Blogger je prehlajen

Že nekajkrat sem slišal od blogerskih kolegov in kolegic, ki za bloganje prav tako uporabljajo Blogger, da je zadeva na trenutke nezanesljiva, svojeglava in nepredvidljiva (saj, saj, čisto človeške lastnosti). Te dni sem to prvič "resneje" občutil tudi sam, saj je glava bloga z napisoma "bLogaboječnost" in "vsega po malem in malo o vsem", kot lahko vidite, nenadoma izginila z vrha spletne strani bloga in se preselila levo spodaj pod naslovno fotografijo, kjer pa je naslovu bloga odrezalo zadnji dve črki. Zadeva je estetsko precej zoprna in moteča in seveda sem poskušal vse mogoče, da jo odpravim, pa nikakor ne gre. Zato prijazno prosim vsakogar, ki bi mi znal in bil pripravljen pomagati, da to stori, najbolje kar pod komentarji. Neizmerno bom hvaležen! Če ne bo šlo, pa mi tako ali tako ne preostane nič drugega kot ponižno čakati, da Bloggerjeva programerska ekipa omenjenega hrošča odpravi, če bo do tega seveda prišlo. Hope springs eternal. :P

Uživajte, se beremo.

Indiana Jones strikes back

Končno sva z Urško po dolgih mesecih spet uspela obiskati kino - prejšnji torek (na kinodan, kaj pa drugega :-)) sva se namreč odpravila v znameniti Kolosej in si ogledala zadnjo avanturo naveze Lucas-Spielberg-Williams - Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull. Že teden ali dva pred tem mi je uspelo stakniti tudi sountrack omenjenega filma, kar je bila moja absolutna dolžnost v vlogi hardcore John Williams fan(atik)a. :-) Za novo številko Muske, ki izide sredi julija, moram napisati recenzijo soundtracka, tako da zdajle o njem ne bom napletal preveč, radovedni pa se lahko na ure in ure branja na to témo pripravite ob obisku foruma John Williams Fan Networka. Vsekakor gre za še en zelo soliden izdelek izpod Williamsovega peresa, kar je tudi lepo in prav, saj si je maestro po (sicer precej napornem) letu 2005 vzel kar tri leta odmora. No ja, pri njegovih letih (8. februarja letos je praznoval 76. rojstni dan) je tudi to precej razumljivo.

SPOILER ALERT!!! - POZOR, ČE SI FILMA ŠE NISTE OGLEDALI, VAM LAHKO NASLEDNJI ODSTAVEK POKVARI VESELJE - SPOILER ALERT!!!
Glede filma bom rekel takole - nisem bil ravno razočaran, pa tudi neizmerno navdušen ne. Od premnogih zapisov, mnenj in ocen, ki sem jih prebral na spletu, se še najbolj strinjam z Godlerjevim "odprtim pismom Stevenu". "Mali zeleni" res ne spadajo v avanturističen indyjevski blockbuster in konec, v katerem v modro nebo grandiozno odleti gigantski disco volante (kaj morem, ravno včeraj sem po dolgih letih spet gledal Thunderball), je zame prej antiklimaks kot kaj drugega (vsekakor pa nič kaj katarzično dejanje). :P Če bi Spielberg v času stare trilogije (1981-1989) posnel Indyja z "vesoljskim priokusom", mislim, da bi precej neslavno propadel, kajti indyjevski feeling, ki ga gradijo klobuk, bič, starodavni legendarni artifakti (skrinja zaveze, sveti gral ...) in glasba Johna Williamsa, enostavno ne prenese tovrstnih aditivov. No ja, prenese jih že, a rezultat je film, kot je KTCoS. :P Kar se tiče igralcev - Ford je bil klasično soliden, Cate Blanchett me ni posebej navdušila (mislim, da ji vloge villainov niso pisane na kožo), še največji highlight je bil relativno neznani Shia LaBeouf, Indyjev in Marionin izgubljeni sin, ki je zelo sveže odigral prepotentnega, naspidiranega mulca back in the good ole fifties. :-) John Hurt, fenomenalni Kane iz Scottovega Aliena se (žal) pojavi zgolj v malo daljši cameo vlogi.
Če zaključim - denarja za karto mi ni bilo žal, konec koncev je bila dvorana precej prazna in mirna (kar je v Koloseju zadnja leta pravi božji blagoslov), toda filma si vsekakor ne bom zapomnil kot ene Spielbergovih boljših stvaritev.

Za lahko noč pa še tole: danes praznuje svoj 45. rojstni dan nihče drug kot Edward Scissorhands, kapitan Jack Sparrow, Sweeney Todd, Gilbert Grape, Roux in še marsikdo, v prostem času znan tudi kot Johnny Depp, definitivno meni osebno en najljubših in najboljših igralcev svoje generacije in današnjega časa nasploh, poleg tega pa tudi en najlepših moških našega planeta. :-) Želim mu dobro fešto in da bi se kdaj (npr. namesto Georgea W. in Laure Bush) oglasil tudi v naših krajih. :P

EDIT: Danes, 10. junija, ko dopolnjujem tale zapis, pa je 25 let stara Leelee Sobieski, zelo simpatična in še ne preveč opažena bejba, ki se je prvič resneje "pokazala" leta 1998 v filmu Deep Impact ob Elijahu Woodu. Vse najboljše, Lili! :-)

Ker je ura že pozna, bom še kakšen odstavek k temu blogu pripisal v bližnji prihodnosti [EDIT: narejeno 10. 6. ;-)]. Uživajte, se beremo.

Nulla dies sine linea!

Zadnje dni in tedne se res ogromno dogaja. V ponedeljek zjutraj me je denimo popolnoma šokirala novica, da je pri 43 letih umrl naš izjemen psihiater, strokovnjak svetovnega formata prof. dr. Andrej Marušič (marsikdo ga verjetno pozna po njegovem posvečanju samomorilskim nagnjenjem in po vodenju Inštituta za varovanje zdravja RS (posvetili so mu tudi ta zapis)). Osebno dr. Marušiča sicer nisem poznal, je pa sodeč po tem, kar sem o njem (in od njega) slišal in prebral, bil nedvomno izjemen človek. Reqviescat in pace sitqve ei terra levis!

V soboto, 24. maja smo s Pihalnim orkestrom Logatec dokaj uspešno odigrali slavnostni koncert ob naši 95. obletnici (o čemer sem že pisal). Najbolj vesel sem, da nam je solidno uspela tudi izvedba skladbe Die große Seefahrt 1492 - Kolumbus. Sicer moram še slišati posnetke, ampak gotovo ni bilo slabo, tudi glede na poznejše odzive in komentarje. (Nekaj fotk, ki jih je posnel Primož Sark, je moč videti tukaj.) Tista sobota je bila res pestra, saj sem nekaj ur pred koncertom igral še na neki poroki - s pevskim zborom in kolegoma na kitari in bas kitari smo "nažigali" na koru in naredili pravo fešto. :-) K temu je ogromno prispeval tudi Robi Friškovec, k je v sebi edinstvenem slogu poročil Magdo in njenega ženina, čigar ime mi je žal ušlo iz spomina. Pri orkestru kakšnega velikega počitka ne bo, saj imamo do poletja za odigrati še kar nekaj koncertov (prvi bo zaključni koncert letošnjega Verisa), žal pa so na obzorju tudi novi problemi, saj smo po novem pravilniku od občine dobili kar 60 % manj sredstev za redno delovanje, kar bo precej okrnilo naše delovanje. Vseeno sem optimist, res pa je velika škoda, da država in občinske oblasti tako malomarno podpirajo ljubiteljsko kulturo.

Še na predvečer dneva jubilejnega koncerta pihalnega orkestra sva se s kolegom podala v dvorec Zemono pri Vipavi, kjer sva Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec z zborovodjo Primožem Malavašičem pri dveh skladbah odličnega mladega italijanskega skladatelja Micheleja Josie spremljala s tolkali. Koncert je super uspel, dobila pa sva tudi vsak svoj izvod njihove nove plošče, ki sva jo pred časom pomagala posneti. Obetajo se tudi že prihodnja sodelovanja z zborom, ki se jih zelo veselim. Fantje, Trst je naš! :-)

Pretekli četrtek sem se odpravil na koncert OSF v Cankarjev dom; zanimali so me predvsem Respighijevi Rimski vodnjaki in Rimske pinije. Obe izvedbi sta bili za moje pojme odlični (sploh grandiozni zadnji stavek Pinij), orkester in maestro Pehlivanian sta se še enkrat dobro izkazala. SF pa je pripravila že tudi program nove abonmajske sezone 2008/2009 (knjižica je že na voljo v CD in SF). Obeta se kar nekaj zanimivih koncertov in z radovednostjo čakam, da bodo svoj program nove sezone obelodanili še Simfoniki RTV Slovenija (naslednji četrtek se bom potrudil iti poslušat njihov zadnji koncert te sezone).

V soboto pa sem si privoščil še en zelo zanimiv koncert - Papirniški pihalni orkester Vevče z dirigentom Aljošo Deferrijem na čelu je namreč pripravil koncert filmske glasbe. Ker so tovrstni koncerti pri nas (žal!) zelo redki, ga seveda nisem smel zamuditi. Igrali so glasbo iz Chaplinovih filmov, pa iz filmov Out of Africa, sage Indiana Jones, Pirates of the Caribbean: Dead Man's Chest, sage Star Wars, Independence Day, sage James Bond in sage Star Trek. Izvedbe so bile solidne z občasnimi spodrsljaji, čemur se pač ne da izogniti, a že slišati znamenite filmskoglasbene téme v živo je zmeraj velik užitek, ki je bil tokrat še toliko večji, ker so se pri orkestru zelo potrudili in filmom za spremljavo dodali še zmontirane posnetke, ki so jih projicirali na platno za orkestrom (kot vidite na zgornji fotki). Super! :-) Fotogalerijo s koncerta si lahko ogledate tukaj.

In kaj me čaka v bližnji prihodnosti? Ha, časa za počitek (še) ne bo, saj v nedeljo s Simfoničnim orkestrom GŠ Logatec otvarjamo letošnji Veris, še prej pa pojutrišnjem ponovno nastopam na jubilejnem koncertu ŽePZ KD Tabor Logatec, ki letos obhajajo 10. obletnico delovanja. Vmes bo še precej vaj, poleg tega pa si z Urško urejava še skupno stanovanje v Hotedršici, tako da je dela (in stroškov!) na pretek. :P Ni kaj, enkrat je pač treba izpustiti mamino krilo in si urediti samostojno življenje. :-)

Za konec še tole: kdor bi rad vedel, kaj pomeni naslov tokratnega zapisa, naj se o tem pouči tule. ;-) Uživajte, se beremo!

Že XCV let ...

... vam igra logaška godba! :-) Letos člani KD Pihalni orkester Logatec praznujemo 95. obletnico delovanja in obstoja orkestra in to je seveda še kako dober razlog za pošteno fešto, še pred njo pa slavnostni koncert, ki se ima zgoditi to soboto ob 20h v večnamenski dvorani v Logatcu. Orkestraši vam obljubljamo super večer, le priti morate! :-) Več podrobnosti in program najdete tudi na spletni strani orkestra. Se vidimo!

Glede na zgoraj napisano so zadnji dnevi precej delovni in pestri, saj potekajo še zadnje vaje in ostale priprave na koncert; kot vedno, je treba postoriti tisoč drobnih in malo manj drobnih stvari ... Toda zmogli smo že tisočkrat (95 let?!), pa bomo tudi tokrat! Dragi gosti, nocoj kot že stokrat ... Nocoj kot še nikdar! Dragi gosti, nocoj igramo za vas!

