Odšel je Patrick Swayze

Predvčerajšnjim je po skoraj dveh letih boja z rakom na trebušni slinavki umrl igralec Patrick Swayze, ki se ga bom večno spominjal po zgornjem prizoru oz. po celotni vlogi v filmu Dirty Dancing, pa seveda Ghost, Point Break in še po kakšnem filmu. Rak na TS je sicer zelo zajeban, po 5 letih od diagnoze je smrtnost več kot 95 %, primeri, ki tega raka preživijo, pa so ekstremno redki. Patrick, naj ti bo lahka zemlja!

G. Murphy ne počiva

O, ne. Nikoli. Včeraj sem se menda prvič po pol leta spet peljal po stari cesti vso pot od Logatca do Ljubljane, kajti zadnji hip pred odhodom proti LJ sem se spomnil čekirati promet na netu in seveda odkril, da se je pred cestninsko postajo Log spet zgodila nesreča in da med Vrhniko in omenjeno postajo nastajajo daljši zastoji. OK, gremo po tastari cesti, pomislim rahlo nejevoljno, ampak jebi ga, vsaj v koloni ne bom stal. In tako lepo nič hudega sluteč vozim proti Lajbahu, ko pri Drenovem Griču naenkrat pomaha lizika. O, fak.

Zgodbo naprej veste - končalo se je pri 250 EUR kazni in treh kazenskih točkah, ker sem na tablo naselja Drenov Grič pripeljal s 75 km/h "v riti" namesto s 50, kot se seveda spodobi in je pravično, primerno in zveličavno. No, vsaj to "srečo" imam, da bom v roku 8 dni državni proračun lahko dopolnil s "pičlimi" 125 EUR. Prečudovito. Policista (ki je bil sicer strokoven, prijazen in korekten, svaka mu čast) seveda ni brigalo, da se po tej cesti vozim dvakrat do trikrat na leto (sicer absolutno vedno po vzporedni avtocesti), da sem veliko prepozno zagledal zelo slabo osvetljeno in vidno omenjeno tablo, da bi lahko učinkovito zažlajfal in da se mi je mudilo k bejbi, s katero sem še pol minute, preden me je "osrečila" lizika, govoril po telefonu; seveda mu nič od tega niti nisem razlagal. Jebi ga, enkrat moraš izgubiti nedolžnost; po dobrih štirih letih in pol, odkar imam vozniški iSpit in po cca. 80.000 prevoženih kilometrih je to moja prva kazen - in upam, da za kar lep čas (za vedno zelo verjetno ne, bodimo no realni) tudi zadnja. :P

Kakorkoli že, pridem potem do godbenega doma PPO Vevče, kjer so se odvijali zadnji zdihljaji njhovega godbenega piknika, tam sedem za mizo, Špela mi natoči plastičen kozarec Mercatorjevega jabolčnega soka iz tetrapaka in vsem prisotnim (od desetih poznam dva oz. dve) se potožim o pravkar storjeni mi "krivici" s strani represivnega organa. Prisotni sočutno kimajo, pomodrujejo in skupaj pridemo do salomonskega zaključka: "Ja nič, plačat bo treba." Hej, jebi ga, sam sem kriv, zakaj sem pa prehitro vozil in ogrožal prometno varnost v naselju, v katerem je v nedeljo ob osmih zvečer ob kislem vremenu mrgolelo pešcev, sploh nedolžnih prvošolčkov (na varnost katerih me je ob vročitvi plačilnega naloga prav tako prijazno opomnil policist).

Pretekli teden me je neznosno razveselilo odkritje v Big Bangu, da so 9. septembra na novo izšli vsi albumi legendarnih The Beatles, katerih ortodoksni fan sem že od malih nog. Plošče so digitalno obdelali, jim dodali PC mini-dokumentarce, nove knjižice in jih nasploh v nulo spimpali. Nebodigalen sem si nemudoma omislil Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, White Album in Yellow Submarine, seveda pa niso imeli ravno moje najljubše plošče, legendarne Abbey Road, katere legendarno naslovnico vidite zgoraj. Ko sem bil februarja 2005 prvič v Londonu, sem Abbey Road seveda tudi sam prečkal prav na tej zebri, pred dnevi pa na netu odkril še webcam, ki taisti prehod za pešce snema 24/7. Res kul. Ko smo ravno pri Londonu - danes sva s Špelo ugotovila, da ga bo treba obiskati med 22. in 26. aprilom 2010 in v tem času iti poslušat tale in tale koncert. Tudi HMV bo seveda na moj račun spet precej zaslužil; najbolje, da kar začnem resno šparati. :P :-)

Sicer pa se je kulturna sezona že kar pošteno začela; v četrtek s Folk etc. otvarjamo novo sezono v Patrick's Irish Pubu (vabljeni!), v petek greva s Špelo v Cankarja poslušat Ireno Grafenauer in SF, v nedeljo grem v SF na Schindlerjevo Missa in Jazz, naslednji četrtek je prvi koncert letošnjega abonmaja Simfonikov RTV, naslednji petek pa imamo z Zelenimi oblaki v knjižnici OŠ Tabor prvi literarni večer nove sezone (vabljeni!), na katerem bom premierno prebral svojo novo pesnitev Slike z razstave (itak, napisano po Musorgskem), ki sem jo bil dovršil prav danes. :-)

Za konec še hepi brzdej: danes 62. rojstni dan praznuje Sam Neill, ki se ga z veseljem spominjam iz filmov Jurassic Park, Memoirs of an Invisible Man, The Final Conflict in The Hunt for Red October. Fak, ne morem verjeti, da je star dvainšestdeset let!? Takoj bi mu dal najmanj 10 let manj. Have a great one, Sam.

P. S.: Včeraj, ko sva s Špelo naposled prišla domov, me je najprej 10 minut (kar malo preveč zaskrbljeno) tolažila zaradi izgubljenih 125 EUR in pridobljenih treh kazenskih točk, potem pa je jela sesti pred PC in molsti krave v fejsbuk igrici FarmVille. Pa svašta žena rodi! :D

Ubili so Niko Bohinc

Ne morem verjeti, da je ni več. Sicer je nisem dobro poznal, pa vendar me je današnja novica popolnoma šokirala in prizadela. Tudi kulturna ministrica Majda Širc ni mogla zadržati solz ... Nika je bila ena naših redkih mladih deklet, z dušo in srcem predanih filmski umetnosti, ki jo tako zelo ljubim tudi sam. Prasci so ubili simpatično, luštno in prijazno punco, ki v življenju nikomur ni storila žalega, zato iskreno upam, da jih bo doletela pravična kazen.

Jutri se je hotela vrniti v Slovenijo, da bi dokončala študij, vendar je morala prej umreti ... Nika, requiescas in pace sitque tibi terra levis. Hon hoi theoi philousin apothneskei neos!

Stvor

The Thing je naslov filmske mojstrovine, ki jo je znameniti John Carpenter posnel leta 1982 in ki je en mojih all-time najljubših horrorjev, saj je film, ki se dogaja v usodni osami in odmaknjenosti v večni led okovane Antarktike, tako zajebano strašljiv, da se ob njem še po n-tem ogledu vedno skoraj poserjem od strahu. Fak, že legendarni tagline je zajeban: Man is the Warmest Place to Hide.

Ampak še bolj kot sam film, v katerem kraljujejo odurni, odvratni in ogabni, a genialni posebni efekti Roba Bottina, ki je bil v času snemanja filma zgolj 22-letni smrkavec (sic!), me zjebe glasba. Filmska, seveda. Glasbo za film The Thing je prispevala ena največjih legend filmske glasbe vseh časov, maestro Ennio Morricone (to je eden zelo redkih Carpenterjevih filmov, za katere glasbe režiser ni prispeval kar sam, ideja, ki se je je pozneje oprijel tudi Clint Eastwood).

OK, o soundtracku, ki me je tako zadel, da ga zadnje čase poslušam tudi po večkrat na dan, bi lahko napisal cel doktorat (OK no, ali pa vsaj magisterij :D), a to ni ideja tega bloga, pa tudi dvomim, da bi se tak elaborat razen mene dalo brati komurkoli drugemu. :P Vseeno pa nikakor ne morem mimo genialnosti, s katero je Morricone pristopil h glasbi za ta film. Maestro se je namreč oprijel ideje "manj je več" in skomponiral izrazito minimalističen soundtrack, ki temelji na nekaj tonih, kratkih melodijah in ritmično-melodičnih repeticijah in ostinatih. Še posebej aktualen je v glavni témi filma, naslovljeni Humanity (Part I), interval male sekunde. Preprosteje ne gre. (John Williams? Jaws? Rings a bell? ;D) OK, preprost interval C-C# se potem neprijetno razširi v veliko terco Ab-C in močno disonančen in zlovešč akord G-G#-A-C#; to dvoje se potem v 7 minutah glavne téme ponavlja ad nauseam in da še kako jasno vedeti, da ga bodo vsi tisti, ki bodo imeli opraviti s stvorom, pošteno najebali. In kaj oklepa ta ultra-scary akord?! Ja, G-C# - tritonus vendar! ;-)

OK, seveda v Humanity (Part I) lahko poleg omenjenih dveh akordov slišimo še marsikaj drugega, a zadeva vendarle bazira prav na teh dveh akordih. Morricone z uporabo majhne zasedbe (večinoma samo pihala, godala, harfa in klavir), majhnih intervalov, disonanc in repetitivnosti hkrati naslika smrtonosen ledeni hlad in izolirano odmaknjenost Antarktike in v gledalca vsadi grozo pred tem, kaj sploh je The Thing in kakšna usoda čaka tiste, ki bodo stvoru prekrižali pot ...

Skratka, gre za eno nesporno največjih mojstrovin filmske glasbe, ki pa - tako kot je to uspelo filmu, ki ga spremlja - žal ni pridobila kultnega statusa, ampak je ostala prej zaprašena kurioziteta v zakladnici filmske (celo Morriconejeve!) glasbe, ki jo le redki tisti najbolj otrodoksni soundtrack junkieji znamo ceniti v vsej njeni veličini in genialnosti.

Humanity (Part I), o kateri sem pisal, lahko slišite spodaj, več o mojstrovinah, kot so Shape, Contamination, Bestiality, Solitude, Eternity, Wait, Sterilization, Despair in Humanity (Part II), pa morda kdaj prihodnjič. Uživajte, se beremo.

Rojstni dan

Ne ne, do mojega manjkajo še slabi trije meseci (samo?!), se je pa v zadnjih dveh mesecih zgodilo kar nekaj takšnih ali drugačnih obletnic. Junija je npr. minilo 10 let, kar uporabljam mobilni telefon. Moj prvi GSM je bila seveda legendarna mobireglja - Ericsson GA628, ki ga imam še zdaj v omari kot spomin na good old days, skozi leta pa so prišli in odšli Nokia 5110, Siemens C35i in C55i, pa Sony Ericsson K610i ... Ravnokar je minilo leto, odkar mi dobro služi Nokia N73 (tedaj sem tudi zamenjal operaterja in po devetih letih zvestobe Mobitelu presedlal k Simobilu). V desetih letih uporabe se je nabralo kar nekaj zanimivih izkušenj; medtem, ko je leta 1999 mobilna telefonija s pojavom nizkocenovnih mobipaketov ravno začela prehajati mejo med rezerviranostjo za elito in dostopnostjo za najširše množice, pa je leta 2009 mobilni telefon že nekaj povsem samoumevnega, saj ga ima takorekoč vsakdo (nekateri tudi po več kot enega), prodajajo jih za vsakim vogalom in po vseh cenah, operaterji pa nam omogočajo, da jih menjamo skoraj kot gate. :P In čeprav moram seveda priznati, da mi je v tem desetletju nekajkrat prišel pošteno prav, pa sem si gotovo še večkrat zaželel, da bi ga ne imel in bil veliko svobodnejši.

Džiesem je namreč - let's face it - samo še eno od prekletstev 21. stoletja in 3. tisočletja, ko moramo biti neprestano dosegljivi in povezani. Živimo v Matrici, ali kot pravi Morpheus: The Matrix is a system, Neo. That system is our enemy. But when you're inside, you look around, what do you see? Businessmen, teachers, lawyers, carpenters. The very minds of the people we are trying to save. But until we do, these people are still a part of that system and that makes them our enemy. You have to understand, most of these people are not ready to be unplugged. And many of them are so inured, so hopelessly dependent on the system, that they will fight to protect it.

Pred dobrim mesem je moja preljuba bLogaboječnost upihnila dve svečki, na kar pa seveda ob preobilici ostalih aktivnosti še pomislil nisem. :P Pa si oglejmo statistiko - po dveh letih bloganja sem naklepal cca. 120 objav in 17.000 obiskov, kar pomeni 60 objav na leto oz. povprečno 5 na mesec, vsak mesec pa blog obišče cca. 700 ljudi. Koliko jih kaj dejansko tudi prebere, je seveda drugo vprašanje; sam ocenjujem, da imam nekako med 5 in 10 rednih bralcev, ki pogosto kaj pokomentirajo, pa naj bo to tu na blogu ali pa kar "v živo", ko se srečamo. :-) Seveda sem vsakega bralca, novega ali starega, in vsakega konstruktivnega komentarja zelo vesel, zato vas, spoštovana publika, vsekakor vzpodbujam, da ohranite to lepo navado! :-) Jaz pa vam seveda svečano obljubljam, da se bom trudil tudi v prihodnje.

Dobro leto je minilo tudi od dne, ko sem postal uporabnik priljubljenega Fejsbuka (moj profil najdete tule (seveda samo posvečeni (beri: prijavljeni) :P)). V tem času sem si nabral 520 "prijateljev" (nekateri so seveda tudi taki, ki jih sploh ne poznam oz. jih še nikoli nisem videl; s to zalego moram ob priliki počistiti :P :D), naložil obilo fotk, spremenil ničkoliko statusov in postoril še marsikaj "koristnega". No, FB je po svoje definitivno fenomen, saj sem prav z njegovo pomočjo po 15 letih spet uzrl nekatere bivše sošolce še iz ljubljanske OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo obiskoval med letoma 1988 in 1994.

Na zgornji fotki vidite vse moje CD-je; okrog 1.000 jih je, nabral pa sem jih v 12 letih zbiranja (torej kupim na leto povprečno 83 CD-jev). Med njimi je nekaj velikih biserov - raritet, precej podpisanih plošč, ogromno filmske glasbe (npr. The Blue Box in Complete Recordings seti vseh treh delov Gospodarja prstanov) in 90 CD-jev obsegajoča zbirka filmske in ostale glasbe mojega najljubšega skladatelja vseh časov, Johna Williamsa.

Ja, en kup obletnic in priložnosti za obujanje spominov, kako je bilo v starih dobrih časih, ko smo bili še mladi, brez računalnikov, brez mobitelov, brez interneta, brez Facebooka, brez CD-jev in predvsem - brez skrbi. A življenje teče dalje, irreparabile tempus fugit ... Uživajte, se beremo.

Kako sem igral v EMSO

Ja, s temle blogopisjem sem se res polenil, pa ne zato, ker bi se mi ne dalo - nikakor! - enostavno je bilo preveč vsega drugega. Ja, spet. Bil je EMSO, bilo je veliko dela na Radiu 94 in NTR, pa cel teden službene prisotnosti na letošnjem OFF-u v Izoli in še marsikaj bi se našlo. Vsekakor pester avgust, ob katerem je pričujoči blog seveda spet ostal v drugem planu. :P No, kakorkoli že - I'm back!, bi porekel Ahnold in čas je, da zapišem nekaj misli o letošnjem EMSO, v katerem sem imel, kot sem na blogu že omenjal, čast sodelovati.

Takole smo z orkestrom EMSO in zborom EMSC vadili v znamenitem studiu 14 Radia Slovenija. Gre seveda za orkester in zbor evropskih študentov medicine (in mladih zdravnikov). Obe zasedbi se priložnostno formirata vsako leto v drugi državi in vsako leto pod vodstvom drugega dirigenta. Letos smo tako orkester, kot zbor (ki sicer nastopata ločeno) gostili v Sloveniji in imeli kar dva dirigenta - Marjana Grdadolnika (ki je seveda "moj" dirigent tudi v pihalnem in simfoničnem orkestru) in Martino Batič. Imeli smo cel teden zelo intenzivnih vaj; prvih nekaj dni sta orkester in zbor vadila ločeno, potem pa skupaj. Vse skupaj smo kronali z dvema koncertoma v drugem vikendu avgusta - v soboto, 8. avgusta smo igrali v piranski cerkvi sv. Jurija, v nedeljo, 9. pa v Slovenski filharmoniji v Ljubljani (ta koncert je bil tudi posnet na CD ploščo; delo je odlično opravil Aleš Kajtna).

No, takole je bilo v Piranu. Igrati v orkestru je bila vsekakor zanimiva in super izkušnja; mislim, da še nikoli nisem sodeloval v simfoničnem orkestru na tako visokem nivoju. Temu primerna je bila tudi literatura oz. skladbe, ki smo jih izvajali, npr. Schubertova Simfonija št. 3 v D-duru (D200) in Haydnova Maša sv. Nikolaja (H.XXII:6). Krstno smo izvedli tudi dve noviteti: Princess of Flowers Gašperja Jereba in Hippocratis iusiurandum (Hipokratova prisega) Ivana Florjanca, prvič pa je v izvedbi polnega simfoničnega orkestra zazvenela tudi Grdadolnikova Laudate Dominum (sicer nastala leta 2002). Nočem se širokoustiti, a glede na to, kako zahtevne skladbe smo igrali in koliko časa smo imeli, da jih naštudiramo, smo oba koncerta izvedli zares odlično.

Delo v orkestru je bilo res raznoliko, ljudje so prišli iz cele Evrope (Nemčija, Irska, Velika Britanija, Francija, Finska, Portugalska ...), kar nekaj pa nas je bilo tudi Logatčanov - poleg mene še klarinetist Jure, hornistka Patricija, violinistka Klara, trobentar Jernej in seveda dirigent Marjan. :-) In ja, prav ste uganili - nihče od nas ni (bodoči) zdravnik, pa vendar so nas zaradi "pomanjkanja kadra" sprejeli. Meni je moralo biti mesto timpanista pač usojeno, kajti sprva sta bila prijavljena dva nemška tolkalca, ki pa sta se nenadoma hkrati odjavila in ker se dolgo časa ni prijavil nihče drug, so se mi vrata v EMSO na široko odprla. :-) OK, priznam, tudi če poznaš zdravnika ali dva, ne more škoditi ... ;-)

Na odru v SF ... Kot je običajno, sta se tako orkester, kot zbor v desetih dneh druženja povezala v eno veliko družino, kjer so se ljudje med sabo takoj zaštekali in vzljubili (nekateri tudi zaljubili), rodila so se mnoga iskrena prijateljstva in večni spomini. Itak, muzičarji. :D Res smo se imeli super, odigrali smo dva super koncerta in kljub pičlim desetim dnevom druženja skupaj marsikaj doživeli. Zato ni nič čudnega, da je na Facebooku zelo hitro nastala skupina Post EMSOC depression, v kateri se EMSOC sotrpini medsebojno tolažimo in lajšamo postorkestrsko/-zborovsko depresijo. :D

Za konec pa še videi skladb Hippocratis iusiurandum (Florjanc), Princess of Flowers (Jereb) in Simfonija št. 3 v D-duru (Schubert); tule je še članek o koncertu v SF, objavljen na spletni strani založbe, ki je izdala dve od izvedenih skladb. Najdete me seveda na timpanih. ;-) Toliko za danes; uživajte, se (kmalu spet, obljubim!) beremo!

EMSOC 2009: Hippocratis iusiurandum from Domen Savič on Vimeo.

EMSOC 2009: Princess of flowers from Domen Savič on Vimeo.

EMSOC 2009: Schubert`s Symphony n. 3 in D major from Domen Savič on Vimeo.

Spet bo treba v London ...

Ja, konec aprila naslednje leto, ko bodo londonski simfoniki na koncertu v Barbicanu pod vodstvom Andréja Previna odigrali Straussovo Eine Alpensinfonie. To izjemno, grandiozno in monumentalno simfonično pesnitev sem si že od nekdaj želel slišati v živo, če pa jo za povrh odigra še londonska simfonija, je to že pravi overkill. :-) Tokrat si bodo lepo število glasbenikov nedvomno morali izposoditi celo londončani, saj je zasedba resnično ogromna; Strauss namreč zahteva npr. 2 piccola (ki igrata še 3. in 4. flavto), hekelfon (bas oboo), 4 tenor tube (ki igrajo tudi 5., 6., 7. in 8. horn!), 4 pozavne, 2 tubi, 2 harfi, orgle, čelesto, 2 timpanista, obsežno tolkalno sekcijo (ki med drugim vsebuje thunder machine in wind machine) ter najmanj 64-člansko godalno sekcijo, za nameček pa še off-stage ansambel, sestavljen iz 12 (sic!) hornov, 2 trobent in 2 pozavn. Na koncu je Riki zapisal še: Zur Ausführung der langen Bindungen der Bläser ist Samuels Aerophon anzuwenden. ... UF! :-)

Delo ima sicer uradno 22 stavkov, ki pa se vedno igrajo brez prekinitve:

Nacht (Noč)

Sonnenaufgang (Sončni vzhod)

Der Anstieg (Vzpon)

Eintritt in den Wald (Vstop v gozd)

Wanderung neben dem Bache (Sprehod ob potoku)

Am Wasserfall (Pri slapu)

Erscheinung (Prikazen)

Auf blumigen Wiesen (Na cvetočih travnikih)

Auf der Alm (Na planini)

Durch Dickicht und Gestrüpp auf Irrwegen (Na napačni poti čez gosto podrast)

Auf dem Gletscher (Na ledeniku)

Gefahrvolle Augenblicke (Nevarni trenutki)

Auf dem Gipfel (Na vrhu)

Vision (Videnje)

Nebel steigen auf (Meglice se dvignejo)

Die Sonne verdüstert sich allmählich (Sonce se počasi zakrije)

Elegie (Elegija)

Stille vor dem Sturm (Zatišje pred viharjem)

Gewitter und Sturm, Abstieg (Nevihta in neurje, sestop)

Sonnenuntergang (Sončni zaton)

Ausklang (Izzven)

Nacht (Noč)

Res hudo, o Alpski simfoniji pa bom v kratkem zapisal še nekaj malega. :-) Najboljše bo torej, da kar počasi začnem spet šparati za letalske vozovnice in novo rundo CD-jev in DVD-jev ... ;-) Špela, greš z mano? Še kakšen kandidat? :-)

Tole pa je maestro Marjan Grdadolnik, ki bo dirigiral koncerta letošnje izdaje Evropskega orkestra in zbora študentov medicine (EMSO in EMSC), o čemer sem na blogu že pisal. Vaje potekajo v tem tednu, koncerta pa bosta v soboto, 8. avgusta ob 21h v cerkvi sv. Jurija nad Piranom in v nedeljo, 9. avgusta ob 20h v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani (klik). Še enkrat lepo vabljeni na vsaj enega od obeh koncertov! Če sklepam po vajah, gotovo ne boste razočarani. :-) No, še posebej zanimivo bo na današnji večerni vaji, ko se nam bodo orkestrašem prvič pridružili tudi zboristi. Komaj čakam. :-) Ko se tele glasbene in ostale aktivnosti malo umirijo, pa obljubim, da se spet malo bolj posvetim po krivici zanemarjenemu blogopisju. :-) Uživajte, se beremo.

P. S.: In pridite na koncert! :-)