Norci so zunaj

Le redkokdo - če sploh kdo?! - zna in zmore Slovencem (oz. Slovenceljnom, kot bi dejala sama) nastaviti tako jedko, pikro in cinično zrcalo kot nemara največja slovenska pesnica, ena in edina Svetlana Makarovič, ki jo občudujem že leta in leta. Kar ne morem in ne morem se naposlušati njenih šansonov, ki so izšli na treh ploščah, omenjeno zrcalo sloven(celj)ske družbe pa najdete v Dajdamskih portretih, posnetih leta 1984, ki jih je ravno te dni s projektom Krizantema na klavirju, ki ga je požegnala sama Svetlana, v življenje ponovno obudila Janja Majzelj (edini poleg Svetlane prisotni glasbenik na snemanju '84 je bil Djuro Penzeš, nekdanji basist Belih vran).

V tem ponorelem, skomercializiranem, karierističnem, stresnem, kapitalističnem, materialističnem, recesivnem svetu žal prepogosto pozabljamo, da glavnina res nevarnih in škodljivih ljudi ni zaprtih, ampak so svobodni kot ptičice na veji. Med seboj, na prostem, na toplem, v trgovini, na plaži, v službi, šoli in še kje jih srečujemo. Vsak dan, vsako uro in vsak trenutek, kot bi gotovo zapisala Svetlana. Da, dragi moji, najhujši norci niso na varnem. Še zdaleč ne. Norci so zunaj.

Svetlana Makarovič
Norci so zunaj

Ti, ki mislijo drugače,
sanjajo prečudne sanje,
ki v oblaku pisanem se vsak dan spustijo nanje,
te, ki mislijo drugače,
v belo hišo smo zaprli,
eni vrnejo se k nam,
drugi bodo v njej - umrli ...

V tej hiši živijo drugačni ljudje,
v neznanih jezikih govore,
za temi zidovi je raj in pekel,
med njimi in nami brni napev -
norci so zunaj, norci so zunaj!

V tej hiši je starec, ki predse strmi,
mladenka z ugaslimi očmi,
bled fant, ki ves čas nepremično sedi
in letu nevidnih ptic sledi -
norci so zunaj, norci so zunaj!

In deklica, ki jo nenehno mrazi,
pestuje otroka, ki ga ni,
nekdo čudovite metulje lovi,
nekdo se nenehoma smeji -
norci so zunaj, norci so zunaj!

Nekdo v divjih sanjah na ves glas kriči,
nekdo lastne sence se boji,
pa vendar vedo morda več kakor mi,
ki smo le v svoj prav prepričani -
norci so zunaj, norci so zunaj!

Zaprta vrata nas ločijo,
živimo, kot drugi hočejo,
živimo drug drugemu v srečo in zlo,
verjamemo, da že vse vemo - ha ha!
Norci so zunaj, norci so zunaj!

Te, ki mislijo drugače, v belo hišo smo zaprli,
eni vrnejo se k nam,
drugi bodo v njej - umrli …
Odprite vrata, odprite,
odprite ta vrata!

Ja, tako je to. Kot poje Svetlana v Baladi o T.: Že res marsikdo svinjarije počne - a eni to smejo, drugi pa ne! Uživajte, se beremo.