Zanimiv pogled

V zadnjem Playboyu sem prebral super intervju z eno naših avtoritet filmske kritike in voditeljem oddaje Studio City, Marcelom Štefančičem Jr. (ta "Jr." menda zadnje čase opušča, mogoče se ne počuti več tako mladega? :-)). Presenetilo me je dejstvo, da kina "pravzaprav ne mara" in tole njegovo mnenje: "Če hočeš biti filmski kritik, lahko do neskončnosti fetišiziraš pomen kina in ogleda filma na velikem filmskem platnu v temni dvorani itn., ampak s tem izgubiš ogromno časa. Da greš v kino, da prideš domov - cel ritual. Rituali so za fetišiste, za ljudi, ki imajo čas, ki nimajo kaj početi in si omislijo ritualno hojo v kino. Ne, to ni moj konjiček, mene to ne zanima. Nimam časa za to. [...]" Res zanimivo, kajti to pomeni, da sem potemtakem npr. jaz, ki se občasno odpravim v kino (v kratkem si nameravam iti ogledat vsaj Star Trek in Angels and Demons), fetišist, človek, ki ima čas in ki nima kaj početi. Marcel, no, malo pretiravaš. (Iztok, če boš tole bral - kaj meniš ti?) Saj se strinjam tudi z vsem pozneje povedanim o tem, kako od boga poslan je izum DVD-ja (in zdaj Blu-ray-a) za filmofile, toda nekatere filme je pač treba videti v kinu, ker jih gledaš, poslušaš in dojameš popolnoma drugače, kot v domači dnevni sobi pred TV-jem ali lastni sobi na PC-ju. Sam se spomnem predvsem filmov Carrie in E.T.: The Extra-Terrestrial, ki sta me v kinu zadela precej bolj, kot doma, pa čeprav sem oba pred in po kino ogledu videl že neštetokrat.

Hecno mi je tudi to, da ima MŠJr. ogled filma v kinu za "cel projekt", saj je treba iti tja in priti nazaj domov. OK, zadeva je do določene mere seveda time-consuming, toda hej, ali niso takšna vsa "življenjska opravila"? Kaj pa, ko se odpravimo v knjižnico, na tržnico, v jebeni BTC ali, bognedaj, na dopust?! :-) Časa imamo vsi na voljo tistih 24 ur na dan, le v njegovem razporejanju, planiranju in (ne)izkoriščanju smo različno (ne)uspešni. :P

Člani enega mojih all-time najljubših bandov, ameriški progresivni metalci Dream Theater, bodo čez dober mesec, 23. junija izdali svojo novo ploščo Black Clouds & Silver Linings. Prvi single s plošče, A Rite of Passage je že na voljo na netu, včeraj pa sem dobil mail, da je že mogoče videti tudi spot, ki si ga lahko ogledate tule. V DT sem se usodno zaljubil ravno pred kakšnimi desetimi leti, ko so izdali za moj okus svojo še vedno najboljšo ploščo, Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory, dejansko konceptualni album, ki pripoveduje zgodbo o usodnem ljubezenskem trikotniku nekje v 19. stoletju in katere naslovnico lahko vidite zgoraj. Tej plošči se DT dosihmal niso uspeli približati (kaj šele preseči) z nobeno od plošč, ki so ji sledile, bomo videli, kako bo tokrat. Pričakovanja so vsekakor velika.

Tole pa sta izjemna Zildjianova K Constantinople ride in hi-hat, ki si ju nameravam omisliti, če mi uspe prodati zdajšnji čineli. To bo The Jazz Voice! :-) Če torej koga zanimata malo rabljena, skoraj nova 22" K Custom Dark ride za 370 EUR in 14" A New Beat hi-hat za 270 EUR, naj se mi le oglasi.

Takšno je bilo veselje pred 64 leti - 9. maja 1945 ob osvoboditvi Ljubljane. S Špelo sva se dopoldne s kolesoma z Vevč odpravila v center, saj sva imela nekaj svojih, ki so se udeležili tradicionalnega teka trojk. Ob tem, ko sva v nepopisni gneči prečkala Prešerca, sem se nostalgično spomnil časov, ko sem se ob super tekaški formi še sam redno udeleževal tekaških prireditev. Vsepovsod vonj po švicu, maratoniku, prepoteni obrazi in majice, odvezani supergi, oprijeti tekaški dresi na seksi mladih bejbah (če imaš srečo, čez majice vidiš tudi lep par ali dva bradavičk ;D), srečevanja starih tekaških sotrpinov, vzpodbude, nasmehi, iskreni stiski rok, po tleh prazne plastenke sponzorskih pijač in olupki pomaranč, v zraku pa pravi športni duh in na tone pozitivne energije. Ja, lepo je (bilo). Ker me je glasba in z njo povezane aktivnosti preveč potegnila vase, sem s tekom na dolge proge nehal, a vse bolj me grabi, da bi spet začel. Ko tečeš, si svoboden in skoraj samo takrat imaš čas, da sam pri sebi in sam s seboj lahkorazčistiš nekatere stvari, ki bi jih sicer Bog ve kdaj, ali pa celo sploh ne. Zato imajo premnogi tekači tek tudi za avtogeni trening ali kot nekakšno "samoočiščevalno sredstvo". Run, Forrest, run! :-)

Toliko zaenkrat, zdaj pa grem malo urejat svojo CD zbirko, predvsem tisti del s sountracki. ;-) Lep vikend še naprej, uživajte, se beremo!