Popolnoma po pričakovanjih je licenčni šov Slovenija ima talent, ki ga lahko ob nedeljah gledate na POP TV (in kjer boste to nedeljo menda lahko videli tudi mene), dvignil veliko prahu. Tako kot v časih, ko so se vrtela resničnostna jajca kot npr. Big Brother, Bar, Kmetija in podobne zadeve, so se nemudoma usule časopisne, televizijske, radijske, spletne in še kakšne polemike. Predvsem se ljudem smilijo (ali pa jim gredo na kurac? včasih je namreč res težko reči) tisti kandidati, ki se pred žirijo, publiko v dvorani, sotekmovalci in naposled pred vesoljno dolino šentflorjansko popolnoma osmešijo in/ali osramotijo. Ste se že vprašali, ali to počno hote ali nehote?!
Razčistimo si najprej nekaj preprostih dejstev:
1. Prijava na SIT je (bila) popolnoma prostovoljna in nihče se ni - vsaj tako upam - prijavil pod prisilo.
2. Vsi ljudje imamo določena voajersko-sadistična nagnenja. (Verjamem, da to zanikate in skrbno skrivate pred svetom, a naredite si uslugo in priznajte vsaj samim sebi. Življenje bo lažje.) Radi namreč gledamo nekoga drugega, ki se je nemočen znašel v neprijetni situaciji ali ki je pred nekom drugim izpadel totalen kreten. Sad but true. Da se le kaj takega ne zgodi nam - ko in če pa se, pa to seveda poskušamo čimbolje skriti pred drugimi in potlačiti v svojo podzavest.
3. In nemara še najpomembnejši teorem, pravzaprav kar postulat: ljudi ne zanimajo talenti, zanimajo jih antitalenti. Najbolj se razpravlja o tistih kandidatih, ki so se, kot že rečeno, pred žirijo in vsemi skupaj najbolj osramotili. Tudi Big Brother je bil najbolj gledan takrat, ko so v hiši fukali, se spičili, stepli ali povzročili kakšen podoben eksces. Normalno - kdo bi pa gledal same genije v SIT, ki bi želi neskončne stoječe ovacije ali idilično simbiozo osebkov v BB, to bi bil ja totalen dolgcajt!
Normalno, iz varnega zavetja domačega fotelja je na TV res sladko gledati nekoga, ki pred dvema milijonoma ludi izpade bedak brez primere (pa vendarle imajo naši južni bratje "pregovor" bolje izpasti glup nego iz avijona) in se mu še kakšno leto vsi režijo za hrbtom - pa tudi direktno v obraz. Stric, ki je štrikal, ima na Facebooku npr. že svoj "fanpage", 22-letni "ata" sedmih otrok pa je že v revijah in cajtengih. Pomislimo npr. samo na "legendo" Antona Borkoviča in na veleznamenitega Požigalca.
V filmu Troy iz leta 2004 Brad Pitt v vlogi Ahila pove: "We men are wretched things." Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.
Uživajte, se beremo.
Razčistimo si najprej nekaj preprostih dejstev:
1. Prijava na SIT je (bila) popolnoma prostovoljna in nihče se ni - vsaj tako upam - prijavil pod prisilo.
2. Vsi ljudje imamo določena voajersko-sadistična nagnenja. (Verjamem, da to zanikate in skrbno skrivate pred svetom, a naredite si uslugo in priznajte vsaj samim sebi. Življenje bo lažje.) Radi namreč gledamo nekoga drugega, ki se je nemočen znašel v neprijetni situaciji ali ki je pred nekom drugim izpadel totalen kreten. Sad but true. Da se le kaj takega ne zgodi nam - ko in če pa se, pa to seveda poskušamo čimbolje skriti pred drugimi in potlačiti v svojo podzavest.
3. In nemara še najpomembnejši teorem, pravzaprav kar postulat: ljudi ne zanimajo talenti, zanimajo jih antitalenti. Najbolj se razpravlja o tistih kandidatih, ki so se, kot že rečeno, pred žirijo in vsemi skupaj najbolj osramotili. Tudi Big Brother je bil najbolj gledan takrat, ko so v hiši fukali, se spičili, stepli ali povzročili kakšen podoben eksces. Normalno - kdo bi pa gledal same genije v SIT, ki bi želi neskončne stoječe ovacije ali idilično simbiozo osebkov v BB, to bi bil ja totalen dolgcajt!
Normalno, iz varnega zavetja domačega fotelja je na TV res sladko gledati nekoga, ki pred dvema milijonoma ludi izpade bedak brez primere (pa vendarle imajo naši južni bratje "pregovor" bolje izpasti glup nego iz avijona) in se mu še kakšno leto vsi režijo za hrbtom - pa tudi direktno v obraz. Stric, ki je štrikal, ima na Facebooku npr. že svoj "fanpage", 22-letni "ata" sedmih otrok pa je že v revijah in cajtengih. Pomislimo npr. samo na "legendo" Antona Borkoviča in na veleznamenitega Požigalca.
V filmu Troy iz leta 2004 Brad Pitt v vlogi Ahila pove: "We men are wretched things." Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.
Uživajte, se beremo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar