nedelja, 31. maj 2009

Po tekmovanju

Prejšnjo soboto, 23. maja smo se s Pihalnim orkestrom Logatec odpravili v Maribor na 29. tekmovanje slovenskih pihalnih orkestrov v koncertni težavnostni stopnji v organizaciji Zveze slovenskih godb. Na zgornji fotki nas vidite na odru med tekmovalnim nastopom. Tekmovalni program je bil zelo zahteven, predvsem čudovita, a tehnično in interpretativno res precej naporna Symphony No. 0 'Phoenix ex cinere suo renascitur' Barta Picqueurja (skladba po lastnem izboru), pa tudi Reedov Praise Jerusalem! in Švarovi Istrski plesi (obe obvezni skladbi) niso bili od muh. :P Nedvomno lahko rečem, da smo se vsi člani orkestra in dirigent tokrat res maksimalno potrudili in dali od sebe vse najboljše, kar zmoremo. Rezultat je bil super občutek na odru in fenomenalen nastop, verjetno res najboljši v zgodovini orkestra, kot je pozneje zapisal eden od članov orkestra, nedvomno pa najboljši koncert, odkar sam igram v orkestru (dobrih 11 let).

Po tako super koncertu so bila pričakovanja članov orkestra in dirigenta seveda upravičeno zelo visoka, če povem po pravici, se je veliko govorilo o drugem ali celo prvem mestu. Na tekmovanju je sicer nastopilo pet orkestrov: Papirniški pihalni orkester Vevče (v katerem prvo flavto izvrstno igra moja Špela), Delavska godba Trbovlje, naš orkester, Pihalni orkester Slovenj Gradec in Pihalni orkester KUD Pošta Maribor. Že kar dolga leta je favorit na slovenskih tekmovanjih pihalnih orkestrov trboveljska godba in tudi letos so svoj sloves upravičili z absolutno zmago z rezultatom 94,17 % možnih točk. Na drugo mesto se je uvrstila mariborska godba, na tretje mesto Vevče, četrti smo bili Logatčani in zadnje, peto mesto je pripadlo orkestru iz Slovenj Gradca. (Podrobni rezultati so na voljo tukaj.)

Sam na tekmovanja že vsa leta hodim s filozofijo, da velika pričakovanja neizbežno potegnejo za seboj velika razočaranja, če se ne uresničijo, zato vedno raje pričakujem manj. Tako je bilo tudi tokrat, večina mojih sogodbenikov pa je odkrito pričakovala precej oz. zelo veliko. Zato je bilo razočaranje ob "šele" četrtem mestu za marsikoga toliko večje, čeprav smo dosegli 90,65 % točk in zlato plaketo, bravo mi! :-) Na tem mestu zato še enkrat čestitam vsem sogodbenikom, dirigentu Marjanu in predsedniku Slavku. Osebno sem z izkupičkom tekmovanja zelo zadovoljen, saj smo dobili zasluženo zlato plaketo in s tem potrdili vrhunsko koncertno formo orkestra ter bili obenem nagrajeni za trdo delo in dolge ure napornih vaj.

Takole smo po tekmovalnem nastopu ponosno pozirali fotografom. :-) Okej, dosihmal vse lepo in prav, me je pa pošteno razpizdilo nekaj stvari, ki sem jih izvedel po tekmovanju. Prva je bila ta, da smo nizko oceno baje dobili prav zaradi svoje izbirne skladbe, ki naj bi bila predolga in razvlečena, zato naj bi se člani mednarodne strokovne komisije (predsednik Miro Saje in člani Tomaž Habe, mag. Rudolf Zangl, Lazslo Marosi in dr. Richard Miles) na koncu že dolgočasili in zehali. Da crkneš, to pa je strokovnost, jebemti. V razpisu nikjer ne piše, kako dolga je lahko največ izbirna skladba, pač pa zgolj, da "ustreza ravni tekmovanja v trajanju najmanj 12 minut". Naša simfonija je bila resda dolga slabe pol ure, zato smo imeli tudi najdaljši tekmovalni koncert, a to ne more biti nikakršen razlog ali argument, da bi nas zaradi tega ocenili slabše - pa se je očitno zgodilo prav to. V nič boljšo voljo me ni spravila informacija, da naj bi po prvotnem ocenjevanju zlato plaketo dejansko prejela samo trboveljska godba, Logatec, Vevče in Maribor bi dobili srebrne, Slovenj Gradec pa bronasto plaketo. Ko so to videli, so se člani komisije odločili, da bodo vse ocene dvignili. Res zelo zanimivo.

