Drage moje, dragi moji, vzemimo si med "planetoidnimi" prispevki kratek predah in se kot v nekakšnem muzikološkem diskurzu osredotočimo na eno najbolj fascinantih tolkal nasploh – timpane (Slovenci imamo tudi bolj domače poimenovanje – pavke), v igranju katerih neskončno uživam že kakšnih 10 let.Pogosto me vznejevolji, ker tako dirigenti, kot celo skladatelji premalo vedo o tolkalih (in tudi nič ne naredijo za to, da bi se kaj novega naučili - svetlim izjemam, ki seveda so, se globoko opravičujem!) – pa naj gre za raznolikost inštrumentarija, notacijo, tehnikalije in še marsikaj. Seveda, težko je vedeti vse o vseh inštrumentih, a je mogoče – živi dokaz je npr. fenomenalni Jan Cober, ki ima v glavi ogromno količino podatkov o orkestrskem inštrumentariju in se tudi pri tolkalih z gorečim zanimanjem poglablja v velike detajle. Žal se ogromno dirigentov tudi preslabo zaveda, kako pomemben član orkestra je timpanist in kako pomembno s svojim igranjem vpliva na zvok celotnega orkestra (gl. prevod spodaj). Pogosto slišimo, da je timpanist v orkestru takoj za koncertnim mojstrom.
Ker mlade skladatelje na razni akademijah naučijo premalo o tolkalni sekciji (ki je resda izjemno raznolika), potem v parte pišejo dobesedno "vse živo" in pogosto je rezultat takorekoč virtuozen part na meji zmožnosti (včasih celo profesionalnega) glasbenika, zgodi pa se tudi, da so določene stvari dejansko neizvedljive. Potem poslušaš argumente, kot je, da "je računalnik vse odigral". Super, naredimo orkester, sestavljen iz 80 laptopov, pa da vidimo. Oz. da slišimo. :P Kompjuterji pač ne bodo nikoli nadomestili živega človeka, ki lahko v glasbo prelije čustva in srce.
Da razširim obzorje sebi in upam, da še komu, sem se odločil, da prevedem kratek odlomek iz izjemne knjige izjemnega angleškega dirigenta in glasbenega teoretika Normana Del Mara z naslovom Anatomy of the Orchestra – Anatomija orkestra, ki bi morala biti po mojem skromnem mnenju obvezno "domače branje" na vseh glasbenih akademijah, ki bi mu sledil zelo podroben in zajeban izpit za vse skladatelje in dirigente. Knjiga je sicer izšla že (mojega rojstnega) leta 1981, revidirana pa je bila dve leti pozneje, tako da je v marsičem že rahlo zastarela, velika večina v njej napisanega pa seveda še vedno velja. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je to, da je bil tudi Norman Del Mar eden tistih redkih dirigentov, ki je očitno "vedel vse o vseh inštrumentih". Dirigenti, zgledujte se! ;-)
Za prevod sem si seveda izbral začetek obširnega dela, ki je posvečen samo timpanom. Uživajte! ;-)
Norman Del Mar
ANATOMIJA ORKESTRA
TIMPANI IN TOLKALA
I. del - timpani
ANATOMIJA ORKESTRA
TIMPANI IN TOLKALA
I. del - timpani
1 Status in nomenklatura
Čeprav je jasno, da spadajo timpani v tehničnem smislu med tolkala, pa kljub temu timpani in tolkala v hierarhiji orkestra niso popolnoma izenačeni. Timpanist je v veliki meri kralj svoje lastne province in v večjih orkestrih se zgolj izjemoma zgodi, da mora sploh kdaj igrati kakšen drug tolkalni inštrument.
Odigral ne bo niti osamljenega udarca na triangel ali činelo, ki je (kot se včasih zgodi) morda vključen v njegovem partu in ne bo se dotaknil nenavadnih del, kot je Sibeliusova simfonična pesnitev En Saga, ki je pisana za nič manj kot tri tolkalce, a v celoti brez timpanov. Kot pravilo se timpanista samo v manjših orkestrih z omejenimi tolkalskimi sekcijami včasih zaposli s sporazumom, da bo "pokrival" tudi ostale inštrumente, če bo potrebno. Isto lahko velja za komorne orkestre, ki igrajo dela s samo enim tolkalskim partom, v katerem timpani predstavljajo samo majhen del parta, tako kot npr. v nekonvencionalno orkestrirani Uverturi op. 42 Prokofjeva.
Vizualno se zdi, kot da bi timpanist sedel na prestolu in predsedoval orkestru. To tudi nikakor ni prazna marnja ali kakršnakoli iluzija, kajti dober timpanist resnično postavi in določa standard celotnega orkestra in navdušuje tako ostale glasbenike, kot tudi poslušalce; njegova vloga je namreč veliko bolj integriran glasbeni del celote kot kateregakoli drugega tolkalnega inštrumenta, ne glede na to, kako pomembni ali zapleteni so posebni učinki, ki jih preostali inštrumenti nudijo.
Timpani je seveda italijansko ime, čeprav je v široki mednarodni uporabi. Črkovanje se včasih razlikuje; pri Dvořáku in nekaterih drugih skladateljih in izdajah najdemo tympane. (Edninska oblika, na katero le redko naletimo, ker se ti bobni tako redko uporabljajo samo enoštevilno, je un timpano.) Kakorkoli, Francozi uporabljajo timbales, česar pa ne smemo zamenjati z latino-ameriškimi timbales. Tudi Nemci imajo svoje lastno poimenovanje – Pauken (cf. slovenske pavke, op. prev.). Angleških kettle-drums prav tako ne smemo pozabiti, čeprav to poimenovanje zdaj zveni staromodno ali vojaško in ni več v orkestralni uporabi kljub "lobiranju" Deliusa, Percyja Grangerja in nekaterih drugih skladateljev, ki so do največje možne mere uporabljali angleška poimenovanja.
2 Položaj v orkestru in postavitev bobnov
Timpanist je najbolj fiksno postavljen član celotnega orkestra; sedi obkrožen s svojimi bobni, ki zahtevajo veliko prostora in vnaprejšnjega načrtovanja postavitve orkestra. V strogo klasičnem repertoarju zadostujeta dva bobna, toda velika večina simfoničnega repertoarja zahteva najmanj tri, še pogosteje pa štiri ali celo pet timpanov. Če je bobnov šest ali več, so potrebni dodatni timpanisti, ki si bobne razpostavijo okrog sebe v primernih polkrogih.
Običajen prostor za "timpe" (kot jim pogovorno pravijo v angleško govorečih državah) je zadaj na sredini, a v nekaterih dvoranah jih lahko postavijo tudi bolj ali manj na eno ali drugo stran. Eden od ključnih faktorjev bi morala zmeraj biti dobrobit rogov, ki običajno najbolj trpijo, če se znajdejo preblizu timpanov, kajti odbojni valovi potujejo skozi njihove nazaj obrnjene odmevnike in zelo neprijetno vibrirajo na ustnicah hornistov.
Večinoma je postala splošna navada, da si timpanist razporedi bobne tako, da ima največjega (in najnižjega) na svoji levi. To pa ni popolnoma univerzalno, sploh Nemčija je "trdnjava" obratne postavitve. Kakorkoli, v Salome Strauss zahteva postavitev timpanov, ki je popolnoma neobičajna in skladatelj v opombi pod črto v partituri natančno pojasne, kako je treba zaigrati neko konkretno virtuozno pasažo.
3 Uglasitev in obseg
Timpani so edini orkestralni bobni z določljivo uglasitvijo. Na voljo so v različnih velikostih in okvirno obsegajo dve oktavi od Db2 do Hb3 (v črtovju bas ključa). Ta obseg pokrivajo prekrivajoči se obsegi posameznih bobnov, katerih premeri merijo okvirno od 32" do 20" in tudi manjših, ki izgledajo prav ganljivo majhni, ko so potrebni piccolo timpani (kleine Pauke, petite timbale), kot npr. v Straussovi Salome ali Sacre du printemps Stravinskega. Visoke timpane rad uporablja tudi Janáček, v Ravelovem L'Enfant et les Sortileges pa najdemo celo visoki D.
