torek, 28. avgust 2007

Velika plovba v Novi svet

Eno od mojih zelo priljubljenih "opravil" je tudi študij orkestralnih partitur. Za glasbeno nepoučene: partitura je, kot nas lepo pouči članek na slovenski Wikipediji, "notni zapis večglasne skladbe, ki jo hkrati izvaja več glasbenih instrumentov ali vokalistov. V navpičnem zaporedju so zapisani vsi instrumentalni ali vokalni parti, ki jih v istočasnem poteku izvajajo glasbeniki.". Kot glasbeniku mi daje partitura čudovito možnost intimnega pogleda v vse finese določene skladbe, ki jih je na papir zapisal skladatelj. Verjetno sem tudi edini orkestraš v Sloveniji (vsaj tako mi je zagotovilo že nekaj dirigentov), ki se na koncerte orkestrov, v katerih igram, večinoma pripravljam tako, da poleg svojega tolkalskega parta temeljito naštudiram tudi celotno partituro večine skladb, ki jih igramo. Tako dobim še boljši občutek, kakšno vlogo ima med skladbo moj part v celotnem orkestru in na kaj moram biti pri izvajanju še posebej pozoren. V lasti imam že tudi nekakšno "mini-zbirko" lastnih partitur, ki sem jih nabral čez leta; najbolj sem ponosen na partituro fenomenalne 7. simfonije Ralpha Vaughana Williamsa, Sinfonie Antartice, ki jo je bilo izjemno težko dobiti (bila je tudi precej draga), a mi je naposled uspelo. Nekaj pa sem jih, Bog mi odpusti, potegnil tudi z neta v *.pdf obliki in imam natisnjene. V zadnjem času pa me zaposlujeta predvsem dve partituri in prav zanimivo naključje je, da sta obe napisala češka skladatelja in da imata tudi obe isto - "ameriško" tematiko.

Avtor prve je gospod na zgornji sliki - češki skladatelj Pavel Staněk. Gospoda, ki je sedaj že kar v letih (6. junija letos jih bo imel 70), sem imel pred nekaj leti čast srečati tudi v živo, ko smo z logaškim pihalnim orkestrom obiskali Češko, natančneje Karvino in Staněk je prišel na naš koncert. Skladba, o kateri govorim, pa ima naslov Die große Seefahrt 1492 - Kolumbus (torej Velika plovba 1492 - Kolumb) in je bila napisana leta 1992 ob 500. obletnici Kolumbovega odkritja Amerike. Gre gotovo za eno najboljših koncertnih skladb za veliki pihalni orkester (da to dojameš, jo je seveda pač treba slišati, še bolje izvajati). Dolga je okrog 10 minut in je po partituri večdelna (ne večstavčna!), saj najdemo zapisane oznake Gebet (Molitev), Im Hafen (V luki), Seefahrt (Plovba), Windstille (Brezvetrje), Sturm (Nevihta), Land in Sicht (Zemlja na obzorju), Danksagung (Zahvala) in Hymnus (Himna). Prav res vsakomur privoščim, da bi to skladbo slišal vsaj enkrat v življenju. Nahaja se na CD-ju PO Logatec Africa, imam jo v *.mp3 formatu, zelo verjetno pa jo bomo igrali tudi na letošnjem novoletnem koncertu. Pridite, pridite! :)

Avtor druge skladbe, ki me trenutno zaposluje, pa je gospod na tejle sliki, to je prav tako češki skladatelj Antonín Dvořák, seveda že pokojni. Govorim pa seveda o njegovem najbolj znanem in priljubljenem delu, 9. simfoniji v e-molu, znani predvsem po podnaslovu Aus der Neuen Welt (Iz Novega sveta). Tudi Dvořáka je torej za ustvarjanje navdihnila Amerika, kjer je živel v letih 1892-1895, torej nekako 400 let po njenem odkritju in 100 let pred Staněkovim komadom. Pri srcu sta mi predvsem dinamično razburkana (tu mislim na glasbeno dinamiko oz. po domače rečeno glasnost) 1. in 4. stavek ter téme, ki se pojavljajo v njiju, pa tudi kljub molovski tonaliteti precej optimističen feeling celotne simfonije (OK, razen morda melanholije v znamenitem solu angleškega roga v 2. stavku, v katerem pa tudi slišim nekakšen optimizem). Pišem molovsko, slišim durovsko! :) Bravo, Antonín! Partituro sem dobil kar v Sound-techu, pa še s popustom, seveda. :) Je pa zelo kakovostna (iz Breitkopf & Härtel (Urtext) Partitur-Bibliothek) in lepa in odkar mi jo je Urška (kot že toliko knjig) tako lepo zavila v prozorno samolepilno plastično folijo, se sploh ne morem več ločiti od nje. :) Super je, da bo prav to simfonijo kmalu spet moč slišati tudi pri nas, saj jo bo 4. in 5. oktobra v CD igral Orkester Slovenske filharmonije (dirg. Milan Horvat).

Uf, zunaj se je ravnokar pošteno, ampak res pošteno ulilo, ura pa bo čez pol ure odbila že polnoč, tako da je čas, da grem še pod tuš in počasi kar v krpe, kajti jutri je nov (delovni) dan in nima smisla, da ga začnem zaspan. :) Uživajte, se beremo - mogoče že jutri, vsekakor pa kmalu, ko napišem še kakšen vtis o koncertu ali treh, ki sem jih obiskal v zadnjem času, pa je zdajle zmanjkalo časa. Valete!

3 komentarji:

Brina pravi ...

Ja, glede Kolumbusa, se popolnoma strinjam. Tudi mi smo ga igrali, ko sem bila prvo leto v orkestru, in te skladbe ne bom nikoli pozabila.

Amaya pravi ...

Hmmm...
Jaz še vedno dvomim, da si edini. Si pa verjetno eden izmed redkih, kajti težko si predstavljam kateregakoli poklicnega glasbenika, ki se prej ne bi podrobno informiral o skladbi, ki jo bo izvajal na koncertu. Pa naj bo to solist ali orkestraš.
Mislim, da je potrebno dobiti neko celotno sliko zadeve, ker le na ta način lahko pripraviš svoj part do te mere, da pride do pravega izraza in doseže skladateljev namen.

Ko sem bila še med prvimi violinami se mi to niti ni zdelo tako pomembno, saj imajo v večini del za godalne orkestre(pa tudi za simfonične) nekakšno vodilno vlogo. in peljejo skladbo naprej... ostali pa so bolj ali manj za spremljavo(od tu verjetno izhaja tudi šala: Zakaj so v simfoničnem orkestru pihalna, trobilska in tolkalska sekcija? Zato, da je slika lepša.;) ). Kjer ego, ej! :D
No, zdaj ko sem na violi pa se mi zdi dogajanje "okoli mene" veliko bolj pomembno. Vedeti je treba, kje je tvoje mesto, kje se pridružiš vodilni melodiji, kje skladbi dodaš značilen efekt, in na kakšen način boš to izpeljal ipd.
Pri komornih zasedbah sem vedno gledala na partituro kot celoto... pomoje bom podobno taktiko ubrala pri simfoničnem orkestru(prej sem si namreč le zavrtela kakšen posnetek ali dva, pa je blo dobr, vendar zdaj to ne zadostuje).

lepo bodi!

Tine pravi ...

Hej, Mateja, me veseli, da se se kje najde kaksen optimist, kot sva midva. Tudi sam si tezko predstavljam poklicne glasbenike, ki nosu nikoli ne vtaknejo v partituro, vendar jih je pri nas verjetno vsaj 99,9 %, tako so mi vsaj zagotovili dirigent in nekateri clani Orkestra Slovenske policije ter nekateri clani Orkestra Slovenske vojske, Orkestra Slovenske filharmonije in Simfonicnega orkestra RTV Slovenija. Iz vseh teh orkestrov namrec poznam kar nekaj ljudi in vsi ti so mi zagotovili, da ne poznajo kolega, ki bi studiral partiture kot del svojih priprav na koncerte. Pogosto za to nimajo niti casa, saj se na koncerte povprecno pripravljajo le po nekaj dni, casa imajo dovolj le za (zal ne vedno dovolj temeljit) studij svojega parta, dirigent pa ima v tem casu edini dostopni izvod partiture (in le kdo si bo na lastne stroske kupoval svoje partiture?!).
Seveda je razlika tudi v tem, ali partituro samo vzames v roke in jo enkrat ali dvakrat prelistas, ali pa jo temeljito prestudiras takt za taktom petkrat, desetkrat, stokrat. Ko smo se s PO Logatec pripravljali na tekmovanje v Italiji in je dirigent Postojnske godbe videl moj popisan, porisan in pomeckan izvod partiture Spartacusa, mi je rekel, da niti on sam partitur ne prestudira tako intezivno. Pa je dirigent!
No, ce bi bil jaz poklicni dirigent simfonicnega orkestra, bi od vseh svojih glasbenikov gotovo dosledno zahteval partiturni studij, se mi pa zdi, da bi pri njih hitro postal nepriljubljen. Zanimivo, ko bom imel priloznost, bom za mnenje o zadevi povprasal se Georga Pehlivaniana, dirigenta OSF.
Hm, o vsem tem bi sicer lahko pisal se kaksno uro, pa bova rajsi se kaksno rekla, ko se vidiva, OK?