Očitno je res, kar je napisal eden naših članov - da so realni samo še rezultati tekmovanj, kjer se dosežki merijo s štoparicami ali metri in kar je na Facebooku komentiral eden mojih glasbenih prijateljev - da je glasbo nehvaležno ocenjevati. Smešno se mi zdi, da nas je Habe ocenil s 96,66 % možnih točk, Miles pa z 79,44 %, torej nam je prvi dodelil zlato plaketo s pohvalo, drugi pa bronasto (sic!). Res svašta. Jebi ga, vsa glasbena tekmovanja (Ema, Eurosong ...) so do neke mere kuhinja, a tudi ZSG-jevska tekmovanja so vedno slabša (ali, če povem lepo po domače - vsako tekmovanje je malo bolj v pizdi od prejšnjega). Med ocenami članov komisij so (pre)velike razlike, ocenjevati so začeli kategorije (poleg intonacije, zvoka, tempa, fraziranja ...), ki sploh niso predmet ocenjevanja itd. Pika na i je Milesova ocena, ki je res zelo nizka (ne vem, če nas je že kdaj kdo sploh tako slabo ocenil), pod njo pa piše, pazi to: "excellent performance - very expressive". LOL. Dr. Milesa sem po mailu povprašal za razlago tega paradoksa, a odgovora zaenkrat še ni.

Kakorkoli že, pozabimo na vse te probleme in potegnimo iz cele izkušnje nekaj pozitivnega. Konec koncev smo dobili že tretjo zlato plaketo zapored in kakovostno (spet) zrastli, to pa je konec koncev tudi pravi namen in cilj napornih študijev koncertnih tekmovalnih programov. Glavno, da smo na odru uživali, da je bilo kosilo po tekmovanju dobro, da sem bil doma že okrog petih popoldne in da sem se v Mariboru fotkal z izjemnim timpanistom Simfonikov RTV Slovenija Andražem Poljancem, ki je igral z nami. :-)

Na koncu naj se globoko (a ne preglobogo :D) opravičim za tole objavo vsem glasbenim nefanatikom in ostalemu bralstvu, ki mu visi dol za dogajanje na slovenski pihalni sceni, a treba je bilo zapisati tudi to. Naslednjič pa kaj bolj splošnega, obljubim. :-) Morda za začetek novička, da sem danes spet delal na Radiu 94 in NTR v Postojni in izvedel, da bom delal vse junijske nedeljske popoldanske termine, torej me boste na frekvencah omenjenega radia lahko poslušali vsako junijsko nedeljo med 15. in 18. uro. :-)

Tako, toliko za zadnji majniški dan leta Gospodovega MMIX, uživajte & se beremo naslednji mesec! :-)

P. S.: Določena oseba, sicer redna bralka tega bloga (se toplo priporočam tudi v prihodnje!), je bila v Mariboru s strani moje malenkosti opažena med malicanjem. Ker sem ji obljubil, da bom to vsekakor omenil na blogu, na tem mestu obljubo izpolnjujem. Dober tek! :-)))

četrtek, 21. maj 2009

Norci so zunaj

Le redkokdo - če sploh kdo?! - zna in zmore Slovencem (oz. Slovenceljnom, kot bi dejala sama) nastaviti tako jedko, pikro in cinično zrcalo kot nemara največja slovenska pesnica, ena in edina Svetlana Makarovič, ki jo občudujem že leta in leta. Kar ne morem in ne morem se naposlušati njenih šansonov, ki so izšli na treh ploščah, omenjeno zrcalo sloven(celj)ske družbe pa najdete v Dajdamskih portretih, posnetih leta 1984, ki jih je ravno te dni s projektom Krizantema na klavirju, ki ga je požegnala sama Svetlana, v življenje ponovno obudila Janja Majzelj (edini poleg Svetlane prisotni glasbenik na snemanju '84 je bil Djuro Penzeš, nekdanji basist Belih vran).

V tem ponorelem, skomercializiranem, karierističnem, stresnem, kapitalističnem, materialističnem, recesivnem svetu žal prepogosto pozabljamo, da glavnina res nevarnih in škodljivih ljudi ni zaprtih, ampak so svobodni kot ptičice na veji. Med seboj, na prostem, na toplem, v trgovini, na plaži, v službi, šoli in še kje jih srečujemo. Vsak dan, vsako uro in vsak trenutek, kot bi gotovo zapisala Svetlana. Da, dragi moji, najhujši norci niso na varnem. Še zdaleč ne. Norci so zunaj.

Svetlana Makarovič
Norci so zunaj

Ti, ki mislijo drugače,
sanjajo prečudne sanje,
ki v oblaku pisanem se vsak dan spustijo nanje,
te, ki mislijo drugače,
v belo hišo smo zaprli,
eni vrnejo se k nam,
drugi bodo v njej - umrli ...

V tej hiši živijo drugačni ljudje,
v neznanih jezikih govore,
za temi zidovi je raj in pekel,
med njimi in nami brni napev -
norci so zunaj, norci so zunaj!

V tej hiši je starec, ki predse strmi,
mladenka z ugaslimi očmi,
bled fant, ki ves čas nepremično sedi
in letu nevidnih ptic sledi -
norci so zunaj, norci so zunaj!

In deklica, ki jo nenehno mrazi,
pestuje otroka, ki ga ni,
nekdo čudovite metulje lovi,
nekdo se nenehoma smeji -
norci so zunaj, norci so zunaj!

Nekdo v divjih sanjah na ves glas kriči,
nekdo lastne sence se boji,
pa vendar vedo morda več kakor mi,
ki smo le v svoj prav prepričani -
norci so zunaj, norci so zunaj!

Zaprta vrata nas ločijo,
živimo, kot drugi hočejo,
živimo drug drugemu v srečo in zlo,
verjamemo, da že vse vemo - ha ha!
Norci so zunaj, norci so zunaj!

Te, ki mislijo drugače, v belo hišo smo zaprli,
eni vrnejo se k nam,
drugi bodo v njej - umrli …
Odprite vrata, odprite,
odprite ta vrata!

Ja, tako je to. Kot poje Svetlana v Baladi o T.: Že res marsikdo svinjarije počne - a eni to smejo, drugi pa ne! Uživajte, se beremo.

sobota, 9. maj 2009

Zanimiv pogled

V zadnjem Playboyu sem prebral super intervju z eno naših avtoritet filmske kritike in voditeljem oddaje Studio City, Marcelom Štefančičem Jr. (ta "Jr." menda zadnje čase opušča, mogoče se ne počuti več tako mladega? :-)). Presenetilo me je dejstvo, da kina "pravzaprav ne mara" in tole njegovo mnenje: "Če hočeš biti filmski kritik, lahko do neskončnosti fetišiziraš pomen kina in ogleda filma na velikem filmskem platnu v temni dvorani itn., ampak s tem izgubiš ogromno časa. Da greš v kino, da prideš domov - cel ritual. Rituali so za fetišiste, za ljudi, ki imajo čas, ki nimajo kaj početi in si omislijo ritualno hojo v kino. Ne, to ni moj konjiček, mene to ne zanima. Nimam časa za to. [...]" Res zanimivo, kajti to pomeni, da sem potemtakem npr. jaz, ki se občasno odpravim v kino (v kratkem si nameravam iti ogledat vsaj Star Trek in Angels and Demons), fetišist, človek, ki ima čas in ki nima kaj početi. Marcel, no, malo pretiravaš. (Iztok, če boš tole bral - kaj meniš ti?) Saj se strinjam tudi z vsem pozneje povedanim o tem, kako od boga poslan je izum DVD-ja (in zdaj Blu-ray-a) za filmofile, toda nekatere filme je pač treba videti v kinu, ker jih gledaš, poslušaš in dojameš popolnoma drugače, kot v domači dnevni sobi pred TV-jem ali lastni sobi na PC-ju. Sam se spomnem predvsem filmov Carrie in E.T.: The Extra-Terrestrial, ki sta me v kinu zadela precej bolj, kot doma, pa čeprav sem oba pred in po kino ogledu videl že neštetokrat.

