razloga ne pijemo nič alkoholnega, smo znova in znova tarče začudenja, nerazumevanja in neredko tudi posmeha.
"Le počakaj, Vučko, te bomo že še napili!" (poslušam že najmanj 10 let)
Stvar, ki mi gre s tem v zvezi daleč najbolj na kurac, pa so obupne slovenčkarsko-slovenceljske fešte, primitivne do zadnjega. Mislim seveda predvsem na razne jebene ohceti, abrahame in podobne bedarije, kjer je običajno poanta predvsem (ali pač zgolj) v nažiranju, napijanju, plesanju in igranju neskončno bebavih igric, ki se jih ponavadi spomnejo genialni harmonikarji, kitaristi, klaviaturisti in podobna kvaziglasbena zalega, ob katerih mi postane slabo, ker ne znajo tako, kot bi se spodobilo, bilo pravično, primerno in zveličavno, zaigrati niti enega samega fucking komada in ki bi jih bilo treba vse prebičati, da ne rečem česa hujšega. Takim glasbenim imbecilom bi jaz plačeval za to, da NE BI igrali - da sploh ne govorimo o tem, kako je, ko se začnejo iti zafukane humoriste oz. kar "povezovalce programa". (Seveda, seveda, tudi tu najdemo svetle izjeme, ki potrjujejo pravilo, a žal jih je zanemarljivo malo.) Posebna pika na i je seveda še vlakec, ki se običajno nekje po polnoči oblikuje iz večine prisotnih, ki so ravno dovolj pod gasom, da so še sposobni stati na nogah, ostali pa tako ali tako komirajo za mizami, polnimi obranih kosti, mastnih flekov, politega vina in prevrnjenih kozarcev in čakajo na kislo župo ob treh zjutraj, da jih spet vsaj za silo strezne.
V svojih dobrih 27 letih sem bil žal prisiljen obiskati že cel kup takšnih in drugačnih fešt (če komu še vedno ni jasno, o čem govorim, naj si ogleda odlični depikciji v SLO filmih Kajmak in marmelada in Petelinji zajtrk), kar mi je pustilo cel kup travm, saj sem vedno skrajno trpel in vsaka minuta se je vlekla kot ura. But no more. Prisegel sem si, da se teh zadev NE BOM VEČ udeleževal. Komur je taka oblika preživljanja dragocenega prostega časa ljuba in pri srcu, naj to le izkorišča, toda mene na takšnih feštah ne boste več videli, zato me prosim ne vabite na svoje poroke, obletnice, okrogle rojstne dneve in podobno. Vem, da je to neskončno težko razumeti (ampak to ni moj problem, pač pa problem tistega, ki ne razume; jaz čisto razumem vse, ki na take zadeve radi hodijo, le mene naj pustijo na miru!), vsem želim vse dobro in dobro zabavo, kajti hej, tudi sam se imam rad fajn - toda ne tako in ne na tak način. Moje ideje imeti se fajn so npr. moja Špela, hud koncert klasike ali jazza, dober film, dobra knjiga, dobra partitura in dobra plošča. Jebeš zafukane slovenceljske fešte.
Uživajte (na omenjenih feštah ali kjerkoli drugje), se beremo.