Zanimivi dnevi pa so tudi za mano. V četrtek, 15. maja sva se s kolegom Majcem odpravila na jazz festival v Cerkno (zaradi ostalih obveznosti se petkovega in sobotnega večera žal nisem uspel udeležiti) in bila navdušena. Džezerija v Cerknem je vsako leto boljša. Tudi letos sem se najedel odličnih kalamarov na žaru, si kupil festivalsko majico in nekaj super plošč. Se že veselim 14. festivala 2009. :-) Takole pa je bilo, ko je bila na odru fenomenalna Manuel Mengis Gruppe 6 (fotka je slaba, ker je posneta z mobitelom):

V soboto sem se že navsezgodaj službeno odpeljal v Laško, kjer je potekalo tekmovanje slovenskih pihalnih orkestrov v 3. in 1. težavnostni stopnji. Na tem mestu čestitke prijateljski Postojnski godbi 1808 in njihovemu dirigentu Vidu Pupisu; osvojili so zlato priznanje s posebno pohvalo in se tako uvrstili v družbo najboljših - koncertno skupino. Bravo, kar tako naprej! V Laškem pa sem spoznal tudi Ano, super punco, ki ima ene najlepših oči, kar sem jih kdaj videl; z njo se lahko primerja samo še moja dobra prijateljica Nina. Evo, na spodnji fotki sva skupaj z Ano (check out those eyes! :-)), jaz pa imam oblečeno letošnjo festivalsko majico iz Cerknega, ki sem jo omenjal prej:

Ker zjutraj v Laško nisem šel s svojim avtom, sem se nazaj v Ljubljano zapeljal kar z vlakom. Bilo je super, saj sem še kot smrkavec oboževal vse v zvezi z vlaki (še najbolj pa vožnjo z njimi) in še vedno gojim nostalgične spomine, kako sva njega dni z babico redno hodila na kopanje v Laško, seveda v obe smeri z vlakom. Ah ja, to so bili časi ... :-)

Vozi me vlak v daljave,/daleč tja v širni svet,/glej, zdaj se zdé planjave/vse kot en sam pisan cvet ... [...] Vozi me vlak v daljave,/tja zdaj želi si srce ...

In ker se mi bo kmalu mudilo na vajo orkestra, za konec samo še zanimivost: ste vedeli, da je ameriška akcija Executive Decision iz leta 1996 edini ameriški film, v katerem lahko v prvih nekaj minutah vidimo skoraj celo Slovenijo? Ne verjamete?! Prepričajte se sami! :-)

Toliko za danes; uživajte, se beremo!

Zapravljanje

Zadnje dni sem žalibog zapravil veliko €-penezov. Omislil sem si:
- nove all-starke (visoke, temno modre)
- nov črn reklc (za koncerte in podobne svečane priložnosti)
- nove črne zračne bombažno-lanene hlače za tople dni, ki prihajajo
- laserski ČB tiskalnik Samsung ML-2010PR (sonakup z Urško)
- šest Eulenburgovih študijskih partitur (to, to, to, to, to in to :-))
- dva CD-ja (klavirsko izvedbo Musorgskijevih Slik z razstave in Chopinove Preludije ter Klavirsko sonato št. 2)

Money, money, money / Must be funny - / In the rich man's world! (ABBA)

Že spet drugi zapis v dveh dneh. Saj ne bo trajalo. :-) Uživajte, se beremo.

Nov "rekord"

Draga bralka ali bralec, ki si morebiti že obupal(a) nad menoj: pokorno javljam, da še nisem obupal in da še ne bom odnehal! (S pisanjem bloga namreč.) Sem pa, kot pravi naslov, tudi tokrat postavil svojevrsten rekord. Če se mi je bilo pred časom enkrat ali dvakrat zgodilo, da sem pisal blog vsak (drugi) dan (zdaj se sprašujem, le kako neki je bilo to mogoče?!), sem tokrat obmolknil kar za dober mesec. Hja, ni kaj. Kar je preveč, je pa preveč. In res je bilo preveč. No, pa saj ni bilo nič posebnega, le preveč drugih obveznosti se je nabralo in dogajalo in za pisanje bloga je enostavno zmanjkalo časa. Gotovo vsi dobro veste, o čem govorim, tako tisti, ki ste tudi sami blogerji, kot tudi vsi ostali. V 21. stoletju smo pač sužnji časa in vse pogosteje se sprašujem(o), zakaj ima dan samo 24 ur. :-) In zmeraj manj verjamem pametnjakoviču, ki je nekoč izjavil, da "je časa dovolj za vse, le pravilno ga je treba znati razporediti". My ass. No, če je kdo diplomiral iz te umetnosti, se mu ponižno priporočam v obdelavo.

Toda hej, porečeta zvesta bravka inu bravec, s čim neki si bil tako zaposlen?! Pa poglejmo:

• služba (all the time, celo kakšen vikend)
  
• snemanje s PAZ Vinko Vodopivec v studiu 14 Radia Slovenija (10. april)
  
• nastop z ŽePZ Tabor v Kresnicah pri Litiji (12. april)
• pisanje recenzij novih CD plošč za Musko, ki izide 15. maja (do 15. aprila)
• pisanje člankov za Notranjsko-kraške novice
  
• Urškin rojstni dan (16. april)
  
• podaljšanje registracije in zavarovanja avta (17. april)
• rojstni dan sestre Ane (18. april)
• neštete vaje s simfoničnim in pihalnim orkestrom (all the time)
• koncert Simfoničnega orkestra Glasbene šole Logatec in MePZ Coro Cittá di Roma v Slovenski filharmoniji (26. april); istega dne dopoldne tudi nastop s KD Pihalni orkester Logatec pred Mercator centrom v Logatcu
• sodelovanje (logaški simfoniki + italijanski pevci) pri nedeljskem bogoslužju v ljubljanski stolnici (27. april)
• prvomajska budnica s pihalnim orkestrom (1. maj)
• izlet v Piran z Urško in njenim bratom (2. maj)
• štihanje domačega vrta (joy oh joy! :P; 3. maj)
• koncert s pihalnim orkestrom in Postojnsko godbo 1808 v Rovtah nad Logatcem (3. maj - po štihanju, joy oh joy)
  
• koncert s pihalnim orkestrom v Zagorju z živim prenosom na 1. programu nacionalnega radia in TV snemanjem (oddaja "Godbe so zgodbe" ob 80. obletnici Radia Slovenija in 50. obletnici Televizije Slovenija) (10. maj)
  

Hu! Še dobro, da mi je ob takem urniku ostalo dovolj časa za prehranjevanje in opravljanje najosnovnejših fizioloških potreb ... :-)

Ker pišem iz Logatca z laptopom, ta hip nimam dostopa do kar nekaj fotk, ki bi jih rad dodal v ilustracijo mojih aktivnosti, tako da bom kakšen dan kasneje iz Ljubljane editiral ta zapis in ga dopolnil s fotkami. Eno za pokušino pa vendarle imam - s koncerta v SF 26. aprila.

Kako sem lep, kaj?! :-) Ah ja ... Bil pa je resnično prečudovit koncert. V publiki je bilo kar nekaj mojih znancev in prijateljev in vsi po vrsti so bili navdušeni. Tudi sam (in ostali člani orkestra) komaj čakam, da dobim kakšen avdio in/ali video posnetek koncerta. Isto velja tudi za koncert s pihalnim orkestrom preteklo soboto v Zagorju. Priprave in sama (celodnevna) izvedba so bili precej naporni, a trud je bil poplačan, tisti, ki so poslušali v živo prek radia, so rekli, da smo igrali super. Čakamo avdio posnetke in TV posnetek koncerta, ki ga bomo - upam - kmalu lahko videli.

In kaj me čaka v bližnji prihodnosti? Ta teden se bo od četrtka do sobote odvila letošnja (že 13.!) izdaja jazz festivala v Cerknem, ki bo zagotovo tudi letos izjemno doživetje za jazzofile in druge glasbene sladokusce (pa ne samo glasbene, ker tradicionalno pečejo izvrstne kalamare na žaru ;-)). Sam se bom poskusil udeležiti vsaj enega večera, trenutno najboljše kaže za četrtek, mogoče pa tudi za soboto. Naslednjo soboto, 24. maja imamo slavnostni koncert ob 95. obletnici Pihalnega orkestra Logatec. Vsi seveda lepo vabljeni! Zelo me veseli, da bom imel priložnost igrati izjemno skladbo Pavla Staněka Die Große Seefahrt 1492 - Kolumbus (o kateri sem že pisal). Z razširjeno tolkalsko sekcijo (beri: džihadom ;-)) naj bi spet nastopili s skladbo Sambanda in tokrat tudi s precej daljšo in zahtevnejšo skladbo Kenia (obe je napisal Gian Prince), kar pa še ni 100 %, ker nismo imeli dovolj časa (in nekateri tudi resnosti) za vaje. :P Še prej - v petek, 23. maja - pa me čaka še eno sodelovanje s PAZ Vinko Vodopivec; s fanti bom namreč nastopil na koncertu ob 55. obletnici delovanja zbora in izdaji nove plošče Pesmi združujejo (več informacij tukaj). Koncert bo na čudoviti lokaciji dvorca Zemono pri Vipavi.

Danes sem priletel v Logatec, ker se ob 20h dobimo s kolegi iz pihalnega orkestra in jih gremo nekaj zaigrat našemu godbenemu sotrpinu Srečku, ki ga je danes obiskal "prijatelj" Abraham. :-) Gotovo bo vesel našega obiska (Srečko, ne Abraham) in presenečenja - če ne bo prej seveda prebral mojega bloga! :-) Hec, možnost za kaj takega je minimalna, sploh, ker je ura že skoraj 19 in Srečko verjetno sploh ne ve, da pišem blog. :-)

Tako, toliko za danes "precej na hitro", seveda pa obljubim, da bom v prihodnje bolj ažuren! :-) No, pa da zdaj vidimo, koliko moža beseda sem ... :P Uživajte, se beremo!

EDIT: kot sem obljubil, dodajam še nekaj fotk.

Logaški simfoniki in italijanski zbor v SF v vsem svojem sijaju.

Še en detajl (vse fotke iz SF je posnel Matej Mihelčič).

Spoj naravnega (travnik), umetnega (asfalt) in glasbenega na prvomajski budnici. :-) (Posneto z mobitelom.)

2. maj, ko smo se odpravili na izlet v Piran, je bil čudovit dan. Pravo poletje! (Takisto posneto z mobitelom. :P)

Godzilla Eats Las Vegas!

Končno mi je uspelo na posodo dobiti partituro enega meni najljubših, definitivno pa najbolj odštekanega komada za veliki pihalni orkester. Že naslov Godzilla Eats Las Vegas! celo najbolj zagrizenim glasbenim laikom gotovo namigne, da ne gre za običajno kompozicijo. Skladba, ki jo je napisal Američan Eric Whitacre, je 13-minutna glasbena zajebancija, ki zajame cel kup glasbenih slogov in citira množico znamenitih glasbenih del (Bernstein, Presley, Sinatra, Šostakovič ...).

Pa poglejmo, kaj je o skladbi zapisal sam skladatelj (ki ga vidite na zgornji fotki): "It took me seven years to get my bachelor's degree from UNLV, and by the time I graduated I was ready to eat Las Vegas. Tom Leslie asked me to write another piece for the group as I was leaving, and I thought it would be a blast to do something completely ridiculous. The players are called upon to scream in terror, dress like Elvises (Elvi), and play in about thirty different styles from mambo to cheesy lounge music. The audience follows a 'script' that I wrote simulating a campy, over the top Godzilla movie (is there any other kind?). I wrote the bulk of the piece while in my first year at Juilliard, and no kidding, I used to act out the script every morning devouring animal crackers, wreaking havoc all over the breakfast table. The 'script' was originally twice as long, and had an entire subplot devoted to a young scientist and his love interest. As I started to finish the piece, however, it didn't seem that funny and that story (along with an extended Elvis tribute) ended up on the cutting room floor. The idea that this piece is being played all over the world in such serious concert venues is the single funniest thing I have ever heard. It has been played on the steps of the Capitol by the United States Marine Band, by the Scottish National Wind Symphony (they play in kilts, so help me God), and I have a video of a Japanese audience visibly confused and shaken by the whole experience. Can you imagine? I'm laughing my head off even as I write this!"

Od smeha pa zagotovljeno ob poskušanju umira tudi publika, saj morajo glasbeniki v orkestru med drugim kričati od groze, topotati z nogami po tleh, aplavdirati samim sebi, nazdravljati, oponašati pasji lajež, žvižgati in péti. Če v YouTube vpišete naslov skladbe, dobite cel kup posnetkov, toplo priporočam ogled vsaj kakšnega, da dobite idejo, za kakšno muziko gre. Morda pa si lahko ustvarite še kakšen vtis ob naslednjih napotkih skladatelja glasbenikom iz partiture:
- Slow Cocktail Jazz
- Polite applause (kolegom iz sekcij, ki nekaj taktov prej odigrajo kičasto, koktejlasto melodijo)
- Slowly, with terrible anticipation (ko "se bliža godzila")
- Glass/Garbage cans (inštrument)
- Lion's Roar (inštrument)
- Solo Hysteric Screamer
- MAM-BO! (West Side Story ;-))
- palm clusters (klavir)
- Big Vegas Swing
- Forearm slam (klavir)
- ROAR! (rogovi)
- in še maaarsikaj bi se našlo, toliko samo za pokušino. :-)

Morda še nekaj splošnih dirigentovih napotkov:
- The screams (as well as the barking dog and the lead Elvis) are printed in the parts as they appear in the score, but please feel free to assign them by audition (some players have an amazingly natural affinity for this sort of thing ...).
- Be creative! Go nuts! If you can use Neon or Showgirls anywhere in the performance, you win Big Bonus Points!!!

Da, Godzilla je komad, ki je vsekakor svetlobna leta daleč od resne in zahtevne koncertne glasbe, ki jo večina boljših pihalnih orkestrov večinoma izvaja na koncertih (čeprav nikakor ni najlažji, saj ima na lestvici zahtevnostnih stopenj od 1 do 6 oznako 4+). Sam sem imel veliko srečo, da sem imel skladbo pred kakšnima dvema letoma priložnost slišati v živo na letnem koncertu Policijskega orkestra v Cankarjevem domu (pred kratkim so prav tam slovesno praznovali 60. obletnico), ko je dirigiral gostujoči dirigent Peter Kleine Schaars, ki Erica Whitacra tudi osebno pozna. Čeprav policisti takrat niso naredili niti približno takega šova, kot bi bilo sicer mogoče (sploh glede na "scenarij" in partituro), je bila dvorana vseeno precej šokirana, saj česa podobnega niti približno nismo pričakovali in kar smo slišali, je bilo neviđeno, še toliko bolj, ker je prihajalo izpod rok, iz grl itd. članov Policijskega orkestra. Ljubim prijetna presenečenja. :-)

Danes sem na YouTubu odkril tudi posnetek znamenitega komada Svobodno sonce Slovenskega banda Aid iz leta 1990, če mi spomin dobro služi (spomnem se A3 posterja iz Pila). Silna nostalgija in hudi solisti. Pa kaj bi nakladal, oglejte si sami.

Tako, toliko za danes. Zadnje čase se je seveda - kot vselej - zgodilo, dogaja in se še bo zgodilo ogromno tega, a o vsem več naslednjič. Do tedaj pa uživajte & se beremo.