Hecno mi je tudi to, da ima MŠJr. ogled filma v kinu za "cel projekt", saj je treba iti tja in priti nazaj domov. OK, zadeva je do določene mere seveda time-consuming, toda hej, ali niso takšna vsa "življenjska opravila"? Kaj pa, ko se odpravimo v knjižnico, na tržnico, v jebeni BTC ali, bognedaj, na dopust?! :-) Časa imamo vsi na voljo tistih 24 ur na dan, le v njegovem razporejanju, planiranju in (ne)izkoriščanju smo različno (ne)uspešni. :P

Člani enega mojih all-time najljubših bandov, ameriški progresivni metalci Dream Theater, bodo čez dober mesec, 23. junija izdali svojo novo ploščo Black Clouds & Silver Linings. Prvi single s plošče, A Rite of Passage je že na voljo na netu, včeraj pa sem dobil mail, da je že mogoče videti tudi spot, ki si ga lahko ogledate tule. V DT sem se usodno zaljubil ravno pred kakšnimi desetimi leti, ko so izdali za moj okus svojo še vedno najboljšo ploščo, Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory, dejansko konceptualni album, ki pripoveduje zgodbo o usodnem ljubezenskem trikotniku nekje v 19. stoletju in katere naslovnico lahko vidite zgoraj. Tej plošči se DT dosihmal niso uspeli približati (kaj šele preseči) z nobeno od plošč, ki so ji sledile, bomo videli, kako bo tokrat. Pričakovanja so vsekakor velika.

Tole pa sta izjemna Zildjianova K Constantinople ride in hi-hat, ki si ju nameravam omisliti, če mi uspe prodati zdajšnji čineli. To bo The Jazz Voice! :-) Če torej koga zanimata malo rabljena, skoraj nova 22" K Custom Dark ride za 370 EUR in 14" A New Beat hi-hat za 270 EUR, naj se mi le oglasi.

Takšno je bilo veselje pred 64 leti - 9. maja 1945 ob osvoboditvi Ljubljane. S Špelo sva se dopoldne s kolesoma z Vevč odpravila v center, saj sva imela nekaj svojih, ki so se udeležili tradicionalnega teka trojk. Ob tem, ko sva v nepopisni gneči prečkala Prešerca, sem se nostalgično spomnil časov, ko sem se ob super tekaški formi še sam redno udeleževal tekaških prireditev. Vsepovsod vonj po švicu, maratoniku, prepoteni obrazi in majice, odvezani supergi, oprijeti tekaški dresi na seksi mladih bejbah (če imaš srečo, čez majice vidiš tudi lep par ali dva bradavičk ;D), srečevanja starih tekaških sotrpinov, vzpodbude, nasmehi, iskreni stiski rok, po tleh prazne plastenke sponzorskih pijač in olupki pomaranč, v zraku pa pravi športni duh in na tone pozitivne energije. Ja, lepo je (bilo). Ker me je glasba in z njo povezane aktivnosti preveč potegnila vase, sem s tekom na dolge proge nehal, a vse bolj me grabi, da bi spet začel. Ko tečeš, si svoboden in skoraj samo takrat imaš čas, da sam pri sebi in sam s seboj lahkorazčistiš nekatere stvari, ki bi jih sicer Bog ve kdaj, ali pa celo sploh ne. Zato imajo premnogi tekači tek tudi za avtogeni trening ali kot nekakšno "samoočiščevalno sredstvo". Run, Forrest, run! :-)