V grobem rečeno ima vsak boben okviren obseg kvinte, kar pa je odvisno od vremenskih razmer (in mnogo glasbenikov se zelo pritožuje nad ekstremi v vlažnosti in/ali temperaturi, ki predstavljajo problem tudi za sedaj široko uporabljane plastične opne, ki so v veliki meri zamenjale naravne telečje; te so bile precej nezanesljive in težko dosegljive).
Če razširimo zgoraj povedano, se v najnovejšem avantgardnem repertoarju v partih timpanov pojavljajo tudi toni, ki so višji od tistih, ki jih je še mogoče zaigrati na piccolo timpan. Te se simulira z uporabo različnih eksotičnih bobnov, kot so npr. t.i. rototomi, ki imajo obseg celo do e5.
Naposled je treba omeniti še piccoli timpani orientali, ki se pojavijo v Caucasian Sketches Ippolitov-Ivanova. Pisani so v violinskem ključu s tonoma f4 in c5. Vendar te bobne le stežka uvrščamo med timpane, čeprav skladatelj uporabi to ime. Kot je v julijsko-septembrski številki časnika The Musical Times leta 1930 zabavno zapisal Tom Wotton:
"Morda so ti inštrumenti dobro znani ruskim glasbenikom, toda njihovega opisa ni, čeprav v 2. stavku suite igrajo pomembno vlogo.
Te bobne, ki se po rusko očitno imenujejo timplipito, lahko opišemo kot par kozarcev za ingver različnih velikosti, ki sta zvezana skupaj s trakom živalske kože; ta služi tudi temu, da fiksira obe opni. Igra se ju s parom majhnih bobnarskih palic in se ju ne da uglaševati, saj sta uglašena na tona, ki ju določata skladba in nezanesljivost sušenja živalske kože. Izbira kozarcev primerne velikosti lahko zagotavlja, da sta tona približno kvinto narazen."
Edina in nedvomno izjemna uporaba običajnih timpanov kot neuglašenih inštrumentov brez definiranega tona je vsekakor vredna omembe. To se pojavi v Les Enfants a Bethléem Gabriela Piernéja (dela, ki vsebuje tudi prvo uporabo specifičnih glissandov pri rogovih) in je notirano kot note brez definirane višine v črtovju z opombo "Timb. sans intonation déterminée".
Verjetno je skladatelj želel, da timpanist popolnoma "spusti" opno enega bobna. Nedvomno to pomeni odločilno spremembo kvalitete tona in morda je pomenljivo, da Pierné efekt uporabi le z dinamiko pp ter da ta primer v literaturi zaenkrat še ni doživel ponovitve.
Sledijo še poglavja:
4 Metode in težave uglaševanja
5 Notacija
6 Večje formacije timpanov
7 Položaj in ureditev v partituri
8 Tremolo na timpanih
9 Raznolikost kvalitete tona in ostali učinki
- uporaba različnih palic ali ostalih udarjalk
- udarjanje različnih delov opne
- sočasna uporaba dveh palic ali dveh bobnov
- dušenje, hitro ali zakasnjeno
- glissandi
10 Zaključek
Čeprav je jasno, da spadajo timpani v tehničnem smislu med tolkala, pa kljub temu timpani in tolkala v hierarhiji orkestra niso popolnoma izenačeni. Timpanist je v veliki meri kralj svoje lastne province in v večjih orkestrih se zgolj izjemoma zgodi, da mora sploh kdaj igrati kakšen drug tolkalni inštrument.
Odigral ne bo niti osamljenega udarca na triangel ali činelo, ki je (kot se včasih zgodi) morda vključen v njegovem partu in ne bo se dotaknil nenavadnih del, kot je Sibeliusova simfonična pesnitev En Saga, ki je pisana za nič manj kot tri tolkalce, a v celoti brez timpanov. Kot pravilo se timpanista samo v manjših orkestrih z omejenimi tolkalskimi sekcijami včasih zaposli s sporazumom, da bo "pokrival" tudi ostale inštrumente, če bo potrebno. Isto lahko velja za komorne orkestre, ki igrajo dela s samo enim tolkalskim partom, v katerem timpani predstavljajo samo majhen del parta, tako kot npr. v nekonvencionalno orkestrirani Uverturi op. 42 Prokofjeva.
Vizualno se zdi, kot da bi timpanist sedel na prestolu in predsedoval orkestru. To tudi nikakor ni prazna marnja ali kakršnakoli iluzija, kajti dober timpanist resnično postavi in določa standard celotnega orkestra in navdušuje tako ostale glasbenike, kot tudi poslušalce; njegova vloga je namreč veliko bolj integriran glasbeni del celote kot kateregakoli drugega tolkalnega inštrumenta, ne glede na to, kako pomembni ali zapleteni so posebni učinki, ki jih preostali inštrumenti nudijo.
Timpani je seveda italijansko ime, čeprav je v široki mednarodni uporabi. Črkovanje se včasih razlikuje; pri Dvořáku in nekaterih drugih skladateljih in izdajah najdemo tympane. (Edninska oblika, na katero le redko naletimo, ker se ti bobni tako redko uporabljajo samo enoštevilno, je un timpano.) Kakorkoli, Francozi uporabljajo timbales, česar pa ne smemo zamenjati z latino-ameriškimi timbales. Tudi Nemci imajo svoje lastno poimenovanje – Pauken (cf. slovenske pavke, op. prev.). Angleških kettle-drums prav tako ne smemo pozabiti, čeprav to poimenovanje zdaj zveni staromodno ali vojaško in ni več v orkestralni uporabi kljub "lobiranju" Deliusa, Percyja Grangerja in nekaterih drugih skladateljev, ki so do največje možne mere uporabljali angleška poimenovanja.
2 Položaj v orkestru in postavitev bobnov
Timpanist je najbolj fiksno postavljen član celotnega orkestra; sedi obkrožen s svojimi bobni, ki zahtevajo veliko prostora in vnaprejšnjega načrtovanja postavitve orkestra. V strogo klasičnem repertoarju zadostujeta dva bobna, toda velika večina simfoničnega repertoarja zahteva najmanj tri, še pogosteje pa štiri ali celo pet timpanov. Če je bobnov šest ali več, so potrebni dodatni timpanisti, ki si bobne razpostavijo okrog sebe v primernih polkrogih.
Običajen prostor za "timpe" (kot jim pogovorno pravijo v angleško govorečih državah) je zadaj na sredini, a v nekaterih dvoranah jih lahko postavijo tudi bolj ali manj na eno ali drugo stran. Eden od ključnih faktorjev bi morala zmeraj biti dobrobit rogov, ki običajno najbolj trpijo, če se znajdejo preblizu timpanov, kajti odbojni valovi potujejo skozi njihove nazaj obrnjene odmevnike in zelo neprijetno vibrirajo na ustnicah hornistov.
Večinoma je postala splošna navada, da si timpanist razporedi bobne tako, da ima največjega (in najnižjega) na svoji levi. To pa ni popolnoma univerzalno, sploh Nemčija je "trdnjava" obratne postavitve. Kakorkoli, v Salome Strauss zahteva postavitev timpanov, ki je popolnoma neobičajna in skladatelj v opombi pod črto v partituri natančno pojasne, kako je treba zaigrati neko konkretno virtuozno pasažo.
3 Uglasitev in obseg
Timpani so edini orkestralni bobni z določljivo uglasitvijo. Na voljo so v različnih velikostih in okvirno obsegajo dve oktavi od Db2 do Hb3 (v črtovju bas ključa). Ta obseg pokrivajo prekrivajoči se obsegi posameznih bobnov, katerih premeri merijo okvirno od 32" do 20" in tudi manjših, ki izgledajo prav ganljivo majhni, ko so potrebni piccolo timpani (kleine Pauke, petite timbale), kot npr. v Straussovi Salome ali Sacre du printemps Stravinskega. Visoke timpane rad uporablja tudi Janáček, v Ravelovem L'Enfant et les Sortileges pa najdemo celo visoki D.
V grobem rečeno ima vsak boben okviren obseg kvinte, kar pa je odvisno od vremenskih razmer (in mnogo glasbenikov se zelo pritožuje nad ekstremi v vlažnosti in/ali temperaturi, ki predstavljajo problem tudi za sedaj široko uporabljane plastične opne, ki so v veliki meri zamenjale naravne telečje; te so bile precej nezanesljive in težko dosegljive).
Če razširimo zgoraj povedano, se v najnovejšem avantgardnem repertoarju v partih timpanov pojavljajo tudi toni, ki so višji od tistih, ki jih je še mogoče zaigrati na piccolo timpan. Te se simulira z uporabo različnih eksotičnih bobnov, kot so npr. t.i. rototomi, ki imajo obseg celo do e5.
Naposled je treba omeniti še piccoli timpani orientali, ki se pojavijo v Caucasian Sketches Ippolitov-Ivanova. Pisani so v violinskem ključu s tonoma f4 in c5. Vendar te bobne le stežka uvrščamo med timpane, čeprav skladatelj uporabi to ime. Kot je v julijsko-septembrski številki časnika The Musical Times leta 1930 zabavno zapisal Tom Wotton:
"Morda so ti inštrumenti dobro znani ruskim glasbenikom, toda njihovega opisa ni, čeprav v 2. stavku suite igrajo pomembno vlogo.
Te bobne, ki se po rusko očitno imenujejo timplipito, lahko opišemo kot par kozarcev za ingver različnih velikosti, ki sta zvezana skupaj s trakom živalske kože; ta služi tudi temu, da fiksira obe opni. Igra se ju s parom majhnih bobnarskih palic in se ju ne da uglaševati, saj sta uglašena na tona, ki ju določata skladba in nezanesljivost sušenja živalske kože. Izbira kozarcev primerne velikosti lahko zagotavlja, da sta tona približno kvinto narazen."
Edina in nedvomno izjemna uporaba običajnih timpanov kot neuglašenih inštrumentov brez definiranega tona je vsekakor vredna omembe. To se pojavi v Les Enfants a Bethléem Gabriela Piernéja (dela, ki vsebuje tudi prvo uporabo specifičnih glissandov pri rogovih) in je notirano kot note brez definirane višine v črtovju z opombo "Timb. sans intonation déterminée".
Verjetno je skladatelj želel, da timpanist popolnoma "spusti" opno enega bobna. Nedvomno to pomeni odločilno spremembo kvalitete tona in morda je pomenljivo, da Pierné efekt uporabi le z dinamiko pp ter da ta primer v literaturi zaenkrat še ni doživel ponovitve.
Sledijo še poglavja:
4 Metode in težave uglaševanja
5 Notacija
6 Večje formacije timpanov
7 Položaj in ureditev v partituri
8 Tremolo na timpanih
9 Raznolikost kvalitete tona in ostali učinki
- uporaba različnih palic ali ostalih udarjalk
- udarjanje različnih delov opne
- sočasna uporaba dveh palic ali dveh bobnov
- dušenje, hitro ali zakasnjeno
- glissandi
10 Zaključek
* * * * * * * * * *
Če oz. ko utegnem, prevedem še preostali del poglavja o timpanih, kajti kot ste morda tudi sami "zavohali" iz zgornjega odlomka, je Anatomija orkestra resnično izjemno informativno in fascinantno čtivo, toliko bolj za vse glasbenike, samo zase pa govori tudi dejstvo, kako obširno je poglavje, ki ga je Del Mar v knjigi namenil posebej timpanom, pa tudi to, da "tolkalski del knjige" ni naslovil zgolj "Tolkala", ampak "Timpani in tolkala". ;-) Zanimivo, ka-li? ;-)Tale prevod je seveda predvsem plod mojega lastnega navdušenja in pol ure prostega časa, moram pa priznati, da ga je delno "navdihnilo" tudi kar nekaj slovenskih poklicnih ali pač še študirajočih odličnih timpanistov, ki jih imam že leta priložnost in veselje poslušati na mnogih koncertih slovenskih orkestrov. V mislih imam predvsem izjemnega Andraža Poljanca, pa Darka Gorenca, Barbaro Kresnik, Majo Povše, Roberta Krčka, Borisa Šurbka, Špelo Cvikl in še koga. Hvala vam, s svojim igranjem ste me in me še vedno navdihujete in navdušujete tudi za lasten trud pri igranju timpanov. :-) Vesel bom, če kdaj tudi kdo od vas prebere ta zapis, vsi skupaj pa uživajte & se beremo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar