Kulturne prireditve niso za otroke!

Pred nekaj leti sem po božično-novoletnem koncertu pihalnega orkestra v Notransko-kraških novicah popizdil in napisal kolumno z naslovom "Mami, a lahko ploskam?" K temu me je vzpodbudilo vzdušje na omenjenem koncertu. Ves čas se je namreč slišalo otroško čebljanje, pojokavanje, cepetanje, tekanje naokrog in podobne priljubljene otroške aktivnosti (splošno obnašanje in nezainteresiranost publike tokrat pustimo ob robu), kar je zelo jasno razvidno predvsem iz posnetkov koncerta in je, če ne drugega, neprimerno in nespoštljivo tudi do vrhunskih solistov, ki pogosto igrajo z nami (Hinko Haas, Katja Porovne Silič, Luka Loštrek ...). Na naš B-NL koncert, ki je najbolj obiskana prireditev v Logatcu v celem letu, namreč nadebudni logaški starši leto za letom vodijo majhne otroke; včasih se mi zdi, da prav tekmujejo med seboj, kdo bo pripeljal mlajšega ali kdo bo z njim prišel kar iz porodnišnice. Zato iz leta v leto popizdevam, ko "naši zlati zajčki", naša mala največja bogastva, na katerih stoji svet, med koncertom nadebudno čebljajo, pojokavajo, krehajo, cvilijo, topotaje tekajo po dvorani in počnejo vse tisto, kar mali otroci pač radi počnejo in kar smo v njihovih letih kakopak počeli vsi.

Vse lepo in prav, vendar, ljudje božji, lepo vas prosim - ne na koncertu! Ni je namreč stvari, ki bi me kot glasbenika bolj znervirala, spravila ob živce in dekoncentrirala, kot so omenjena otroška sranja. Zgodilo se mi je že namreč, da me je glasen otroški jok med koncertom tako spravil ob živce, da sem se med skladbo izgubil in nisem odigral tako, kot bi bilo treba, pa imam sicer čisto spodobno koncentracijo. Ne govorim o skrajnostih, da bi morala na koncertih publika sedeti pokonci in biti tiho kot miš v skladu z vojaško disciplino (no, kar sicer sploh ne bi bilo slabo :D), a neke meje vendar morajo biti. Otroke, ki so še tako majhni, da itak še ne dojemajo, kaj se na koncertu sploh dogaja (včasih pa tudi "malo" večje :P), itak boli kurac za to, kar se dogaja na odru in razumljivo je, da ne morejo dve uri zdržati tiho in pri miru, zato jih za božjo voljo ne vlačite s sabo na koncerte, ampak jih puščajte v varnem zavetju doma in njihovih najljubših igrač!

Vedno ista zgodba se seveda ne ponavlja samo na koncertih, ampak na vseh kulturnih dogodkih, ki so že po svoji naravi taki, da od prisotne publike terjajo določeno mero miru in koncentracije na dogajanje na odru, npr. literarni večeri, otvoritve razstav in podobno. Vsega tega imam kot aktivni kulturnik za seboj že veliko in (pre)pogosto se dogaja, da se ponavljajo vedno isti problemi s prekletimi pamži, ki ne dajo miru. A seveda se nikoli ne zgodi nič konkretnega, starši malega razgrajača se v najboljšem primeru sramežjivo nasmehnejo naokrog, češ, "Saj razumete ...", tiste bolj pogumne pa itak boli kurac, kaj si bodo mislili ostali.

"Naši zlati zajčki" nedvomno so in vedno bodo naše največje bogastvo, na katerem svet stoji, toda dokler bodo moteči elementi na kulturnih prireditvah, bom še naprej do potankosti razumel gnev, ki ga do njih goji npr. Svetlana Makarovič. Na kulturnih prireditvah je namreč največje bogastvo mir, tišina in zbrano spremljanje dogajanja na odru, ali kot so precej bolj diplomatsko zapisali na spletni strani Cankarjevega doma: Na koncerte resne glasbe, daljše, pozne večerne in vsebinsko zahtevne predstave ne pripeljimo s seboj majhnih otrok. Dolgočasili se bodo, težko bodo sedeli pri miru, mučila jih bo utrujenost, zaspanost ... Pokličimo varuško in precej ljudi bomo s tem osrečili: otroka, druge obiskovalce in nenazadnje sebe, saj nas ne bo nihče cukal za rokav in sitnaril: A bomo šli kmalu domov?! Uživajmo v predstavi, prihodnji dan pa pojdimo z otrokom raje v živalski vrt, na lutkovno predstavo ali na izlet. Na večerne prireditve in simfonične koncerte bo že še hodil, ko malo zraste.

Uživajte, se beremo.