Toliko zaenkrat, zdaj pa grem malo urejat svojo CD zbirko, predvsem tisti del s sountracki. ;-) Lep vikend še naprej, uživajte, se beremo!

ponedeljek, 4. maj 2009

May the 4th be with you!

Danes, 4. maja praznujemo t. i. "dan Vojne zvezd" ali v izvirniku Star Wars Day. Čeprav sem precej ortodoksen fan te filmske franšize - seveda predvsem zaradi nepozabne, večne glasbe Johna Williamsa ;-) - priznam, da za ta današnji "praznik" nisem vedel. Zelo zanimiv je tudi razlog, zakaj SWD praznujemo ravno na 4. maja; tozadevno sem se poučil na Wikipedii, ki nas uči takole: May 4 is called Star Wars Day because of a pun or play on words based on the similarity between "May the 4th be with you" and "May the Force be with you", a phrase often spoken in the Star Wars movies. Res zanimivo. No, tipično starwarsovsko g33kovsko, če smo iskreni. :D Kot po naključju sem ravno pred kratkim spet pogledal staro trilogijo, ki sem si jo omislil ob nedavnem obisku Londona.

Je pa 4. maj seveda tudi dan, ko je leta 1980 - pred 29 leti torej - v ljubljanskem Kliničnem centru ob 15.05 umrl tedanji predsednik SFRJ, Josip Broz Tito, človek, ki je po različnih pričevanjih in mnenjih za bivšo Jugo obenem naredil vse najboljše in vse najslabše in zgodovinska osebnost, ki bo še desetletja kresala mnenja in (so)ustvarjala politične in ostale nasprotnike. Čeprav me tedaj še ni bilo na svetu, dobro vem, da se je življenje v YU tistega dne ustavilo - zatulile so sirene, obstali so avtomobili, avtobusi, vlaki in nogometne tekme. Verjetno se je šele ob smrti papeža Janeza Pavla II. ponovilo kolektivno žalovanje v takšnem obsegu. Res fenomenalno. Tita (doprsni portret v maršalski uniformi) imam v sobi obešenega na lepem, zelo vintage gobelinu, ki sem ga dobil od sosedov za darilo, imam pa ga tudi na super rdeči majici s kratkimi rokavi, ki vedno, ko jo nosim, žanje opazke (simpatije) opazovalcev in sem se zaradi nje že npr. peljal zastonj z ljubljansko trolo. :D Evo, toliko za danes na kratko. Uživajte, se beremo.

nedelja, 3. maj 2009

Presenečenja

Kakor smeh z otožnih lic, so vsakdanjosti nakit, dajejo ti upanje ... Tako so včasih prepevale Bele vrane. Skoraj vsak dan doživimo kakšno presenečenje in seveda upamo, da bo večina prijetnih, čeprav neizogibno pridejo tudi neprijetna. Sam sem v zadnjem času doživel kar nekaj presenečenj, na srečo večinoma prijetnih.

Včeraj naju je s Špelo zelo prijetno presenetil obisk Hiše eksperimentov. Nina, najina dobra prijateljica in super oboistka v PPO Vevče, namreč v HE dela in je Špelo že dolgo časa vabila na obisk. Včeraj je ta naposled uspel in v HE sva se podala kar skupaj. Bilo je super, Nina se nama je zelo posvetila in skupaj smo opravili cel kup zanimivih in zabavnih poskusov, npr. test refleksov, ravnotežja, ležanje na fakirski postelji in še marsikaj. V HE je res super, zabavno in poučno, zato obisk toplo priporočam vsakomur. Vse skupaj spremljajo zgovorne ilustracije pred kratkim žal preminulega Boža Kosa, ki se jih kot mulc spomnem še iz Cicibana. :-) Za piko na i sem si ob koncu obiska omislil še zelo kul Sonete znanosti dr. Mihe Kosa. Priporočam v branje!

