Vsako leto je 8. februar zame čisto poseben dan, niti ne toliko zaradi Prešernovega dne (ki ga seveda v vsakem primeru tako ali drugače dostojno obeležim), ampak predvsem zato, ker se je na ta dan rodil po mojem (in mislim, da tudi splošno sprejetem) mnenju največji, najodličnejši in najuspešnejši skladatelj filmske glasbe vseh časov, John Williams. Danes obhaja svoj 77. rojstni dan.
JW je pravzaprav tudi "zakrivil" mojo veliko, večno in neumrljivo ljubezen do filmske glasbe, ko sem nekje še v osnovni šoli nenadoma spoznal, da je ta človek napisal glasbo za takorekoč vse moje najljubše filme - celotno sago Star Wars, pa za Supermana, Home Alone, Jurassic Park, vse Indiana Jonese, Jaws in še in še (zadovoljivo popolno filmografijo je moč najti tukaj). Moj prvi Williamsov CD je bila zdaj že legendarna kompilacija John Williams - Greatest Hits 1969-1999 na dveh CD-jih. Če danes preštejem vse svoje CD-je z Williamsovo glasbo, jih je 87, od tega precej dvojnih. Imam vse večje soundtracke, pa tudi nekaj koncertnih del in nekaj precejšnjih raritet, en največjih zakladov pa je nedvomno fenomenalni The Blue Box z uradnim naslovom Superman: The Music, škatla z osmimi CD-ji, do roba polnimi glasbe iz vseh filmov in risanke o Supermanu, vse skupaj pa dopolnjuje še 160-stranska knjižica, polna zanimivosti, trivie in poglobljenih muzikoloških analiz Supermanove glasbe - skratka, takorekoč največji predstavljiv zaklad za soundtrack junkieja, kakršen sem sam. :-) (O zadevi sem že pisal, ko sem jo dobil iz Amerike.)
Tako me John Williams in njegova glasba spremljata že krepko čez desetletje, saj takorekoč ne mine dan - teden pa niti slučajno - da ne bi poslušal njegove glasbe. Samo upam lahko, da bo vsaj še 5-10 let ostal pri močeh in delal s Spielbergom in ostalimi režiserji, dneva, ko bom izvedel, da je za vedno odšel, pa si nočem niti predstavljati. Zame in za cel svet je tako ali tako nesmrten, saj bo, tako kot mnogi glasbeni giganti, skozi svojo glasbo živel večno.
Današnji kulturni praznik sem sicer obeležil tudi z obiskom tradicionalnega koncerta SToP-a v SF, kjer sta mi družbo delala tudi kolega tolkalca Tine in Domen. Že v petek smo s pihalnim orkestrom odigrali tradicionalno matinejo za logaške osnovnošolce, včeraj pa s simfoničnim orkestrom GŠ še koncert v Rovtah. Čez mesec, 7. marca sledi še ponovitev tega koncerta (menda z nekaj dodatnega programa) v Logatcu, vsi, ki to berete, že zdaj lepo vabljeni.
Letošnji "kulturni vikend" (škoda, da današnji praznik ni na jutrišnji ponedeljek! :P) je bil torej kar pester in res zapolnjen s kulturo, kar je seveda super in upam, da bo tako ne samo prihodnje leto, ampak tudi v vsem vmesnem času. Zdaj pa novemu tednu, novim izzivom in novim zmagam naproti. :-) Jutri grem npr. prvič letos spet na jam session v JCG. :-)
Tudi vam, preljubi mi bralci, lep in prijeten teden. Uživajte, se beremo.
JW je pravzaprav tudi "zakrivil" mojo veliko, večno in neumrljivo ljubezen do filmske glasbe, ko sem nekje še v osnovni šoli nenadoma spoznal, da je ta človek napisal glasbo za takorekoč vse moje najljubše filme - celotno sago Star Wars, pa za Supermana, Home Alone, Jurassic Park, vse Indiana Jonese, Jaws in še in še (zadovoljivo popolno filmografijo je moč najti tukaj). Moj prvi Williamsov CD je bila zdaj že legendarna kompilacija John Williams - Greatest Hits 1969-1999 na dveh CD-jih. Če danes preštejem vse svoje CD-je z Williamsovo glasbo, jih je 87, od tega precej dvojnih. Imam vse večje soundtracke, pa tudi nekaj koncertnih del in nekaj precejšnjih raritet, en največjih zakladov pa je nedvomno fenomenalni The Blue Box z uradnim naslovom Superman: The Music, škatla z osmimi CD-ji, do roba polnimi glasbe iz vseh filmov in risanke o Supermanu, vse skupaj pa dopolnjuje še 160-stranska knjižica, polna zanimivosti, trivie in poglobljenih muzikoloških analiz Supermanove glasbe - skratka, takorekoč največji predstavljiv zaklad za soundtrack junkieja, kakršen sem sam. :-) (O zadevi sem že pisal, ko sem jo dobil iz Amerike.)
Tako me John Williams in njegova glasba spremljata že krepko čez desetletje, saj takorekoč ne mine dan - teden pa niti slučajno - da ne bi poslušal njegove glasbe. Samo upam lahko, da bo vsaj še 5-10 let ostal pri močeh in delal s Spielbergom in ostalimi režiserji, dneva, ko bom izvedel, da je za vedno odšel, pa si nočem niti predstavljati. Zame in za cel svet je tako ali tako nesmrten, saj bo, tako kot mnogi glasbeni giganti, skozi svojo glasbo živel večno.
Današnji kulturni praznik sem sicer obeležil tudi z obiskom tradicionalnega koncerta SToP-a v SF, kjer sta mi družbo delala tudi kolega tolkalca Tine in Domen. Že v petek smo s pihalnim orkestrom odigrali tradicionalno matinejo za logaške osnovnošolce, včeraj pa s simfoničnim orkestrom GŠ še koncert v Rovtah. Čez mesec, 7. marca sledi še ponovitev tega koncerta (menda z nekaj dodatnega programa) v Logatcu, vsi, ki to berete, že zdaj lepo vabljeni.
Letošnji "kulturni vikend" (škoda, da današnji praznik ni na jutrišnji ponedeljek! :P) je bil torej kar pester in res zapolnjen s kulturo, kar je seveda super in upam, da bo tako ne samo prihodnje leto, ampak tudi v vsem vmesnem času. Zdaj pa novemu tednu, novim izzivom in novim zmagam naproti. :-) Jutri grem npr. prvič letos spet na jam session v JCG. :-)
Tudi vam, preljubi mi bralci, lep in prijeten teden. Uživajte, se beremo.
5 komentarjev:
Uf, stari moj, sem mu mislil tudi sam spisati nekaj teksta, pa si me prehitel in to naredil veliko bolje kot bi jaz.
Vrhunski skladatelj in umetnik, ki mu ni para. Povedano drugače, nekoč so imeli Mozarta, danes imamo Johna Williamsa.
Hvala, legenda, če bi imel malo več časa in volje, bi naredil zadevo še veliko bolje in bolj obširno, ampak mogoče je pa bolje, da je tako, kot je. :D Čeprav Mozart ni pisal soundtrackov, mi je neizmerno všeč tvoja primerjava, zato pričakuj, da boš kdaj citiran. ;-)
Ti sam citiraj, stara sabla :)
Bi bilo pa nefer, če ne omenim ene moje naj kompozicije in sicer teme iz filma Schindler's List.
Ja, soundtrack za Schindler's List je pravzaprav dejansko zasnovan kot violinski koncert, zato vedno znova tako uspešno zaživi tudi na koncertih odrih. Vsekakor izjemna kompozicija, Itzhak Perlman je nekoč rekel, da je treba to skladbo igrati tako, da iz lesa violine tečejo solze.
Objavite komentar