Malo bolj neprijetno me je presenetil prehlad, ki se me je lotil zadnje dni in se je začel z zoprno bolečim vnetim grlom, tako da sem se nemudoma jel basati z "dobrotami", kot so Septolete Plus, Tantum Verde in s podobnimi bonbončki, dva dni pozneje pa je zadeva z grla, ki me zdaj vsaj ne boli več, napredovala na nos, glavo in kašelj. :S Res zoprno in nadležno, ampak mislim in upam, da mi je uspelo zadevo zatreti še v bolj začetni fazi, tako da vsaj ne bom obležal in kuril dni bolniške.

Na srečo se me je prehlad pošteno začel lotevati ravno potem, ko sem oddelal svoj drugi samostojni "šiht" na Radiu 94 in NTR v postojnskem studiu. Bilo je kar zanimivo in zelo lepo, pa tudi zahtevno in rahlo nervozno, saj sem prvič (in drugič) samostojno vodil in povezoval tri ure radijskega programa, kar je bil zame velik izziv. A glede na zelo pozitivne odmeve, ki sem jih dobil, mi je šlo kar dobro, sploh drugič, zato se že prav veselim naslednje radijske priložnosti. Kot kaže, bom ob sobotah popoldne nekaj časa verjetno lahko nadomeščal kolegico, ki se odpravlja na porodniško, tako da me boste nedvomno lahko še slišali. :-) Tisti, ki vas signal frekvenc RA 94 & NTR ne doseže, ga lahko v odlični kakovosti v živo poslušate prek spleta. Takole pa izgleda moja malenkost v radijskem elementu:

Zelo prijetno me je presenetil tudi netbook Acer Aspire One, ki sem si ga namesto mojega prejšnjega HP Compaqa, ki mi je postal pretežek, prevelik in preneroden, omislil pred kakšnim tednom.
Zadeva je zelo lahka in priročna ter ima odlično grafiko, hiter procesor (Intel Atom 1,66 GHz), 1 GB RAM-a, 160 GB velik disk in 6-celično baterijo s cca. 5-6 urami avtonomije. Le CD/DVD-pogona nima, kar pa je pri tako majhnem prenosniku (diagonala ekrana je 10,1") običajno in pričakovano. Kakorkoli, prenosnik sem do sedaj že temeljito preizkusil (tudi tale blog tipkam nanj) in sem z njim zelo zadovoljen. Res dobra investicija. :-)

Sicer je se dogajalo in zgodilo še vse mogoče; s Špelo sva npr. obiskala koncert Gala Gjurina v CD in bila zmerno razočarana, ker je očitno sicer vselej odlični Gal želel narediti vse oz. preveč naenkrat, s pihalnim orkestrom smo spodobno odigrali koncert v GH Union, s simfoničnim orkestrom GŠ nastopili na reviji v Krškem, s Folk etc. snemali ploščo na Medicinski fakulteti (posnel sem Molly Malone in Whiskey in the Jar ter nekaj irskih žlic), imel pa sem tudi srečno priložnost, da sem sodeloval na drugem večeru filmske glasbe, ki ga v Medvodah vrhunsko pripravlja moja filmska in filmskoglasbena sorodna duša Jure. Za otvoritveno točko večera, na katerem sta sicer s programom filmske glasnastopila pihalna orkestra iz Medvod in Ribnice, smo odigrali glavno témo iz filma Il postino in poželi velike simpatije, ki še kar dežujejo tudi zdaj, ko je posnetek že na YouTubu in si ga lahko ogledata tudi vidva, preljuba mi bralka in bralec. :-) S Poštarjem se tako za danes poslavljam, upam, da ne za (pre)dolgo. :-) Uživajte, se beremo.